Djap, popotnik Curcius, gostilničar Livia, njegova žena Rdečelaska Živa Vmes številni moški, ženski, živalski glasovi
Opomba:
(Gostilna je ozka zidana zgradba dva krat deset metrov, v njej je ogromna peč in pod streho je še nizek prostor, ki se dotika peči in tako po stropu neprestano nekdo hodi. V gostilni deluje peč neprenehoma.Drugače je gostilna postavljena sredi obzidja iz grobega kamenja in gostilne se drži hlev, ki je nizek in še dvakrat daljši.Dogaja se na Krasu, v zimi ali tik pred zimo, v burji, v četrtem stoletju našega štetja, na meji med Vzhodnim in Zahodnim rimskim cesarstvom.)
1.
(Koraki po pesku, veliko korakov po pesku, koraki po produ, prečkanje luže … koraki pomenijo človeka, ki vleče za sabo konja. Konj nekajkrat zarezgeta. Človek pobuta po vratih. Pobuta nekajkrat, vmes se sliši za vrati kokodakanje, potem rezgetanje, potem neverjetno sitnarjenje nekega visokega glasu, najbrž ženskega, konj zahrza, nekaj psov nekaj časa laja, potem nehajo, ko spet popotnik buta po vratih, se zasliši kozje meketanje … Obzidje je dovolj visoko, kamnito in mrzlo in dolgo in temeljito se da butati po njem, od zunaj, in od znotraj.)
Djap: Moj konj je žejen. Odprite, kje ste, ljudje?
Curcius: (Se dere dol z zidu.) Kaj hočeš?
Djap: Je tu gostilna?
Curcius: Kdo si?
Djap: Prespal bi.
Curcius: To lahko vsakdo reče. Kdo si?
Djap: Djap.
Curcius: Kaj je to Djap?
Djap: Ime.
Curcius: Kako še?
Djap: Kako, kako še? Djap? A ni dovolj?
Curcius: Ime očeta?
Djap: Djap.
Curcius: (Se počasi hahlja.) Tudi ded se je imenoval Djap?
Djap: Ja, Djap. Djap, Djapov sin. Njegov sin se imenuje Djap, jaz sem pa njegov sin, torej sem tudi jaz Djap, Djapov sin.
Curcius: Si iz plemena Djapov?
Djap: Ne, ne, ne. Iz rodu Djapov sem. Djap iz rodu Djapov.
Curcius: To lahko vsakdo reče.
Djap: Vsakdo lahko reče. Ampak nekateri v takem primeru ne govorijo resnice.
Curcius: Iz katerega plemena si?
Djap: Črnogorci smo, pleme Črnogorci.
Curcius: Tu si se zaklal. Djapi niso iz Črne gore.
Djap: Ni nobene Črne gore. Pleme Črnogorcev z obale Egejskega morja.
Curcius: To morje si si izmislil.
Djap: Nisem si ga. Če greš do konca Jadranskega, prideš do Egejskega.
Curcius: Je tam kakšen otok? (Konj hrza, ko konj zahrza, zakrulijo prašiči, zameketa ovca, sliši se žensko cviljenje.)
Djap: Je, Krf. Otok Krf. – Poslušaj, gostilničar, moj konj še komaj stoji, žejen je …
Curcius: Od si prišel?
Djap: Pripotoval sem iz Skadra.
Curcius: Kam si namenjen?
Djap: Sem. Sem sem namenjen.
Curcius: Boš tu ostal.
Djap: Ne, čez čas grem do Blatnega jezera.
Curcius: Kaj boš počel pri nas?
Djap: Nič posebnega.
Curcius: Kaj je to nič posebnega? Preprodajal ženske? Kuhal hitre strupe? Nabiral vojake?
Djap: Širil bom novo vero.Poslal me je bog Mitra, sin sonca nepremagljivega, Mitra je prineel ogenj z neba na zemljo, premagal bika, ga žrtvoval, da je odrešil svet.
Curcius: No, sliši se lepo. Lahko vstopiš.
Djap: Hrano za konja, prenočišče.
Curcius: As.
Djap: V redu.
Curcius: Če gresta oba s konjem v hlev.
Djap: Nimaš prostora v hiši?
Curcius: Dva asa.
Djap: Dobro.
Curcius: (odpre vrata in konj in Djap med hrzanjem meketanjem in pljuskanjem blata vkorakata.) Nič dobro. Vnaprej.
Djap: Tema je, ne vidim.
Curcius: Rade volje posvetim.
Djap: Tukaj, drži.
Curcius: Daj konja dečku.
Djap: Konj je moj brat. Nikoli se ne ločim od konja..
Curcius: Tvoj brat ne bo sral v moji jedilnici.
Djap: Daj asa nazaj. V hlev grem.
Curcius: Jedilnica je zakurjena.
Djap: Dobro, kako naj vem, da mi ne boš ukradel konja?
Curcius: Dam ti besedo.
Djap: Ne vem, kako ti je ime.
Curcius: Curcius.
Djap: Kako še?
Curcius: Curcius Claudius Primus.
Djap: Iz plemena?
Curcius: Ne boš me spraševal zaradi enega konja?
Djap: Zaradi tega konja sem ubil že petnajst mož in devet sužnjev.
Curcius: Rimljan sem.
Djap: Tudi jaz sem Rimljan.
Curcius: To lahko vsakdo reče.
Djap: Dobro, kar si si. Zaradi mene. Dobro zapri vrata. Če konj zgine, te zakoljem.
Curcius.: Iz moje gostilne ni izhoda. Ne za goste, dokler ne plačajo, ne za konje, dokler se nisem zmenil z gospodarji.
Djap: Konja bi najraje sam obrisal.
Curcius: Bodi brez skrbi. Za dobrega konja in dobrega gosta poskrbimo. Kateri je tvoj bog, si rekel?
Djap: Mitra, sodnik dogovarjanja in sporazumevanja. – Povej raje, imaš dobro vino?
Curcius: Z bogovi in vinom se ukvarja žena. Piti ne smem v tem poslu. Verjeti pa tudi prav ničesar.
Djap: Kako antično!
Curcius: Kaj je antično?
Djap: Dvom je vsemu kralj. – Imaš kruh?
Curcius: Prijatelj, samo gobec otresaš. Vstopi v hišo in tam povprašaj …
2.
Hrup v gostilni je precejšen. Ogenj prasketa. Neki glasovi neutrudno meljejo. Po stropu begajo bose noge in tudi se kdajpakdaj kaj prevrne.)
Djap: Vino in kruh.
Livia: Vino in kruh – to bo en as.
Djap: Za prenočišče sem že plačal.
Livia: Jasno. Ampak vino in kruh sta posebaj.
Djap: Dobro.
Livia: Pa čebula?
Djap: Koliko stane čebula?
Livia: Čebula je zastonj, h kruhu in vinu sodi. Dobiš pa lahko še olive za en as, pa sir za še en as.
Djap: To bi bili kar trije asi?
Livia: Računati znaš, popotnik.
Djap: Tu je en as za vino in kruh.
Livia: Sol je dva asa.
Djap: Sol imamo pri nas doma. Hvala. Ni treba, da je vsakdan sol.
Livia: Takole, vino, kruh, čebula. Tu je pa tvoj as, popotnik.
Djap: Vedno hočeš vnaprej?
Livia: Vedno se najprej plača. Na zdravje! – Kruh je samo zate.
Djap: Preveč ga je!
Livia: Manj ga ne damo. Se ljudje preveč nalijejo. Tudi vina bo dovolj, če ne polivaš. Če boš hotel eno ali drugo še enkrat, bo spet as.
Djap: pije vino, lomi kruh, mlaska.) Vino je dobro.
Livia: Vino pri nas je dobro. Vzemi si ga na ležišče, drugače ti ga popijejo drugi.
Djap: Kje naj spim?
Livia: Poglej malo okoli sebe.
Djap: Rad bi tu čisto pri peči.
Livia: Še dva asa.
Djap: Plačal sem že prenočišče. Ni to malo preveč? Plačal sem že gostilničarju.
Livia: Tu plačaš meni.
Djap: Dobro, ne bom pri peči. Ne bom in ne bom. – Imaš kaj mesa?
Livia: Živega?
Djap: Kakšno je živo.
Livia: Prava živa ženska. Štiri asi.
Djap: Štirje asi? To je preveč.
Livia: Kaj? Za celo noč? Do prvega petelinjega petja?
Djap: Preveč, izrazito preveč. Raje bi zrezek.
Livia: Meso, pečeno, šestnajst asov.
Djap: Si rekla: šestnajst asov? Kaj je malo mesa v vaših krajih?
Livia: Ne, malo je popotnikov, ki si ga lahko privoščijo.
Djap: Žensk se – kot vse kaže – kar tare?
Livia: Dobre dobiš samo pri meni. Nimam jih veliko, največ šestdeset vsakikrat. Gledam, da imajo različno barvo oči, različno barvo las in da so različne po – velikosti in po otipu.
Djap: Prodaš kakšno za s sabo?
Livia: Lahko izbiraš. Lahko dobiš eno, dve, tri, za eno noč ali za več noči ali za s sabo … ampak o ceni se pogajam.
Djap: Dobro. Daj meso. Daj žensko.
Livia: Lepo vnaprej plačaš. Dobro: skupaj dvajset asov, to je dva denariusa.
Djap: Vi pa znate z gosti …
Livia: Zadovoljen boš. Boš najprej meso – zbezati ga moram iz peči, v testu je, ali boš najprej žensko?
Djap: Ne razumem, v čem je razlika?
Livia: Razlika je ali hočeš deliti meso z žensko ali ga hočeš lepo v miru pojesti sam?
Djap: Kakšna je navada?
Livia: Plačal si, ti poveš, kaj je navada.
Djap: se rahlo prestraši.) Kaj ne poznate drugega gospodarja kot denar?
Livia: Ja, ja, svobodni smo.
Djap: Vsi?
Livia: Vsi ne, to bi bilo proti postavam. Vsi moški, ki imajo meč in vse ženske moških, ki imajo meč. Suženj ni nikoli svoboden, popotnik. Nikogar pa nič ne vprašamo. Za tiste, ki smo jih kupili ali z lastnim mečem sami ulovili, vemo, kako je, drugi pa lahko pridejo, grejo, se sami prodajo, če hočejo in če znajo, lahko tudi najdejo koga, ki jih proda … Suženj ni nikoli svoboden. To bi bilo proti postavam. Vendar tu nikogar nič ne vprašamo. So pa takšni, ki smo jih kupili, za tiste že vemo, ali pa taki, ki bi se sami radi komu prodali.
Djap: (Po premisleku.) Kaj kdo hoče biti suženj?
Livia: Preživeti je prav lepa kariera.
Djap: Pa ne kot suženj, na verigi prikljenjen, čez noč zaprt v kuhinji?
Livia: Tujec, mladi in stari, moški, ženske, jokajo, da bi jih kdo vzel za sužnje in odpeljal. Kaj ti je? Suženj je poklic, pač eden izmed poklicev.
Djap: Gostilničarka …
Livia: Ja?
Djap: Lepa si.
Livia: Ja, ja!
Djap: Zelo mlada si.
Livia: Ja,ja, najbrž zgledam tako.
Djap: Imaš tudi ti ceno?
Livia: Seveda. (Se zasmeje.) Seveda, kaj si mislil?
(Gostu se zaleti v grlu.)
Livia: Jej, pa splakni.
Djap: Mislil sem, da si gostilni čarjeva žena.
Livia: Če misliš na sveti zakon, potem je v teh krajih toliko zakona, kolikor sproti določimo.
Djap: Kolikor kdo plača?
Livia: Tudi.
Djap: Povej, samo vprašam, povej, koliko?
Livia: Štirideset asov.
Djap: (Popolnoma ogorčen.) Kaj še? Za enkrat? Za ves teden? Ma ne se hecat. Saj si sladka, pravi kolešček … ne verjamem.
Livia: (Se smeje in tolče po nekakšnem lesu, ogenj prasketa in vino se pretaka.) Znam računati. Znam čarati. Ti dve uslugi sta ti na razpolago. Nista poceni.
Djap: Računati zna vsak.
Livia: Iz dneva v dan opazujem ljudi, več kot jih vidim, jasneje mi je, da marsikdo res zna. Dokler je trezen..
Djap: Povej o čaranju.
Livia: Ne hvalim se.
Djap: Govoriš naravnost z bogovi ali preko posrednika?
Livia: Bogovi so blizu. Močni so. Ne omenjam jih po nepotrebnem. Kaj potrebuješ popotnik ta hip – meso si pojedel – žensko ali bogove?
Djap: Ti si po mojem okusu.
Livia: Za štirideset asov: samo povej, kaj želiš.
Djap: Kako ti je ime?
Livia: Livia.
Djap: Kako še?
Livia: Livia, Curciusova žena, žena gostilničarja Pri norem Curciusu. – Kaj ti bo ime? Imena so brez pomena. Kadrkoli si izmisliš novo.
Djap: Iz katerega plemena si?
Livia: Utapljala sem moške v reki. Svečenica sem bila. Tu je Noricum. Prebivalci se imenujemo Norci. Drugače pa je tu Panonija, na vzhodu je Longatikum, od tam prideš do Emone … od Emone gre pot proti Alpam, na desno prideš v Tergeste, tam je gledališče, razstavljajo sužnje in konje in jih prodajajo. Si to hotel vedeti?
Djap: Kaj narediš za štirideset asov?
Livia: Ko me boš potreboval, boš zvedel.
Djap: Mogoče te potrebujem.
Livia: Če bi me potreboval, bi jokal.
Djap: Nikoli ne jokam.
Livia: (Se smeje.) Kdor me potrebuje, joče.
Djap: Dobro,razumem: zastrupljaš ljudi.
Livia: Tvojega sovražnika, tvojo žensko … pokličem tvojo prihodnost in ti jo razložim … Zagotovim ti nesmrtnost. Ne, to ni za tebe … Ti mi zgledaš skoraj razumno. No, kaj še? Zbudim te od mrtvih, če je treba. Preženem mrtve, ki hodijo s tabo, seveda, če hodijo s tabo. Spremenim te v volkodlaka; če si že volkodlak, te spremenim spet nazaj.
Djap: Nabiraš mušnice, kuhaš mušnice, prodajaš mušnice in netopirje v soku volčjih jagod? Čarovnica kot čarovnica. – Kje hodi tvoj mož?
Livia: Gostje so danes po en as. Spijo v hlevu, vina ne pijejo, konjev nimajo, Curcius jih straži, da ne pokradejo slame in si ne zakurijo. Ker se konji bojijo dima. Zgodaj je še. Kasneje bo zabil vrata hleva in spustil pse po dvorišču in potem se vrne.
Djap: Ti si po mojem okusu. Rad imam čarovnice.
Livia: Ti nisi po mojem okusu. Pokličem ti dekleta.
Djap: Ne maram izbirati.
Livia: Če nočeš, se te bodo same izbrale. Posebno zdaj, ko si požrl vse meso. (Se mu roga.) Nič ne de, vina in kruha še imaš no, malenkost.
Djap: Ne maram, da me kdo izbira.
Livia: Potrudi se malo sam. Izberi previdno. Če boš žensko zamenjal, plačaš znova.
Djap: Livia – hočem tebe.
Livia: To vsi rečejo.
Djap: Če pa hočem tebe.
Livia: Vsi kaj želimo, človek. – Pa si kdaj razmišljal o dobro in zlu?
Djap: Vse življenje razmišljam o tem. O temi in svetlobi. Kako zdrsnemo v temo, kako se dvignemo v svetlobo. Kako nas vleče na temno pot, kako se borimo za svetlo pot. Kako najdemo svetlo pot. Ker sonce je nepremagljivo … Dobro mora zmagati in zmagalo bo.
Livia: Ti si živo zlo.
Djap: Nisem zlo!
Livia: Nič na svetu se ne bo spremenilo. Ne sme se. Ne more se. Kdor trdi, da je potrebno kaj spremeniti, je zločinec. Kdor kvasa naokrog, da naj zmaga dobro, oh, takšne je treba na križišču pribiti na križ, pa sulico v čreva. Gnusno. Ne maram ljudi, ki hočejo kaj spremeniti, spominjajo me na Rimljane …
Djap: Ti si Rimljanka.
Livia: Samo po loputi potrkam. Tu gori nad dimnikom se zbirajo kot koklje na grede. Zjutraj jih je bilo šestdeset, polovica jih je oddanih za nocoj, neverjetno, kako slabo vreme, kako revni gosti, tu jih je še … samo potrkam po loputi in jih lahko preštevava … kaj boš govoril o …
Djap: Govorjenje je moj poklic. Po svetu hodim in razglašam resnico.
Livia: Moški si poiščejo žensko. Plačajo. Se spravijo v temo za peč. Če boš govoril, bom poklicala Curciusa. Govoriti je zločin, povedal bo oblastem, da si govoril, razumeli bodo, če te napiči na sulico in bomo jutri lepo nahranili pse.
Djap: To narediti s vsemi, ki bi vam radi kaj povedali?
Livia: Vsemi, ki se ne obvladajo. Tako so nam naročile oblasti v Petoviji. V glavnem mestu spodnje Panonije, tam deluje cenzor, zadolžen za javni red in mir v gostilnah.
Djap: Ti govoriš z mano.
Livia: Rada govorim, ja, rada kršim javni red in mir, če gre, dokler gre. To ničesar ne spremeni.Tudi čaram, tudi to je prepovedano. Delati ljudi nesmrtne po šegi Etruščanov, spreminjati ljudi v volkodlake po šegi Venetov. Pa kaj? Kaj bi me rad spremenil?
Djap: Sem zato, da se ljudje vsega sveta sporazumejo med sabo.
Livia: Gnusno.
Djap: Mitra, moj bog …
Livia: Kaj slišim, Mitra?
Djap: Mitra je dober bog, bog miru in sporazuma, bog, ki ščiti manjšine in zagotavlja mir na polju, urejen promet na cestah, mir v planinah med pastirji, lepo vreme, svetlobo, toploto … prihaja na zemljo, razodene se ljudem, da v miru govorijo in razumejo razne jezike, odide v temo, k svoji materi zemlji … pa se spet vrne … ubil je bika, žrtvoval ga je, da bi odrešil grešni svet … odrešil bi ga bil, pomagal mu je kača, pa je prišel škorpijon … vtihotapil se je v votlino in zastrupil kri žrtvovanega bika …
Livia: Boš malo pijače?
Djap: Moram plačat vnaprej? Hvala, dovolj sem pil.
Livia: Ta je zastonj.
Djap: Me hočeš narediti nesmrtnega?
Livia: Pozabil boš neumnosti: izvleček brinovih jagod in volčje češnje.
Djap: (Blazno razočaran. Nekaj trenutkov menca.) Bom umrl?
Livia: Gostilna Pri Norem Curciusu bi prišla na slab glas. – Pomaga pri srčnosti, pri želji … pri … kot prenovljen boš … do petelinjega petja …
Djap: (Roteče.) Kako moraš biti tako prostaška? Življenje je nekaj dragocenega. Ljudje so lahko podobni ljudem, Niso samo živali, ki skačejo pijane druga na drugo?!!! (Zelo je prizadet.)
Livia: Hočeš vedeti?
Djap: Kaj? Kaj naj mi poveš?
Livia: Prihajajo in nas odrešujejo. Vseh oblasti ne polovijo. Nekateri imajo priporočila.
Djap: Kdo prihaja?
Livia: Bogovi, kdo vendar. Bogovi.
Djap: Kakšni bogovi?
Livia: Vsakdo prinese kakšnega boga, mu zgradi svetišče, zbira prebivalce gozda, da mu prinašajo žitarice. Klasek po klasek. Eni hočejo bele, drugi hočejo črne peteline.
Djap: Mitra je odrešil svet. Vrnil se bo in ga bo spet odrešil. Vsako pomlad, v trenutku, ko je nekoč umrl …
Livia: Šest templov Mitre nepremagljivega je samo ob cesti med Petoviem in Tergestom. Nerodno je, ker je ženskam vstop prepovedan. Samo moški se zbirajo, častniki, legionarji, trgovci, uradniki. Zbirajo se, ko zapade sneg in je dan najkrajši, prižigajo bakle … zbirajo, ko se dan začne daljšati … Malo si zgrešil smer, če hočeš k svojim.
Djap: Ne grem k svojim. Iščem svetišče Zlatega teleta.
Livia: Čez gore, proti Alpam. Ampak tele so že nekajkrat vrgli v jezero.
Djap: Zakaj?
Livia: Ne vem, včasih se prepirajo, kako veliko mora biti in v katero smer naj ima zavite rogove.
Djap: Tam zraven je veliko jezero in ob jezeru je tempelj Ozirisa.
Livia: To je Celovec, ja, otoček je v jezeru. Reka Zila pomeni, prodnata reka, Podjuna, pomeni Dolina velike gospe s kravjimi očmi, Celovec pomeni, Kraj odprt na vse strani in še nekaj več. Potem pride jezero ob tem odprtem kraju.Tu častijo Raco ali Racaka, kakor hočeš, to je Hermes Trismegistos, včasih je bil Ptah, bog mrtvih, tisti, ki ima šakala Anubisa …
Djap: So bili tu Egipčani?
Livia: Samo njihovi bogovi. Vsak pripelje svoje bogove, potem si poišče ženske in se zapije.
Djap: Pripoveduj mi o tem.
Livia: Ni kaj. Hermes Trismegistos to pomeni Trikratnajvečji je čarovnik.
Djap: Tako kot ti.
Livia: Morebiti, morebiti ne. Bredel je močvirje in izgubil sandalo. Tam je bila raca, raca je obrnjena v svet biti in dušnih globin, to je zato, ker se postavi na glavo, ko brska za črvi …
Djap: (Zgrožen.) : Tega še nisem slišal.
Livia: Najbrž si pa že videl … raca stoji na glavi …
Djap: Rit kvišku?
Livia: Ja, to pomeni, da kaže rit belemu dnevu in jasni zavesti in glavo potiska v temne močvare.
Djap: Ko pa se obrne?
Livia: Vidiš, dojemaš! Prekrasno! Ko pa ujame črva in se obrne na svetlo, drsi po gladini razuma in jasnega pogleda, pogled, to je vodna gladina, Ozirisovo oko, no, raca je nosilka čistih predstav o urejenem svetu plovbe in mednarodnih odnosov, raca je zaščitnica domačega ognjišča in zvestobe …
Djap: Raca, praviš?
Livia: Še dobro, če je raca, če je racak je bolj zapleteno.
Djap: Ni isto, če je raca ali racak?
Livia: Nikakor. Raca je igra biti in ne biti, sveta bit bivajočega, tu – bit kot tu – zavest igrajoča se s temo in svetlobo, radost kot taka in življenje kot tako, raca govori ga ga ga ga in živi življenje in plove čez temna vodovja …
Djap: Ne bi verjel.
Livia: Racak je pa duša boga mrtvih. Bog mrtvih je pa vsakdo, ki je umrl in v redu plačal mumificiranje in obredni pokop.
Djap: Pa kdo to plača?
Livia: Ne v teh krajih, ne v teh krajih, pri Ozirisu!
Djap: Kdor umre, je Oziris?
Livia: Ja, in njegovi duši se reče ka in prikaže se v obliki pisane race in pride vedno do vrat iz grobnice in vrata grobnice se imenujeo Restau, če bi raca stopila skozi Restau bi se vrnila v življenje …
Djap: Pa se hoče vrniti?
Livia: Noče, srečna je že, da lahko obiskuje svojo mumijo in se ustavi pri Restau – u.
Djap: To je skrivnost večnega življenja?
Livia: Mogoče, že mogoče. – Moram reči, še nikoli ni bilo tu gosta, ki bi bil pripravljen poslušati vse o raci.
Djap: To je nadvse zanimivo: tudi naš bog Mitra je v davnih časih umiral in se podal k materi v podzemlje in potem se je spomladi vrnil …
Livia: Rodil se je na novo, seveda … vedno se kdo na novo rodi …
Djap: Ja, bog Mitra se rodi, ko zapade sneg, ko je dan najkrajši in jasno, pri materi je, v podzemlju, zato zemlja spi, spomladi pa, ko se narava prebudi in ko je Mitra že zrasel …
Livia: Kaj nima ta Mitra tudi očeta, ni njegov oče Sonce?
Djap: Ja, ko sonce posije …
Livia: Dobro, dobro, dobro. Ko smo Norci bili še samostojni, ni več ko sto let, Rimljani so tu že celo večnost, ampak pred sto leti so bili še znosni, no, moja prababica je utopila vsakogar, ki je govoril neumnosti o soncu … pa vse častilce Peruna in vse Žide in kristjane, vse po vrsti, tega takrat nismo prenašali …
Djap: Kaj niste niste imeli bogov?
Livia: Bog z jelenjim rogovjem je bil.
Djap: Bog z jelenjim rogovjem, ja,kaj ni cenil tujcev.
Livia: Ja, ja, cenil jih je: ampak nežno utopljene v močvirju ali pa zabite v drevesno deblo in po ozkem rovu spuščene v zemljo. Dol.
Djap: Dol?
Livia: Ja, dol.
Djap: In utapljala jih je tvoja prababica?
Livia: To je bila njena sveta naloga.
Djap: Sama?
Livia: Več ali manj, no imela je pomočnice. Pa saj vi žrtvujete črnega petelina in belega bika …
Djap: Ja, o tem ne smem govoriti. Ja, ampak imaš prav.
Livia: Jaz žrtvujem prašlčka Herkulu. Ampak samo, kadar je kdo bolan.
Djap: Samo kadar je kdo bolan? To pa ni prav?
Livia: Toliko je teh bogov. Kako naj vem, kateri je pravi? Izberem tiste, ki so boj skromni. Vse krave, svinje, ovce, koze, peteline, kure, gosi, race, osle, kamele, vse to so poklali na čast šestdesetim bogovoom, zdaj pa trdijo Židje, da je dovolj, če si pismen, pa nekaj prebereš.
Djap: Kje pa so Židje?
Livia: Vas je na hribu. Ne priporočam, da greš tja, razen, če kupuješ sužnje. Mečejo kopja čez obzidje. Naši so, Norci, imajo pa tudi sinagogo, celo dve, mislim, na hribu pa je tisti tempelj s takim šilastim stolpičkom, tam so pa kristjani, nova oblika Židov. Samo o ljubezni govorijo in vse na svetu bi spremenili, drugače jih imam rad v gostilni, častijo vino. pa ne kakršnokoli vino kot pristaši Dioniza … Dioniz Zagreus ima svetišče navzdol ob Savi, posmrtni dvorec, Dionizu se reče Dionisos Zagreus, potem ko umre vsako leto in gre k mami, saj to je podobno kot Oziris ali Mitra, vse te vere so ista sleparija, če mene vprašaš, no, kraju se reče Zagrebus, Dionisos Zagrebus (Se pretegne.) Boš zdaj žensko? Pokličem deklice?
Djap: Ob poti, ob Savi sem se zelo prestrašil: Raca je bil pribita na okrogel disk.
Livia: Raca ni raca, je racak. Racak je »ka« nekega umrlega, ki je zdaj Oziris. Ne sicer pavi Oziris, ampak namišljeni Oziris. Racak je duša, ki so jo ujeli, ko je hotela mimo križišča in mimo Restau – a v pravo življenje nazaj. Primeš raco in jo pribiješ na križ. To verjamejo. Z žeblji. In Oziris ti sveti na nbu in je bog in ti odpusti vse grehe. Lahko to dodaš k svojemu Mitri, če hočeš.
Djap: Raco … racaka … pribijejo …? Ob cesti?
Livia: Na vrhu hriba, na križ. Ker so pa leni, in da se bolje vidi, kar ob poti, na vsakem križišču. Čudna razvada. Oziris se drugače imenuje Lepi zajec, vsako pomlad kotali duše, duše so jajca, duše, ki so jajca, poslikane z vzrocem, ker spada vsaka k svoji mumiji … kotali jih v onostranstvo in nazaj …
Djap: To je čarobno …
Livia: Kristjanom se ne zdi. Lani je potoval tod mimo Hieronim, možakar včasih potuje v Emono, je pa iz Stradona, tam doli iz tvoje smeri.
Djap: Hieronim? Nisem slišal zanj.
Livia: Seveda ne. On je pismem. Deset ljudi spremstva. Dopisuje si z devicami iz Celeie in z vdovami iz Emone. Gospod. Pravi gospod. Zdaj prevaja knjigo kristjanom, brez knjige ne vejo, kaj jim je njihov bog povedal, preden so ga križali, poslali v podzemlje in je čez tri dni prišel nazaj.
Djap: Knjigo piše?
Livia: To je nekako novo. Jaz še nisem videla nobene knjige. V Emoni pa jih imajo. Po nekateri hišah, gotovo. Židje pravijo, da imajo nekje neko posebno knjigo. Zdaj pa je še Hieronim govoril o knjigi. Že leta in leta potuje po svetu, prevaja neko njihovo knjigo in piše pisma slavnim ljudem.
Djap: Dosti imam vsega. Pokliči ženske …
Livia: (Zaploska.) Mucice, gost je tukaj! Še malo zakurim, da boš bolje videl..
Djap: Livia …
Livia: Kaj je, dečko?
Djap: Ti si mi najbolj všeč.
Livia: Kaj morem. Rade volje bi. Ampak delo imamo razdeljeno. Vega pa tudi ne smem. Mucice … mucice …
(Loputa se odpre, pridejo ženske, sprehodijo se kot kure po škripajoči lestvici gor in dol.)
Djap: Kaj pa zdaj?
(Ženske se vznemirijo, smejejo, kličejo, cmokajo.)
Livia: Mlade, stare, debele, suhe … kar izberi si? Jih dobro vidiš?
Djap: (Se ukvarja s hihitajočimi ženskami.) So kaj prijazne?
(Ženske se krohotajo.)
Livija: Vse so prijazne, kaj ne?
Djap: Ti, ti, ti, kako ti je ime?
Livija: Ne vprašuj je po imenu.
Djap: Kaj ga nima?
Livija.: Ima ga v svojem jeziku. Ima ga v svojem plemenu, tu pa ima tisto ime, ki ji ga daš.
Djap: Rdečelaska?
Rdečelaska: Saj nisem rdečelaska. (Smeje se in druge ženske se smejejo in druga za drugo izginjajo po škripajočih lestvicah za loputo.)
Djap: Daj vina.
Livija: As. Vino in kruh.
Rdečelaska: Blaznež! Kako si,blaznež?
Djap: Rekla mi je blaznež?
Livia: Sam se zmeni z njo.
Djap: Se ti zdim blazen?
Rdečelaska: Oči imaš globoke, čelo imaš visoko. Prišel si od daleč. Iščeš si žensko v gostilni ob cesti, to bi še šlo, iščeš si zabavo v gostilni Pri norem Curciusu, kaj si naj mislim o tebi? (Ga vleče s sabo.) Pridi, vino si dobil, tu na postelji za pečjo je ravno prav, malo svetlobe, malo teme, malo vročine, malo mraza …
Djap: (Se loti ljubkovanja.) Zato, samo zato še nisem blazen?
Rdečelaska: (Ga stiska in mečka in na lahno sope.) Kdor zapušča dom, ta ni pri zdravi.
Livia: Živana, saj si Živana, ne …
Rdečelaska: Živa, kličejo me Živa.
Livija: Ta se samo pogovarja. Napij ga, da vidimo, kakšen je … prej sem mu ponujala muhe, pa ni hotel …
Rdečelaska Živa: Dečko, videl boš hudiča, videl boš najbolj žarečega hudiča!
(Ženske gledajo skozi loputo in se režijo in ploskajo.)
Livia: Spat! Zaprite loputo!
(Tresk in loputa se zapre.)
(Lestev škripa in škripa.)
(Ko začne škripati postelja in ko začne Rdečelaska gristi Djapa, se Djap spomni.)
Djap: A ti boš kar tu zraven? Slonela na lestvi?
Livia: Kar daj. Ognja ne morem pustiti.
Djap: Kje si se tega navadila? Svetlo je od ognja, ne morem, če te vidim tu zraven … ne morem se z njo, če gledam tebe …
Livia: (Se zadere in zasitnari.) Da mi pobereta meso iz peči? In kruh? Ni mogoče, če hočeta biti sama, pejta v hlev, tam spi deset konj, petdesst moških in trideset žensk in sužnji in koze in petelini … kakor hočeš tujec, pri teh stvareh te vedno kdo gleda, še mene, ko sem gospodarica …
Djap: Vi ste zveri, zveri ste vsi skupaj!
Rdečelaska Živa: Popotnik, noč je kratka. Do prvega petelinjega petja velja. Ko petelin zapoje, potem neham. Daj vina, daj kruh … boš videl, ne boš preživel, prišel si v deželo zabijanja in nabijanja!
Djap: Od kod si doma?
(Medtem ko se mečkata, kramljata, precej strastno vse skupaj.)
Rdečelaska Živa: Nimam doma.
Djap: Katero pleme?
Rdečelaska Živa: Kaj zbiraš ženske po plemenih?
Djap: Rad bi kaj vedel o tebi.
Rdečelaska Živa: Ni težko kaj zvedeti. Iščem moškega, ki bi šel z mano na ravnino. Zažgala bi gozd, obdelala polje, podila ptice in miši in imela otroke.
Djap: To si počela?
Rdečelaska Živa: Da, da, trikrat!
Djap: Trikrat si imela otroke?
Rdečelaska Živa: Ne, trikrat sem iztrebila gozd, posejala žito, vsakikrat z novim možem.
Djap: Imaš že dvajset let?
Rdečelaska Živa: Kje pa! Se hecaš? Vse gre od leta do leta? Dvakrat sem imela otroka, noben mož ni preživel, eden otrok je preživel, ugrabili so mi ga sosedje … če imaš polje na ravnini potrebuješ otroke, svoje, tuje, veliko otrok. Kar kradejo jih, brezsrčniki.
Djap: Kaj iščeš v gostilni?
Rdečelaska Živa: Nekoga, da bi mi pomagal ugrabiti hčerko nazaj. In znova zažgati gozd in polje.
Djap: Saj je jesen.
Rdečelaska Živa: Jeseni je potrebno začeti.(Pije.) Vino je letošnje.
Djap: V katerega boga verjameš?
Rdečelaska Živa: V tistega kot moj zadnji mož!
Djap: V katerega je verjel tvoj zadnji mož?
Rdečelaska: Perun. S strelo in železnimi rogovi. Bog vojne na bregu jezera. Bog hrasta in izvirov iz žive skale.
Djap: (Si globoko oddahne in se za hip ustavi.) Ti praviš, ti sama nimaš svojega boga?
Rdečelaksa Živa: Kaj mi bo bog? Vsak bog je bog moških. Veliki materi so dali v naročje dojenčka. Ubili so ji bika s črno liso na čelu, bika, ki jo je nosil preko neba čez dan.
Djap: In kdo je to naredil?
Rdečelaska Živa: Sončni bog, sin sončnega boga. Mitra, dobri in nepremagljivi. Same laži na kupu!
Djap: Ne, tako pa ni bilo!
Rdečelaska Živa: Videla sem ga, videla sem ga, na eni strani je imel kačo in na drugi psa, napadel je našega sončnega bika in zaradi tega smo že sedem telet utopili v jezeru. Niso hotele rasti. Naj mi nehajo govoriti govoriti o bogovih, vsi pravijo, da so dobri, ne znajo pa drugega, kot žrtvovati, vedno znova žrtvovati …
Djap: Žrtve odrešijo zlo …
Rdečelaska Živa: (Se smeje in smeje.) Livia, Livia …
Livia: Kaj je Živa Rdečelaska … ?
Rdečelaska Živa: Norec je, tako kot sem rekla … Na prvi pogled mi je bilo jasno …
Livia: Pusti ga. Od daleč je … Mnogo krajev je videl … tisoče bogov je srečal …
Rdečelaska Živa: Potem se ti drgni z njim!
Livia: (Zelo odločno zakriči.) Ne bom!
Rdečelaska Živa: Ti si čarovnica, te bi ne bo škodilo, če znoriš, kaj je tebi, če te spremeni v volkodlaka? Gospodarica si, pa kaj? Naj me uniči kar tjavendan?
Livija: Križati te dam! Prisežem! Pri Herkulu! Nabijem te na križ!
Rdečelaska Živa: Kje pa, skopulja! Križanje sužnja, dva asa, odkup sužnja, ki je užalil gosta, dvajset asov! Cela dva sesterca! Ti gre gostilna preslabo! (Odprite loputo.) Drugič pa ne govori, butec …
Djap: Nisem hotel …
(Ženske se krohotajo, lestev škripa, loputa se zapre.)
Djap: Sužnje križate?
Livia: Vsakogar, ki hoče pobegniti, kamorkoli, vsakdo, ki je raca in plava po svoje.
Djap: Nisem vedel.
Livia: Neka valovanja, neka čustva si prebudil v njej.
Djap: Čustva?
Livia: Tega ženske ne marajo. Tega niso vajene. Če pijejo, potem jih kar meče iz kota v kot …
Djap: Bilo je lepo …
Livia: (Prisede.) Ne rečem, pravi moški si … Kaj naredi raca? glavo pomoli v močvirje.
Djap: To dela dan na dan.
Livia: Močvirje je temni del nas, v ta del potisne raca kljun, proti nam je pa obrnjena z repom kvišku, tako da je ne prepoznamo … Kako si sladek …
Djap: Ne, ti si sladka …
Livia: Ćarovnica sem … Pač čarovnica …
(Po mečkanju in vzdihih in nekaj škripanja s posteljo … .)
Djap: Že tisoč let sem sanjal o tebi … to ni mogoče …
Livia: Tujec … vedela sem … zapisan si bil v zvezdi repatici …
(Vrata se odprejo, gostilničar Curcius se vrne.)
Curcius: Djap Djapov sin iz rodu Djapov? (Začne pokati z bičem.)
Djap: Nehaj, nehaj!Nehaj!
Curcius: Nehaj? (Spet maha z bičem.) Še! Na! Na! Pa eno na gobec, pa eno po riti! Pa v trebuh!
Djap: Ničesar slabega se ni zgodilo!
Curcius: Posilil si mojo ženo, pes!
Djap: Nisem! Nisem!
Curcius: Kaj? A da je sama hotela? Kje si, pošast? Kje si izdajalka ženskega rodu?
Djap: Kje je moj nož?
Curcius: Še nož išče? V moji gostilni?
Djap: Livia! Livia? Pomagaj!
Curcius: Livija? Rekla si mu, da si Livija? Helga, ti lažeš kolikor si dolga in široka …
Djap: Gospod gostilničar! Gospod Curcius!
Curcius: To te bo stalo štirideset asov, štiri srebrnike, ljubček moj, plačaj, takoj …
Djap: A to se pa ne plača vnaprej?
Curcius: Plačaj pri priči. Potem pa v hlev spat, pogrej svojega konja.(Kriči.) Preden te ubijem!
Livia: Curcius! (Šepeta.) Ne more najti mošnje z denarji, če ga kar naprej mlatiš …
Djap: Tu so štirje srebrniki … Lahko grem? Lahko gem?
Curcius: (Igra izreden srd in brca Djapa.) Poberi se, ti jarec pohotni! Žival s kopiti in brado!
(Djap odleti skozi vrata in vrata se zaloputnjeo za njim.)
Livia: Ne maram, da si grd z gosti, dragi …
Curcius: Nisem Judež, da bi prodal svojo ženo za štirideset asov …
Livia: Štirje sesterci … ko je potrebno podkupit cenzorja, da nama je napiše odlok o hišnem redu in miru …
Curcius: Izkoriščevalci, prekleti izkoriščevalci … ! (Začne objemati Livio, poljubčki padajo, ogenj v peči žari, drva pokajo, loputa zgoraj se odpira in zapira, ženske se smejejo.)
(Konec)
1Posneta na Radiu Ljubljana in predvajana pod naslovom »RACA« 1995
Radijska igra
1
Osebe:
Djap, popotnik Curcius, gostilničar Livia, njegova žena Rdečelaska Živa Vmes številni moški, ženski, živalski glasovi
Opomba:
(Gostilna je ozka zidana zgradba dva krat deset metrov, v njej je ogromna peč in pod streho je še nizek prostor, ki se dotika peči in tako po stropu neprestano nekdo hodi. V gostilni deluje peč neprenehoma.Drugače je gostilna postavljena sredi obzidja iz grobega kamenja in gostilne se drži hlev, ki je nizek in še dvakrat daljši.Dogaja se na Krasu, v zimi ali tik pred zimo, v burji, v četrtem stoletju našega štetja, na meji med Vzhodnim in Zahodnim rimskim cesarstvom.)
1.
(Koraki po pesku, veliko korakov po pesku, koraki po produ, prečkanje luže … koraki pomenijo človeka, ki vleče za sabo konja. Konj nekajkrat zarezgeta. Človek pobuta po vratih. Pobuta nekajkrat, vmes se sliši za vrati kokodakanje, potem rezgetanje, potem neverjetno sitnarjenje nekega visokega glasu, najbrž ženskega, konj zahrza, nekaj psov nekaj časa laja, potem nehajo, ko spet popotnik buta po vratih, se zasliši kozje meketanje … Obzidje je dovolj visoko, kamnito in mrzlo in dolgo in temeljito se da butati po njem, od zunaj, in od znotraj.)
Djap: Moj konj je žejen. Odprite, kje ste, ljudje?
Curcius: (Se dere dol z zidu.) Kaj hočeš?
Djap: Je tu gostilna?
Curcius: Kdo si?
Djap: Prespal bi.
Curcius: To lahko vsakdo reče. Kdo si?
Djap: Djap.
Curcius: Kaj je to Djap?
Djap: Ime.
Curcius: Kako še?
Djap: Kako, kako še? Djap? A ni dovolj?
Curcius: Ime očeta?
Djap: Djap.
Curcius: (Se počasi hahlja.) Tudi ded se je imenoval Djap?
Djap: Ja, Djap. Djap, Djapov sin. Njegov sin se imenuje Djap, jaz sem pa njegov sin, torej sem tudi jaz Djap, Djapov sin.
Curcius: Si iz plemena Djapov?
Djap: Ne, ne, ne. Iz rodu Djapov sem. Djap iz rodu Djapov.
Curcius: To lahko vsakdo reče.
Djap: Vsakdo lahko reče. Ampak nekateri v takem primeru ne govorijo resnice.
Curcius: Iz katerega plemena si?
Djap: Črnogorci smo, pleme Črnogorci.
Curcius: Tu si se zaklal. Djapi niso iz Črne gore.
Djap: Ni nobene Črne gore. Pleme Črnogorcev z obale Egejskega morja.
Curcius: To morje si si izmislil.
Djap: Nisem si ga. Če greš do konca Jadranskega, prideš do Egejskega.
Curcius: Je tam kakšen otok? (Konj hrza, ko konj zahrza, zakrulijo prašiči, zameketa ovca, sliši se žensko cviljenje.)
Djap: Je, Krf. Otok Krf. – Poslušaj, gostilničar, moj konj še komaj stoji, žejen je …
Curcius: Od si prišel?
Djap: Pripotoval sem iz Skadra.
Curcius: Kam si namenjen?
Djap: Sem. Sem sem namenjen.
Curcius: Boš tu ostal.
Djap: Ne, čez čas grem do Blatnega jezera.
Curcius: Kaj boš počel pri nas?
Djap: Nič posebnega.
Curcius: Kaj je to nič posebnega? Preprodajal ženske? Kuhal hitre strupe? Nabiral vojake?
Djap: Širil bom novo vero.Poslal me je bog Mitra, sin sonca nepremagljivega, Mitra je prineel ogenj z neba na zemljo, premagal bika, ga žrtvoval, da je odrešil svet.
Curcius: No, sliši se lepo. Lahko vstopiš.
Djap: Hrano za konja, prenočišče.
Curcius: As.
Djap: V redu.
Curcius: Če gresta oba s konjem v hlev.
Djap: Nimaš prostora v hiši?
Curcius: Dva asa.
Djap: Dobro.
Curcius: (odpre vrata in konj in Djap med hrzanjem meketanjem in pljuskanjem blata vkorakata.) Nič dobro. Vnaprej.
Djap: Tema je, ne vidim.
Curcius: Rade volje posvetim.
Djap: Tukaj, drži.
Curcius: Daj konja dečku.
Djap: Konj je moj brat. Nikoli se ne ločim od konja..
Curcius: Tvoj brat ne bo sral v moji jedilnici.
Djap: Daj asa nazaj. V hlev grem.
Curcius: Jedilnica je zakurjena.
Djap: Dobro, kako naj vem, da mi ne boš ukradel konja?
Curcius: Dam ti besedo.
Djap: Ne vem, kako ti je ime.
Curcius: Curcius.
Djap: Kako še?
Curcius: Curcius Claudius Primus.
Djap: Iz plemena?
Curcius: Ne boš me spraševal zaradi enega konja?
Djap: Zaradi tega konja sem ubil že petnajst mož in devet sužnjev.
Curcius: Rimljan sem.
Djap: Tudi jaz sem Rimljan.
Curcius: To lahko vsakdo reče.
Djap: Dobro, kar si si. Zaradi mene. Dobro zapri vrata. Če konj zgine, te zakoljem.
Curcius.: Iz moje gostilne ni izhoda. Ne za goste, dokler ne plačajo, ne za konje, dokler se nisem zmenil z gospodarji.
Djap: Konja bi najraje sam obrisal.
Curcius: Bodi brez skrbi. Za dobrega konja in dobrega gosta poskrbimo. Kateri je tvoj bog, si rekel?
Djap: Mitra, sodnik dogovarjanja in sporazumevanja. – Povej raje, imaš dobro vino?
Curcius: Z bogovi in vinom se ukvarja žena. Piti ne smem v tem poslu. Verjeti pa tudi prav ničesar.
Djap: Kako antično!
Curcius: Kaj je antično?
Djap: Dvom je vsemu kralj. – Imaš kruh?
Curcius: Prijatelj, samo gobec otresaš. Vstopi v hišo in tam povprašaj …
2.
Hrup v gostilni je precejšen. Ogenj prasketa. Neki glasovi neutrudno meljejo. Po stropu begajo bose noge in tudi se kdajpakdaj kaj prevrne.)
Djap: Vino in kruh.
Livia: Vino in kruh – to bo en as.
Djap: Za prenočišče sem že plačal.
Livia: Jasno. Ampak vino in kruh sta posebaj.
Djap: Dobro.
Livia: Pa čebula?
Djap: Koliko stane čebula?
Livia: Čebula je zastonj, h kruhu in vinu sodi. Dobiš pa lahko še olive za en as, pa sir za še en as.
Djap: To bi bili kar trije asi?
Livia: Računati znaš, popotnik.
Djap: Tu je en as za vino in kruh.
Livia: Sol je dva asa.
Djap: Sol imamo pri nas doma. Hvala. Ni treba, da je vsakdan sol.
Livia: Takole, vino, kruh, čebula. Tu je pa tvoj as, popotnik.
Djap: Vedno hočeš vnaprej?
Livia: Vedno se najprej plača. Na zdravje! – Kruh je samo zate.
Djap: Preveč ga je!
Livia: Manj ga ne damo. Se ljudje preveč nalijejo. Tudi vina bo dovolj, če ne polivaš. Če boš hotel eno ali drugo še enkrat, bo spet as.
Djap: pije vino, lomi kruh, mlaska.) Vino je dobro.
Livia: Vino pri nas je dobro. Vzemi si ga na ležišče, drugače ti ga popijejo drugi.
Djap: Kje naj spim?
Livia: Poglej malo okoli sebe.
Djap: Rad bi tu čisto pri peči.
Livia: Še dva asa.
Djap: Plačal sem že prenočišče. Ni to malo preveč? Plačal sem že gostilničarju.
Livia: Tu plačaš meni.
Djap: Dobro, ne bom pri peči. Ne bom in ne bom. – Imaš kaj mesa?
Livia: Živega?
Djap: Kakšno je živo.
Livia: Prava živa ženska. Štiri asi.
Djap: Štirje asi? To je preveč.
Livia: Kaj? Za celo noč? Do prvega petelinjega petja?
Djap: Preveč, izrazito preveč. Raje bi zrezek.
Livia: Meso, pečeno, šestnajst asov.
Djap: Si rekla: šestnajst asov? Kaj je malo mesa v vaših krajih?
Livia: Ne, malo je popotnikov, ki si ga lahko privoščijo.
Djap: Žensk se – kot vse kaže – kar tare?
Livia: Dobre dobiš samo pri meni. Nimam jih veliko, največ šestdeset vsakikrat. Gledam, da imajo različno barvo oči, različno barvo las in da so različne po – velikosti in po otipu.
Djap: Prodaš kakšno za s sabo?
Livia: Lahko izbiraš. Lahko dobiš eno, dve, tri, za eno noč ali za več noči ali za s sabo … ampak o ceni se pogajam.
Djap: Dobro. Daj meso. Daj žensko.
Livia: Lepo vnaprej plačaš. Dobro: skupaj dvajset asov, to je dva denariusa.
Djap: Vi pa znate z gosti …
Livia: Zadovoljen boš. Boš najprej meso – zbezati ga moram iz peči, v testu je, ali boš najprej žensko?
Djap: Ne razumem, v čem je razlika?
Livia: Razlika je ali hočeš deliti meso z žensko ali ga hočeš lepo v miru pojesti sam?
Djap: Kakšna je navada?
Livia: Plačal si, ti poveš, kaj je navada.
Djap: se rahlo prestraši.) Kaj ne poznate drugega gospodarja kot denar?
Livia: Ja, ja, svobodni smo.
Djap: Vsi?
Livia: Vsi ne, to bi bilo proti postavam. Vsi moški, ki imajo meč in vse ženske moških, ki imajo meč. Suženj ni nikoli svoboden, popotnik. Nikogar pa nič ne vprašamo. Za tiste, ki smo jih kupili ali z lastnim mečem sami ulovili, vemo, kako je, drugi pa lahko pridejo, grejo, se sami prodajo, če hočejo in če znajo, lahko tudi najdejo koga, ki jih proda … Suženj ni nikoli svoboden. To bi bilo proti postavam. Vendar tu nikogar nič ne vprašamo. So pa takšni, ki smo jih kupili, za tiste že vemo, ali pa taki, ki bi se sami radi komu prodali.
Djap: (Po premisleku.) Kaj kdo hoče biti suženj?
Livia: Preživeti je prav lepa kariera.
Djap: Pa ne kot suženj, na verigi prikljenjen, čez noč zaprt v kuhinji?
Livia: Tujec, mladi in stari, moški, ženske, jokajo, da bi jih kdo vzel za sužnje in odpeljal. Kaj ti je? Suženj je poklic, pač eden izmed poklicev.
Djap: Gostilničarka …
Livia: Ja?
Djap: Lepa si.
Livia: Ja, ja!
Djap: Zelo mlada si.
Livia: Ja,ja, najbrž zgledam tako.
Djap: Imaš tudi ti ceno?
Livia: Seveda. (Se zasmeje.) Seveda, kaj si mislil?
(Gostu se zaleti v grlu.)
Livia: Jej, pa splakni.
Djap: Mislil sem, da si gostilni čarjeva žena.
Livia: Če misliš na sveti zakon, potem je v teh krajih toliko zakona, kolikor sproti določimo.
Djap: Kolikor kdo plača?
Livia: Tudi.
Djap: Povej, samo vprašam, povej, koliko?
Livia: Štirideset asov.
Djap: (Popolnoma ogorčen.) Kaj še? Za enkrat? Za ves teden? Ma ne se hecat. Saj si sladka, pravi kolešček … ne verjamem.
Livia: (Se smeje in tolče po nekakšnem lesu, ogenj prasketa in vino se pretaka.) Znam računati. Znam čarati. Ti dve uslugi sta ti na razpolago. Nista poceni.
Djap: Računati zna vsak.
Livia: Iz dneva v dan opazujem ljudi, več kot jih vidim, jasneje mi je, da marsikdo res zna. Dokler je trezen..
Djap: Povej o čaranju.
Livia: Ne hvalim se.
Djap: Govoriš naravnost z bogovi ali preko posrednika?
Livia: Bogovi so blizu. Močni so. Ne omenjam jih po nepotrebnem. Kaj potrebuješ popotnik ta hip – meso si pojedel – žensko ali bogove?
Djap: Ti si po mojem okusu.
Livia: Za štirideset asov: samo povej, kaj želiš.
Djap: Kako ti je ime?
Livia: Livia.
Djap: Kako še?
Livia: Livia, Curciusova žena, žena gostilničarja Pri norem Curciusu. – Kaj ti bo ime? Imena so brez pomena. Kadrkoli si izmisliš novo.
Djap: Iz katerega plemena si?
Livia: Utapljala sem moške v reki. Svečenica sem bila. Tu je Noricum. Prebivalci se imenujemo Norci. Drugače pa je tu Panonija, na vzhodu je Longatikum, od tam prideš do Emone … od Emone gre pot proti Alpam, na desno prideš v Tergeste, tam je gledališče, razstavljajo sužnje in konje in jih prodajajo. Si to hotel vedeti?
Djap: Kaj narediš za štirideset asov?
Livia: Ko me boš potreboval, boš zvedel.
Djap: Mogoče te potrebujem.
Livia: Če bi me potreboval, bi jokal.
Djap: Nikoli ne jokam.
Livia: (Se smeje.) Kdor me potrebuje, joče.
Djap: Dobro,razumem: zastrupljaš ljudi.
Livia: Tvojega sovražnika, tvojo žensko … pokličem tvojo prihodnost in ti jo razložim … Zagotovim ti nesmrtnost. Ne, to ni za tebe … Ti mi zgledaš skoraj razumno. No, kaj še? Zbudim te od mrtvih, če je treba. Preženem mrtve, ki hodijo s tabo, seveda, če hodijo s tabo. Spremenim te v volkodlaka; če si že volkodlak, te spremenim spet nazaj.
Djap: Nabiraš mušnice, kuhaš mušnice, prodajaš mušnice in netopirje v soku volčjih jagod? Čarovnica kot čarovnica. – Kje hodi tvoj mož?
Livia: Gostje so danes po en as. Spijo v hlevu, vina ne pijejo, konjev nimajo, Curcius jih straži, da ne pokradejo slame in si ne zakurijo. Ker se konji bojijo dima. Zgodaj je še. Kasneje bo zabil vrata hleva in spustil pse po dvorišču in potem se vrne.
Djap: Ti si po mojem okusu. Rad imam čarovnice.
Livia: Ti nisi po mojem okusu. Pokličem ti dekleta.
Djap: Ne maram izbirati.
Livia: Če nočeš, se te bodo same izbrale. Posebno zdaj, ko si požrl vse meso. (Se mu roga.) Nič ne de, vina in kruha še imaš no, malenkost.
Djap: Ne maram, da me kdo izbira.
Livia: Potrudi se malo sam. Izberi previdno. Če boš žensko zamenjal, plačaš znova.
Djap: Livia – hočem tebe.
Livia: To vsi rečejo.
Djap: Če pa hočem tebe.
Livia: Vsi kaj želimo, človek. – Pa si kdaj razmišljal o dobro in zlu?
Djap: Vse življenje razmišljam o tem. O temi in svetlobi. Kako zdrsnemo v temo, kako se dvignemo v svetlobo. Kako nas vleče na temno pot, kako se borimo za svetlo pot. Kako najdemo svetlo pot. Ker sonce je nepremagljivo … Dobro mora zmagati in zmagalo bo.
Livia: Ti si živo zlo.
Djap: Nisem zlo!
Livia: Nič na svetu se ne bo spremenilo. Ne sme se. Ne more se. Kdor trdi, da je potrebno kaj spremeniti, je zločinec. Kdor kvasa naokrog, da naj zmaga dobro, oh, takšne je treba na križišču pribiti na križ, pa sulico v čreva. Gnusno. Ne maram ljudi, ki hočejo kaj spremeniti, spominjajo me na Rimljane …
Djap: Ti si Rimljanka.
Livia: Samo po loputi potrkam. Tu gori nad dimnikom se zbirajo kot koklje na grede. Zjutraj jih je bilo šestdeset, polovica jih je oddanih za nocoj, neverjetno, kako slabo vreme, kako revni gosti, tu jih je še … samo potrkam po loputi in jih lahko preštevava … kaj boš govoril o …
Djap: Govorjenje je moj poklic. Po svetu hodim in razglašam resnico.
Livia: Moški si poiščejo žensko. Plačajo. Se spravijo v temo za peč. Če boš govoril, bom poklicala Curciusa. Govoriti je zločin, povedal bo oblastem, da si govoril, razumeli bodo, če te napiči na sulico in bomo jutri lepo nahranili pse.
Djap: To narediti s vsemi, ki bi vam radi kaj povedali?
Livia: Vsemi, ki se ne obvladajo. Tako so nam naročile oblasti v Petoviji. V glavnem mestu spodnje Panonije, tam deluje cenzor, zadolžen za javni red in mir v gostilnah.
Djap: Ti govoriš z mano.
Livia: Rada govorim, ja, rada kršim javni red in mir, če gre, dokler gre. To ničesar ne spremeni.Tudi čaram, tudi to je prepovedano. Delati ljudi nesmrtne po šegi Etruščanov, spreminjati ljudi v volkodlake po šegi Venetov. Pa kaj? Kaj bi me rad spremenil?
Djap: Sem zato, da se ljudje vsega sveta sporazumejo med sabo.
Livia: Gnusno.
Djap: Mitra, moj bog …
Livia: Kaj slišim, Mitra?
Djap: Mitra je dober bog, bog miru in sporazuma, bog, ki ščiti manjšine in zagotavlja mir na polju, urejen promet na cestah, mir v planinah med pastirji, lepo vreme, svetlobo, toploto … prihaja na zemljo, razodene se ljudem, da v miru govorijo in razumejo razne jezike, odide v temo, k svoji materi zemlji … pa se spet vrne … ubil je bika, žrtvoval ga je, da bi odrešil grešni svet … odrešil bi ga bil, pomagal mu je kača, pa je prišel škorpijon … vtihotapil se je v votlino in zastrupil kri žrtvovanega bika …
Livia: Boš malo pijače?
Djap: Moram plačat vnaprej? Hvala, dovolj sem pil.
Livia: Ta je zastonj.
Djap: Me hočeš narediti nesmrtnega?
Livia: Pozabil boš neumnosti: izvleček brinovih jagod in volčje češnje.
Djap: (Blazno razočaran. Nekaj trenutkov menca.) Bom umrl?
Livia: Gostilna Pri Norem Curciusu bi prišla na slab glas. – Pomaga pri srčnosti, pri želji … pri … kot prenovljen boš … do petelinjega petja …
Djap: (Roteče.) Kako moraš biti tako prostaška? Življenje je nekaj dragocenega. Ljudje so lahko podobni ljudem, Niso samo živali, ki skačejo pijane druga na drugo?!!! (Zelo je prizadet.)
Livia: Hočeš vedeti?
Djap: Kaj? Kaj naj mi poveš?
Livia: Prihajajo in nas odrešujejo. Vseh oblasti ne polovijo. Nekateri imajo priporočila.
Djap: Kdo prihaja?
Livia: Bogovi, kdo vendar. Bogovi.
Djap: Kakšni bogovi?
Livia: Vsakdo prinese kakšnega boga, mu zgradi svetišče, zbira prebivalce gozda, da mu prinašajo žitarice. Klasek po klasek. Eni hočejo bele, drugi hočejo črne peteline.
Djap: Mitra je odrešil svet. Vrnil se bo in ga bo spet odrešil. Vsako pomlad, v trenutku, ko je nekoč umrl …
Livia: Šest templov Mitre nepremagljivega je samo ob cesti med Petoviem in Tergestom. Nerodno je, ker je ženskam vstop prepovedan. Samo moški se zbirajo, častniki, legionarji, trgovci, uradniki. Zbirajo se, ko zapade sneg in je dan najkrajši, prižigajo bakle … zbirajo, ko se dan začne daljšati … Malo si zgrešil smer, če hočeš k svojim.
Djap: Ne grem k svojim. Iščem svetišče Zlatega teleta.
Livia: Čez gore, proti Alpam. Ampak tele so že nekajkrat vrgli v jezero.
Djap: Zakaj?
Livia: Ne vem, včasih se prepirajo, kako veliko mora biti in v katero smer naj ima zavite rogove.
Djap: Tam zraven je veliko jezero in ob jezeru je tempelj Ozirisa.
Livia: To je Celovec, ja, otoček je v jezeru. Reka Zila pomeni, prodnata reka, Podjuna, pomeni Dolina velike gospe s kravjimi očmi, Celovec pomeni, Kraj odprt na vse strani in še nekaj več. Potem pride jezero ob tem odprtem kraju.Tu častijo Raco ali Racaka, kakor hočeš, to je Hermes Trismegistos, včasih je bil Ptah, bog mrtvih, tisti, ki ima šakala Anubisa …
Djap: So bili tu Egipčani?
Livia: Samo njihovi bogovi. Vsak pripelje svoje bogove, potem si poišče ženske in se zapije.
Djap: Pripoveduj mi o tem.
Livia: Ni kaj. Hermes Trismegistos to pomeni Trikratnajvečji je čarovnik.
Djap: Tako kot ti.
Livia: Morebiti, morebiti ne. Bredel je močvirje in izgubil sandalo. Tam je bila raca, raca je obrnjena v svet biti in dušnih globin, to je zato, ker se postavi na glavo, ko brska za črvi …
Djap: (Zgrožen.) : Tega še nisem slišal.
Livia: Najbrž si pa že videl … raca stoji na glavi …
Djap: Rit kvišku?
Livia: Ja, to pomeni, da kaže rit belemu dnevu in jasni zavesti in glavo potiska v temne močvare.
Djap: Ko pa se obrne?
Livia: Vidiš, dojemaš! Prekrasno! Ko pa ujame črva in se obrne na svetlo, drsi po gladini razuma in jasnega pogleda, pogled, to je vodna gladina, Ozirisovo oko, no, raca je nosilka čistih predstav o urejenem svetu plovbe in mednarodnih odnosov, raca je zaščitnica domačega ognjišča in zvestobe …
Djap: Raca, praviš?
Livia: Še dobro, če je raca, če je racak je bolj zapleteno.
Djap: Ni isto, če je raca ali racak?
Livia: Nikakor. Raca je igra biti in ne biti, sveta bit bivajočega, tu – bit kot tu – zavest igrajoča se s temo in svetlobo, radost kot taka in življenje kot tako, raca govori ga ga ga ga in živi življenje in plove čez temna vodovja …
Djap: Ne bi verjel.
Livia: Racak je pa duša boga mrtvih. Bog mrtvih je pa vsakdo, ki je umrl in v redu plačal mumificiranje in obredni pokop.
Djap: Pa kdo to plača?
Livia: Ne v teh krajih, ne v teh krajih, pri Ozirisu!
Djap: Kdor umre, je Oziris?
Livia: Ja, in njegovi duši se reče ka in prikaže se v obliki pisane race in pride vedno do vrat iz grobnice in vrata grobnice se imenujeo Restau, če bi raca stopila skozi Restau bi se vrnila v življenje …
Djap: Pa se hoče vrniti?
Livia: Noče, srečna je že, da lahko obiskuje svojo mumijo in se ustavi pri Restau – u.
Djap: To je skrivnost večnega življenja?
Livia: Mogoče, že mogoče. – Moram reči, še nikoli ni bilo tu gosta, ki bi bil pripravljen poslušati vse o raci.
Djap: To je nadvse zanimivo: tudi naš bog Mitra je v davnih časih umiral in se podal k materi v podzemlje in potem se je spomladi vrnil …
Livia: Rodil se je na novo, seveda … vedno se kdo na novo rodi …
Djap: Ja, bog Mitra se rodi, ko zapade sneg, ko je dan najkrajši in jasno, pri materi je, v podzemlju, zato zemlja spi, spomladi pa, ko se narava prebudi in ko je Mitra že zrasel …
Livia: Kaj nima ta Mitra tudi očeta, ni njegov oče Sonce?
Djap: Ja, ko sonce posije …
Livia: Dobro, dobro, dobro. Ko smo Norci bili še samostojni, ni več ko sto let, Rimljani so tu že celo večnost, ampak pred sto leti so bili še znosni, no, moja prababica je utopila vsakogar, ki je govoril neumnosti o soncu … pa vse častilce Peruna in vse Žide in kristjane, vse po vrsti, tega takrat nismo prenašali …
Djap: Kaj niste niste imeli bogov?
Livia: Bog z jelenjim rogovjem je bil.
Djap: Bog z jelenjim rogovjem, ja,kaj ni cenil tujcev.
Livia: Ja, ja, cenil jih je: ampak nežno utopljene v močvirju ali pa zabite v drevesno deblo in po ozkem rovu spuščene v zemljo. Dol.
Djap: Dol?
Livia: Ja, dol.
Djap: In utapljala jih je tvoja prababica?
Livia: To je bila njena sveta naloga.
Djap: Sama?
Livia: Več ali manj, no imela je pomočnice. Pa saj vi žrtvujete črnega petelina in belega bika …
Djap: Ja, o tem ne smem govoriti. Ja, ampak imaš prav.
Livia: Jaz žrtvujem prašlčka Herkulu. Ampak samo, kadar je kdo bolan.
Djap: Samo kadar je kdo bolan? To pa ni prav?
Livia: Toliko je teh bogov. Kako naj vem, kateri je pravi? Izberem tiste, ki so boj skromni. Vse krave, svinje, ovce, koze, peteline, kure, gosi, race, osle, kamele, vse to so poklali na čast šestdesetim bogovoom, zdaj pa trdijo Židje, da je dovolj, če si pismen, pa nekaj prebereš.
Djap: Kje pa so Židje?
Livia: Vas je na hribu. Ne priporočam, da greš tja, razen, če kupuješ sužnje. Mečejo kopja čez obzidje. Naši so, Norci, imajo pa tudi sinagogo, celo dve, mislim, na hribu pa je tisti tempelj s takim šilastim stolpičkom, tam so pa kristjani, nova oblika Židov. Samo o ljubezni govorijo in vse na svetu bi spremenili, drugače jih imam rad v gostilni, častijo vino. pa ne kakršnokoli vino kot pristaši Dioniza … Dioniz Zagreus ima svetišče navzdol ob Savi, posmrtni dvorec, Dionizu se reče Dionisos Zagreus, potem ko umre vsako leto in gre k mami, saj to je podobno kot Oziris ali Mitra, vse te vere so ista sleparija, če mene vprašaš, no, kraju se reče Zagrebus, Dionisos Zagrebus (Se pretegne.) Boš zdaj žensko? Pokličem deklice?
Djap: Ob poti, ob Savi sem se zelo prestrašil: Raca je bil pribita na okrogel disk.
Livia: Raca ni raca, je racak. Racak je »ka« nekega umrlega, ki je zdaj Oziris. Ne sicer pavi Oziris, ampak namišljeni Oziris. Racak je duša, ki so jo ujeli, ko je hotela mimo križišča in mimo Restau – a v pravo življenje nazaj. Primeš raco in jo pribiješ na križ. To verjamejo. Z žeblji. In Oziris ti sveti na nbu in je bog in ti odpusti vse grehe. Lahko to dodaš k svojemu Mitri, če hočeš.
Djap: Raco … racaka … pribijejo …? Ob cesti?
Livia: Na vrhu hriba, na križ. Ker so pa leni, in da se bolje vidi, kar ob poti, na vsakem križišču. Čudna razvada. Oziris se drugače imenuje Lepi zajec, vsako pomlad kotali duše, duše so jajca, duše, ki so jajca, poslikane z vzrocem, ker spada vsaka k svoji mumiji … kotali jih v onostranstvo in nazaj …
Djap: To je čarobno …
Livia: Kristjanom se ne zdi. Lani je potoval tod mimo Hieronim, možakar včasih potuje v Emono, je pa iz Stradona, tam doli iz tvoje smeri.
Djap: Hieronim? Nisem slišal zanj.
Livia: Seveda ne. On je pismem. Deset ljudi spremstva. Dopisuje si z devicami iz Celeie in z vdovami iz Emone. Gospod. Pravi gospod. Zdaj prevaja knjigo kristjanom, brez knjige ne vejo, kaj jim je njihov bog povedal, preden so ga križali, poslali v podzemlje in je čez tri dni prišel nazaj.
Djap: Knjigo piše?
Livia: To je nekako novo. Jaz še nisem videla nobene knjige. V Emoni pa jih imajo. Po nekateri hišah, gotovo. Židje pravijo, da imajo nekje neko posebno knjigo. Zdaj pa je še Hieronim govoril o knjigi. Že leta in leta potuje po svetu, prevaja neko njihovo knjigo in piše pisma slavnim ljudem.
Djap: Dosti imam vsega. Pokliči ženske …
Livia: (Zaploska.) Mucice, gost je tukaj! Še malo zakurim, da boš bolje videl..
Djap: Livia …
Livia: Kaj je, dečko?
Djap: Ti si mi najbolj všeč.
Livia: Kaj morem. Rade volje bi. Ampak delo imamo razdeljeno. Vega pa tudi ne smem. Mucice … mucice …
(Loputa se odpre, pridejo ženske, sprehodijo se kot kure po škripajoči lestvici gor in dol.)
Djap: Kaj pa zdaj?
(Ženske se vznemirijo, smejejo, kličejo, cmokajo.)
Livia: Mlade, stare, debele, suhe … kar izberi si? Jih dobro vidiš?
Djap: (Se ukvarja s hihitajočimi ženskami.) So kaj prijazne?
(Ženske se krohotajo.)
Livija: Vse so prijazne, kaj ne?
Djap: Ti, ti, ti, kako ti je ime?
Livija: Ne vprašuj je po imenu.
Djap: Kaj ga nima?
Livija.: Ima ga v svojem jeziku. Ima ga v svojem plemenu, tu pa ima tisto ime, ki ji ga daš.
Djap: Rdečelaska?
Rdečelaska: Saj nisem rdečelaska. (Smeje se in druge ženske se smejejo in druga za drugo izginjajo po škripajočih lestvicah za loputo.)
Djap: Daj vina.
Livija: As. Vino in kruh.
Rdečelaska: Blaznež! Kako si,blaznež?
Djap: Rekla mi je blaznež?
Livia: Sam se zmeni z njo.
Djap: Se ti zdim blazen?
Rdečelaska: Oči imaš globoke, čelo imaš visoko. Prišel si od daleč. Iščeš si žensko v gostilni ob cesti, to bi še šlo, iščeš si zabavo v gostilni Pri norem Curciusu, kaj si naj mislim o tebi? (Ga vleče s sabo.) Pridi, vino si dobil, tu na postelji za pečjo je ravno prav, malo svetlobe, malo teme, malo vročine, malo mraza …
Djap: (Se loti ljubkovanja.) Zato, samo zato še nisem blazen?
Rdečelaska: (Ga stiska in mečka in na lahno sope.) Kdor zapušča dom, ta ni pri zdravi.
Livia: Živana, saj si Živana, ne …
Rdečelaska: Živa, kličejo me Živa.
Livija: Ta se samo pogovarja. Napij ga, da vidimo, kakšen je … prej sem mu ponujala muhe, pa ni hotel …
Rdečelaska Živa: Dečko, videl boš hudiča, videl boš najbolj žarečega hudiča!
(Ženske gledajo skozi loputo in se režijo in ploskajo.)
Livia: Spat! Zaprite loputo!
(Tresk in loputa se zapre.)
(Lestev škripa in škripa.)
(Ko začne škripati postelja in ko začne Rdečelaska gristi Djapa, se Djap spomni.)
Djap: A ti boš kar tu zraven? Slonela na lestvi?
Livia: Kar daj. Ognja ne morem pustiti.
Djap: Kje si se tega navadila? Svetlo je od ognja, ne morem, če te vidim tu zraven … ne morem se z njo, če gledam tebe …
Livia: (Se zadere in zasitnari.) Da mi pobereta meso iz peči? In kruh? Ni mogoče, če hočeta biti sama, pejta v hlev, tam spi deset konj, petdesst moških in trideset žensk in sužnji in koze in petelini … kakor hočeš tujec, pri teh stvareh te vedno kdo gleda, še mene, ko sem gospodarica …
Djap: Vi ste zveri, zveri ste vsi skupaj!
Rdečelaska Živa: Popotnik, noč je kratka. Do prvega petelinjega petja velja. Ko petelin zapoje, potem neham. Daj vina, daj kruh … boš videl, ne boš preživel, prišel si v deželo zabijanja in nabijanja!
Djap: Od kod si doma?
(Medtem ko se mečkata, kramljata, precej strastno vse skupaj.)
Rdečelaska Živa: Nimam doma.
Djap: Katero pleme?
Rdečelaska Živa: Kaj zbiraš ženske po plemenih?
Djap: Rad bi kaj vedel o tebi.
Rdečelaska Živa: Ni težko kaj zvedeti. Iščem moškega, ki bi šel z mano na ravnino. Zažgala bi gozd, obdelala polje, podila ptice in miši in imela otroke.
Djap: To si počela?
Rdečelaska Živa: Da, da, trikrat!
Djap: Trikrat si imela otroke?
Rdečelaska Živa: Ne, trikrat sem iztrebila gozd, posejala žito, vsakikrat z novim možem.
Djap: Imaš že dvajset let?
Rdečelaska Živa: Kje pa! Se hecaš? Vse gre od leta do leta? Dvakrat sem imela otroka, noben mož ni preživel, eden otrok je preživel, ugrabili so mi ga sosedje … če imaš polje na ravnini potrebuješ otroke, svoje, tuje, veliko otrok. Kar kradejo jih, brezsrčniki.
Djap: Kaj iščeš v gostilni?
Rdečelaska Živa: Nekoga, da bi mi pomagal ugrabiti hčerko nazaj. In znova zažgati gozd in polje.
Djap: Saj je jesen.
Rdečelaska Živa: Jeseni je potrebno začeti.(Pije.) Vino je letošnje.
Djap: V katerega boga verjameš?
Rdečelaska Živa: V tistega kot moj zadnji mož!
Djap: V katerega je verjel tvoj zadnji mož?
Rdečelaska: Perun. S strelo in železnimi rogovi. Bog vojne na bregu jezera. Bog hrasta in izvirov iz žive skale.
Djap: (Si globoko oddahne in se za hip ustavi.) Ti praviš, ti sama nimaš svojega boga?
Rdečelaksa Živa: Kaj mi bo bog? Vsak bog je bog moških. Veliki materi so dali v naročje dojenčka. Ubili so ji bika s črno liso na čelu, bika, ki jo je nosil preko neba čez dan.
Djap: In kdo je to naredil?
Rdečelaska Živa: Sončni bog, sin sončnega boga. Mitra, dobri in nepremagljivi. Same laži na kupu!
Djap: Ne, tako pa ni bilo!
Rdečelaska Živa: Videla sem ga, videla sem ga, na eni strani je imel kačo in na drugi psa, napadel je našega sončnega bika in zaradi tega smo že sedem telet utopili v jezeru. Niso hotele rasti. Naj mi nehajo govoriti govoriti o bogovih, vsi pravijo, da so dobri, ne znajo pa drugega, kot žrtvovati, vedno znova žrtvovati …
Djap: Žrtve odrešijo zlo …
Rdečelaska Živa: (Se smeje in smeje.) Livia, Livia …
Livia: Kaj je Živa Rdečelaska … ?
Rdečelaska Živa: Norec je, tako kot sem rekla … Na prvi pogled mi je bilo jasno …
Livia: Pusti ga. Od daleč je … Mnogo krajev je videl … tisoče bogov je srečal …
Rdečelaska Živa: Potem se ti drgni z njim!
Livia: (Zelo odločno zakriči.) Ne bom!
Rdečelaska Živa: Ti si čarovnica, te bi ne bo škodilo, če znoriš, kaj je tebi, če te spremeni v volkodlaka? Gospodarica si, pa kaj? Naj me uniči kar tjavendan?
Livija: Križati te dam! Prisežem! Pri Herkulu! Nabijem te na križ!
Rdečelaska Živa: Kje pa, skopulja! Križanje sužnja, dva asa, odkup sužnja, ki je užalil gosta, dvajset asov! Cela dva sesterca! Ti gre gostilna preslabo! (Odprite loputo.) Drugič pa ne govori, butec …
Djap: Nisem hotel …
(Ženske se krohotajo, lestev škripa, loputa se zapre.)
Djap: Sužnje križate?
Livia: Vsakogar, ki hoče pobegniti, kamorkoli, vsakdo, ki je raca in plava po svoje.
Djap: Nisem vedel.
Livia: Neka valovanja, neka čustva si prebudil v njej.
Djap: Čustva?
Livia: Tega ženske ne marajo. Tega niso vajene. Če pijejo, potem jih kar meče iz kota v kot …
Djap: Bilo je lepo …
Livia: (Prisede.) Ne rečem, pravi moški si … Kaj naredi raca? glavo pomoli v močvirje.
Djap: To dela dan na dan.
Livia: Močvirje je temni del nas, v ta del potisne raca kljun, proti nam je pa obrnjena z repom kvišku, tako da je ne prepoznamo … Kako si sladek …
Djap: Ne, ti si sladka …
Livia: Ćarovnica sem … Pač čarovnica …
(Po mečkanju in vzdihih in nekaj škripanja s posteljo … .)
Djap: Že tisoč let sem sanjal o tebi … to ni mogoče …
Livia: Tujec … vedela sem … zapisan si bil v zvezdi repatici …
(Vrata se odprejo, gostilničar Curcius se vrne.)
Curcius: Djap Djapov sin iz rodu Djapov? (Začne pokati z bičem.)
Djap: Nehaj, nehaj!Nehaj!
Curcius: Nehaj? (Spet maha z bičem.) Še! Na! Na! Pa eno na gobec, pa eno po riti! Pa v trebuh!
Djap: Ničesar slabega se ni zgodilo!
Curcius: Posilil si mojo ženo, pes!
Djap: Nisem! Nisem!
Curcius: Kaj? A da je sama hotela? Kje si, pošast? Kje si izdajalka ženskega rodu?
Djap: Kje je moj nož?
Curcius: Še nož išče? V moji gostilni?
Djap: Livia! Livia? Pomagaj!
Curcius: Livija? Rekla si mu, da si Livija? Helga, ti lažeš kolikor si dolga in široka …
Djap: Gospod gostilničar! Gospod Curcius!
Curcius: To te bo stalo štirideset asov, štiri srebrnike, ljubček moj, plačaj, takoj …
Djap: A to se pa ne plača vnaprej?
Curcius: Plačaj pri priči. Potem pa v hlev spat, pogrej svojega konja.(Kriči.) Preden te ubijem!
Livia: Curcius! (Šepeta.) Ne more najti mošnje z denarji, če ga kar naprej mlatiš …
Djap: Tu so štirje srebrniki … Lahko grem? Lahko gem?
Curcius: (Igra izreden srd in brca Djapa.) Poberi se, ti jarec pohotni! Žival s kopiti in brado!
(Djap odleti skozi vrata in vrata se zaloputnjeo za njim.)
Livia: Ne maram, da si grd z gosti, dragi …
Curcius: Nisem Judež, da bi prodal svojo ženo za štirideset asov …
Livia: Štirje sesterci … ko je potrebno podkupit cenzorja, da nama je napiše odlok o hišnem redu in miru …
Curcius: Izkoriščevalci, prekleti izkoriščevalci … ! (Začne objemati Livio, poljubčki padajo, ogenj v peči žari, drva pokajo, loputa zgoraj se odpira in zapira, ženske se smejejo.)
(Konec)
1Posneta na Radiu Ljubljana in predvajana pod naslovom »RACA« 1995
