Sedemnajstega septembra 1967 sta Klub književnikov prevzela Miki in Oli. Pred tem sem bil redkokdaj v Klubu, obilna ženska s predpasnikom z veliko pentljo je v kovinskih skodelicah prinašala belo kavo. Klub je bil kulturno prosvetni dogodek socialističnega tipa. Miki in Oli sta v hipu postavila stražarja pred vrata, imela sta davčne olajšave samo, če sta preverjala, kdo je pravi pisatelj. Zaleglo. Gostov se je trlo, tako kot v obeh beograjskih klubih (novinarjev in pisateljev) in dekoracija se je bliskovito spreminjala. Mate Dolenc, Peter Božič, Ferdinand Miklavc so se spremenili v nepogrešljiv inventar, vsakega večera so se zbrali pri mizi pred šankom in čakali, da jih Miki kam posede. Moram reči, da sem se nekaj let prepiral, če ne celo bojeval s stražarji pred vhodom, da so me sploh spustili noter. Šele s vztrajnim naročanjem biftkov na oko in z neizmernim pogumom, da sem vsak večer pogoltnil liter črnega, sem se prebil med ugledne člane. Končno sem januarja 1969 zaprosil za status svobodnega umetnika in seveda tudi za status člana društva pisateljev. Član društva pisateljev sem postal leta 1972 in status svobodnega umetnika so mi priznali za dve in pol leti za nazaj in to ravno v trenutku, ko sem se zaposlil v marketingu Dela. Ta dobro plačana zaposlitev mi je popolnoma spremenila življenje, namesto nenehnega pisanja scenarijev in dram, sem se lotil izpitov za diplomo, pravzaprav, enega samega izpita iz zgodovine gledališča. Ker sem zadnje izpite delal tri leta prej, pol leta po tem ko sem zaprosil za status svobodnega umetnika, bi že davno pozabil na študij in diplomo, ki je v mojem primeru pomenila posneti kratek igrani film in televizijsko epizodo, če me ne bi znameniti Kumba vrgel iz svojega znamenitega predmeta. Menil je, da bom mesec kasneje ponovno prišel na izpit in bo vse v redu, še danes mi ni jasno, zakaj sem prišel šele dve leti in pol kasneje. Da bi se me Kumba spet spomnil, sem se začel udeleževati sestankov PENa. Ta mednarodni klub so ponovno ustanovili in oživili nekje leta 62, sam samcat Josip Broz Tito ji je moral dovoliti, da se spet povežejo z Angleži, Američani in podobnimi in leta 1965 so imeli kongres na Bledu. Za predsednika so izvolili Arthurja Millera, moža Marlin Monroe. Ohranjena je fotografija, ko najslavnejši slovenski književniki sedijo skupaj v dvorani, nekje v ospredju Arthur Miller, moj ata Branko Rudolf pa nekaj vrst bolj zadaj, scena pa precej prazna, kot na kakšni poroki na magistratu.
Sestanki so bili največkrat v Gostilni pri Sokolu, slavnem objektu, kjer so se med obema svetovnima vojnama zbirali »Penati«, Pavel Golja, Oton Župančič, dva pesnika, in seveda še mnogi drugi pesniki. V tem zgodovinskem okolju je med cigaretnim dimom in zdravicami potekala zapletena debata, maloštevilni šestdesetletniki so se izgubljali med sedemdeset in osemdeset letniki, samimi akademiki. Prišel sem in se delal, da sem prišel, da se mi ata ne bi izgubil na pot do tete, kjer je prenočeval. Razlog je bil verjeten, pa tudi kovček, ata ni prišel nikoli v Ljubljano brez kovčka, pa četudi je imel v njem samo dežni plašč, dežnik in pidžamo, je bilo potrebno nesti skozi staro Ljubljano in celo preko Gradaščice.
Kumba me je spoznal, vendar bil je prepričan, da sem izpit že naredil in res ni verjel, da ga moram še enkrat. Načelno ni imel nič proti temu, da nekdo pri njem naredi izpit, ampak pogovor je tekel okoli gledališke zgodovine. Kumba je verjel, da moram vsaj pol leta študirati fotografije z gledaliških predstav, posebno Reinhardt in Maria Vera sta ga polnila z zanosom. Teh fotografij je bilo na tisoče in vzeti si jih moral v roke in na podlagi posnetka povedati, kaj se je pred petdesetimi ali več leti dogajalo na neki predstavi.
Za to, da si študiral, si moral priti v klet Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in dan na dan premetavati fotografije skupaj s kartončki. Dogovor ni potekel zlahka. Po urah in urah razpravljanja, kaj hočejo Srbi in kaj hočejo Avstrijci in kaj hočejo Rusi in kaj Angleži in v kaj se bo razvilo samoupravljanje, sem vedno znova povedal, kako se moramo Slovenci osamosvojiti, takrat pa so vsi pobesneli: da smo izgubili Trst in Koroško, ko smo zapustili Avstro-Ogrsko, da bomo ostali brez devet sto kilometrov hrvaške in črnogorske obale, da bomo ostali brez Beograda, ki je vendarle vseeno pravo mesto, da ne bomo imeli Grčije za sosede in da je to prevelika cena za to, da se rešimo Rusov. In kaj naj zdaj delamo v Evropi, ko ta Evropa razen skupnega trga prav nič ne sodeluje pri skupni kulturni politiki, pri skupnih naporih, da bi tekmovala z Ameriko.
(Kasneje bom še opisal, kako sem po nekem sestanku srečal Marka Zorka, bil je december in precej mrzlo, Marko Zorko, moj sošolec z akademije, je predlagal, da zavijeva v stolnico).
Ta večer »Pri Sokolu« pa je vino teklo v potokih in ko sem tako tega večera spravil ata in kovček do tete, pa se vračal nazaj v mesto, bilo je šele ob dveh ponoči, me je prestregel mladenič z enimi tistih obrazov, ki si jih nikoli ne moreš zapomniti. Zdelo se mi je, da ga od nekod poznam, vendar nikakor mi ni bilo jasno, od kod. Tudi sam se je delal, kot da je moj star znanec, zamomljal je ime in priimek in potem me je poprosil, tam pred Robbovim vodnjakom na trgu pred Mestno hišo, če mu lahko naredim neko uslugo. »Bogato boš poplačan!« mi je rekel. Mislim sem, da preprodaja devize ali droge ali hoče kam vlomiti, vendar resnost in eleganca njegove postave me je kmalu odvrnila od takšnih pomislekov. Povedal je tole: »Moji šefi hočejo vedeti prav vse. Stvar pa ni preprosta. Ti osemdesetletniki, ti pisatelji in znanstveniki, so vsi naši sodelavci: zjutraj nam pridejo poročat, kaj so slišali nevarnega, protidržavnega, zločinskega. Veš, da so vsi bili revolucionarji, teroristi, vsi po zaporih in taboriščih, predvsem pa skoraj vsi v partizanih.«
»Vem, « sem rekel. »Nenehno poudarjajo svoje zasluge!«
»No, vidiš. Leta pa naredijo svoje, skleroza napreduje, tudi če bi jim z žlico tolkel po poapnelih možganih, ne bi mogel izbezati bistva. Tisto, kar nam sami povejo, je zmedeno in nejasno, zato so mi že davno naročili, da jih snemam, ozvočil sem gostinski prostor Pri Sokolu, ampak stoli škripljejo, kozarci žvenketajo, kaj je tem starčkom potrebno nenehno nazdravljati? In vpijejo drug čez drugega, pa še v tujih jezikih, kaj naj naredim?
»Ne vem?«
»Ti jim povej, da naj se sestajajo v Klubu književnikov, spodaj, v prostorih za sestanke…«
»Tisto ni gostilna. Tam ni vina in kaj šele izbranih jedi.«
»Odslej bo drugače. Miki in Oli bosta poskrbela tudi za PEN. Če imata že klub v nadstropju, lahko naredita nekaj za mednarodno priznano društvo!« Potrem mi je namignil, da naj poiščem koga od zbranih, pa ne Josipa Vidmarja ali Bratka Krefa in naj mu namignem, da bi kazalo predlagati, da se odslej naprej članski sestanki dogajajo v Klubu in ne več pri Sokolu. Tam namreč stoli ne škripajo in mikrofonov je toliko, da so posnetki čisti in jasni, moji šefi pa zadovoljni.«
Sprejel sem ponudbo in dolgo sem razmišljal, komu naj povem. Ata bi bil primeren, ampak njegov občutek za demokracijo mu ne bi dal miru: povedal bi prav vsem, tako sem prestregel Kumbo kar v njegovi pisarni na Akademiji za gledališče. Globoko ga je pretreslo. »Menil sem, da tega ni več, menil sem, da nismo v Vzhodni Nemčiji. Kdo si je to izmislil? Rankovič? Maček? Dolanc?« je ugibal, potem je povedal, da seveda naj takoj začnem študirati za izpit, ki ga bom lahko delal že čez kakšen mesec in naročil mi je, naj takoj zaprosim za članstvo v PENu.
To zadnje se mi je zdelo noro, tudi šestdesetletnikov še niso sprejemali, najmlajša je bila Mira Mihelič, ki jih je imela ravno pet let masnj kot šestdeset. Potem je prišel Kumba, štiriinšestdeset in celo moj ata Branko je bil z oseminšestdesetimi med najmlajšimi. V Kitajskem centralnem komiteju je bilo v tistih časih baje še huje.
Na naslednjem sestanku, odvijal se je v Klubu, so me sprejeli v društvo PEN. Niso sprejeli tudi mene, sprejeli so tudi Vladimirja Gajška, izjemnega pesnika iz Maribora in študenta na Politični šoli, in še Andreja Capudra, asistenta francoščine na filozofski fakulteti. Prav zanimalo me je, s kakšnimi mikrofoni sta se ukvarjal ta dva. Prišel je tudi Miloš Mikeln, leta sem se ukvarjal z njim, ko je bil direktor Mestnega gledališča, ni in ni mi igral drame o Orfeju in Evridiki, zdaj pa je povedal: »Sem rezervni kapetan JNA, star sem devetintrideset let.« Letnica je vzbudila šušljanje, prisotni niso razumeli, od kdaj sprejema PEN tako mlade ljudi. Oglasil se je Bogdan Pogačnik, novinar, in priznal, da je tudi on star komaj dvainpetdeset, opravičil se je, menil je tudi, da pomlajevanje organizacije nikoli ne škodi. Capudra, Gajška in mene nihče ni nič vprašal, delovali pa smo precej starikavo in zaprašeno.
Kmalu sem opazil, da s tem PENom stvari niso tako preproste. Nekoč sem po sestanku zavil na vinski sejem, tam srečal Marka Zorka, jedla sva odojka, pečenega na žaru, spila sva vsak kakšen liter na staro podlago in s svojimi besedami sem mu ponovil, kar smo se nekaj ur prej pogovarjali na PENu, šlo je za politiko, zgolj za politiko, kakšno vlogo imamo Slovenci, ki nas je osem odstotkov prebivalcev Jugoslavije in nas bo kmalu še manj pri kulturnem razvoju te iste Jugoslavije, vodilne v krogu neuvrščenih, divja debata je tekla o samostojnosti republik in nazadnje tudi o avantgardnosti partije. Vedno sem ljubil debate o Zvezi komunistov in tudi zdaj sem Marku Zorku razložil, kako imenitno Stane Dolanc povezuje partijske celice, kako bi v vsaki lahko sprejeli karkoli že, na koncu bi vedno obveljala Dolančeva….«
Ko sem dvakrat zakinkal in tretjič skoraj padel v straniščno školjko, sem se odločil, da odidem domov.
Bil sem zadnji, ki je videl Marka Zorka.
Izginil je.
Iskali so ga profesorji, ki bi jim moral oddati seminarske naloge, še bolj pa režiserji, ki je zanje pripravljal dramaturške analize.
Ko se je Marko Zorko čez dva meseca prikazal, je povedal, da se je, ko sem odšel, začel pogovarjati z nekom pri sosednji mizi in mu je povedal vse tisto, kar sem jaz povedal njemu. Tisti pa je bil nekakšen tajni agent. Marko se je znašel v zaporu in ga dva mesca in pol niso hoteli izpustiti. Niso ga zaprli zaradi kaljenja nočnega miru, ne, nečesa je bil obtožen, morda »širjenja sovražnih informacij« in zaradi tega se je seznanil z vlomilci, tatovi, zvodniki, pedofili, morilci in podobni. Priznal je, da je zapor bistveno zabavnejši kot Akademija za gledališče, radio, film in televizijo. Lepo me je pa prosil, naj mu nikdar več ne pripovedujem, kaj so mi natrosili na sestankih PENa akademiki in znanstveniki in veliki pisatelji. Posebno ne, če je opit in ni pri sebi.
Dvorano za sestanke je znal Miki v hipu spremeniti v prizorišče svečanih večerij: vendar so te večerje postajale bolj in bolj redke, na koncu je bilo zastonj samo še vino. PEN pa je reševal publiciste pred zaporom in branil Slovence pred Srbi. To zadnje smo počeli tako, da smo znamenite srbske akademike, ki so vsako leto prihajali na srečanje na Bled, poučili o slovenskih travmah in jih počasi pripravili do tega, da so se začeli obnašati, kot bi bili Slovenci, samo še za odtenek hudobneje.
Po mesecu dni obupnega učenja sem naredil izpit pri Kumbi, to je bil moj zadnji izpit, znal nisem ničesar, ampak Kumba se je obnašal, kot da sva stara znanca, res sva se že dolgo poznala, in kot da mi ni študija zavlekel za tri leta, oziroma, mi pomagal, da sem si ga sam zavlekel, zdaj sem predložil scenarij za kratek film in napisal epizodo televizijske igre, izkazalo se je, da šola nima denarja in da jim ni jasno, kdaj bom oboje snemal. Kmalu sem pustil službo v marketingu Dela, kar je bila neumnost brez primere in začel pisati roman, ker nisem in nisem napredoval, sem vse dneve postopal s hippiji in se navadil na travo in LSD.
Sintetične droge te prepričajo, da komunizem ni pravi izbor.
Vendar nisem verjel, da je kdo tako neumen, da ga potem odnese v krščanstvo. Taras Kermavner, takrat še ni pisal razprav o mojih dramah, je trdil, da je krščanstvo brez vsebine in da se bo stolnica zdaj, zdaj sama od sebe podrla, saj je nihče več ne potrebuje. Izrazil sem nekaj skepse: da se stavbe res zelo hitro podrejo, če jih ljudje ne uporabljajo, ampak da se mi zdi, da stolnica ni ena izmed njih, namreč, da se kar dobro drži.
Ko sem nekega mrzlega decembrskega večera srečal Marka Zorka, je povedal, da je ravno danes božični večer in da se v stolnici nekaj dogaja. Takoj ko so začeli zapirati gostilno Pri Mraku me je odpeljal tja, klopi so bile prazne. Marko Zorko se je usedel se je v eno prvih vrst in zaspal. Skušal sem ga zbuditi, šepetal sem mu v uho, butal sem ga z glavo ob klop, ampak bil je preveč nadelan. Ko sem hotel sam oditi, sem opazil, da se je stolnica napolnila, vse klopi so bile zasedene, tudi vrste med klopmi so bile nabite in pri vratih je bila taka gneča, da se ni dalo več ven ali noter. In opazil sem, kako ženice pogledujejo po najinem prostorčku, kazalo je, da naju bodo zmlele. Ko so zazvonili z zvončkom, se je Marko zbudil, vzkliknil, kakšen trip! In spet zaspal. Prišel je škof z ukrivljeno palico in povedal nekaj nadvse vznemirljivih misli o Jožefu in njegovi ženi, ki je bila noseča in sta šla zaradi ljudskega štetja v Betlehem. Ko je škof odhajal, je zagledal Marka Zorka, kako spi v klopi, klobuk mu je pa padel na tla, škof se je pripognil, opiraje na palico, mu pobral klobuk, mu ga položil na klop in potem blagoslovil tako Marka Zorka kot njegov klobuk. V tem se je zaslišal strahoten glas nekje od vrat:
»Maksimiljan!« (Tako je bilo ime škofu) »Že šestdeset let hodim v tvojo cerkev, pa me še nikoli nisi tako lepo blagoslovil!«
»Pridi bliže, hčerka, pa te bom!«
»Kako, ko že dve uri hodijo po meni! Zdaj je prepozno, Maksimiljan, zdaj sem že videla, da na tem svetu ni pravice! Samo jok in stok in škripanje z zobmi!«
Množica se je vznemirila in škof si je vzel kar nekaj časa, da ji je razložil, da starka s hripavim glasom najbrž nima prav.
Marko Zorko je vse slišal: v sanjah se mu je približal angel s trimetrskimi bujno pernatimi perutnicami in mu napovedal, da bo kmalu pristal leteči krožnik z Jezusom in bo konec komunizma, izbruhnilo bo tisočletje čistega krščanstva in krščanstvo bo osvojilo svet!
Ker jej Marko Zorko zgolj šepetal in ker mi je najpomembnejše podrobnosti šele kasneje, se nisem bal, da bi morda policaji spet zaprli njega ali celo mene. Pač pa sem napisal dramo »Evangelij po Frančku«. O tej drami je Taras Kermavner napisal dve knjigi, eno je objavil v slovenščini, drugo v srbščini v Nišu, domnevam, da je spremenil svet, moje drame pa niso hoteli nikjer niti natisniti, niti igrati. To me je strašno potrlo.
Napisal pa sem zbirko psihodeličnih pesmi, to je bila moja zadnja pesniška zbirka »Na konjih vrancih jezdijo žganci«. Napisal sem jo v nekaj dneh, vse napišem v nekaj dneh, popravljal sem jo kakšna dva meseca in odnesel sem jo najprej na radio Venu Tauferju, drugo kopijo na Cankarjevo založbo Tonetu Pavčku. Tokrat sem se odločil, da poiščem starega znanca Toneta, očeta televizijske serije Dražgoška bitke, ki se je začela dogajati šele nekaj let kasneje. Računal sem, da bom v četrtem nadstropju snažne in dovolj nove zgradbe imel tokrat nekaj več sreče, bil je skrajni čas, da mi tudi Cankarjeva izda kakšno knjigo. Pred tremi leti sem prinesel Pavčkovemu predhodniku Janezu Vipotniku zbirko »Astrologija«, eno leto jo je prebiral, potem je Vipotnik umrl, zbirke pa nihče več ni mogel najti, pesmi so medtem izhajale po revijah in bučale po radiu, ampak nikoli mi ni bilo jasno, koliko pesmi so uredniki izločili in nikoli več nisem znal sestaviti zbirke. Zato sem raje napisal novo, časi so se spremenili in življenje je potekalo veliko bolj psihodelično. Čas hippijev je nezadržno preraščal planet, vedno več mladih se je z gnusom odvračalo od vojne v Vietnamu. Skrbelo me je. Če si komunizem niti vojne ne zasluži, kaj ni potem čisto brez smisla in pomena? Pa tudi glasba v Združenih državah je postajala bolj in bolj dekadentna.
Tretjo kopijo »Na konjih vrancih jezdijo žganci« sem poslal različnim revijam, vsaki po deset pesmi.
Objavili niso nobene.
Pač pa je Veno Taufer, mladostni štiridesetletnik, sestavil iz pesmi nekaj literarnih nokturnov.
»Radikalno! Sveže!« mi je govoril. »Bilo bi celo dobro, če ne bi bilo tako psihodelično!«
Poslušal sem ta ali oni nokturno, kaj naj rečem, pesmi so bile genialne, ampak za poslušat pa niso bile, nekako enolično je zvenelo vse skupaj.
Po nekaj mesecih sem telefoniral Pavčku, prisegel je, da je rokopis prebral in da se bova pogovorila.
Pavčka sem našel sklonjenega nad koš za smeti. Pravzaprav nekakšen zaboj za premog, čeprav so imeli centralno kurjavo. »Zaradi tebe sem vrgel v smeti osemnajst zbirk, med njimi tri Šalamunove!« je stokal.
»Navaditi se boš moral, slovenski pesniki so ničvredni, časi pa se spreminjajo v smislu modernizma!«
»Slovenski pesniki smo odlični in pri polnem zdravju, modernizem, ti poizkusi z igračkanjem, ti so strup za slovensko poezijo!«
»No, upam, da mi boš zdaj vsaj tiskal tole zbirko!«
»Narežal sem se.«
»No vidiš, zabavna je!«
»Poezija ne more biti zabavna. Ne v tem smislu! Norčuješ se iz Šalamuna, norčuješ se iz Francija Zagoričnika in to na najbolj podel način!«
»No, če ste tiskali Gajšku tri knjige in celo tistemu smešnemu Edvardu Kocbeku, potem menda ne boš okleval … rad bi honorar čim prej!«
»Vzel si mi veselje do poezije, prepričal si me, da sem podvomil v osemnajst slovenskih pesniških zbirko, kdo ve... Če komu ne delam krivice…«
»Če jih mečeš v koš za smeti, gotovo!«
»Ne, v koš mečem samo ovojne papirije, zbirke tajnica zavija v nove pakete in jih pošiljam avtorjem! Vso noč pišem spremna pisma, dvakrat sme se razjokal zraven!«
Pavček je bil resnično obupan. Suhljati dvainštiridesetletnik, prevajalec Ane Ahmatove, zanj je rekla, da je zdrav, kmečki fant, poleg tega je Pavček priznani vinogradnik z lastno znamko vina, ki ga prideluje v Piranskem zalivu na hribčku nad solinami.
Usedel sem se k njemu in ga poizkusil potolažiti: končno, vedno mu bom hvaležen, nekoč, ko je bil direktor gledališča, mi je v Mladinskem gledališču uprizoril igro za mladino »Trnjulčica preveč in trije palčki«, ko je bil urednik na televiziji, je sprejel tudi moj sinopsis za nadaljevanko Dražgoška bitka, projekt, ki me je zaposloval več let in je Vibi filmu za deset let podaljšal smrtno agonijo. »Pavček, kdaj boš spoznal, da je konec kramparske poezije, konec humanistične utopije, kdaj boš zmetal v smeti Zlobca z ljubeznijo vred, Koviča s pingvini in zajci in Labradorjem, potem pa še Krakarja z Auschwitzom in Minnatija skupaj z njegovim kosmatim psom, pa še Gajška in Gregorja Strnišo in tisto blebetavo Svetlano Makarovič…«
»Če zmečem vse te v smeti, lahko počasi odpišem še sebe? Kaj jaz nisem pesnik?«
»Seveda si, eden največjih slovenskih pesnikov, čudovit pesnik, ampak kaj ni že dovolj poezije v Sloveniji? Šalamun je objavil štiri zbirke, kaj jih bo zdaj še petintrideset? Ja, kam pa pridemo?«
Pavček si je ruval lase v popolnem obupu, brisal si je očala, v naslednjih desetletjih je objavil (skupaj z drugimi blazneži) še trideset Šalamunovih zbirk, pa še Borisa A. Novaka in celo Ivo Svetino. Sami prijazni fantje, sami globoki pesniki.
Moje zbirke ni objavil, najbrž je menil, da mu moram vsako leto prinesti kakšno novo in bo potem iz desetih sestavil enajsto.
Zdaj, ko sem bil član PENa in zdaj ko sem pustil odlično službo v marketingu Dela, pa nisem imel več časa za poezijo, začel sem pisati romane.
Ostal mi je naslednji od pesnikov znamenite zbirke »Pesmi štirih« iz leta 1955: Kajetan Kovič. Pri njem sem izdal pesniško zbirko, zdaj sem mu odnesel kup scenarijev in predlagal, da napišem roman.
Strinjal se je: od takrat sem napisal enaindvajset romanov, v nobenem ne nastopajo pesniki, pesniki, ti čudoviti fantje niso izginili iz mojega življenja, vsak dan srečam kakšnega, ko sem nekaj let pisal še književne kritike, so me začeli celo spoštovati ali bolje, začeli so se me bati.
Tudi nekaj.
Igralci, novinarji, pravniki, zdravniki, politiki, menedžerji – vsi ti so potrebni človeštvu. Ne vem pa, kaj bi človeštvo brez pesnikov, ki sicer niso potrebni in zaradi njih človeštvo podira drevesa, ki so vendar del narave in dajejo senco pticam in gozdnim živalim. Pesniki so mi bili desetletja bolj pri srcu kot šahisti in košarkarji in smučarji. In so mi še zdaj.
Leta 1974 sem prišel z nekaj zamude na tradicionalno decembrsko srečanje PEN. Za dolgim omizjem, ki ga je Miki sestavil iz številnih miz in skrbno pokril s prtom, je sedelo nekaj književnikov. Na sredi omizja so trije manjši zavzeto diskutirali. Teža političnih vprašanj jih je zgrbila. Josip Vidmar, predsednik akademije, na eni strani, Boris Ziherl, glavni ideolog centralnega komiteja in predhodnik slavnih osebnosti kot sta to Franc Šali in Sonja Lokar, na drugi strani, med njima je sedel Vladimir Gajšek in se opiral na komolce in zavzeto z veliko žlico brskal po sadni kupi, ogromni gori smetane, sladoleda in sadja. S polnimi usti in žlico, ki jo je vihtel pred sabo, se je obrnil najprej k Vidmarju, potem k Ziherlu, potem spet k Ziherlu in potem spet k Vidmarju. Ziherl in Vidmar sta preko Gajška skušala uveljaviti vsak svoje argumente.
Seveda sem se hotel vmešati, kdo ne bi izrabil tako imeniten priložnosti za samopromocijo?
Ni šlo.
Govorili so o Visoki šoli za politične vede. Bo izobrazila kadre, ki bodo rešili slovensko, jugoslovansko, posredno pa tudi svetovno kulturo in prepričali svetovno javnost v pomen poezije?
Na vrhnjem koncu mize je sedel Edvard Kocbek. Skrajno nataknjen je bil. »Ta Vidmar – ni mu dovolj uspehov v drugi svetovni vojni, še se mora dogovarjati z Ziherlom, najbrž o komunizmu, ki naj ukine vso demokracijo na vsej zemeljski obli. In zdaj sta pokvarila še mladega in talentiranega Gajška, da trobi z njima v isti rog!«
»Že petnajst let se pogovarjam z Gajškom, ni več mlad, talentiran je še, ampak tisto, kar govori, je vedno bolj razvlečeno in nesmiselno, če bosta Vidmar in Ziherl stavila na njega, ne bo propadel komunizem samo v Sloveniji, ampak tudi na Kubi in na Kitajskem, na koncu še v Vietnamu!«
Edvard Kocbek mi je povedal, da je Gajšek kristjan in ker je tudi on, Kocbek, kristjan, je v skrbeh za vsakega kristjana, ki se pusti prevarati zvijačnim komunistom. Obenem je Kocbek izkoristil priložnost in mi povedal, da okrutni komunisti, ki samo pobijajo domobrance in lastnike plantaž na Kubi in uboge zamorce v Vietnamu, ne morejo razumeti niti tega, da se kdo boji za ranljivega pesnika, za nežno dušo, za sanjača, kot je Gajšek. Vidmar je vedno zlorabil zaupanje nedolžnih kristjanov in drugih demokratov, Vidmar je vedno verjel samo v revolucijo.
Tudi jaz sem vedno verjel samo v revolucijo. Vprašal sem Kocbeka ali je on spravil osemdeset tisoč kristjanov v partizane, tako da so sproti hiteli zapolnjevat vsakoletne izgube, tako, da so komunisti lahko zmagali in prevzeli oblast in uvedli diktaturo.
Priznal je, da je tako in da s neizmerno kesa.
»No,« sem rekel. »Kdo je potem krščanski mož, vi ali jaz?«
»Jaz,« je zakričal. »Vedno sem bil kristjan in vedno bom!«
»Aha, vemo: Vi ste spravili komuniste na oblast, posebno še Kidriča in Vidmarja, jaz pa jih že štirinajst let odkar sem v Zvezi komunistov skušam spraviti z oblasti!«
»Ne lažite! Že po tem, kako lažete, se pozna, da ste komunist! Kdo je tako nor, da bi spravil sebe z oblasti?«
»Vi. Vi ste to naredili, uspelo vam je. Zdaj bom to storil še jaz, seveda upam, da bom v zadnjem hipu našel kakšno drugo stranko, na primer ustanovil bi Demokratsko stranko Slovenije, nenehno prepričujem Vena Tauferja, da mi jo pomaga ustanoviti, pa se boji raznih sitnosti.«
Kocbek me je poizkusil ugrizniti v nogo z nejasno izraženim namenom, da mi pregrizne žilo in me ugonobi.
»Zakaj ne ugriznete Vidmarja? Bilo bi lažje. Zakaj ne zadavite Ziherla? Bilo bi naravnost otročje lahko!«
»Zakaj bi to naredil?« je zajel sapo in nehal lesti pod mizo, kar je za sedemdesetletnika bil pač prehud napor.
»Da rešite Gajška vendar!«
Gajšek pa je pomignil Mikiju, da hočeta tudi Vidmar in Ziherl vsak svojo sadno kupo, kar sploh ni bilo res, res pa je bilo kvečjemu, da je Gajšek upal, da se dokoplje še do kakšen sadne kupe.
Miki je pogumno tekal med pisatelji in akademiki, ki so drug za drugim kapljali k ogromnemu, belo pogrnjenemu omizju.
Sedemnajstega septembra 1967 sta Klub književnikov prevzela Miki in Oli. Pred tem sem bil redkokdaj v Klubu, obilna ženska s predpasnikom z veliko pentljo je v kovinskih skodelicah prinašala belo kavo. Klub je bil kulturno prosvetni dogodek socialističnega tipa. Miki in Oli sta v hipu postavila stražarja pred vrata, imela sta davčne olajšave samo, če sta preverjala, kdo je pravi pisatelj. Zaleglo. Gostov se je trlo, tako kot v obeh beograjskih klubih (novinarjev in pisateljev) in dekoracija se je bliskovito spreminjala. Mate Dolenc, Peter Božič, Ferdinand Miklavc so se spremenili v nepogrešljiv inventar, vsakega večera so se zbrali pri mizi pred šankom in čakali, da jih Miki kam posede. Moram reči, da sem se nekaj let prepiral, če ne celo bojeval s stražarji pred vhodom, da so me sploh spustili noter. Šele s vztrajnim naročanjem biftkov na oko in z neizmernim pogumom, da sem vsak večer pogoltnil liter črnega, sem se prebil med ugledne člane. Končno sem januarja 1969 zaprosil za status svobodnega umetnika in seveda tudi za status člana društva pisateljev. Član društva pisateljev sem postal leta 1972 in status svobodnega umetnika so mi priznali za dve in pol leti za nazaj in to ravno v trenutku, ko sem se zaposlil v marketingu Dela. Ta dobro plačana zaposlitev mi je popolnoma spremenila življenje, namesto nenehnega pisanja scenarijev in dram, sem se lotil izpitov za diplomo, pravzaprav, enega samega izpita iz zgodovine gledališča. Ker sem zadnje izpite delal tri leta prej, pol leta po tem ko sem zaprosil za status svobodnega umetnika, bi že davno pozabil na študij in diplomo, ki je v mojem primeru pomenila posneti kratek igrani film in televizijsko epizodo, če me ne bi znameniti Kumba vrgel iz svojega znamenitega predmeta. Menil je, da bom mesec kasneje ponovno prišel na izpit in bo vse v redu, še danes mi ni jasno, zakaj sem prišel šele dve leti in pol kasneje. Da bi se me Kumba spet spomnil, sem se začel udeleževati sestankov PENa. Ta mednarodni klub so ponovno ustanovili in oživili nekje leta 62, sam samcat Josip Broz Tito ji je moral dovoliti, da se spet povežejo z Angleži, Američani in podobnimi in leta 1965 so imeli kongres na Bledu. Za predsednika so izvolili Arthurja Millera, moža Marlin Monroe. Ohranjena je fotografija, ko najslavnejši slovenski književniki sedijo skupaj v dvorani, nekje v ospredju Arthur Miller, moj ata Branko Rudolf pa nekaj vrst bolj zadaj, scena pa precej prazna, kot na kakšni poroki na magistratu.
Sestanki so bili največkrat v Gostilni pri Sokolu, slavnem objektu, kjer so se med obema svetovnima vojnama zbirali »Penati«, Pavel Golja, Oton Župančič, dva pesnika, in seveda še mnogi drugi pesniki. V tem zgodovinskem okolju je med cigaretnim dimom in zdravicami potekala zapletena debata, maloštevilni šestdesetletniki so se izgubljali med sedemdeset in osemdeset letniki, samimi akademiki. Prišel sem in se delal, da sem prišel, da se mi ata ne bi izgubil na pot do tete, kjer je prenočeval. Razlog je bil verjeten, pa tudi kovček, ata ni prišel nikoli v Ljubljano brez kovčka, pa četudi je imel v njem samo dežni plašč, dežnik in pidžamo, je bilo potrebno nesti skozi staro Ljubljano in celo preko Gradaščice.
Kumba me je spoznal, vendar bil je prepričan, da sem izpit že naredil in res ni verjel, da ga moram še enkrat. Načelno ni imel nič proti temu, da nekdo pri njem naredi izpit, ampak pogovor je tekel okoli gledališke zgodovine. Kumba je verjel, da moram vsaj pol leta študirati fotografije z gledaliških predstav, posebno Reinhardt in Maria Vera sta ga polnila z zanosom. Teh fotografij je bilo na tisoče in vzeti si jih moral v roke in na podlagi posnetka povedati, kaj se je pred petdesetimi ali več leti dogajalo na neki predstavi.
Za to, da si študiral, si moral priti v klet Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in dan na dan premetavati fotografije skupaj s kartončki. Dogovor ni potekel zlahka. Po urah in urah razpravljanja, kaj hočejo Srbi in kaj hočejo Avstrijci in kaj hočejo Rusi in kaj Angleži in v kaj se bo razvilo samoupravljanje, sem vedno znova povedal, kako se moramo Slovenci osamosvojiti, takrat pa so vsi pobesneli: da smo izgubili Trst in Koroško, ko smo zapustili Avstro-Ogrsko, da bomo ostali brez devet sto kilometrov hrvaške in črnogorske obale, da bomo ostali brez Beograda, ki je vendarle vseeno pravo mesto, da ne bomo imeli Grčije za sosede in da je to prevelika cena za to, da se rešimo Rusov. In kaj naj zdaj delamo v Evropi, ko ta Evropa razen skupnega trga prav nič ne sodeluje pri skupni kulturni politiki, pri skupnih naporih, da bi tekmovala z Ameriko.
(Kasneje bom še opisal, kako sem po nekem sestanku srečal Marka Zorka, bil je december in precej mrzlo, Marko Zorko, moj sošolec z akademije, je predlagal, da zavijeva v stolnico).
Ta večer »Pri Sokolu« pa je vino teklo v potokih in ko sem tako tega večera spravil ata in kovček do tete, pa se vračal nazaj v mesto, bilo je šele ob dveh ponoči, me je prestregel mladenič z enimi tistih obrazov, ki si jih nikoli ne moreš zapomniti. Zdelo se mi je, da ga od nekod poznam, vendar nikakor mi ni bilo jasno, od kod. Tudi sam se je delal, kot da je moj star znanec, zamomljal je ime in priimek in potem me je poprosil, tam pred Robbovim vodnjakom na trgu pred Mestno hišo, če mu lahko naredim neko uslugo. »Bogato boš poplačan!« mi je rekel. Mislim sem, da preprodaja devize ali droge ali hoče kam vlomiti, vendar resnost in eleganca njegove postave me je kmalu odvrnila od takšnih pomislekov. Povedal je tole: »Moji šefi hočejo vedeti prav vse. Stvar pa ni preprosta. Ti osemdesetletniki, ti pisatelji in znanstveniki, so vsi naši sodelavci: zjutraj nam pridejo poročat, kaj so slišali nevarnega, protidržavnega, zločinskega. Veš, da so vsi bili revolucionarji, teroristi, vsi po zaporih in taboriščih, predvsem pa skoraj vsi v partizanih.«
»Vem, « sem rekel. »Nenehno poudarjajo svoje zasluge!«
»No, vidiš. Leta pa naredijo svoje, skleroza napreduje, tudi če bi jim z žlico tolkel po poapnelih možganih, ne bi mogel izbezati bistva. Tisto, kar nam sami povejo, je zmedeno in nejasno, zato so mi že davno naročili, da jih snemam, ozvočil sem gostinski prostor Pri Sokolu, ampak stoli škripljejo, kozarci žvenketajo, kaj je tem starčkom potrebno nenehno nazdravljati? In vpijejo drug čez drugega, pa še v tujih jezikih, kaj naj naredim?
»Ne vem?«
»Ti jim povej, da naj se sestajajo v Klubu književnikov, spodaj, v prostorih za sestanke…«
»Tisto ni gostilna. Tam ni vina in kaj šele izbranih jedi.«
»Odslej bo drugače. Miki in Oli bosta poskrbela tudi za PEN. Če imata že klub v nadstropju, lahko naredita nekaj za mednarodno priznano društvo!« Potrem mi je namignil, da naj poiščem koga od zbranih, pa ne Josipa Vidmarja ali Bratka Krefa in naj mu namignem, da bi kazalo predlagati, da se odslej naprej članski sestanki dogajajo v Klubu in ne več pri Sokolu. Tam namreč stoli ne škripajo in mikrofonov je toliko, da so posnetki čisti in jasni, moji šefi pa zadovoljni.«
Sprejel sem ponudbo in dolgo sem razmišljal, komu naj povem. Ata bi bil primeren, ampak njegov občutek za demokracijo mu ne bi dal miru: povedal bi prav vsem, tako sem prestregel Kumbo kar v njegovi pisarni na Akademiji za gledališče. Globoko ga je pretreslo. »Menil sem, da tega ni več, menil sem, da nismo v Vzhodni Nemčiji. Kdo si je to izmislil? Rankovič? Maček? Dolanc?« je ugibal, potem je povedal, da seveda naj takoj začnem študirati za izpit, ki ga bom lahko delal že čez kakšen mesec in naročil mi je, naj takoj zaprosim za članstvo v PENu.
To zadnje se mi je zdelo noro, tudi šestdesetletnikov še niso sprejemali, najmlajša je bila Mira Mihelič, ki jih je imela ravno pet let masnj kot šestdeset. Potem je prišel Kumba, štiriinšestdeset in celo moj ata Branko je bil z oseminšestdesetimi med najmlajšimi. V Kitajskem centralnem komiteju je bilo v tistih časih baje še huje.
Na naslednjem sestanku, odvijal se je v Klubu, so me sprejeli v društvo PEN. Niso sprejeli tudi mene, sprejeli so tudi Vladimirja Gajška, izjemnega pesnika iz Maribora in študenta na Politični šoli, in še Andreja Capudra, asistenta francoščine na filozofski fakulteti. Prav zanimalo me je, s kakšnimi mikrofoni sta se ukvarjal ta dva. Prišel je tudi Miloš Mikeln, leta sem se ukvarjal z njim, ko je bil direktor Mestnega gledališča, ni in ni mi igral drame o Orfeju in Evridiki, zdaj pa je povedal: »Sem rezervni kapetan JNA, star sem devetintrideset let.« Letnica je vzbudila šušljanje, prisotni niso razumeli, od kdaj sprejema PEN tako mlade ljudi. Oglasil se je Bogdan Pogačnik, novinar, in priznal, da je tudi on star komaj dvainpetdeset, opravičil se je, menil je tudi, da pomlajevanje organizacije nikoli ne škodi. Capudra, Gajška in mene nihče ni nič vprašal, delovali pa smo precej starikavo in zaprašeno.
Kmalu sem opazil, da s tem PENom stvari niso tako preproste. Nekoč sem po sestanku zavil na vinski sejem, tam srečal Marka Zorka, jedla sva odojka, pečenega na žaru, spila sva vsak kakšen liter na staro podlago in s svojimi besedami sem mu ponovil, kar smo se nekaj ur prej pogovarjali na PENu, šlo je za politiko, zgolj za politiko, kakšno vlogo imamo Slovenci, ki nas je osem odstotkov prebivalcev Jugoslavije in nas bo kmalu še manj pri kulturnem razvoju te iste Jugoslavije, vodilne v krogu neuvrščenih, divja debata je tekla o samostojnosti republik in nazadnje tudi o avantgardnosti partije. Vedno sem ljubil debate o Zvezi komunistov in tudi zdaj sem Marku Zorku razložil, kako imenitno Stane Dolanc povezuje partijske celice, kako bi v vsaki lahko sprejeli karkoli že, na koncu bi vedno obveljala Dolančeva….«
Ko sem dvakrat zakinkal in tretjič skoraj padel v straniščno školjko, sem se odločil, da odidem domov.
Bil sem zadnji, ki je videl Marka Zorka.
Izginil je.
Iskali so ga profesorji, ki bi jim moral oddati seminarske naloge, še bolj pa režiserji, ki je zanje pripravljal dramaturške analize.
Ko se je Marko Zorko čez dva meseca prikazal, je povedal, da se je, ko sem odšel, začel pogovarjati z nekom pri sosednji mizi in mu je povedal vse tisto, kar sem jaz povedal njemu. Tisti pa je bil nekakšen tajni agent. Marko se je znašel v zaporu in ga dva mesca in pol niso hoteli izpustiti. Niso ga zaprli zaradi kaljenja nočnega miru, ne, nečesa je bil obtožen, morda »širjenja sovražnih informacij« in zaradi tega se je seznanil z vlomilci, tatovi, zvodniki, pedofili, morilci in podobni. Priznal je, da je zapor bistveno zabavnejši kot Akademija za gledališče, radio, film in televizijo. Lepo me je pa prosil, naj mu nikdar več ne pripovedujem, kaj so mi natrosili na sestankih PENa akademiki in znanstveniki in veliki pisatelji. Posebno ne, če je opit in ni pri sebi.
Dvorano za sestanke je znal Miki v hipu spremeniti v prizorišče svečanih večerij: vendar so te večerje postajale bolj in bolj redke, na koncu je bilo zastonj samo še vino. PEN pa je reševal publiciste pred zaporom in branil Slovence pred Srbi. To zadnje smo počeli tako, da smo znamenite srbske akademike, ki so vsako leto prihajali na srečanje na Bled, poučili o slovenskih travmah in jih počasi pripravili do tega, da so se začeli obnašati, kot bi bili Slovenci, samo še za odtenek hudobneje.
Po mesecu dni obupnega učenja sem naredil izpit pri Kumbi, to je bil moj zadnji izpit, znal nisem ničesar, ampak Kumba se je obnašal, kot da sva stara znanca, res sva se že dolgo poznala, in kot da mi ni študija zavlekel za tri leta, oziroma, mi pomagal, da sem si ga sam zavlekel, zdaj sem predložil scenarij za kratek film in napisal epizodo televizijske igre, izkazalo se je, da šola nima denarja in da jim ni jasno, kdaj bom oboje snemal. Kmalu sem pustil službo v marketingu Dela, kar je bila neumnost brez primere in začel pisati roman, ker nisem in nisem napredoval, sem vse dneve postopal s hippiji in se navadil na travo in LSD.
Sintetične droge te prepričajo, da komunizem ni pravi izbor.
Vendar nisem verjel, da je kdo tako neumen, da ga potem odnese v krščanstvo. Taras Kermavner, takrat še ni pisal razprav o mojih dramah, je trdil, da je krščanstvo brez vsebine in da se bo stolnica zdaj, zdaj sama od sebe podrla, saj je nihče več ne potrebuje. Izrazil sem nekaj skepse: da se stavbe res zelo hitro podrejo, če jih ljudje ne uporabljajo, ampak da se mi zdi, da stolnica ni ena izmed njih, namreč, da se kar dobro drži.
Ko sem nekega mrzlega decembrskega večera srečal Marka Zorka, je povedal, da je ravno danes božični večer in da se v stolnici nekaj dogaja. Takoj ko so začeli zapirati gostilno Pri Mraku me je odpeljal tja, klopi so bile prazne. Marko Zorko se je usedel se je v eno prvih vrst in zaspal. Skušal sem ga zbuditi, šepetal sem mu v uho, butal sem ga z glavo ob klop, ampak bil je preveč nadelan. Ko sem hotel sam oditi, sem opazil, da se je stolnica napolnila, vse klopi so bile zasedene, tudi vrste med klopmi so bile nabite in pri vratih je bila taka gneča, da se ni dalo več ven ali noter. In opazil sem, kako ženice pogledujejo po najinem prostorčku, kazalo je, da naju bodo zmlele. Ko so zazvonili z zvončkom, se je Marko zbudil, vzkliknil, kakšen trip! In spet zaspal. Prišel je škof z ukrivljeno palico in povedal nekaj nadvse vznemirljivih misli o Jožefu in njegovi ženi, ki je bila noseča in sta šla zaradi ljudskega štetja v Betlehem. Ko je škof odhajal, je zagledal Marka Zorka, kako spi v klopi, klobuk mu je pa padel na tla, škof se je pripognil, opiraje na palico, mu pobral klobuk, mu ga položil na klop in potem blagoslovil tako Marka Zorka kot njegov klobuk. V tem se je zaslišal strahoten glas nekje od vrat:
»Maksimiljan!« (Tako je bilo ime škofu) »Že šestdeset let hodim v tvojo cerkev, pa me še nikoli nisi tako lepo blagoslovil!«
»Pridi bliže, hčerka, pa te bom!«
»Kako, ko že dve uri hodijo po meni! Zdaj je prepozno, Maksimiljan, zdaj sem že videla, da na tem svetu ni pravice! Samo jok in stok in škripanje z zobmi!«
Množica se je vznemirila in škof si je vzel kar nekaj časa, da ji je razložil, da starka s hripavim glasom najbrž nima prav.
Marko Zorko je vse slišal: v sanjah se mu je približal angel s trimetrskimi bujno pernatimi perutnicami in mu napovedal, da bo kmalu pristal leteči krožnik z Jezusom in bo konec komunizma, izbruhnilo bo tisočletje čistega krščanstva in krščanstvo bo osvojilo svet!
Ker jej Marko Zorko zgolj šepetal in ker mi je najpomembnejše podrobnosti šele kasneje, se nisem bal, da bi morda policaji spet zaprli njega ali celo mene. Pač pa sem napisal dramo »Evangelij po Frančku«. O tej drami je Taras Kermavner napisal dve knjigi, eno je objavil v slovenščini, drugo v srbščini v Nišu, domnevam, da je spremenil svet, moje drame pa niso hoteli nikjer niti natisniti, niti igrati. To me je strašno potrlo.
Napisal pa sem zbirko psihodeličnih pesmi, to je bila moja zadnja pesniška zbirka »Na konjih vrancih jezdijo žganci«. Napisal sem jo v nekaj dneh, vse napišem v nekaj dneh, popravljal sem jo kakšna dva meseca in odnesel sem jo najprej na radio Venu Tauferju, drugo kopijo na Cankarjevo založbo Tonetu Pavčku. Tokrat sem se odločil, da poiščem starega znanca Toneta, očeta televizijske serije Dražgoška bitke, ki se je začela dogajati šele nekaj let kasneje. Računal sem, da bom v četrtem nadstropju snažne in dovolj nove zgradbe imel tokrat nekaj več sreče, bil je skrajni čas, da mi tudi Cankarjeva izda kakšno knjigo. Pred tremi leti sem prinesel Pavčkovemu predhodniku Janezu Vipotniku zbirko »Astrologija«, eno leto jo je prebiral, potem je Vipotnik umrl, zbirke pa nihče več ni mogel najti, pesmi so medtem izhajale po revijah in bučale po radiu, ampak nikoli mi ni bilo jasno, koliko pesmi so uredniki izločili in nikoli več nisem znal sestaviti zbirke. Zato sem raje napisal novo, časi so se spremenili in življenje je potekalo veliko bolj psihodelično. Čas hippijev je nezadržno preraščal planet, vedno več mladih se je z gnusom odvračalo od vojne v Vietnamu. Skrbelo me je. Če si komunizem niti vojne ne zasluži, kaj ni potem čisto brez smisla in pomena? Pa tudi glasba v Združenih državah je postajala bolj in bolj dekadentna.
Tretjo kopijo »Na konjih vrancih jezdijo žganci« sem poslal različnim revijam, vsaki po deset pesmi.
Objavili niso nobene.
Pač pa je Veno Taufer, mladostni štiridesetletnik, sestavil iz pesmi nekaj literarnih nokturnov.
»Radikalno! Sveže!« mi je govoril. »Bilo bi celo dobro, če ne bi bilo tako psihodelično!«
Poslušal sem ta ali oni nokturno, kaj naj rečem, pesmi so bile genialne, ampak za poslušat pa niso bile, nekako enolično je zvenelo vse skupaj.
Po nekaj mesecih sem telefoniral Pavčku, prisegel je, da je rokopis prebral in da se bova pogovorila.
Pavčka sem našel sklonjenega nad koš za smeti. Pravzaprav nekakšen zaboj za premog, čeprav so imeli centralno kurjavo. »Zaradi tebe sem vrgel v smeti osemnajst zbirk, med njimi tri Šalamunove!« je stokal.
»Navaditi se boš moral, slovenski pesniki so ničvredni, časi pa se spreminjajo v smislu modernizma!«
»Slovenski pesniki smo odlični in pri polnem zdravju, modernizem, ti poizkusi z igračkanjem, ti so strup za slovensko poezijo!«
»No, upam, da mi boš zdaj vsaj tiskal tole zbirko!«
»Narežal sem se.«
»No vidiš, zabavna je!«
»Poezija ne more biti zabavna. Ne v tem smislu! Norčuješ se iz Šalamuna, norčuješ se iz Francija Zagoričnika in to na najbolj podel način!«
»No, če ste tiskali Gajšku tri knjige in celo tistemu smešnemu Edvardu Kocbeku, potem menda ne boš okleval … rad bi honorar čim prej!«
»Vzel si mi veselje do poezije, prepričal si me, da sem podvomil v osemnajst slovenskih pesniških zbirko, kdo ve... Če komu ne delam krivice…«
»Če jih mečeš v koš za smeti, gotovo!«
»Ne, v koš mečem samo ovojne papirije, zbirke tajnica zavija v nove pakete in jih pošiljam avtorjem! Vso noč pišem spremna pisma, dvakrat sme se razjokal zraven!«
Pavček je bil resnično obupan. Suhljati dvainštiridesetletnik, prevajalec Ane Ahmatove, zanj je rekla, da je zdrav, kmečki fant, poleg tega je Pavček priznani vinogradnik z lastno znamko vina, ki ga prideluje v Piranskem zalivu na hribčku nad solinami.
Usedel sem se k njemu in ga poizkusil potolažiti: končno, vedno mu bom hvaležen, nekoč, ko je bil direktor gledališča, mi je v Mladinskem gledališču uprizoril igro za mladino »Trnjulčica preveč in trije palčki«, ko je bil urednik na televiziji, je sprejel tudi moj sinopsis za nadaljevanko Dražgoška bitka, projekt, ki me je zaposloval več let in je Vibi filmu za deset let podaljšal smrtno agonijo. »Pavček, kdaj boš spoznal, da je konec kramparske poezije, konec humanistične utopije, kdaj boš zmetal v smeti Zlobca z ljubeznijo vred, Koviča s pingvini in zajci in Labradorjem, potem pa še Krakarja z Auschwitzom in Minnatija skupaj z njegovim kosmatim psom, pa še Gajška in Gregorja Strnišo in tisto blebetavo Svetlano Makarovič…«
»Če zmečem vse te v smeti, lahko počasi odpišem še sebe? Kaj jaz nisem pesnik?«
»Seveda si, eden največjih slovenskih pesnikov, čudovit pesnik, ampak kaj ni že dovolj poezije v Sloveniji? Šalamun je objavil štiri zbirke, kaj jih bo zdaj še petintrideset? Ja, kam pa pridemo?«
Pavček si je ruval lase v popolnem obupu, brisal si je očala, v naslednjih desetletjih je objavil (skupaj z drugimi blazneži) še trideset Šalamunovih zbirk, pa še Borisa A. Novaka in celo Ivo Svetino. Sami prijazni fantje, sami globoki pesniki.
Moje zbirke ni objavil, najbrž je menil, da mu moram vsako leto prinesti kakšno novo in bo potem iz desetih sestavil enajsto.
Zdaj, ko sem bil član PENa in zdaj ko sem pustil odlično službo v marketingu Dela, pa nisem imel več časa za poezijo, začel sem pisati romane.
Ostal mi je naslednji od pesnikov znamenite zbirke »Pesmi štirih« iz leta 1955: Kajetan Kovič. Pri njem sem izdal pesniško zbirko, zdaj sem mu odnesel kup scenarijev in predlagal, da napišem roman.
Strinjal se je: od takrat sem napisal enaindvajset romanov, v nobenem ne nastopajo pesniki, pesniki, ti čudoviti fantje niso izginili iz mojega življenja, vsak dan srečam kakšnega, ko sem nekaj let pisal še književne kritike, so me začeli celo spoštovati ali bolje, začeli so se me bati.
Tudi nekaj.
Igralci, novinarji, pravniki, zdravniki, politiki, menedžerji – vsi ti so potrebni človeštvu. Ne vem pa, kaj bi človeštvo brez pesnikov, ki sicer niso potrebni in zaradi njih človeštvo podira drevesa, ki so vendar del narave in dajejo senco pticam in gozdnim živalim. Pesniki so mi bili desetletja bolj pri srcu kot šahisti in košarkarji in smučarji. In so mi še zdaj.
Leta 1974 sem prišel z nekaj zamude na tradicionalno decembrsko srečanje PEN. Za dolgim omizjem, ki ga je Miki sestavil iz številnih miz in skrbno pokril s prtom, je sedelo nekaj književnikov. Na sredi omizja so trije manjši zavzeto diskutirali. Teža političnih vprašanj jih je zgrbila. Josip Vidmar, predsednik akademije, na eni strani, Boris Ziherl, glavni ideolog centralnega komiteja in predhodnik slavnih osebnosti kot sta to Franc Šali in Sonja Lokar, na drugi strani, med njima je sedel Vladimir Gajšek in se opiral na komolce in zavzeto z veliko žlico brskal po sadni kupi, ogromni gori smetane, sladoleda in sadja. S polnimi usti in žlico, ki jo je vihtel pred sabo, se je obrnil najprej k Vidmarju, potem k Ziherlu, potem spet k Ziherlu in potem spet k Vidmarju. Ziherl in Vidmar sta preko Gajška skušala uveljaviti vsak svoje argumente.
Seveda sem se hotel vmešati, kdo ne bi izrabil tako imeniten priložnosti za samopromocijo?
Ni šlo.
Govorili so o Visoki šoli za politične vede. Bo izobrazila kadre, ki bodo rešili slovensko, jugoslovansko, posredno pa tudi svetovno kulturo in prepričali svetovno javnost v pomen poezije?
Na vrhnjem koncu mize je sedel Edvard Kocbek. Skrajno nataknjen je bil. »Ta Vidmar – ni mu dovolj uspehov v drugi svetovni vojni, še se mora dogovarjati z Ziherlom, najbrž o komunizmu, ki naj ukine vso demokracijo na vsej zemeljski obli. In zdaj sta pokvarila še mladega in talentiranega Gajška, da trobi z njima v isti rog!«
»Že petnajst let se pogovarjam z Gajškom, ni več mlad, talentiran je še, ampak tisto, kar govori, je vedno bolj razvlečeno in nesmiselno, če bosta Vidmar in Ziherl stavila na njega, ne bo propadel komunizem samo v Sloveniji, ampak tudi na Kubi in na Kitajskem, na koncu še v Vietnamu!«
Edvard Kocbek mi je povedal, da je Gajšek kristjan in ker je tudi on, Kocbek, kristjan, je v skrbeh za vsakega kristjana, ki se pusti prevarati zvijačnim komunistom. Obenem je Kocbek izkoristil priložnost in mi povedal, da okrutni komunisti, ki samo pobijajo domobrance in lastnike plantaž na Kubi in uboge zamorce v Vietnamu, ne morejo razumeti niti tega, da se kdo boji za ranljivega pesnika, za nežno dušo, za sanjača, kot je Gajšek. Vidmar je vedno zlorabil zaupanje nedolžnih kristjanov in drugih demokratov, Vidmar je vedno verjel samo v revolucijo.
Tudi jaz sem vedno verjel samo v revolucijo. Vprašal sem Kocbeka ali je on spravil osemdeset tisoč kristjanov v partizane, tako da so sproti hiteli zapolnjevat vsakoletne izgube, tako, da so komunisti lahko zmagali in prevzeli oblast in uvedli diktaturo.
Priznal je, da je tako in da s neizmerno kesa.
»No,« sem rekel. »Kdo je potem krščanski mož, vi ali jaz?«
»Jaz,« je zakričal. »Vedno sem bil kristjan in vedno bom!«
»Aha, vemo: Vi ste spravili komuniste na oblast, posebno še Kidriča in Vidmarja, jaz pa jih že štirinajst let odkar sem v Zvezi komunistov skušam spraviti z oblasti!«
»Ne lažite! Že po tem, kako lažete, se pozna, da ste komunist! Kdo je tako nor, da bi spravil sebe z oblasti?«
»Vi. Vi ste to naredili, uspelo vam je. Zdaj bom to storil še jaz, seveda upam, da bom v zadnjem hipu našel kakšno drugo stranko, na primer ustanovil bi Demokratsko stranko Slovenije, nenehno prepričujem Vena Tauferja, da mi jo pomaga ustanoviti, pa se boji raznih sitnosti.«
Kocbek me je poizkusil ugrizniti v nogo z nejasno izraženim namenom, da mi pregrizne žilo in me ugonobi.
»Zakaj ne ugriznete Vidmarja? Bilo bi lažje. Zakaj ne zadavite Ziherla? Bilo bi naravnost otročje lahko!«
»Zakaj bi to naredil?« je zajel sapo in nehal lesti pod mizo, kar je za sedemdesetletnika bil pač prehud napor.
»Da rešite Gajška vendar!«
Gajšek pa je pomignil Mikiju, da hočeta tudi Vidmar in Ziherl vsak svojo sadno kupo, kar sploh ni bilo res, res pa je bilo kvečjemu, da je Gajšek upal, da se dokoplje še do kakšen sadne kupe.
Miki je pogumno tekal med pisatelji in akademiki, ki so drug za drugim kapljali k ogromnemu, belo pogrnjenemu omizju.
