Travnik, visoka trava, zelo veliko žuželk, med hojo je mogoče zaznati zdaj eno zdaj drugi, čmrlji, čebele, včasih kakšen ptičji čivk.
GAL: je šestleten otrok, igra ga odrasel igralec. Kaj je tisto belo?
JAKA: njegovo oče. Nič belega ne vidim.
GAL: Dvigne se zzzzz, spusti se zuuuuu, še bolj se spusti ziiiiiii, potem se dvigne zeeeee, potem pristane …
JAKA: Čebele niso bele.
GAL: Saj vem, kaj je čebela, ne me učit.
JAKA: Ne učim te.
GAL: Slep si, stari, kako ne vidiš, belo, pa platnice ima, maha z njimi …
JAKA: Aja, tisto tamle misliš..
GAL: Ne tam, tam.
JAKA: To je metuljček cekinček, ti potepinček …
GAL: Zlato me zanima, kakšno je zlato? Je morda rumeno?
JAKA: Včasih je belo.
GAL: Tole ni cekinček, bel je kot pralni prašek!
JAKA: Potem ni cekinček, potem je belinček.
GAL: Ti osel stari, ne more žival biti bela.
JAKA: Kaj pa beli medved?
GAL: Beli medved je samo za v reklamo.
JAKA: Živali so včasih tudi bele. Varovalna barva jim pomaga, da se lažje potuhnejo v snegu. Bela lisica, bela sova, bela miš … ne, mogoče ne bela miš …
GAL: Kje imaš tu sneg? Pomlad je, trava: sonce pripeka …
JAKA: Saj to je, da ni snega … Če bi bil sneg, bi se smučali.
GAL: Pa ne tu.
JAKA: Tu sem, ko si bel tako majhen kot ti, pa še manjši, pa potem še večji, vedno smučal. Počasi sem se spuščal, čisto počasi.
GAL: Saj ni strmo.
JAKA: Včasih se nam je zdelo dovolj strmo. Včasih, ko ni bilo televizije in Križaja:
GAL: Ne me hecat.
JAKA: Po hribčku dol gre kar lepo.
GAL: Jaz se ne bi tu spuščal po hribu. Ker ni hriba. Tu ni za smučat. Kjer ni za smučat, se ne bi smučal.
JAKA: Saj si že šest let star. Danes so otroci pogumni.
GAL: A potem me ne hecaš? To tu, to tam, to, kar skače naokoli je vseeno belinček?
JAKA: Prav tako kot da bi bil rumen, samo tale je, ne vemo zakaj, pač bel.
GAL: Hiter je. Za metulja je hiter. Gor, dol, levo desno!
JAKA: Prileti, odleti, izgine, poskakuje s cveta na cvet.
GAL: Zakaj tolikokrat sede? Ga boli ritka?
JAKA: Opazuj natančno. Kaj vidiš?
GAL: Glavo ima.
JAKA: Kaj še?
GAL: Ima glavo med dvema platnicama, platnice odpira in zapira, maha z glavo! To je! Maha z glavo!
JAKA: Kaj ima na koncu glave?
GAL: Gobec, šiljast gobec!
JAKA: Pravilno opažaš, belinček ima rilček in leta od cveta do cveta in srka med.
GAL: Zakaj mi ljudje ne letamo od cveta do cveta in srkamo medu?
JAKA: Ker je medu bolj malo.
GAL: Ampak cvetov je dosti. Če bi ti letal od cveta do cveta, bi imel manjši trebuh.
JAKA: Ljudje ne letamo, Gal, če si že kdaj opazil. Drugič: ljudje nismo opremljeni za srkanje iz cvetic.
GAL: Samo iz flaš?
JAKA: Samo iz steklenic. Da. Tudi med v cveticah ni med v obliki, kakršnega poznamo, ko nam ga predelajo pridne delavke čebele. Žuželke, se pravi metuljčki, čmrlji, čebele nabirajo cvetni prah …
Mimo prileti čmrlj. Zelo brenči.
GAL: Glej, ata, čmrlj! Črmlja bom ujel!
JAKA: Ne prijemaj ga!
GAL: Počasen je, prijel ga bom!
JAKA: Piči!
GAL: Piči? Mene bi pičil? Ravno mene?
JAKA: Pičil bi.
GAL: Kaj me ne pozna?
JAKA: Ne pozna te!
GAL: Že trikrat je letel mimo mene. Tu leta gor in dol kar naprej, jaz pa za njim. Kako, da me ne vidi? Kaj me res ni videl? Čmrlj, jaz sem Gal, šest lete, mala šola, me zdaj poznaš?
JAKA: Ne vem, če te sliši.
GAL: Kako me ne sliši, saj pobegne, če ga skušam prijeti?
JAKA: Tudi vidi te ne!
GAL: Ne me hecat. Če jaz vidim njega, on vidi mene. Če ga splašim, me pač vidi.
JAKA: Tvojo senco vidi.
GAL: Koga briga moja senca?
JAKA: Črmlja. Ne vidi te, ne sliši te, ve pa, da je nekaj narobe, ti si nevarnost … Strašna nevarnost!
GAL: Hop, pa sem prijel metuljčka:
JAKA: Spusti ga!
GAL: Ne bom. Metuljček je redek. Metuljček je dragocen. Metuljček je zaklad. Odnesel ga bom domov in ga bom spuščal po kopalnici. Ne, ne bom ga spustil.
JAKA: Ne stiskaj ga!
GAL: Ne stiskam ga, samo zagrabil sem ga in zdaj ga držim.
JAKA: Dobro, da nisi ujel čmrlja!
GAL: Metuljček je letel mimo ravno, ko sem lovil čmrlja, zato je metuljček mislil, Gal lovi čmrlja, ni mu bilo jasno, metuljčku, da bom pograbil njega. Namesto enega, drugega. Tako je to. Tako je belinček zdaj moj.
JAKA: Poglej, kje je.
GAL: Kako naj pogledam?
JAKA: Skozi špranjo med prsti …
GAL: Ja, da bo odletel?
JAKA: Malo pazi.
GAL: Kje pa je? Ja, kje pa je? Ja saj ga ni? Ja kako je pa ušel?
JAKA: Speštal si ga!
GAL: Ne ni govora, nisem ga speštal! Saj ga nisem hotel!
JAKA:Poglej po rokah … bele luske …
GAL: Kakšne hudičeve bele luske? Kaj je kača ali kuščar?
Jaka: Metuljčki imajo krila sestavljena iz lusk, bele luske odpadejo in metuljček ne more več leteti.
GAL: Kako naj leti, saj ga ni več.
JAKA: Seveda ga ni več, saj si ga popolnoma zmečkal!
GAL: Hočeš reči, da sem ga ubil?
JAKA: Ja, ubil si ga tudi.
GAL: Ubijati je greh!
JAKA: Ne boj se Gal, metuljček je žuželka:
GAL: Bog je rekel, ne ubijaj, nič ni rekel, človek, miš, kuščar, žuželka!
JAKA: Dobro, speštal si metuljčka, njegove platnice in njegov trup in glavo z rilčkom, metuljeva duša je poletela proti soncu in zdaj se igra z drugimi dušami metuljev … rajajo med travami v sončnih žarkih, kopajo se v kapljicah rose …
GAL: Ne bo držalo!
JAKA: Mi ne verjameš? Svojemu očetu ne verjameš?
GAL: Saj ni rose.
JAKA: Če malo pogledaš, je rosa, čisto spodaj pod visokimi travami je nekaj mlade zelene trave in tam se tudi zdaj, ko je skoraj poldan še skriva rosa …
GAL: Zdaj ni več nobenega metuljčka.
JAKA: Ne, ne, motiš se, na tem travniku jih je vsaj še tisoč. Mogoče deset tisoč?
GAL: Nobenega ne vidim.
JAKA: Če greva lepo počasi naprej, jih bova našla … enega, drugega, tretjega … četrtega …
GAL: Počasi … to je zeleno, skače po travi, skrilo se je …
JAKA: Skočila ti je na glavo.
GAL: Kaj je to?
JAKA: To je kobilica!
GAL: Saj ni konj!
JAKA: Tako se reče.
GAL: Pa zelena je.
JAKA: Skače pa.
GAL: Preveč nog ima.
JAKA: Ne! Nima preveč nog, samo zadnje noge so dolge … skočila je …
GAL: Dobro skače … !
JAKA: Dobro.
GAL: Dobro, dobro, zdaj vidim, kakšne živali so to, zdaj jih vidiš, zdaj jih ne vidiš, kaj sploh imaš od njih?
JAKA: Kaj bi naj imel od njih?
GAL: Živali morajo biti koristne, je kobila koristna, je metuljček koristen?
JAKA: Metuljček ni ne škodljiv, ne koristen … pravzaprav, je koristen, prenaša cvetni prah iz cvetice na cvetico, pa jih oplojuje …
GAL: Kaj pa kobilica?
JAKA: Kobilica ne skače do cevtlice, ker se ne hrani s cvetnim prahom, kobilica skače sem in tja po travniku in gloda travico … počakaj, tu je še ena, ja, ni največja, kobilica gloda travo, poje veliko veliko trave … .
GAL: Škodljiva je, a ne? Saj se mi je zdelo …
JAKA: Ja, če se kakšno leto kobilice razmnožijo in priletijo v tisočih in tisočih, milijonih in milijonih, to se je včasih dogajalo, mogoče se še dogaja, kje v Afriki … potem je škodljiva …
GAL: Če kobilica požre vso travo, potem trave zmanjka za zajčke in kravice … ni tako? Potem naši zajčki in kravice nimajo kaj jesti in zajčki se ne igrajo z nami, kravice pa nam ne dajo toliko mleka, kot bi ga naj?
JAKA: Gal, ti izmučiš človeka … kobilice so koristne, ker se z njimi hranijo ptice pevke, ptice pevke tako zrasejo in lahko lovijo tudi mušice po zraku in potem je jeseni več sadja:..
GAL: Ata, raje še tisto o oplojevanju …
JAKA: Samo tega ne!
GAL: Ata, prosim. Čisto na kratko. Čisto v dveh stavkih- Kdo koga oplojuje: metuljčki cvetice ali cvetice metuljčke?
JAKA: To je zahtevna snov, zahteva mnogo poglobljene razlage. Gotov ste to snov jemali v mali šoli?
GAL: Smo … Smo, pa nisem nič razumel.
JAKA: Ene cvetice so moškega, druge pa ženskega spola. Ene cvetice fantki, druge - punčke.
GAL: No, pa poglejmo, ata, povej mi: Je tale travica moški ali ženska?
JAKA: Pri nekaterih cveticah se to pozna bolj, pri nekaterih pa manj. Ene so take, druge drugačne … Ene cvetice pa imajo kar v vsakem cvetu moške pestiče in ženske prašnike … pestiči in prašniki so del cveta, to so takšne drobne drobne …
GAL: Bomo trgala rožice na kose ali kaj? Povej mi samo, kje ima cvetica lulčka ali luliko?
JAKA: Kdor hoče kaj zvedeti, mora biti potrpežljiv! Saj si rekel, da hočeš zvedeti? Da hočeš videti resnico?
GAL: Ti morilec. Raztrgal boš cvetico na kose, potem se pa naj razmnožuje …
JAKA: Aja, saj jih je tisoče in tisoče …
GAL: S vsako cvetico je travnika manj. Vsaka se pozna. Če jo pohodiš ali raztrgaš, si ti kriv. Kaj bodo imeli metuljčki za poseksat?
JAKA: Metuljčki ne vejo, kaj delajo, lezejo v cvetico, klatijo prah s prašnikov in pestičev in potem letajo v drug cevt …
GAL: Kaj pa, če je metuljček neroden in potem dobi cvetica male cvetice sama s sabo?
JAKA: Kako to misliš?
GAL: Če cvetica trese prah s pestičev in prašnikov in ga pomeša in potem cvetica dobi male cvetice sama s sabo in potem so spački?
JAKA: Take trave imajo manj priložnosti, mogoče zrasejo, ampak na koncu prevladajo na travniku trave, ki imajo največ lastnosti največ različnih staršev …
GAL: A nista dovolj ata pa mama?
JAKA: Dovolj sta!
GAL: Ali je boljše, če imaš več atov in mam?
JAKA: Pri ljudeh to ne gre …
GAL: Kaj pa škorci? Ker jejo mušice in črve so koristni, ker kradejo češnje, so pa škodljivci?
JAKA: Kaj si hotel reči?
GAL: Če gre pri škorcih, da so istočasno koristni in škodljivi, zakaj potem človek ne bi imel več mam in več očetov hkrati?
Drugi prizor
Isti travnik nekaj ur kasneje.
JOŽICA: Ata je šel pogledat k čebelnjaku
GAL: Mama, ne me hecat.
JOŽICA: Ata je šel k čebelnjaku.
GAL: Šel sem pogledat, pa ni čebelnjaka.
JOŽICA: Mama res ga ni …
GAL: Mama, kaj čebelnjaki so, pa jih spet ni. Kaj izginevajo, pa se spet prikazujejo?
JOŽICA: Ata je šel pogledat, kaj dela ded toliko časa pri čebelnjaku …
JOŽICA: Kje pa je ded?
GAL: Mama, Mama, ti spet nič ne veš. Prej so ga sosedje prinesli, ležal je v travi …
GAL: Lahko bo ded povedal, kje je ata.
JOŽICA: Bolj težko bo. Deda je zadela kap, bolj težko težko govori, samo glavo preklada na levo in desno in jezik steguje …
GAL: Je to hudo?
JOŽICA: Za dedka že.
GAL: Kaj pa za nas … ?
JOŽICA: Za nas je žalostno … zelo, zelo žalostno …
GAL: jo tolaži. Bo kmalu bolje, bo ded spet letal po cvetočih pašnikih!
JOŽICA: Mogoče? Se ti to zdi mogoče?
GAL: Bo potem povedal, kje je zdaj ata?
MAMA: Pusti me. Ata je šel pogledat k čebelnjaku kaj dela ded, ker deda ni bilo pri čebelnjaku, je ata šel okoli čebelnjaka, takrat je priletel avion …
GAL: Ja, mama, ni bil avion, bil je mig devetnajst, ropotuljica za otroke, spustil je raketo v čebelnjaka … aha, aha, aha, se mi že nekaj svetlika, zakaj ni več čebelnjaka …
JOŽICA: zelo zaskrbljeno Čebelnjaki so čudna reč, zdaj so, zdaj niso …
GAL: Vmes pa letajo od cveta do cveta?
JOŽICA: Briga me čebelnjak! Kje pa je ata? Hočem vedeti, kje je ata?
GAL: Oh, mama, mama, odrasla si, pa imam toliko dela s tabo. Ne bodi neumna, mama, kje pa je ata? Ja, kje? Če se je čebelnjak stopil s dvema milijonoma čebel vred, s panji in panjskimi končnicami, se ja pač stopil tudi ata … !
JOŽICA: Zapre ji sapo, potem začne precej glasno tuliti.
GAL: Ne, ne joči mama, zdaj je ata že metulj med metulji, pleše med cveticami ob jutrih in mogoče se kdaj pogleda v kakšno kapljico rose, rosa mama, pomisli na roso, zgoraj so travne bilke že suhe, ampak spodaj pri tleh se nabira rosa?
JOŽICA: še bolj tuli Gal, Gal, resno te vprašam, a si ti videl avion?
GAL: postopoma odgovarja, tako kot postopoma razmišlja Ne, Kacin na televiziji je povedal, da so trije »mig devetnajst« leteli nad Medvedjekom …
JOŽICA: Ne zajebavaj me z Medvedjekom, šest let si star pa misliš, da lahko govoriš, kar hočeš Gal! … Hočem vedeti, kje je ata? Kje je ta hip ata? Samo k čebelnjaku je šel dedku povedat, da bo čez deset minut kosilo …
GAL: A je kosilo?
JOŽICA: Ni kosila, ne bo kosila, dokler ne najdem ata!
GAL: O, to bo pa težka naloga. Stavim, da si bomo prej privoščili kosilo. Ata? Kjer bi bil ata? Zdaj je že med angeli … Angeli so metulji … samo da imamo svobodno in samostojno Slovenijo … in smo zmagali …
JOŽICA: Če boš še kdaj gledal televizijo, te ubijem!
GAL: Ni treba,da me ubijaš, mama, ne bo potrebno. mama, dokler imamo pri nas JNA, JNA pa ima še avione … me bo že kdo ubil …
Tretji prizor
SOSEDA: glas od hiše Jožica, Jožica, pridi hitro, je že povedal, vse mi je že povedal, povedal je … jaaaaa!
JOŽICA: Kaj je povedal? Povej mi ti, kaj je, ne pa, kaj je povedal?
SOSEDA: samo glas od daleč Stopila sta se … on in čebelnjak … zato je pa starega kap … zato je dedka kap … zdaj mu je že bolje … usral se je že, zdaj hoče kosilo … ham ham govori … rok … me slišiš? Rok pa ne more premikati …
JOŽICA: Kaj ne poveš? Kaj naj rečem? A hodi lahko?
SOSEDA: samo glas od daleč Nismo poizkusili, nismo še poizkusili … ker ne razume nič in ne govori … najbrž nima smisla … pa pridi hitro pogledat!
Četrti prizor
Pozen večer.
Tišina.
V temi helikopter kroži nad Ljubljano.
Dve zelo pomembni osebnosti se prebijata preko Trga revolucije.
PRVI: Nič se ne dogaja, nič se ne dogaja … Napadajo nas, ves svet zre v nas, Ljubljana pa mirna, tiha, prazna …
DRUGI: vzame strojnico in začne streljati v zrak Se zdaj kaj dogaja? Se zdaj kaj dogaja? Hudičeva Ljubljana, zbudi se!
PRVI: Pazi kaj delaš, pazi, zadel boš helikopter..
DRUGI: Ne slišiš? sem ga že!
Brnenje.
Trušč.
Silen top tresk, helikopter pade na tla.
DRUGI: Tecimo pogledat. To je Rožna dolina, zanesljivo!
PRVI: Ti norec! Poznam pilota, zmenili smo se z njim, da prestopi k nam, ni pa mogel takoj, da ne bi streljali, kup otrok ima, bal se je zase, rekel je, samo še kruh peljem v kasarno, pa pobegnem …
DRUGI: Rekel si, zakaj se nič ne dogaja? Zdaj se dogaja …
Čez nekaj trenutkov
PRVI: si lahko kdaj malo manj neučakan? Našega človeka si ustrelil. Pa še pilota! Pa še helikopter, nič jih nimamo, bi imeli vsaj helikopter.
PRVI: Kaj hočeš, to je vojna! Samo pomisli, kaj bodo o tem razširjali razni Zlobci in Šetinci, gnusobe od LDS!
DRUGI: Dogodek je le, dogodek! Samo, da ne bo Kacin tam prej kot midva!
Nočni prizor se prelije v mrzlično vzdušje v radijskem studiu, samo, da se spremeni zvočna kulisa in se prižge nekaj luči.
Peti prizor
Dežurni urednik vztrajno vodi bitke, Tilčka prinaša kavo in sendviče.
Tom je prišel na obisk.
RON: prenaša Tu je Marjan Jerman. V živo prenaša razgovor s poveljnikom kasarne v Cerkljah, ustrelil je svojega poveljnika in miniral Cerklje … Marjan hoće prenos v živo.
TOM: Če prav pomislim, hoče prenos telefonskega pogovora v živo.
MARJAN: priteče, dvigne telefon Druže stari vodniče? Povejte poslušalcem, zakaj ste počili druga kapetana? Čekajte, malo tiše, samo malo tiše, idete pravo u program, imamo vremena, bez brige, imamo vremena … .
Šesti prizor
Na ozkem hodniku.
TILČKA: Bo Marjan Jerman zmagal v vojni?
TOM: Ne morem poslušat tega. Eno uro ga je prepričeval, naj dovoli evakuirat otroški vrtec.
TILČKA: Pa so vzgojiteljice in kuharica morale ostati v vrtcu?
TOM: Otroci pa so jokal, ker je prišel Rdeči križ v belih haljah ponje. Strah pred cepljenjem.
TILČKA: Gospod urednik, ne more Marjan sam dobiti vojne, zakaj nima Janša nobene priložnosti? Zakaj ne pustite, vi novinarji, da bi tudi Janša kaj naredil?
TOM: Janša je bil zaprt, trpel je, Janša je organiziral teritorialce, orožje, je obrambni minister, zaradi Janše imamo vojno in državo, kaj ni dovolj? - Vojno vojskuje tisti, vseeno kdo, tisti, ki je najbolj neumen. Drugi se takoalitako skrijejo.
TILČKA: zaupno Marjan noče povedati staremu vodniku, da je njegov kapetan v bolnišnici na operaciji.
TOM: Je stari vodnik pustil odpeljati kapetana v bolnišnico?
TILČKA: Ja, ampak samo z mrtvaškim avtom. Marjan je moral obljubiti, da je kapetan mrtev.
TOM: Kako Marjan to ve?
TILČKA: Saj ne ve, ampak izmislil si je. Zdaj so telefonirali iz bolnice kar meni, da je kapetan že skoraj izven nevarnosti … naj povem Marjanu?
TOM: Povej.
TILČKA: Že tečem.
TOM: Pa povej, da je Kacin telefoniral direktno meni, da lahko staremu vodniku pustijo pištolo, džip in sploh kaj še hoče,prej sem slišal po radiu, ko sta se ravno pogajala o džipu.
TILČKA: Pa da mora odstraniti eksploziv izpod banke, pošte,občine. šole in črpalke?
TOM: Samo izgine naj. Samo on in Marjan lahko sprožita eksplozijo, če bo dinamit sam brez njiju, bo že pol mrtvih manj!
TILČKA: Ja, ampak tega ne bom rekla, Marjanu, ker sem ves čas sedela v pisarni, pa Kacin ni telefoniral. Niti meni, še manj pa vam.
TOM: Zlaži se.
TILČKA: Nikoli ne lažem.
TOM: Vojna je sama laž.
TILČKA: Vem, da predstavlja vojna padec moralnih vrednot, vendar ne toliko … .
TOM: Ukazujem ti, da sporočiš Marjanu, kako sem se zlagal, da mi je Kacin telefoniral in rekel, da stari vodnik lahko ima revolver..
TILČKA: To je boljše. To je že boljše. Ne bom jaz nič kriva!
TOM: Teči, teči kolikor moreš!
Sedmi prizor
Čez čas, pisarna.
MARJAN: privihra vidno dobre volje Tom, uspelo je.
TOM: Se je predal?
MARJAN: Lokalni teritorialci niso pustili, da se prasec odpelje z novim džipom in desetimi vojaki.
TOM: Kaj pa zdaj?
MARJAN: Odpeljal se je z novim džipom in petimi vojaki, pa še ti niso hoteli z njim, samo, da smo mu povedali, kako je njegov kapetan, tisti, ki mu je tako šel na jetra, da ga je sam ustrelil, izven smrtne nevarnosti, pa da lahko odnese s sabo službeni revolver, odnesel je tudi hladilnik iz kantine in radio iz klubske sobe.
TOM: Zakaj pa radio? Mu je všeč naš program?
MARJAN: Če prav pomislim: Rešil sem pet sto življenj! Vso vas!
TOM: Priznam ti kapetana. Tega si res rešil. Je izven smrtne nevarnosti?
MARJAN: Ja. Zdaj ga bom včlanil v društvo tetraplegikov. Gotovo bo še daleč prišel, bo podpredsednik ali kaj.
Osmi prizor
NEMEC
Urednikova pisarna.
NEMEC: Prišel sem vprašat, kdaj boste nehali?
TOM: S čim?
NEMEC: Tole kar imate tu okoli, konkretno z Jelkom Kacinom, Kacin mi gre najbolj na živce.
TOM: Ja, pa kaj potem? No. Zakaj vam gre na živce?
NEMEC: Tako hitro govori, jaz si pa moram vse zapisovati, ker nikoli ne dobim sedeža dovolj blizu, da bi lahko snemal.
TOM: Zakaj pa zapisujete tiste globoke misli?
NEMEC: Moram. Dopisnik sem. Moja redakcija hoče vedeti, kaj imate v Ljubljani.
TOM: Izmislite si.
NEMEC: Ne me še vi masirat, Kacin me zafrkava, odgovarja po slovensko, prevajajo ga v angleščino, jaz moram prevesti v nemščino. Sploh ne vem, kdo je kaj naredil, kaj to vi delate, rušite oddajnike, kako boste pa predvajali zabavno glasbo, nastavljate tovornjake poprek čez ceste, jih ni škoda, streljate se, zakaj neki, petdeset let se v Evropi nihče ni streljal, mi Nemci smo najbolj neumni za take reči, zakaj zdaj vi?
TOM: Pa kaj je narobe, pustite nam malo veselja?
NEMEC: Rezerviral sem za ta vikend sobo v Benetkah, moja punca se pripelje, pa me zanima, bom lahko do konca tedna prišel do Benetk ali ne?
TOM: Pejte! Kar pejte peš, če greste peš boste prišli do Trsta, tam pa štopajte.
NEMEC: Ne razumete me, redakcija hoče, da poročam.
TOM: Nemci nikoli ne poročajo iz Ljubljene, jebe se vam Ljubljana, vam, Nemcem, vi bi prej priznali državo orangutanov kot Bučarjev protektorat.
NEMEC: Kaj si vi, gospod urednik, ne zaželite kdaj Benetk? Kulture? Videti muzeje? Že več let nisem bil tam! Sploh nimam pravega dopusta, vedno kakšen štrajk, vedno kakšen protest zelenih …
TOM: Mirno pejte v Benetke, pa si izmislite vse skupaj, kaj mislite, da se bo kdo iz vaše redakcije sekiral?
NEMEC. Nisem prepričan. Gledajo Kacina v poročilih na televiziji, vas poslušajo po srednjem valu. Lahko kaj slišijo.
TOM: Slišijo, slišijo, pa kdo kaj posluša, dva milijona nas je! Dva milijona nista važna!
NEMEC: Shit! Še vikend si naj zaserjem zaradi dveh milijonov … ampak vi ne veste, mi Nemci smo redoljubni, mi Nemci imamo pozitiven odnos do dela …
TOM: kakšna sreča, da se ne greste vojne … tu pa sama šlamparija … še to se ne moremo zmeniti, koga naj pobijemo …
Deveti prizor
Tilčka in Marjan se srečata na hodniku.
TILČKA: Ne moreš ti vsega narediti, pusti še Janši malo, tako se gnjaviš, Marjan, kot da bo jutri konec vojne …
MARJAN: Janša dela globoko pod zemljo sključen nad papirji. Načrtuje … Računa, rešuje, snuje …
TILČKA začudena, zelo začudena: Kako veš?
MARJAN: Vsak dan ga grem pogledat, moraš mislit, naš obrambni minister, moj vzor je, enkrat sem celo bil na Roški, ko je bil zaprt … zaradi vojne tajne …
TILČKA: Janša ima rad vojno, rad kupuje puške, rad bi kaj naredil … ni vse v radiu, ne more radio zmagati, ne more val dve sto dva zavzeti zemeljske oble, pusti janši naj tudi kaj postori. Lepo te prosim!
MARJAN: Kaj pa zna? Pet sto ljudi postavi v gozd, potem pa študirajo kako bi koga se kam premaknili? Pa če se kakšen poveljnik ne spomni, kako bi kdo padel, naš ali njihov, potem ga hitro zamenjajo? Kje je tu dinamika? Včeraj je bil en juriš, osem mrtvih … pa zakaj osem, kaj ne znajo umirati za domovino … kje je tu general Patton … Tri dni vojne, pa še niso zavzeli Beograda!
TILČKA: Naša vojna je obrambna vojna! Odkrije, da se šali: Ti se hecaš? Z vojno se hecaš?
MARJAN: Obrambna ali ne, če ni o čem poročati …
TILČKA: Saj neprestano poročaš! Evropejci so vsi presrani! Kaj ni dovolj? Hočeš Napoleonove formacije? Kaj nimaš dovolj snovi za reportaže?
Deseti prizor
Prizori potekajo deloma vzporedno.
V studio k Ronu pride Mož, nekaj je prinesel in hoče slovesno izročiti Ronu.
RON: To - pravite - je častni znak?
MOŽ: Ni častni znak. Je samo znak za kapo. Zelo malo smo jih dobili, mi teritorialci. Ampak za nas je svetinja.
RON: Kaj pa naj jaz z njim?
MOŽ: zelo patetično Za vas je. Za radio. Za čast in za spomin.
TOM: Mi smo novinarji , novinarji smo brez časti. Brez morale, ampak vedno s plačano kilometrino.
MOŽ: Radio je postavil zvočnike nasproti kasarn … mi smo jih čuvali, da jih JNA oficirji niso mogli odstraniti.. streljali so v zvočnike, ki so predvajali vaš program, program vašega radia..
TOM: Vi mislite s tem … našo celodnevno informativno oddajo?
MOŽ: Vojaki v kasarnah niso vedeli kaj se dogaja, tako so slišali, razumeli so, razumeli so da napadajo svoje lastne ljudi, Jugoslovane, da je to državljanska vojna, razumeli so, da se borimo za osvoboditev, za samostojnost, za pravico do samoodločbe!
TOM: In kaj potem
MOŽ: Tri tisoč se jih je predalo.
TOM: Dobro, če bi vrteli slovensko narodnozavbavno glasbo bi se jih vseh dvanajst tisoč …
MOŽ: Saj bi se jih še več, pa je Janša prepovedal.
TOM: To ne bo držalo, to ne bo res, … zakaj bi prepovedal?
MOŽ: Ja, prepovedal je, zdaj so vojaki v kasarnah - to je seveda samo moje mnenje - naši talci, če bi se vsi predali, potem bi rekli Srbi, ni več naše vojske na prizorišu in bi lahko začeli bombardirati … napadati z novimi silami …
TOM: Skrajni čas: Ljubljano je treba podret, to gnilo arhitekturo Plečnik in socrealizem … ta gnusni barok … enkrat naj Ljubljana spet ima priložnost. Da začne svoje kurnike načrtovati znova … Z golih tal …
MOŽ: No, vidite, Janša ni bil zato, generalštab noče imeti požganega glavnega mesta …
TOM: Zakaj se je pa Kutuzovu splačalo?
MOŽ: Kdo je Kutuzov? Je Rus? Menda ja ne? Je partizan? Je to kakšen takšen kot Stane Semič Daki?
TOM: Ne, to je tisti Rus, ki je sesul Napoleona … zažgal Moskvo …
MOŽ: Ne, ne, samo ne zgodovine. Ljubljana je lepo mesto, je že pomembna, odstranili smo zvočnike, zdaj oni v kasarnah vejo, kar pač vejo, če so se predali, so se, če se niso, so obkoljeni … vse je v redu, Janša nas bo rešil, obvaroval je Ljubljano …
TOM: No, no, saj ne vztrajam, saj jo bodo pa porušil kdaj drugič.
Enajsti prizor
LINK
Tom sedi v pisarni.
Tajnica Tilčka pride po njega.
TILČKA: Na linku, na direktni radijski zvezi, imate norveške veziste.
TOM: Kaj naj delam z norveškimi vezisti?
TILČKA: Pomembni gospodje so. Zelo jih zanima situacija.
Odideta na link, to je, v majhno sobo v bližini.
NORVEŽAN: se prikaže, na sceni, govori nekje do daleč, pač z Norveške Zelo zelo smo zaskrbljeni.
TOM: Tudi mi smo.
NORVEŽAN: Bojni avioni so obstreljevali vaš oddajnik. Kaj takega se že petdeset let v Evropi ni zgodilo. Slišali smo, da so vas zadeli?
Tom: Da, uničili so oddajnik na Nanosu in oddajnik pri Domžalah.
NORVEŽAN: Ampak, preidiva k stvari, potem smo slišali, da vaš oddajnik vseeno oddaja. Kako je to mogoče?
TOM: V vojni je vse mogoče. Pač se potrudimo, pa gre nekako.
NORVEŽAN: precej vznemirjen Ne vem, kako je mogoče, oddajnik je zadet, neha delati, potem spet dela, potem kot vse kaže dela samo zato,da ga lahko popravljate, potem ga oddajničarji, člani evropske zveze oddajničarjev, naši dobri znanci, popravljajo, potem pridejo avioni ponovno in obstreljujejo oddajnike in člane naše zveze oddajničarjev, nedopustno izpostavljene neverjetnemu nasilju vojakov!
TOM: Nekdo je moral popraviti oddajnike.
NORVEŽAN: Ampak naše člane izpostavljate direktnim napadom letal, to je proti vsem konvencijam!
TOM: Vzeli smo prostovoljce. Sami so se javili.
NORVEŽAN: Vemo mi, kaj je prostovoljno v realsocialističnih državah, tajni agent vsakemu s pištolo meri v sence!
TOM: Tajnih agentov se na radioteleviziji kar tare. Pištol pa na mojo veliko žalost nobenih. Še v zid ne moremo streljati med malico.
NORVEŽAN: Kakšno malico? - Povejte mi, gospod, kako so člani našega mednarodnega združenja prenesli letalski napad?
TOM: Čisto fino: pilote, ki so prihajali, poznamo že dolga leta, razumeli smo jih, pač moraš izpolniti povelje, če ti poveljniki ukažejo, drugače lahko ostaneš brez službe, plače in penzije, ker pa jih poznamo, smo jih poklicali, od Hrvaške do nas je minuta in pol poleta, dovolj časa, da jim razložiš, kako je nedopusten vojni zločin streljati na oddajničarje, ki popravljajo zadeti oddajnik.
NORVEŽAN: To ste razložili pilotom? Pogovarjali ste se s sovražnimi piloti?
TOM: Rekel sem, barabe iz Jugoslavije, stari znanci. Streljali so nekoliko - da jih ne bi izdal - tako bolj mimo, recimo, našemu oddajničarju je krogla priletela skozi hlačnico, ampak samo ena, druge so se zabile v razne aparate meter, dva metra od oddajničarja. Moram pohvaliti člane vaše zveze, tako dobro so popravili oddajnik, da je morala JNA poslati tri helikopterje s pot dvajsetimi komandosi, vsaj tri ure je bilo slišati streljanje, en sam frajer je sestrelil dva helikopterja z uzijem, tretja posadka se je pa predala našim hrabrim teritorialcem iz Tacna.
NORVEŽAN: Če vas prav razumem - trije bojni helikopterji so napadli naše oddajničarje, člane naše mednarodne zveze? In vi ste poslali enega komandosa in nekaj teritorialcev, rezerviste, vaško stražo?
TOM: Vse je v redu, oddajničarja sta v menzi, kuharica ju hrani s solato, ker se jima roke preveč tresejo, potem bosta dobila tudi puding in krofe in dali ju bomo spat v garderobo, tam smo pripravili ležišče na starih oblekah.
NORVEŽAN: Kdo je dovolil takšno hazardiranje? kdo je za vse te strašne zločine odgovoren?
TOM: To ni skrivnost, to je Rudi Šeligo, predsednik sveta RTV!
NORVEŽAN: Povejte gospodu, kako se piše … ?
TOM: Šeligo, Rudi Šeligo. Iz Kranja.
NORVEŽAN: Povejte gospodu Šeligu iz Kranja, da se bomo srečali na sodišču v Haagu, povejte mu, naj ga bo sram,je vojni zločinec brez primere … ne bom dal miru ne samemu sebi ne njemu, dokler ga ne spravim v Haag, tja, kamor spada!
TOM: Prihranite si trud. Ni potrebno. Res ni več potrebno.
NORVEŽAN: Kako ni potrebno? Oči vseh oddajničarjev sveta: so uprte v nas! Pa tudi v vas!
TOM: Tudi sami znamo pripravljati sodne procese. Šeligo je bil že popoldne obtožen, sojeno mu je bilo po najvišjih standardih sporazumov o človekovih pravicah, izkoristil je možnost do pritožbe in bil ustreljen in zakopali smo ga na parkirišču.
NORVEŽAN: Vi norci, vi zločinci, ne verjamem vam niti toliko kot je za nohtom črnega! Morilci, ubogi Šeligo, je sploh imel advokata in regularen sodni proces?
TOM: Kako ne? Naša Tilčka, naša tajnica Tilčka ga je branila celih deset minut, preden smo ustrelili še njo.
NORVEŽAN: Kdo ste vi, da razsojate o ljudeh? Kdo ste, ki meni,da so ljudje zato, da jih streljate na parkiriščih? Saj res. Gospod, povejte mi ime in priimek in vaš naslov in funkcijo, da vas kar pri priči spravimo na mednarodno sodišče v Haag!
TOM: Ni problema , jaz sem France Vurnik, direktor radia, pa tudi gledališki kritik. V čast mi je.
NORVEŽAN: Gospod Vurnik, niti sanjalo se mi ni, da je v Evropi kaj tako brezčutnega kot ste to vi! Pisali boste spomine, ampak v Haagu, pri umetni svetlobi globoko pod zemljo! Boste videli, kakšen eksperiment bo vaše življenje!
TOM: Lepo da ste poklicali, gospod, lepo da nas poslušate, vsaj vemo, da se nismo trudili zaman!
NORVEŽAN: Tajne službe NATO pakta so po vsej Evropi s težko muko zbobnale skupaj dva tisoč Bolgarov, Rusov, Čehov, Slovakov, Ukrajincev, Kazahstancev, vsi spremljajo vaš radio, da vas ni sram, osramočeni boste pred vsem svetom. Že krožijo po internetu obupni klici na pomoč vseh tisočev zmedenih Slovanov, ki so slišali vaše gnusne krvoločne oddaje! Vse snemamo, ničesar ne pozabljamo!
Konec zveze, neko piskanje.
TILČKA: Kaj so res ustrelili Šeliga?
TOM: Dobro bi bilo. Ampak kje bi se kaj takega posrečilo, Slovenija je dežela samih sralcev. Ampak vsaj Norvežani nismo … ..
TILČKA: Bi bilo dobro, bi bilo dobro, Norvežani so odlični tako v smučarskih skokih kot slalomu, Vogrinc bi bil vesel! - ampak zakaj ste se izdajali za gospoda Vurnika? To bo zameril?
TOM: Ah saj res, moral bi reči, da sem Marjan Jerman pa bi bilo vse v redu.
TILČKA: Pa saj niste Marjan Jerman? Jerman je naš zunanji sodelavec!
TOM: Kaj jaz vem, koga naj zaprejo v Haagu, vojno imamo, jaz panj še skrbim, koga bodo zaprli, ko bodo potrebovali vojne zločince za kaznovanje in druge pravne šale?
TILČKA: Pa še nekaj. Jaz sem Tilčka, ne lažite prvič, da sem zagovarjala Rudija Šeliga, ker ga ne zagovarjam in drugič, da ste ustrelili tudi mene, ker me nihče ni ustrelil.
TOM: Že dobro Tilčka, bi znali skuhati čaj? Planinskega?
Dvanajsti prizor
Pred cvetličarno v mestu.
Urednik Ron se divje prepira s svojo ženo Silvo.
SILVA: Zakaj vraga hočeš na Vrhniko?
RON: Naš Marjan Jerman se pelje tja. Reportažni avto gre na Vrhniko!
SILVA: Kaj ti bo Vrhnika?
RON: Marjan pravi, da bo strašen tankovski napad?
SILVA: Kako to ve?
RON: Pač ve, kaj me briga.
SILVA: obupano Pa zakaj moraš iti, če je tankovski napad?
RON: Jerman pravi.
SILVA: Pa kdo je ta Jerman? Tisti iz »Hlapcev«?
RON: Ne, ne, Marjan … svobodni sodelavec … hoče posneti, kako bo Zmago Jelinčič poskušal uničiti tak, trikrat streljal trikrat zgrešil, potem pa zajel štiri tankiste in naročil teritorialcem: »Dobro mi pazite na te čefurje … Dobro mi pazite na te čefurje!«
SILVA: grabi jo panika Kdo je ta Jelinčič?
RON: Nimam pojma, prvič slišim. Baletnik, nekaj takega, danes nas je poklical na radio, hotel se je zriniti v program, komaj smo zaslišali, komaj smo zaznali,da je to on, smo že prekinili! So nam rekli, njega ne smemo imeti v programu, je nacionalist …
SILVA: Pa kaj, če je?
RON: Kaj pa vem?
SILVA: Vidiš, kakšen si ti, nič ne razumeš, pojma nimaš, kdo pravi, da bo ta Jelinčič nekaj naredil, kako veš, da bo ravno on, ravno prav on nekaj naredil? Celo ujel tankiste?
RON: se opravičuje To so pizdarije, to je vojna, to je tako kot teater, ne vprašuje me … rad bi šel, me pustiš ali ne? Dam ti pet minut, da mi odgovoriš?
SILVA: Če lahko Jerman petnajst minut počaka,da kupim solato in sadje … nimam kartice, ti boš plačal …
TOM: Maha mi! Maha, da ne more počakati
SILVA: Potem pa ne pejdi,kaj ti bo ta Vrhnika, ni bolj važno,da imajo otroci banane?
TOM: Naj zamudim važen košček zgodovine? Pa moj šef Tom se je pred kratkim z Marjanom peljal na Brnik, v bojni metež. To je postalo moderno!
SILVA: Seveda, saj je vojna. - Naj se jaz bojim, da dobiš v rit kos svinca?
MARJAN: od daleč Mudi se mi, ob štirih bo Zmago Jelinčič streljal na tank … Žal mi je, če ne greš, Ron, pa kdaj drugič!
RON: No, vidiš, pa je odšel … pa kdaj drugič …
SILVA: Pa kaj bo kar naprej ta vojna? Se bomo kar naprej zafrkavali? Ja kaj mislite,da ste sami Hitlerji in Stalini?
RON: Od blizu zgleda kritično, žena, od blizu zgleda kritično … res kritično …
Trinajsti prizor
Čez dan ali dva.
Beba prestreže Bernarda, Bernard gre že skoraj mimo, potem se obrne.
BEBA: Si to ti, sosed? Bernard? Si ranjen?
BERNARD: Top mi je počil ob ušesu, kri mi je tekla iz nosa, par ur sem bil v nezavesti, domu so me poslali..
BEBA: Pa ne kar peš?
BERNARD: Tu, tu do hiše me je potegnil kolega, mudi se mu k ženi, saj ni nič, zdaj sem bil že celo noč in potem ves dan v zasedi, glava me boli, ampak je dobro …
BEBA: Pokaži! Tu proti luči! To moram videti!
BERNARD: Glava kot glava …
BEBA: Joj, ti se streljaš? Tako majhen, pa se že strelja! Kri teče, mladci omahujejo, povej mi po pravici. Se streljaš, ne?
BERNARD: Oklopnik smo ujeli, jaz sem po radiu vprašal, kako se ga popravi, smo ga popravili, potem sem ga šofiral, potem so ga pa naši skrili … Da bo za našo vojsko!
BEBA: Psst … ne izdajam vojnih tajn..
BERNARD: Saj Kacin sproti vse pove na tiskovni konferenci v Cankarjevem domu, še Marjan Jerman z vala dve sto dva ga ne more dohajati …
BEBA: Ampak borba v živo … ubijanje v živo … smrdiš … to je blazno … ah! kako zaudarjaš …
BERNARD: Babica mi že ves dan grejo vodo … hočem reči, špara vodo v bojlerju …
BEBA: Imaš kaj krvi po škornjih?
BERNARD: Ne. ne, to je drek, navaden drek, nimaš kje srat na položaju, mi serjemo, nasprotnik serje, malo streljamo, malo serjemo in čakamo na poslednji napad …
BEBA: Če te nekaj prosim, Bernard …
BERNARD: Vedno na razpolago soseda, vedno, srčno rad … ampak majhna sitnost … ravno zdaj nimam časa..
BEBA: … Pridi z mano … ti si moški … ti si pravi moški … pridi, stopi no, štor, ne bo ti žal …
Ga potegne k sebi, poljub poln zgodovinskosti, začneta se slačiti.
Štirinajsti prizor
Hišice na podeželju, vasica.
Že sta v sobi in nadaljujeta.
Beba je že več ali manj naga.
Bernard izbulji oči in postaja živahnejši.
BERNARD: Soseda … soseda Beba … kaj je to?
BEBA: Ne se slačit. Samo ne se slačit! Rada imam uniforme. Smrad. Kako nepozabno … pusti škornje, samo šlic odpri … šlic. Pusti! … samo šlic … pa se poči name, pa ne govori, kurbir hudičev, ni treba … ah ah ah …
BERNARD: Ne na mizo, ne po mizi … odrgnil vas bom, odrgnil vas bom morda celo do krvi …
BEBA: Saj je samo celulitis … pa da mi tri dni ne zlezeš z mene … !
BERNARD: Zjutraj ob štirih me pridejo iskat.
BEBA: Drži gobec … tu … tako … .ahhhh … je že noter …
Petnajsti prizor
Pred idilično slovensko hišico na robu gozda.
Bernard in Beba se poslavljata. Bernard tip top, urejen, osvežen, briljantina.
BERNARD: Nisem se javil babici.
BEBA: Prišel si domov ob pol štirih, zdaj je štiri in deset, ravno za na bojišče, za Medvedjek … Če ga je še kaj ostalo. Tak si mi všeč. Te še boli glava? Moja glavica? Ga obsipava s sladkimi poljubčki
BERNARD: Ne samo glavica, cel kurac!
BEBA: Joj, kako si sladek, ljubim te, ljubim te, nikoli te ne bom pozabila, pridi kadar hočeš …
BERNARD: Kadar bo babica dovolila.
BEBA: Dovolila bo, ti garantiram, že dolgo se poznamo, najboljši sosedje smo.
BERNARD: Nisem ji povedal - z vsak primer.
BEBA: Prav si ravnal, prav si ravnal moj sonček, pazi nase, pazi, da te ljuti sovrag ne zadene, pazi na kurac, pazi na jajca … pazi na svoj karakter …
BERNARD: Si slišala za brionske pogovore? Mogoče bo premirje …
BEBA: Čakala te bom tisti dan …
BERNARD: Samo še kakšen napad … samo še razorožimo jih, poberemo puške … dan dva tri …
BEBA: Tako sem srečna, ti si moški mojega življenja! Koliko let se poznava? Petnajst? Od tvojega petega leta? Kako si bil sladek … komaj čakam … Da ne boš hodil domov k babcii, direktno k meni pridi, direktno k meni …
BERNARD: Pa ne ponoči!
BEBA: Kadarkoli, ti moj sladki pingvinček! Podnevi, ponoči …
BERNARD: Ponoči se vedno spomnim na letališče, na Korziko, na Ajaccio, Napoleonov otok, ponoči se bojim!
BEBA: Ne smeš se bati. Ti si moj Napoleon! Zdaj se nič več ne smeš bati … zdaj si vojak, braniš domovino, odcepljaš Slovenijo, teritorialc! S kapo! S strojnico … pridi kadarkoli, podnevi, ponoči … čakam te … čakam te, ljubi moj …
Romantično slovo, Bernard teče k džipu, ker mu že trobijo.
Premor, prehod, popolnoma drugačno razpoloženje, svetlo je, malo lahke glasbe.
Prvi prizor
METULJ
Lirični intermezzo.
Travnik, visoka trava, zelo veliko žuželk, med hojo je mogoče zaznati zdaj eno zdaj drugi, čmrlji, čebele, včasih kakšen ptičji čivk.
GAL: je šestleten otrok, igra ga odrasel igralec. Kaj je tisto belo?
JAKA: njegovo oče. Nič belega ne vidim.
GAL: Dvigne se zzzzz, spusti se zuuuuu, še bolj se spusti ziiiiiii, potem se dvigne zeeeee, potem pristane …
JAKA: Čebele niso bele.
GAL: Saj vem, kaj je čebela, ne me učit.
JAKA: Ne učim te.
GAL: Slep si, stari, kako ne vidiš, belo, pa platnice ima, maha z njimi …
JAKA: Aja, tisto tamle misliš..
GAL: Ne tam, tam.
JAKA: To je metuljček cekinček, ti potepinček …
GAL: Zlato me zanima, kakšno je zlato? Je morda rumeno?
JAKA: Včasih je belo.
GAL: Tole ni cekinček, bel je kot pralni prašek!
JAKA: Potem ni cekinček, potem je belinček.
GAL: Ti osel stari, ne more žival biti bela.
JAKA: Kaj pa beli medved?
GAL: Beli medved je samo za v reklamo.
JAKA: Živali so včasih tudi bele. Varovalna barva jim pomaga, da se lažje potuhnejo v snegu. Bela lisica, bela sova, bela miš … ne, mogoče ne bela miš …
GAL: Kje imaš tu sneg? Pomlad je, trava: sonce pripeka …
JAKA: Saj to je, da ni snega … Če bi bil sneg, bi se smučali.
GAL: Pa ne tu.
JAKA: Tu sem, ko si bel tako majhen kot ti, pa še manjši, pa potem še večji, vedno smučal. Počasi sem se spuščal, čisto počasi.
GAL: Saj ni strmo.
JAKA: Včasih se nam je zdelo dovolj strmo. Včasih, ko ni bilo televizije in Križaja:
GAL: Ne me hecat.
JAKA: Po hribčku dol gre kar lepo.
GAL: Jaz se ne bi tu spuščal po hribu. Ker ni hriba. Tu ni za smučat. Kjer ni za smučat, se ne bi smučal.
JAKA: Saj si že šest let star. Danes so otroci pogumni.
GAL: A potem me ne hecaš? To tu, to tam, to, kar skače naokoli je vseeno belinček?
JAKA: Prav tako kot da bi bil rumen, samo tale je, ne vemo zakaj, pač bel.
GAL: Hiter je. Za metulja je hiter. Gor, dol, levo desno!
JAKA: Prileti, odleti, izgine, poskakuje s cveta na cvet.
GAL: Zakaj tolikokrat sede? Ga boli ritka?
JAKA: Opazuj natančno. Kaj vidiš?
GAL: Glavo ima.
JAKA: Kaj še?
GAL: Ima glavo med dvema platnicama, platnice odpira in zapira, maha z glavo! To je! Maha z glavo!
JAKA: Kaj ima na koncu glave?
GAL: Gobec, šiljast gobec!
JAKA: Pravilno opažaš, belinček ima rilček in leta od cveta do cveta in srka med.
GAL: Zakaj mi ljudje ne letamo od cveta do cveta in srkamo medu?
JAKA: Ker je medu bolj malo.
GAL: Ampak cvetov je dosti. Če bi ti letal od cveta do cveta, bi imel manjši trebuh.
JAKA: Ljudje ne letamo, Gal, če si že kdaj opazil. Drugič: ljudje nismo opremljeni za srkanje iz cvetic.
GAL: Samo iz flaš?
JAKA: Samo iz steklenic. Da. Tudi med v cveticah ni med v obliki, kakršnega poznamo, ko nam ga predelajo pridne delavke čebele. Žuželke, se pravi metuljčki, čmrlji, čebele nabirajo cvetni prah …
Mimo prileti čmrlj. Zelo brenči.
GAL: Glej, ata, čmrlj! Črmlja bom ujel!
JAKA: Ne prijemaj ga!
GAL: Počasen je, prijel ga bom!
JAKA: Piči!
GAL: Piči? Mene bi pičil? Ravno mene?
JAKA: Pičil bi.
GAL: Kaj me ne pozna?
JAKA: Ne pozna te!
GAL: Že trikrat je letel mimo mene. Tu leta gor in dol kar naprej, jaz pa za njim. Kako, da me ne vidi? Kaj me res ni videl? Čmrlj, jaz sem Gal, šest lete, mala šola, me zdaj poznaš?
JAKA: Ne vem, če te sliši.
GAL: Kako me ne sliši, saj pobegne, če ga skušam prijeti?
JAKA: Tudi vidi te ne!
GAL: Ne me hecat. Če jaz vidim njega, on vidi mene. Če ga splašim, me pač vidi.
JAKA: Tvojo senco vidi.
GAL: Koga briga moja senca?
JAKA: Črmlja. Ne vidi te, ne sliši te, ve pa, da je nekaj narobe, ti si nevarnost … Strašna nevarnost!
GAL: Hop, pa sem prijel metuljčka:
JAKA: Spusti ga!
GAL: Ne bom. Metuljček je redek. Metuljček je dragocen. Metuljček je zaklad. Odnesel ga bom domov in ga bom spuščal po kopalnici. Ne, ne bom ga spustil.
JAKA: Ne stiskaj ga!
GAL: Ne stiskam ga, samo zagrabil sem ga in zdaj ga držim.
JAKA: Dobro, da nisi ujel čmrlja!
GAL: Metuljček je letel mimo ravno, ko sem lovil čmrlja, zato je metuljček mislil, Gal lovi čmrlja, ni mu bilo jasno, metuljčku, da bom pograbil njega. Namesto enega, drugega. Tako je to. Tako je belinček zdaj moj.
JAKA: Poglej, kje je.
GAL: Kako naj pogledam?
JAKA: Skozi špranjo med prsti …
GAL: Ja, da bo odletel?
JAKA: Malo pazi.
GAL: Kje pa je? Ja, kje pa je? Ja saj ga ni? Ja kako je pa ušel?
JAKA: Speštal si ga!
GAL: Ne ni govora, nisem ga speštal! Saj ga nisem hotel!
JAKA:Poglej po rokah … bele luske …
GAL: Kakšne hudičeve bele luske? Kaj je kača ali kuščar?
Jaka: Metuljčki imajo krila sestavljena iz lusk, bele luske odpadejo in metuljček ne more več leteti.
GAL: Kako naj leti, saj ga ni več.
JAKA: Seveda ga ni več, saj si ga popolnoma zmečkal!
GAL: Hočeš reči, da sem ga ubil?
JAKA: Ja, ubil si ga tudi.
GAL: Ubijati je greh!
JAKA: Ne boj se Gal, metuljček je žuželka:
GAL: Bog je rekel, ne ubijaj, nič ni rekel, človek, miš, kuščar, žuželka!
JAKA: Dobro, speštal si metuljčka, njegove platnice in njegov trup in glavo z rilčkom, metuljeva duša je poletela proti soncu in zdaj se igra z drugimi dušami metuljev … rajajo med travami v sončnih žarkih, kopajo se v kapljicah rose …
GAL: Ne bo držalo!
JAKA: Mi ne verjameš? Svojemu očetu ne verjameš?
GAL: Saj ni rose.
JAKA: Če malo pogledaš, je rosa, čisto spodaj pod visokimi travami je nekaj mlade zelene trave in tam se tudi zdaj, ko je skoraj poldan še skriva rosa …
GAL: Zdaj ni več nobenega metuljčka.
JAKA: Ne, ne, motiš se, na tem travniku jih je vsaj še tisoč. Mogoče deset tisoč?
GAL: Nobenega ne vidim.
JAKA: Če greva lepo počasi naprej, jih bova našla … enega, drugega, tretjega … četrtega …
GAL: Počasi … to je zeleno, skače po travi, skrilo se je …
JAKA: Skočila ti je na glavo.
GAL: Kaj je to?
JAKA: To je kobilica!
GAL: Saj ni konj!
JAKA: Tako se reče.
GAL: Pa zelena je.
JAKA: Skače pa.
GAL: Preveč nog ima.
JAKA: Ne! Nima preveč nog, samo zadnje noge so dolge … skočila je …
GAL: Dobro skače … !
JAKA: Dobro.
GAL: Dobro, dobro, zdaj vidim, kakšne živali so to, zdaj jih vidiš, zdaj jih ne vidiš, kaj sploh imaš od njih?
JAKA: Kaj bi naj imel od njih?
GAL: Živali morajo biti koristne, je kobila koristna, je metuljček koristen?
JAKA: Metuljček ni ne škodljiv, ne koristen … pravzaprav, je koristen, prenaša cvetni prah iz cvetice na cvetico, pa jih oplojuje …
GAL: Kaj pa kobilica?
JAKA: Kobilica ne skače do cevtlice, ker se ne hrani s cvetnim prahom, kobilica skače sem in tja po travniku in gloda travico … počakaj, tu je še ena, ja, ni največja, kobilica gloda travo, poje veliko veliko trave … .
GAL: Škodljiva je, a ne? Saj se mi je zdelo …
JAKA: Ja, če se kakšno leto kobilice razmnožijo in priletijo v tisočih in tisočih, milijonih in milijonih, to se je včasih dogajalo, mogoče se še dogaja, kje v Afriki … potem je škodljiva …
GAL: Če kobilica požre vso travo, potem trave zmanjka za zajčke in kravice … ni tako? Potem naši zajčki in kravice nimajo kaj jesti in zajčki se ne igrajo z nami, kravice pa nam ne dajo toliko mleka, kot bi ga naj?
JAKA: Gal, ti izmučiš človeka … kobilice so koristne, ker se z njimi hranijo ptice pevke, ptice pevke tako zrasejo in lahko lovijo tudi mušice po zraku in potem je jeseni več sadja:..
GAL: Ata, raje še tisto o oplojevanju …
JAKA: Samo tega ne!
GAL: Ata, prosim. Čisto na kratko. Čisto v dveh stavkih- Kdo koga oplojuje: metuljčki cvetice ali cvetice metuljčke?
JAKA: To je zahtevna snov, zahteva mnogo poglobljene razlage. Gotov ste to snov jemali v mali šoli?
GAL: Smo … Smo, pa nisem nič razumel.
JAKA: Ene cvetice so moškega, druge pa ženskega spola. Ene cvetice fantki, druge - punčke.
GAL: No, pa poglejmo, ata, povej mi: Je tale travica moški ali ženska?
JAKA: Pri nekaterih cveticah se to pozna bolj, pri nekaterih pa manj. Ene so take, druge drugačne … Ene cvetice pa imajo kar v vsakem cvetu moške pestiče in ženske prašnike … pestiči in prašniki so del cveta, to so takšne drobne drobne …
GAL: Bomo trgala rožice na kose ali kaj? Povej mi samo, kje ima cvetica lulčka ali luliko?
JAKA: Kdor hoče kaj zvedeti, mora biti potrpežljiv! Saj si rekel, da hočeš zvedeti? Da hočeš videti resnico?
GAL: Ti morilec. Raztrgal boš cvetico na kose, potem se pa naj razmnožuje …
JAKA: Aja, saj jih je tisoče in tisoče …
GAL: S vsako cvetico je travnika manj. Vsaka se pozna. Če jo pohodiš ali raztrgaš, si ti kriv. Kaj bodo imeli metuljčki za poseksat?
JAKA: Metuljčki ne vejo, kaj delajo, lezejo v cvetico, klatijo prah s prašnikov in pestičev in potem letajo v drug cevt …
GAL: Kaj pa, če je metuljček neroden in potem dobi cvetica male cvetice sama s sabo?
JAKA: Kako to misliš?
GAL: Če cvetica trese prah s pestičev in prašnikov in ga pomeša in potem cvetica dobi male cvetice sama s sabo in potem so spački?
JAKA: Take trave imajo manj priložnosti, mogoče zrasejo, ampak na koncu prevladajo na travniku trave, ki imajo največ lastnosti največ različnih staršev …
GAL: A nista dovolj ata pa mama?
JAKA: Dovolj sta!
GAL: Ali je boljše, če imaš več atov in mam?
JAKA: Pri ljudeh to ne gre …
GAL: Kaj pa škorci? Ker jejo mušice in črve so koristni, ker kradejo češnje, so pa škodljivci?
JAKA: Kaj si hotel reči?
GAL: Če gre pri škorcih, da so istočasno koristni in škodljivi, zakaj potem človek ne bi imel več mam in več očetov hkrati?
Drugi prizor
Isti travnik nekaj ur kasneje.
JOŽICA: Ata je šel pogledat k čebelnjaku
GAL: Mama, ne me hecat.
JOŽICA: Ata je šel k čebelnjaku.
GAL: Šel sem pogledat, pa ni čebelnjaka.
JOŽICA: Mama res ga ni …
GAL: Mama, kaj čebelnjaki so, pa jih spet ni. Kaj izginevajo, pa se spet prikazujejo?
JOŽICA: Ata je šel pogledat, kaj dela ded toliko časa pri čebelnjaku …
JOŽICA: Kje pa je ded?
GAL: Mama, Mama, ti spet nič ne veš. Prej so ga sosedje prinesli, ležal je v travi …
GAL: Lahko bo ded povedal, kje je ata.
JOŽICA: Bolj težko bo. Deda je zadela kap, bolj težko težko govori, samo glavo preklada na levo in desno in jezik steguje …
GAL: Je to hudo?
JOŽICA: Za dedka že.
GAL: Kaj pa za nas … ?
JOŽICA: Za nas je žalostno … zelo, zelo žalostno …
GAL: jo tolaži. Bo kmalu bolje, bo ded spet letal po cvetočih pašnikih!
JOŽICA: Mogoče? Se ti to zdi mogoče?
GAL: Bo potem povedal, kje je zdaj ata?
MAMA: Pusti me. Ata je šel pogledat k čebelnjaku kaj dela ded, ker deda ni bilo pri čebelnjaku, je ata šel okoli čebelnjaka, takrat je priletel avion …
GAL: Ja, mama, ni bil avion, bil je mig devetnajst, ropotuljica za otroke, spustil je raketo v čebelnjaka … aha, aha, aha, se mi že nekaj svetlika, zakaj ni več čebelnjaka …
JOŽICA: zelo zaskrbljeno Čebelnjaki so čudna reč, zdaj so, zdaj niso …
GAL: Vmes pa letajo od cveta do cveta?
JOŽICA: Briga me čebelnjak! Kje pa je ata? Hočem vedeti, kje je ata?
GAL: Oh, mama, mama, odrasla si, pa imam toliko dela s tabo. Ne bodi neumna, mama, kje pa je ata? Ja, kje? Če se je čebelnjak stopil s dvema milijonoma čebel vred, s panji in panjskimi končnicami, se ja pač stopil tudi ata … !
JOŽICA: Zapre ji sapo, potem začne precej glasno tuliti.
GAL: Ne, ne joči mama, zdaj je ata že metulj med metulji, pleše med cveticami ob jutrih in mogoče se kdaj pogleda v kakšno kapljico rose, rosa mama, pomisli na roso, zgoraj so travne bilke že suhe, ampak spodaj pri tleh se nabira rosa?
JOŽICA: še bolj tuli Gal, Gal, resno te vprašam, a si ti videl avion?
GAL: postopoma odgovarja, tako kot postopoma razmišlja Ne, Kacin na televiziji je povedal, da so trije »mig devetnajst« leteli nad Medvedjekom …
JOŽICA: Ne zajebavaj me z Medvedjekom, šest let si star pa misliš, da lahko govoriš, kar hočeš Gal! … Hočem vedeti, kje je ata? Kje je ta hip ata? Samo k čebelnjaku je šel dedku povedat, da bo čez deset minut kosilo …
GAL: A je kosilo?
JOŽICA: Ni kosila, ne bo kosila, dokler ne najdem ata!
GAL: O, to bo pa težka naloga. Stavim, da si bomo prej privoščili kosilo. Ata? Kjer bi bil ata? Zdaj je že med angeli … Angeli so metulji … samo da imamo svobodno in samostojno Slovenijo … in smo zmagali …
JOŽICA: Če boš še kdaj gledal televizijo, te ubijem!
GAL: Ni treba,da me ubijaš, mama, ne bo potrebno. mama, dokler imamo pri nas JNA, JNA pa ima še avione … me bo že kdo ubil …
Tretji prizor
SOSEDA: glas od hiše Jožica, Jožica, pridi hitro, je že povedal, vse mi je že povedal, povedal je … jaaaaa!
JOŽICA: Kaj je povedal? Povej mi ti, kaj je, ne pa, kaj je povedal?
SOSEDA: samo glas od daleč Stopila sta se … on in čebelnjak … zato je pa starega kap … zato je dedka kap … zdaj mu je že bolje … usral se je že, zdaj hoče kosilo … ham ham govori … rok … me slišiš? Rok pa ne more premikati …
JOŽICA: Kaj ne poveš? Kaj naj rečem? A hodi lahko?
SOSEDA: samo glas od daleč Nismo poizkusili, nismo še poizkusili … ker ne razume nič in ne govori … najbrž nima smisla … pa pridi hitro pogledat!
Četrti prizor
Pozen večer.
Tišina.
V temi helikopter kroži nad Ljubljano.
Dve zelo pomembni osebnosti se prebijata preko Trga revolucije.
PRVI: Nič se ne dogaja, nič se ne dogaja … Napadajo nas, ves svet zre v nas, Ljubljana pa mirna, tiha, prazna …
DRUGI: vzame strojnico in začne streljati v zrak Se zdaj kaj dogaja? Se zdaj kaj dogaja? Hudičeva Ljubljana, zbudi se!
PRVI: Pazi kaj delaš, pazi, zadel boš helikopter..
DRUGI: Ne slišiš? sem ga že!
Brnenje.
Trušč.
Silen top tresk, helikopter pade na tla.
DRUGI: Tecimo pogledat. To je Rožna dolina, zanesljivo!
PRVI: Ti norec! Poznam pilota, zmenili smo se z njim, da prestopi k nam, ni pa mogel takoj, da ne bi streljali, kup otrok ima, bal se je zase, rekel je, samo še kruh peljem v kasarno, pa pobegnem …
DRUGI: Rekel si, zakaj se nič ne dogaja? Zdaj se dogaja …
Čez nekaj trenutkov
PRVI: si lahko kdaj malo manj neučakan? Našega človeka si ustrelil. Pa še pilota! Pa še helikopter, nič jih nimamo, bi imeli vsaj helikopter.
PRVI: Kaj hočeš, to je vojna! Samo pomisli, kaj bodo o tem razširjali razni Zlobci in Šetinci, gnusobe od LDS!
DRUGI: Dogodek je le, dogodek! Samo, da ne bo Kacin tam prej kot midva!
Nočni prizor se prelije v mrzlično vzdušje v radijskem studiu, samo, da se spremeni zvočna kulisa in se prižge nekaj luči.
Peti prizor
Dežurni urednik vztrajno vodi bitke, Tilčka prinaša kavo in sendviče.
Tom je prišel na obisk.
RON: prenaša Tu je Marjan Jerman. V živo prenaša razgovor s poveljnikom kasarne v Cerkljah, ustrelil je svojega poveljnika in miniral Cerklje … Marjan hoće prenos v živo.
TOM: Če prav pomislim, hoče prenos telefonskega pogovora v živo.
MARJAN: priteče, dvigne telefon Druže stari vodniče? Povejte poslušalcem, zakaj ste počili druga kapetana? Čekajte, malo tiše, samo malo tiše, idete pravo u program, imamo vremena, bez brige, imamo vremena … .
Šesti prizor
Na ozkem hodniku.
TILČKA: Bo Marjan Jerman zmagal v vojni?
TOM: Ne morem poslušat tega. Eno uro ga je prepričeval, naj dovoli evakuirat otroški vrtec.
TILČKA: Pa so vzgojiteljice in kuharica morale ostati v vrtcu?
TOM: Otroci pa so jokal, ker je prišel Rdeči križ v belih haljah ponje. Strah pred cepljenjem.
TILČKA: Gospod urednik, ne more Marjan sam dobiti vojne, zakaj nima Janša nobene priložnosti? Zakaj ne pustite, vi novinarji, da bi tudi Janša kaj naredil?
TOM: Janša je bil zaprt, trpel je, Janša je organiziral teritorialce, orožje, je obrambni minister, zaradi Janše imamo vojno in državo, kaj ni dovolj? - Vojno vojskuje tisti, vseeno kdo, tisti, ki je najbolj neumen. Drugi se takoalitako skrijejo.
TILČKA: zaupno Marjan noče povedati staremu vodniku, da je njegov kapetan v bolnišnici na operaciji.
TOM: Je stari vodnik pustil odpeljati kapetana v bolnišnico?
TILČKA: Ja, ampak samo z mrtvaškim avtom. Marjan je moral obljubiti, da je kapetan mrtev.
TOM: Kako Marjan to ve?
TILČKA: Saj ne ve, ampak izmislil si je. Zdaj so telefonirali iz bolnice kar meni, da je kapetan že skoraj izven nevarnosti … naj povem Marjanu?
TOM: Povej.
TILČKA: Že tečem.
TOM: Pa povej, da je Kacin telefoniral direktno meni, da lahko staremu vodniku pustijo pištolo, džip in sploh kaj še hoče,prej sem slišal po radiu, ko sta se ravno pogajala o džipu.
TILČKA: Pa da mora odstraniti eksploziv izpod banke, pošte,občine. šole in črpalke?
TOM: Samo izgine naj. Samo on in Marjan lahko sprožita eksplozijo, če bo dinamit sam brez njiju, bo že pol mrtvih manj!
TILČKA: Ja, ampak tega ne bom rekla, Marjanu, ker sem ves čas sedela v pisarni, pa Kacin ni telefoniral. Niti meni, še manj pa vam.
TOM: Zlaži se.
TILČKA: Nikoli ne lažem.
TOM: Vojna je sama laž.
TILČKA: Vem, da predstavlja vojna padec moralnih vrednot, vendar ne toliko … .
TOM: Ukazujem ti, da sporočiš Marjanu, kako sem se zlagal, da mi je Kacin telefoniral in rekel, da stari vodnik lahko ima revolver..
TILČKA: To je boljše. To je že boljše. Ne bom jaz nič kriva!
TOM: Teči, teči kolikor moreš!
Sedmi prizor
Čez čas, pisarna.
MARJAN: privihra vidno dobre volje Tom, uspelo je.
TOM: Se je predal?
MARJAN: Lokalni teritorialci niso pustili, da se prasec odpelje z novim džipom in desetimi vojaki.
TOM: Kaj pa zdaj?
MARJAN: Odpeljal se je z novim džipom in petimi vojaki, pa še ti niso hoteli z njim, samo, da smo mu povedali, kako je njegov kapetan, tisti, ki mu je tako šel na jetra, da ga je sam ustrelil, izven smrtne nevarnosti, pa da lahko odnese s sabo službeni revolver, odnesel je tudi hladilnik iz kantine in radio iz klubske sobe.
TOM: Zakaj pa radio? Mu je všeč naš program?
MARJAN: Če prav pomislim: Rešil sem pet sto življenj! Vso vas!
TOM: Priznam ti kapetana. Tega si res rešil. Je izven smrtne nevarnosti?
MARJAN: Ja. Zdaj ga bom včlanil v društvo tetraplegikov. Gotovo bo še daleč prišel, bo podpredsednik ali kaj.
Osmi prizor
NEMEC
Urednikova pisarna.
NEMEC: Prišel sem vprašat, kdaj boste nehali?
TOM: S čim?
NEMEC: Tole kar imate tu okoli, konkretno z Jelkom Kacinom, Kacin mi gre najbolj na živce.
TOM: Ja, pa kaj potem? No. Zakaj vam gre na živce?
NEMEC: Tako hitro govori, jaz si pa moram vse zapisovati, ker nikoli ne dobim sedeža dovolj blizu, da bi lahko snemal.
TOM: Zakaj pa zapisujete tiste globoke misli?
NEMEC: Moram. Dopisnik sem. Moja redakcija hoče vedeti, kaj imate v Ljubljani.
TOM: Izmislite si.
NEMEC: Ne me še vi masirat, Kacin me zafrkava, odgovarja po slovensko, prevajajo ga v angleščino, jaz moram prevesti v nemščino. Sploh ne vem, kdo je kaj naredil, kaj to vi delate, rušite oddajnike, kako boste pa predvajali zabavno glasbo, nastavljate tovornjake poprek čez ceste, jih ni škoda, streljate se, zakaj neki, petdeset let se v Evropi nihče ni streljal, mi Nemci smo najbolj neumni za take reči, zakaj zdaj vi?
TOM: Pa kaj je narobe, pustite nam malo veselja?
NEMEC: Rezerviral sem za ta vikend sobo v Benetkah, moja punca se pripelje, pa me zanima, bom lahko do konca tedna prišel do Benetk ali ne?
TOM: Pejte! Kar pejte peš, če greste peš boste prišli do Trsta, tam pa štopajte.
NEMEC: Ne razumete me, redakcija hoče, da poročam.
TOM: Nemci nikoli ne poročajo iz Ljubljene, jebe se vam Ljubljana, vam, Nemcem, vi bi prej priznali državo orangutanov kot Bučarjev protektorat.
NEMEC: Kaj si vi, gospod urednik, ne zaželite kdaj Benetk? Kulture? Videti muzeje? Že več let nisem bil tam! Sploh nimam pravega dopusta, vedno kakšen štrajk, vedno kakšen protest zelenih …
TOM: Mirno pejte v Benetke, pa si izmislite vse skupaj, kaj mislite, da se bo kdo iz vaše redakcije sekiral?
NEMEC. Nisem prepričan. Gledajo Kacina v poročilih na televiziji, vas poslušajo po srednjem valu. Lahko kaj slišijo.
TOM: Slišijo, slišijo, pa kdo kaj posluša, dva milijona nas je! Dva milijona nista važna!
NEMEC: Shit! Še vikend si naj zaserjem zaradi dveh milijonov … ampak vi ne veste, mi Nemci smo redoljubni, mi Nemci imamo pozitiven odnos do dela …
TOM: kakšna sreča, da se ne greste vojne … tu pa sama šlamparija … še to se ne moremo zmeniti, koga naj pobijemo …
Deveti prizor
Tilčka in Marjan se srečata na hodniku.
TILČKA: Ne moreš ti vsega narediti, pusti še Janši malo, tako se gnjaviš, Marjan, kot da bo jutri konec vojne …
MARJAN: Janša dela globoko pod zemljo sključen nad papirji. Načrtuje … Računa, rešuje, snuje …
TILČKA začudena, zelo začudena: Kako veš?
MARJAN: Vsak dan ga grem pogledat, moraš mislit, naš obrambni minister, moj vzor je, enkrat sem celo bil na Roški, ko je bil zaprt … zaradi vojne tajne …
TILČKA: Janša ima rad vojno, rad kupuje puške, rad bi kaj naredil … ni vse v radiu, ne more radio zmagati, ne more val dve sto dva zavzeti zemeljske oble, pusti janši naj tudi kaj postori. Lepo te prosim!
MARJAN: Kaj pa zna? Pet sto ljudi postavi v gozd, potem pa študirajo kako bi koga se kam premaknili? Pa če se kakšen poveljnik ne spomni, kako bi kdo padel, naš ali njihov, potem ga hitro zamenjajo? Kje je tu dinamika? Včeraj je bil en juriš, osem mrtvih … pa zakaj osem, kaj ne znajo umirati za domovino … kje je tu general Patton … Tri dni vojne, pa še niso zavzeli Beograda!
TILČKA: Naša vojna je obrambna vojna! Odkrije, da se šali: Ti se hecaš? Z vojno se hecaš?
MARJAN: Obrambna ali ne, če ni o čem poročati …
TILČKA: Saj neprestano poročaš! Evropejci so vsi presrani! Kaj ni dovolj? Hočeš Napoleonove formacije? Kaj nimaš dovolj snovi za reportaže?
Deseti prizor
Prizori potekajo deloma vzporedno.
V studio k Ronu pride Mož, nekaj je prinesel in hoče slovesno izročiti Ronu.
RON: To - pravite - je častni znak?
MOŽ: Ni častni znak. Je samo znak za kapo. Zelo malo smo jih dobili, mi teritorialci. Ampak za nas je svetinja.
RON: Kaj pa naj jaz z njim?
MOŽ: zelo patetično Za vas je. Za radio. Za čast in za spomin.
TOM: Mi smo novinarji , novinarji smo brez časti. Brez morale, ampak vedno s plačano kilometrino.
MOŽ: Radio je postavil zvočnike nasproti kasarn … mi smo jih čuvali, da jih JNA oficirji niso mogli odstraniti.. streljali so v zvočnike, ki so predvajali vaš program, program vašega radia..
TOM: Vi mislite s tem … našo celodnevno informativno oddajo?
MOŽ: Vojaki v kasarnah niso vedeli kaj se dogaja, tako so slišali, razumeli so, razumeli so da napadajo svoje lastne ljudi, Jugoslovane, da je to državljanska vojna, razumeli so, da se borimo za osvoboditev, za samostojnost, za pravico do samoodločbe!
TOM: In kaj potem
MOŽ: Tri tisoč se jih je predalo.
TOM: Dobro, če bi vrteli slovensko narodnozavbavno glasbo bi se jih vseh dvanajst tisoč …
MOŽ: Saj bi se jih še več, pa je Janša prepovedal.
TOM: To ne bo držalo, to ne bo res, … zakaj bi prepovedal?
MOŽ: Ja, prepovedal je, zdaj so vojaki v kasarnah - to je seveda samo moje mnenje - naši talci, če bi se vsi predali, potem bi rekli Srbi, ni več naše vojske na prizorišu in bi lahko začeli bombardirati … napadati z novimi silami …
TOM: Skrajni čas: Ljubljano je treba podret, to gnilo arhitekturo Plečnik in socrealizem … ta gnusni barok … enkrat naj Ljubljana spet ima priložnost. Da začne svoje kurnike načrtovati znova … Z golih tal …
MOŽ: No, vidite, Janša ni bil zato, generalštab noče imeti požganega glavnega mesta …
TOM: Zakaj se je pa Kutuzovu splačalo?
MOŽ: Kdo je Kutuzov? Je Rus? Menda ja ne? Je partizan? Je to kakšen takšen kot Stane Semič Daki?
TOM: Ne, to je tisti Rus, ki je sesul Napoleona … zažgal Moskvo …
MOŽ: Ne, ne, samo ne zgodovine. Ljubljana je lepo mesto, je že pomembna, odstranili smo zvočnike, zdaj oni v kasarnah vejo, kar pač vejo, če so se predali, so se, če se niso, so obkoljeni … vse je v redu, Janša nas bo rešil, obvaroval je Ljubljano …
TOM: No, no, saj ne vztrajam, saj jo bodo pa porušil kdaj drugič.
Enajsti prizor
LINK
Tom sedi v pisarni.
Tajnica Tilčka pride po njega.
TILČKA: Na linku, na direktni radijski zvezi, imate norveške veziste.
TOM: Kaj naj delam z norveškimi vezisti?
TILČKA: Pomembni gospodje so. Zelo jih zanima situacija.
Odideta na link, to je, v majhno sobo v bližini.
NORVEŽAN: se prikaže, na sceni, govori nekje do daleč, pač z Norveške Zelo zelo smo zaskrbljeni.
TOM: Tudi mi smo.
NORVEŽAN: Bojni avioni so obstreljevali vaš oddajnik. Kaj takega se že petdeset let v Evropi ni zgodilo. Slišali smo, da so vas zadeli?
Tom: Da, uničili so oddajnik na Nanosu in oddajnik pri Domžalah.
NORVEŽAN: Ampak, preidiva k stvari, potem smo slišali, da vaš oddajnik vseeno oddaja. Kako je to mogoče?
TOM: V vojni je vse mogoče. Pač se potrudimo, pa gre nekako.
NORVEŽAN: precej vznemirjen Ne vem, kako je mogoče, oddajnik je zadet, neha delati, potem spet dela, potem kot vse kaže dela samo zato,da ga lahko popravljate, potem ga oddajničarji, člani evropske zveze oddajničarjev, naši dobri znanci, popravljajo, potem pridejo avioni ponovno in obstreljujejo oddajnike in člane naše zveze oddajničarjev, nedopustno izpostavljene neverjetnemu nasilju vojakov!
TOM: Nekdo je moral popraviti oddajnike.
NORVEŽAN: Ampak naše člane izpostavljate direktnim napadom letal, to je proti vsem konvencijam!
TOM: Vzeli smo prostovoljce. Sami so se javili.
NORVEŽAN: Vemo mi, kaj je prostovoljno v realsocialističnih državah, tajni agent vsakemu s pištolo meri v sence!
TOM: Tajnih agentov se na radioteleviziji kar tare. Pištol pa na mojo veliko žalost nobenih. Še v zid ne moremo streljati med malico.
NORVEŽAN: Kakšno malico? - Povejte mi, gospod, kako so člani našega mednarodnega združenja prenesli letalski napad?
TOM: Čisto fino: pilote, ki so prihajali, poznamo že dolga leta, razumeli smo jih, pač moraš izpolniti povelje, če ti poveljniki ukažejo, drugače lahko ostaneš brez službe, plače in penzije, ker pa jih poznamo, smo jih poklicali, od Hrvaške do nas je minuta in pol poleta, dovolj časa, da jim razložiš, kako je nedopusten vojni zločin streljati na oddajničarje, ki popravljajo zadeti oddajnik.
NORVEŽAN: To ste razložili pilotom? Pogovarjali ste se s sovražnimi piloti?
TOM: Rekel sem, barabe iz Jugoslavije, stari znanci. Streljali so nekoliko - da jih ne bi izdal - tako bolj mimo, recimo, našemu oddajničarju je krogla priletela skozi hlačnico, ampak samo ena, druge so se zabile v razne aparate meter, dva metra od oddajničarja. Moram pohvaliti člane vaše zveze, tako dobro so popravili oddajnik, da je morala JNA poslati tri helikopterje s pot dvajsetimi komandosi, vsaj tri ure je bilo slišati streljanje, en sam frajer je sestrelil dva helikopterja z uzijem, tretja posadka se je pa predala našim hrabrim teritorialcem iz Tacna.
NORVEŽAN: Če vas prav razumem - trije bojni helikopterji so napadli naše oddajničarje, člane naše mednarodne zveze? In vi ste poslali enega komandosa in nekaj teritorialcev, rezerviste, vaško stražo?
TOM: Vse je v redu, oddajničarja sta v menzi, kuharica ju hrani s solato, ker se jima roke preveč tresejo, potem bosta dobila tudi puding in krofe in dali ju bomo spat v garderobo, tam smo pripravili ležišče na starih oblekah.
NORVEŽAN: Kdo je dovolil takšno hazardiranje? kdo je za vse te strašne zločine odgovoren?
TOM: To ni skrivnost, to je Rudi Šeligo, predsednik sveta RTV!
NORVEŽAN: Povejte gospodu, kako se piše … ?
TOM: Šeligo, Rudi Šeligo. Iz Kranja.
NORVEŽAN: Povejte gospodu Šeligu iz Kranja, da se bomo srečali na sodišču v Haagu, povejte mu, naj ga bo sram,je vojni zločinec brez primere … ne bom dal miru ne samemu sebi ne njemu, dokler ga ne spravim v Haag, tja, kamor spada!
TOM: Prihranite si trud. Ni potrebno. Res ni več potrebno.
NORVEŽAN: Kako ni potrebno? Oči vseh oddajničarjev sveta: so uprte v nas! Pa tudi v vas!
TOM: Tudi sami znamo pripravljati sodne procese. Šeligo je bil že popoldne obtožen, sojeno mu je bilo po najvišjih standardih sporazumov o človekovih pravicah, izkoristil je možnost do pritožbe in bil ustreljen in zakopali smo ga na parkirišču.
NORVEŽAN: Vi norci, vi zločinci, ne verjamem vam niti toliko kot je za nohtom črnega! Morilci, ubogi Šeligo, je sploh imel advokata in regularen sodni proces?
TOM: Kako ne? Naša Tilčka, naša tajnica Tilčka ga je branila celih deset minut, preden smo ustrelili še njo.
NORVEŽAN: Kdo ste vi, da razsojate o ljudeh? Kdo ste, ki meni,da so ljudje zato, da jih streljate na parkiriščih? Saj res. Gospod, povejte mi ime in priimek in vaš naslov in funkcijo, da vas kar pri priči spravimo na mednarodno sodišče v Haag!
TOM: Ni problema , jaz sem France Vurnik, direktor radia, pa tudi gledališki kritik. V čast mi je.
NORVEŽAN: Gospod Vurnik, niti sanjalo se mi ni, da je v Evropi kaj tako brezčutnega kot ste to vi! Pisali boste spomine, ampak v Haagu, pri umetni svetlobi globoko pod zemljo! Boste videli, kakšen eksperiment bo vaše življenje!
TOM: Lepo da ste poklicali, gospod, lepo da nas poslušate, vsaj vemo, da se nismo trudili zaman!
NORVEŽAN: Tajne službe NATO pakta so po vsej Evropi s težko muko zbobnale skupaj dva tisoč Bolgarov, Rusov, Čehov, Slovakov, Ukrajincev, Kazahstancev, vsi spremljajo vaš radio, da vas ni sram, osramočeni boste pred vsem svetom. Že krožijo po internetu obupni klici na pomoč vseh tisočev zmedenih Slovanov, ki so slišali vaše gnusne krvoločne oddaje! Vse snemamo, ničesar ne pozabljamo!
Konec zveze, neko piskanje.
TILČKA: Kaj so res ustrelili Šeliga?
TOM: Dobro bi bilo. Ampak kje bi se kaj takega posrečilo, Slovenija je dežela samih sralcev. Ampak vsaj Norvežani nismo … ..
TILČKA: Bi bilo dobro, bi bilo dobro, Norvežani so odlični tako v smučarskih skokih kot slalomu, Vogrinc bi bil vesel! - ampak zakaj ste se izdajali za gospoda Vurnika? To bo zameril?
TOM: Ah saj res, moral bi reči, da sem Marjan Jerman pa bi bilo vse v redu.
TILČKA: Pa saj niste Marjan Jerman? Jerman je naš zunanji sodelavec!
TOM: Kaj jaz vem, koga naj zaprejo v Haagu, vojno imamo, jaz panj še skrbim, koga bodo zaprli, ko bodo potrebovali vojne zločince za kaznovanje in druge pravne šale?
TILČKA: Pa še nekaj. Jaz sem Tilčka, ne lažite prvič, da sem zagovarjala Rudija Šeliga, ker ga ne zagovarjam in drugič, da ste ustrelili tudi mene, ker me nihče ni ustrelil.
TOM: Že dobro Tilčka, bi znali skuhati čaj? Planinskega?
Dvanajsti prizor
Pred cvetličarno v mestu.
Urednik Ron se divje prepira s svojo ženo Silvo.
SILVA: Zakaj vraga hočeš na Vrhniko?
RON: Naš Marjan Jerman se pelje tja. Reportažni avto gre na Vrhniko!
SILVA: Kaj ti bo Vrhnika?
RON: Marjan pravi, da bo strašen tankovski napad?
SILVA: Kako to ve?
RON: Pač ve, kaj me briga.
SILVA: obupano Pa zakaj moraš iti, če je tankovski napad?
RON: Jerman pravi.
SILVA: Pa kdo je ta Jerman? Tisti iz »Hlapcev«?
RON: Ne, ne, Marjan … svobodni sodelavec … hoče posneti, kako bo Zmago Jelinčič poskušal uničiti tak, trikrat streljal trikrat zgrešil, potem pa zajel štiri tankiste in naročil teritorialcem: »Dobro mi pazite na te čefurje … Dobro mi pazite na te čefurje!«
SILVA: grabi jo panika Kdo je ta Jelinčič?
RON: Nimam pojma, prvič slišim. Baletnik, nekaj takega, danes nas je poklical na radio, hotel se je zriniti v program, komaj smo zaslišali, komaj smo zaznali,da je to on, smo že prekinili! So nam rekli, njega ne smemo imeti v programu, je nacionalist …
SILVA: Pa kaj, če je?
RON: Kaj pa vem?
SILVA: Vidiš, kakšen si ti, nič ne razumeš, pojma nimaš, kdo pravi, da bo ta Jelinčič nekaj naredil, kako veš, da bo ravno on, ravno prav on nekaj naredil? Celo ujel tankiste?
RON: se opravičuje To so pizdarije, to je vojna, to je tako kot teater, ne vprašuje me … rad bi šel, me pustiš ali ne? Dam ti pet minut, da mi odgovoriš?
SILVA: Če lahko Jerman petnajst minut počaka,da kupim solato in sadje … nimam kartice, ti boš plačal …
TOM: Maha mi! Maha, da ne more počakati
SILVA: Potem pa ne pejdi,kaj ti bo ta Vrhnika, ni bolj važno,da imajo otroci banane?
TOM: Naj zamudim važen košček zgodovine? Pa moj šef Tom se je pred kratkim z Marjanom peljal na Brnik, v bojni metež. To je postalo moderno!
SILVA: Seveda, saj je vojna. - Naj se jaz bojim, da dobiš v rit kos svinca?
MARJAN: od daleč Mudi se mi, ob štirih bo Zmago Jelinčič streljal na tank … Žal mi je, če ne greš, Ron, pa kdaj drugič!
RON: No, vidiš, pa je odšel … pa kdaj drugič …
SILVA: Pa kaj bo kar naprej ta vojna? Se bomo kar naprej zafrkavali? Ja kaj mislite,da ste sami Hitlerji in Stalini?
RON: Od blizu zgleda kritično, žena, od blizu zgleda kritično … res kritično …
Trinajsti prizor
Čez dan ali dva.
Beba prestreže Bernarda, Bernard gre že skoraj mimo, potem se obrne.
BEBA: Si to ti, sosed? Bernard? Si ranjen?
BERNARD: Top mi je počil ob ušesu, kri mi je tekla iz nosa, par ur sem bil v nezavesti, domu so me poslali..
BEBA: Pa ne kar peš?
BERNARD: Tu, tu do hiše me je potegnil kolega, mudi se mu k ženi, saj ni nič, zdaj sem bil že celo noč in potem ves dan v zasedi, glava me boli, ampak je dobro …
BEBA: Pokaži! Tu proti luči! To moram videti!
BERNARD: Glava kot glava …
BEBA: Joj, ti se streljaš? Tako majhen, pa se že strelja! Kri teče, mladci omahujejo, povej mi po pravici. Se streljaš, ne?
BERNARD: Oklopnik smo ujeli, jaz sem po radiu vprašal, kako se ga popravi, smo ga popravili, potem sem ga šofiral, potem so ga pa naši skrili … Da bo za našo vojsko!
BEBA: Psst … ne izdajam vojnih tajn..
BERNARD: Saj Kacin sproti vse pove na tiskovni konferenci v Cankarjevem domu, še Marjan Jerman z vala dve sto dva ga ne more dohajati …
BEBA: Ampak borba v živo … ubijanje v živo … smrdiš … to je blazno … ah! kako zaudarjaš …
BERNARD: Babica mi že ves dan grejo vodo … hočem reči, špara vodo v bojlerju …
BEBA: Imaš kaj krvi po škornjih?
BERNARD: Ne. ne, to je drek, navaden drek, nimaš kje srat na položaju, mi serjemo, nasprotnik serje, malo streljamo, malo serjemo in čakamo na poslednji napad …
BEBA: Če te nekaj prosim, Bernard …
BERNARD: Vedno na razpolago soseda, vedno, srčno rad … ampak majhna sitnost … ravno zdaj nimam časa..
BEBA: … Pridi z mano … ti si moški … ti si pravi moški … pridi, stopi no, štor, ne bo ti žal …
Ga potegne k sebi, poljub poln zgodovinskosti, začneta se slačiti.
Štirinajsti prizor
Hišice na podeželju, vasica.
Že sta v sobi in nadaljujeta.
Beba je že več ali manj naga.
Bernard izbulji oči in postaja živahnejši.
BERNARD: Soseda … soseda Beba … kaj je to?
BEBA: Ne se slačit. Samo ne se slačit! Rada imam uniforme. Smrad. Kako nepozabno … pusti škornje, samo šlic odpri … šlic. Pusti! … samo šlic … pa se poči name, pa ne govori, kurbir hudičev, ni treba … ah ah ah …
BERNARD: Ne na mizo, ne po mizi … odrgnil vas bom, odrgnil vas bom morda celo do krvi …
BEBA: Saj je samo celulitis … pa da mi tri dni ne zlezeš z mene … !
BERNARD: Zjutraj ob štirih me pridejo iskat.
BEBA: Drži gobec … tu … tako … .ahhhh … je že noter …
Petnajsti prizor
Pred idilično slovensko hišico na robu gozda.
Bernard in Beba se poslavljata. Bernard tip top, urejen, osvežen, briljantina.
BERNARD: Nisem se javil babici.
BEBA: Prišel si domov ob pol štirih, zdaj je štiri in deset, ravno za na bojišče, za Medvedjek … Če ga je še kaj ostalo. Tak si mi všeč. Te še boli glava? Moja glavica? Ga obsipava s sladkimi poljubčki
BERNARD: Ne samo glavica, cel kurac!
BEBA: Joj, kako si sladek, ljubim te, ljubim te, nikoli te ne bom pozabila, pridi kadar hočeš …
BERNARD: Kadar bo babica dovolila.
BEBA: Dovolila bo, ti garantiram, že dolgo se poznamo, najboljši sosedje smo.
BERNARD: Nisem ji povedal - z vsak primer.
BEBA: Prav si ravnal, prav si ravnal moj sonček, pazi nase, pazi, da te ljuti sovrag ne zadene, pazi na kurac, pazi na jajca … pazi na svoj karakter …
BERNARD: Si slišala za brionske pogovore? Mogoče bo premirje …
BEBA: Čakala te bom tisti dan …
BERNARD: Samo še kakšen napad … samo še razorožimo jih, poberemo puške … dan dva tri …
BEBA: Tako sem srečna, ti si moški mojega življenja! Koliko let se poznava? Petnajst? Od tvojega petega leta? Kako si bil sladek … komaj čakam … Da ne boš hodil domov k babcii, direktno k meni pridi, direktno k meni …
BERNARD: Pa ne ponoči!
BEBA: Kadarkoli, ti moj sladki pingvinček! Podnevi, ponoči …
BERNARD: Ponoči se vedno spomnim na letališče, na Korziko, na Ajaccio, Napoleonov otok, ponoči se bojim!
BEBA: Ne smeš se bati. Ti si moj Napoleon! Zdaj se nič več ne smeš bati … zdaj si vojak, braniš domovino, odcepljaš Slovenijo, teritorialc! S kapo! S strojnico … pridi kadarkoli, podnevi, ponoči … čakam te … čakam te, ljubi moj …
Romantično slovo, Bernard teče k džipu, ker mu že trobijo.
Premor, prehod, popolnoma drugačno razpoloženje, svetlo je, malo lahke glasbe.
