Dogaja se v Cankarjevem domu ob razglasitvi osamosvojitve.
Cankarjev dom, banket ob razglasitvi slovenske osamosvojitve. Precej hrupno. Novinarji sprašujejo prisotne o vtisih. Mogoče nekaj avtentičnih odlomkov izjav s tistega dogodka.
Litvanec: Zelo sem vesel, da sem vas spoznal. Vi ste napisali članek, da naj Slovenija prizna Litvo?
Franček: Zelo so me kritizirali. Več publicistov je interveniralo. Zgražali so se. Če Slovenija ni samostojna, ne more priznati Litve, ki tudi ni samostojna.
Litvanec: Osrečili ste me! Ne veste, kako ste me osrečili. Jaz sem iz Litve, Litvanec sem, ne, nisem politik, sem poslovnež Samo, da sem prebral v časopisu, da je Slovenija, ki sicer ni bila samostojna, priznala Litvo, ki sicer tudi ni bila samostojna, so se mi uresničile stare sanje. Takoj sem v časopisu zahteval, da Litva prizna Slovenijo. In jo je!
Franček: Me veseli. Poslušajte, naš Jože Pučnik je pravkar rekel: Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več.
Litvanec: Tudi Sovjetske zveze ni več. Kakšen dogodek! Ko sem se peljal z avionom nad Panonsko nižino, sem razmišljal o Jantarjevi poti. Na obali Baltskega morja smo v pesku mi, Litvanci, nabirali ostanke starodavnih dreves in v njih iskali jantar. To veste?
Franček: Sem slišal.
Litvanec: Koščki smole izpred dve sto milijonov let, v smoli pa včasih mušice in iglice.
Franček: Ta jantar ste tovorili v južne kraje... na primer, v Italijo?
Litvanec: Z letala sem vse videl: pot pelje preko Poljske do Donave, nekje med Bratislavo, Dunajem in Budimpešto, seveda teh mest pred dvajset tisoč leti ni bilo, no, tudi pred tri tisoč leti jih ni bilo, potem pelje jantarjeva pot do Blatnega jezera, pa do Drave in današnjega mesta Ptuj, kjer je bil prehod, potem čez razne doline do Nauportusa? Kje je danes Nauportus?
Franček: Vrhnika. Nauportus, po grško Novo pristanišče, je danes Vrhnika. Dvajset kilometrov od Cankarjevega doma in Ljubljane, samo pristanišča ni več. Če se peljete z ladjico od Tromostovja eno uro daleč po reki Ljubljanici, lepa vožnja med drevesi in polji in vikendi, prispete do Nauportusa, to je do Vrhnike, kjer so Grki ladje potegnili na kopno in jih po snegu vlekli do morja...
Litvanec: S severnimi jeleni, karibuji, tistimi, ki jih danes imajo samo še Laponci na Finskem in Sibirci v Sibiriji, smo tovorili jantar do Nauportusa in pa seveda do Akvileje.
Franček: So severni jeleni odlične tovorne živali?
Litvanec: O, odlične! Samo navajen moraš biti nanje. Pač pa se severni jeleni ne obnesejo v spopadih. Jantarjeva pot je bila nevarna. V Panonski nižini so nas napadali Kelti in Rimljani. Nam kar zastonj pobrali jantar. Zato smo kasneje krenili po poti preko Karavank. Severni jelen se imenuje karava, to je po slovansko krava, podobno kot se imenuje tudi domača žival kava, Karavanke se imenujejo po severnih jelenih, naših, jelenih iz Litve. Na prehodu čez Karavnke so se jeleni napasli na planinah, no, vsaj kakšen mah na drevesih so našli in potem smo v Akvileji prišli do toplic. Aqua Keleia pomeni topla voda, tam smo si greli premražene kosti in tudi naše jelene smo namakali v toplo vodo...Rimljani niso razumeli, da je topla voda najvažnejša, pa so menili, da ime Akvileja pride od nekakšnih orlov...Kje je zdaj Akvileja?
Franček: Od Ljubljane do Trsta je sto kilometrov, Akvileja pa leži še štirideset ali petdeset kilometrov proti zahodu. Znamenit zgodovinski kraj. Samo nihče več ne tovori jantarja na severnih jelenih. Tovornjakov pa je na avtocesti na tisoče in tisoče...
Litvanec: Gledal sem iz aviona, kako majhna je Evropa, od Baltika do Jadrana pičli dve uri poleta, sploh ne vidiš razlike med Panonsko nižino in Slovenijo...
Franček: Z avioni je problem. Če se avion dvigne z Brnika, to je, z glavnega slovenskega letališča, naredi lok čez jug Slovenije, takorekoč leti že čez Hrvaško, ko pa obrne, je že nad Alpami, takoj prileti do Bodenskega jezera in Švice... Ja, Evropa je za vsak resen avion prava mala malica, zadnjič sem se peljal najprej do Frankfurta, uro in pol, in potem smo leteli z airbusom na Japonsko, leteli smo preko Finske, mimogrede je pilot povedal o Baltiku, Litvi, Latviji, Estoniji, no, čez štiri tisoč finskih jezer smo leteli dobro uro...Teh jezer in jezerc je resda na tisoče....potem smo prišli nad Sovjetsko zvezo...
Litvanec: A ne, kako ogromna?
Franček: Zares ogromna.
Litvanec: Ni je več, upam, da je zares in za večne čase ni več. Leteli ste torej čez Rusijo?
Franček: Dvanajst ur čez Rusijo in Sibirijo, dobil sem neprijeten občutek, da je Evropa pogrešljiva malenkost. Vse, največje, kar najdemo na planetu zemlji sta pa Rusija in Sibirija... Danajst ur čez tundro in vijugaste rečne veletoke...
Litvanec: Ste videli kakšno mesto?
Franček: Nobenega. Airbus je letel previsoko. Videli smo pa Kamčatko, tisti sibirski polotok ob Tihem oceanu, pa Korejo … tudi Koreja iz aviona izgleda kot en sam polotok, ne moreš reči, da se deli na Severno in Južno...in ko smo se približali Japonski, smo se oddahnili. Končno pred nami nekaj manjšega, nekaj Evropi podobnega, nekaj obvladljivega... nekakšen otok, no, nekakšno lično otočje v Tihem oceanu...
Litvanec: Ubogi severni jeleni.
Franček: Zakaj ubogi?
Litvanec: Avtohtona plemena so se na severnih jelenih selila preko vse Rusije in Sibirije do Tihega oceana in čez zaledenelo Beringovo ožino v Severno in Južno Ameriko, kjer so se iz teh avtohtonih plemen razvili Indijanci...
Franček: To je bilo pred tisoči in tisoči let!
Litvanec: Kaj hočete, leta minevajo, tisočletja pa na koncu tudi stoletja. Litva od sedemdeset let ni bila samostojna, pa se je nam, Litvancem zdelo, kot da je minilo že tisočletje!
Franček: Se vam je zdelo, kot da še vedno tovorite na severnih jelenih jantar v Italijo?
Litvanec: Da. Ampak to smo počeli pred dvajset tisoč leti, pa pred tri tisoč leti in pred dva tisoč leti, pa smo kupovali v Sredozemlju bronaste izdelke, da smo se lahko borili za samostojnost...Vse dokler nas ni Slovenija priznala kot samostojno in neodvisno državo...Da smo danes končno prav zares samostojni!
Franček: Vi ste pa priznali nas, pa zdaj lahko nazdravimo. Poglejte, prijazni natakar prinaša šampanjec...
Nazdravita.
Franček: Polotokov je na svetu veliko, polotoki skrivajo za velike sosede zoprno priložnost, da si jih poskušajo razdeliti. Pomislite na Korejo, na Vietnam, pa da ne bi govorili o Balkanskem polotoku, pa tudi s Finsko in Italijo ni bilo vedno vse v najlepšem redu, polotoki skrivajo skrite nevarnosti...
Litvanec: Ne meni razlagat!
Franček: Ko smo se izkrcali iz airbusa na tokijskem letališču Narita, je drug, manjši avion, pripeljal petdeset stjuardes iz Južne Koreje...sladkor se mi je dvignil. Kaj tako lepega in nadvse sladkega še nisem videl. Petdeset, to je za dva šolska razreda deklet v modrih kostumčkih, v nogavicah bronaste barve in z visokimi petami, vse lepo s kodrčki, pa z uhančki, vsaka vleče pogumno za sabo svoj kovček na koleščkih...pošiljajo jih po skupinah na različne airbuse, razdeljujejo jih na različne skupine za razne destinacije na različnih celinah...nekatere so prišli iskat kar njihovi piloti...
Litvanec: Pripeljale so se pač na mednarodno tokijsko letališče, stjuardesde kot stjuardese, kaj je tu posebnega?
Franček: Ne razumete? Lahko bi priletel avion s petdeset Severnokorejskimi stujardesami. Lahko bi priletel avion s petdeset stjuardesami s Kamčatke in bi jih razdeljevali na airbuse, ki bi Kamčatko povezovali s svetom. Kamčatka je tri krat večja kot Slovenija, Kamćatka je velika za četrtino nekdanje Jugoslavije, Kamčatka ima štirideset ognjenikov, včasih smo se o tem učili v šoli, trije ali štiurje še vedno nenehno bruhajo tekočo lavo in pline...
Litvanec: Kako da ste se spomnili na Kamčatko?
Franček: Ko sem hodil v prvi razred osnovne šole, me je najbolj preetreslo, ko sem zvedel, da ima tudi Italija tri še vedno žive vulkane. To so Etna, Stromboli in Vezuv. Če ima lahko država na Zahodu tri vulkane tako kot znamenita Kamčatka na skrajnem vzhodnem robu Sibirije in seveda Sovjetske zveze, kakšna verjetnost je potem, da bo zares zmagal socializem na vsem planetu?
Litvanec: Zmaga socializma, k sreči, ni bila odvisna od vulkanov, ne od mirujočih, ne od delujočih
Franček: Ja, ampak jaz tega takrat nisem vedel. Samo to, tega takrat nisem vedel. Sem mislil, da je prihodnost sveta odvisna od vulkanov!
Litvanec: Danes pa veste, da je prihodnost pokrajine vedno odvisna od tega, ali je pokrajina samostojna država in ima svojo lastno letalsko družbo, ki leti povsod po svtu in svojih lastnih petdeset in več stjuardes v ličnih kostimčkih?
Franček: Ja, tako je, dragi moj, osamosvojiti se je treba. Samo osamosvojiti se je treba!
Litvanec: No, Sloveniji je uspelo, tudi Litvi je uspelo...
Franček: Lahko si čestitamo.
Hrup v avli Cankarjevega doma ne pojenjuje. Novinarji prenašajo navdušene izjave politikov in seveda tudi novinarji so nadvse navdušeni.
Konec
Kratka radijska igra
Osebe:
Litvanec,
Franček
Dogaja se v Cankarjevem domu ob razglasitvi osamosvojitve.
Cankarjev dom, banket ob razglasitvi slovenske osamosvojitve. Precej hrupno. Novinarji sprašujejo prisotne o vtisih. Mogoče nekaj avtentičnih odlomkov izjav s tistega dogodka.
Litvanec: Zelo sem vesel, da sem vas spoznal. Vi ste napisali članek, da naj Slovenija prizna Litvo?
Franček: Zelo so me kritizirali. Več publicistov je interveniralo. Zgražali so se. Če Slovenija ni samostojna, ne more priznati Litve, ki tudi ni samostojna.
Litvanec: Osrečili ste me! Ne veste, kako ste me osrečili. Jaz sem iz Litve, Litvanec sem, ne, nisem politik, sem poslovnež Samo, da sem prebral v časopisu, da je Slovenija, ki sicer ni bila samostojna, priznala Litvo, ki sicer tudi ni bila samostojna, so se mi uresničile stare sanje. Takoj sem v časopisu zahteval, da Litva prizna Slovenijo. In jo je!
Franček: Me veseli. Poslušajte, naš Jože Pučnik je pravkar rekel: Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več.
Litvanec: Tudi Sovjetske zveze ni več. Kakšen dogodek! Ko sem se peljal z avionom nad Panonsko nižino, sem razmišljal o Jantarjevi poti. Na obali Baltskega morja smo v pesku mi, Litvanci, nabirali ostanke starodavnih dreves in v njih iskali jantar. To veste?
Franček: Sem slišal.
Litvanec: Koščki smole izpred dve sto milijonov let, v smoli pa včasih mušice in iglice.
Franček: Ta jantar ste tovorili v južne kraje... na primer, v Italijo?
Litvanec: Z letala sem vse videl: pot pelje preko Poljske do Donave, nekje med Bratislavo, Dunajem in Budimpešto, seveda teh mest pred dvajset tisoč leti ni bilo, no, tudi pred tri tisoč leti jih ni bilo, potem pelje jantarjeva pot do Blatnega jezera, pa do Drave in današnjega mesta Ptuj, kjer je bil prehod, potem čez razne doline do Nauportusa? Kje je danes Nauportus?
Franček: Vrhnika. Nauportus, po grško Novo pristanišče, je danes Vrhnika. Dvajset kilometrov od Cankarjevega doma in Ljubljane, samo pristanišča ni več. Če se peljete z ladjico od Tromostovja eno uro daleč po reki Ljubljanici, lepa vožnja med drevesi in polji in vikendi, prispete do Nauportusa, to je do Vrhnike, kjer so Grki ladje potegnili na kopno in jih po snegu vlekli do morja...
Litvanec: S severnimi jeleni, karibuji, tistimi, ki jih danes imajo samo še Laponci na Finskem in Sibirci v Sibiriji, smo tovorili jantar do Nauportusa in pa seveda do Akvileje.
Franček: So severni jeleni odlične tovorne živali?
Litvanec: O, odlične! Samo navajen moraš biti nanje. Pač pa se severni jeleni ne obnesejo v spopadih. Jantarjeva pot je bila nevarna. V Panonski nižini so nas napadali Kelti in Rimljani. Nam kar zastonj pobrali jantar. Zato smo kasneje krenili po poti preko Karavank. Severni jelen se imenuje karava, to je po slovansko krava, podobno kot se imenuje tudi domača žival kava, Karavanke se imenujejo po severnih jelenih, naših, jelenih iz Litve. Na prehodu čez Karavnke so se jeleni napasli na planinah, no, vsaj kakšen mah na drevesih so našli in potem smo v Akvileji prišli do toplic. Aqua Keleia pomeni topla voda, tam smo si greli premražene kosti in tudi naše jelene smo namakali v toplo vodo...Rimljani niso razumeli, da je topla voda najvažnejša, pa so menili, da ime Akvileja pride od nekakšnih orlov...Kje je zdaj Akvileja?
Franček: Od Ljubljane do Trsta je sto kilometrov, Akvileja pa leži še štirideset ali petdeset kilometrov proti zahodu. Znamenit zgodovinski kraj. Samo nihče več ne tovori jantarja na severnih jelenih. Tovornjakov pa je na avtocesti na tisoče in tisoče...
Litvanec: Gledal sem iz aviona, kako majhna je Evropa, od Baltika do Jadrana pičli dve uri poleta, sploh ne vidiš razlike med Panonsko nižino in Slovenijo...
Franček: Z avioni je problem. Če se avion dvigne z Brnika, to je, z glavnega slovenskega letališča, naredi lok čez jug Slovenije, takorekoč leti že čez Hrvaško, ko pa obrne, je že nad Alpami, takoj prileti do Bodenskega jezera in Švice... Ja, Evropa je za vsak resen avion prava mala malica, zadnjič sem se peljal najprej do Frankfurta, uro in pol, in potem smo leteli z airbusom na Japonsko, leteli smo preko Finske, mimogrede je pilot povedal o Baltiku, Litvi, Latviji, Estoniji, no, čez štiri tisoč finskih jezer smo leteli dobro uro...Teh jezer in jezerc je resda na tisoče....potem smo prišli nad Sovjetsko zvezo...
Litvanec: A ne, kako ogromna?
Franček: Zares ogromna.
Litvanec: Ni je več, upam, da je zares in za večne čase ni več. Leteli ste torej čez Rusijo?
Franček: Dvanajst ur čez Rusijo in Sibirijo, dobil sem neprijeten občutek, da je Evropa pogrešljiva malenkost. Vse, največje, kar najdemo na planetu zemlji sta pa Rusija in Sibirija... Danajst ur čez tundro in vijugaste rečne veletoke...
Litvanec: Ste videli kakšno mesto?
Franček: Nobenega. Airbus je letel previsoko. Videli smo pa Kamčatko, tisti sibirski polotok ob Tihem oceanu, pa Korejo … tudi Koreja iz aviona izgleda kot en sam polotok, ne moreš reči, da se deli na Severno in Južno...in ko smo se približali Japonski, smo se oddahnili. Končno pred nami nekaj manjšega, nekaj Evropi podobnega, nekaj obvladljivega... nekakšen otok, no, nekakšno lično otočje v Tihem oceanu...
Litvanec: Ubogi severni jeleni.
Franček: Zakaj ubogi?
Litvanec: Avtohtona plemena so se na severnih jelenih selila preko vse Rusije in Sibirije do Tihega oceana in čez zaledenelo Beringovo ožino v Severno in Južno Ameriko, kjer so se iz teh avtohtonih plemen razvili Indijanci...
Franček: To je bilo pred tisoči in tisoči let!
Litvanec: Kaj hočete, leta minevajo, tisočletja pa na koncu tudi stoletja. Litva od sedemdeset let ni bila samostojna, pa se je nam, Litvancem zdelo, kot da je minilo že tisočletje!
Franček: Se vam je zdelo, kot da še vedno tovorite na severnih jelenih jantar v Italijo?
Litvanec: Da. Ampak to smo počeli pred dvajset tisoč leti, pa pred tri tisoč leti in pred dva tisoč leti, pa smo kupovali v Sredozemlju bronaste izdelke, da smo se lahko borili za samostojnost...Vse dokler nas ni Slovenija priznala kot samostojno in neodvisno državo...Da smo danes končno prav zares samostojni!
Franček: Vi ste pa priznali nas, pa zdaj lahko nazdravimo. Poglejte, prijazni natakar prinaša šampanjec...
Nazdravita.
Franček: Polotokov je na svetu veliko, polotoki skrivajo za velike sosede zoprno priložnost, da si jih poskušajo razdeliti. Pomislite na Korejo, na Vietnam, pa da ne bi govorili o Balkanskem polotoku, pa tudi s Finsko in Italijo ni bilo vedno vse v najlepšem redu, polotoki skrivajo skrite nevarnosti...
Litvanec: Ne meni razlagat!
Franček: Ko smo se izkrcali iz airbusa na tokijskem letališču Narita, je drug, manjši avion, pripeljal petdeset stjuardes iz Južne Koreje...sladkor se mi je dvignil. Kaj tako lepega in nadvse sladkega še nisem videl. Petdeset, to je za dva šolska razreda deklet v modrih kostumčkih, v nogavicah bronaste barve in z visokimi petami, vse lepo s kodrčki, pa z uhančki, vsaka vleče pogumno za sabo svoj kovček na koleščkih...pošiljajo jih po skupinah na različne airbuse, razdeljujejo jih na različne skupine za razne destinacije na različnih celinah...nekatere so prišli iskat kar njihovi piloti...
Litvanec: Pripeljale so se pač na mednarodno tokijsko letališče, stjuardesde kot stjuardese, kaj je tu posebnega?
Franček: Ne razumete? Lahko bi priletel avion s petdeset Severnokorejskimi stujardesami. Lahko bi priletel avion s petdeset stjuardesami s Kamčatke in bi jih razdeljevali na airbuse, ki bi Kamčatko povezovali s svetom. Kamčatka je tri krat večja kot Slovenija, Kamćatka je velika za četrtino nekdanje Jugoslavije, Kamčatka ima štirideset ognjenikov, včasih smo se o tem učili v šoli, trije ali štiurje še vedno nenehno bruhajo tekočo lavo in pline...
Litvanec: Kako da ste se spomnili na Kamčatko?
Franček: Ko sem hodil v prvi razred osnovne šole, me je najbolj preetreslo, ko sem zvedel, da ima tudi Italija tri še vedno žive vulkane. To so Etna, Stromboli in Vezuv. Če ima lahko država na Zahodu tri vulkane tako kot znamenita Kamčatka na skrajnem vzhodnem robu Sibirije in seveda Sovjetske zveze, kakšna verjetnost je potem, da bo zares zmagal socializem na vsem planetu?
Litvanec: Zmaga socializma, k sreči, ni bila odvisna od vulkanov, ne od mirujočih, ne od delujočih
Franček: Ja, ampak jaz tega takrat nisem vedel. Samo to, tega takrat nisem vedel. Sem mislil, da je prihodnost sveta odvisna od vulkanov!
Litvanec: Danes pa veste, da je prihodnost pokrajine vedno odvisna od tega, ali je pokrajina samostojna država in ima svojo lastno letalsko družbo, ki leti povsod po svtu in svojih lastnih petdeset in več stjuardes v ličnih kostimčkih?
Franček: Ja, tako je, dragi moj, osamosvojiti se je treba. Samo osamosvojiti se je treba!
Litvanec: No, Sloveniji je uspelo, tudi Litvi je uspelo...
Franček: Lahko si čestitamo.
Hrup v avli Cankarjevega doma ne pojenjuje. Novinarji prenašajo navdušene izjave politikov in seveda tudi novinarji so nadvse navdušeni.
