ČOPKA
RAC
PRVA
DRUGA
TRETJI
ČETRTA
PETA
ŠESTI
SEDMI
OSMI
DEVETI
DESETA - njune male račke in rački
Opomba: Račkam in račkom lahko damo tudi imena, lahko pa tudi nekoliko zmanjšamo zasedbo, strnemo nekaj oseb.
Kuža PAZI
LABOD
GAŠPER
(NJEGOVA) MAMA
Dogaja se ob ribniku v različnih letnih časih.
1.
Ribnik, obdan z drevesi.
Nežno pljuskanje vode.
Žabe regljajo. V daljavi.
Frfotanje ptic.
Račke gagajo.
Nenadoma nekaj račjega vpitja v zraku, raca čofne v vodo.
ČOPKA: Pazi, kako pristajaš. Ne špricaj me po frizuri.
RAC: Nisem se mogel premagati. Beli in rdeči lokvanji. Tvoja vitka postava je drsela med njimi v neizmerni lahkotnosti, v sijaju zahajajočega sonca si se mi zdela prava kitajska mandarinka!
ČOPKA: Raje odleti za prijatelji … že tri kroge so naredi … kvakajo za tabo … srce se jim trga …
RAC: Kaj mi pomagajo prijatelji? Srce se mi trga, ker sem sam. Tisoč hribov in dolin smo preleteli … tisoče zasneženih gora … peko gozdov in mest in avtocest in zamrznjenih jezer smo iskali pot v tople kraje …
ČOPKA: Ne zdiš se mi ravno mlad. Kje imaš ženo?
RAC: Vse naše race je pobrala mrzla zima.
ČOPKA: Ne verjamem. Prišla bo pomlad in boš odletel. Tudi racmani niso več zvesti kot so bili. Gotovo je kje v daljavi kakšna raca, ki čaka nate?
RAC: Prisežem ti! Lisica jo je pojedla. Kvakici je drselo na ledu in ni pravočasno vzletela! Že tri leta jočem za njo!
ČOPKA: To je že bolje. Veš, v naših krajih cenimo spektakularne pristanke na črni vodni gladini ribnika, cenimo, da ti prijatelji gagajo nad glavo in te čakajo in čakajo, kaj si bil vodja tropa ali kaj? Kaj se ne morejo pobrati naprej brez tebe?
RAC: Kje pa! Razgledujejo se. Vsak bi si želel najti kakšno raco!
ČOPKA: Tu ni rac! Kaj si mislite, ta ribnik je poleti pravo kopališče v ponos turizma. Race, račke, labodi, vse izgine kar čez noč!
RAC: Tebe sem vseeno našel, kako ti je ime?
ČOPKA: Čopka.
RAC: Jaz sem Rac Skvik. Kliči me kar Rac. Če si zato, lahko malo zaplavava v krogu med lokvanji … sončnemu zahodu naproti?
ČOPKA: Sem zato. Samo, če bodo oni tvoji prijatelji nehali krožiti nad nama …
RAC: Ne skrbi zanje. Moraš se pa navaditi nanje. Čez nekaj dni bodo že prišli pogledat, če sem še živ.
ČOPKA: In kaj potem če ne bi bil živ?
RAC: To bi jih razveselilo ravno tako kot če bi me napodila. Prijetne race danes ne srečaš kar tako. Ker težko je biti raca v teh nemirnih časih. Vsak dan izjemni napori, tveganja … pa še toliko znanja si je potrebno pridobiti, da preživiš v tem vedno bolj civiliziranem okolju … ni ta ribnik malo premajhen?
ČOPKA: Nekateri mu pravijo celo jezero.
RAC: Celo čolne vidim …
ČOPKA: Turisti so naše edino upanje: odmetavajo plastične steklenice, tako nastanejo med trsjem pravi otoki, z malo sreče je mogoče splesti gnezdo …
RAC: Si že kdaj gnezdila? Imaš polno sladkih malih račk?
ČOPKA: S tem je nekaj problemov. Ko sem bila še majhna, nas je bilo polno, nas račk, mladi racmani so se obnašali, če povem naravnost, v polni meri neodgovorno!
RAC: Noben te ni maral?
ČOPKA: To ne, to ne. Ampak vsak se je naveličal, si je mislil, kaj mi bo ta račka, ko prinese voda jutri mimo še lepšo in tolstejšo račko?
RAC: In na koncu si morala sama sedeti na jajcih?
ČOPKA: Ko bi vsaj prišlo tako daleč! Še gnezda nisem spletla! Letos moramo začeti povsem drugače! Na trdnih temeljih bova zlepila plavajoče gnezdo! !
RAC: Ampak naj prej malo sprehoda proti sončnemu zahodu … da si ohladim zadek in sperem prah s kril.
ČOPKA: Po potovanju vedno pomaga kratka osvežitev, mar ne?
2.
Jutro na ribniku.
V daljavi žabe.
Ribice skačejo iz vode.
Trsje se pripogiba v vetru.
Razne race si pošiljajo sporočila med sabo.
ČOPKA: Če je gnezdo preveliko, ga lahko kdo opazi.
RAC: Če je premajhno, te lahko kakšen val odplakne.
ČOPKA: Imaš prav, Rac, najboljše je nekaj srednjega. S pravo mero bova v tej goščavi spletla nekaj ravno tako velikega, da se bo vedno znova zataknilo med trsje.
RAC: Ni tu kakšnih prav velikih ščuk ali somov?
ČOPKA: Rib je toliko, da se nenehno lovijo, divje skačejo iz vode, zaman poskušajo požreti druga drugo!
RAC: Vseeno bi rad vedel, kaj mislijo lokalne ščuke in somi o malih račkah?
ČOPKA: Samo to, da ji racman in raca nenehno opozarjata ne nevarnost in vodita v krogih v varna skrivališča med lokvanji!
RAC: Kaže, da bomo imeli poleti veliko dela?
ČOPKA: Za race ni počitnic. Razmnoževanje ali veseli ribolov - zdaj se še lahko odločiš!
RAC: Tolikokrat sem si govoril, da sem potreben oddiha, brez skrbnega čofotanja v toplih plitvinah, rednih piknikov z drobnim ribicami … slastnih žab in vodnih hroščev!
ČOPKA: Saj sem vedela! V življenju en moremo pričakovati ničesar, prav ničesar! Takšen si, kot vsi drugi!
RAC: Ne, ne, ne plavaj proč. Ne iz vode! Na drugi strani tudi čustveno življenje marsikaj odtehta!
ČOPKA: Zdaj se delaš prijaznega, kasneje boš pa odletel kdo ve kam!
RAC: Nikoli še nisem srečal race, kot si ti. Tako preudarne, tako vitke, tako zamišljene v račje uspehe, tako vnete v boju za nadaljevanje vrste! Ti si najlepše, kar se mi je kdaj koli dogodilo!
ČOPKA (razneženo): Počakaj, da mi boš pomagal valiti jajca! Počakaj, da se bova izmenjaval na srednje velikem, zanesljivem in trdnem plavajočem gnezdu!
(Romantična pesem. Idila. Nežna glasba).
3.
(Letni čas se zamenja. Voda v ribniku pljuska odločneje. Precej časa je poteklo. Ptičji glasovi. Žabe v daljavi. Ribe skačejo iz vode. Raca in njen racman sedita na jajcih, izmenično).
RAC: Deset jajc - ni to malo preveč?
ČOPKA: Če imaš suh zadek, vsekakor. Vendar si je mogoče pomagati. Razlezeš se kot umazanija po vodni gladini. Ni dovolj odgovorno splesti gnezdo. Potrebno je odgovorno valiti jajca.
RAC: V tej plavajoči utrdi se te je prav težko najti. Mogoče se bova drugič morala klicati in se bova tako izdala …
ČOPKA: Naredi se kot da te ni, te bom že našla. Samo malo rastlinic poiščem, da mi ne uplahne maščoba pod krili. Takoj, dragi se, se vrne k tebi v plavajočo utrdbo …
RAC: Kaj morem, ljubljena. Globoko sem vznemirjen. Nikoli še nisem valil deset jajc hkrati! Kar zanaša me sem pa tja po najinih bodočih račkah! Pa tako trde so!
ČOPKA: Tudi meni še nikoli ni uspelo znesti deset jajc. Tokrat se mi ponuja edinstvena priložnost! Tokrat nama mora uspeti!
RAC: Nekaj bi vseeno pripomnil: Če bova na tem ribniku imela jato divjih rac, bo življenje postalo neznosno!
ČOPKA: Neznosno je že zdaj. Samo da pride poletje, boš videl stotine kopalcev ob obali, otroci v gumijastih čolnih veslajo med trsjem, debeluhi se valjajo po lokvanjih. Vpitje je neznosno, žoge letijo v vodo in s številnih žarov na obali se vije dim proti nebu! To vse me zelo skrbi. Kako naj raca v tem prijaznem okolju sploh ostane prav zares divja?
RAC: Priletel sem tisoč kilometrov daleč, tak je pač moj življenjski prostor, našla sva se tukaj, ne misliš, da bova zdaj prikovana na ta ribnik? prav divje bova odletela kam na jug ali na sever, na vzhod ali na zahod, nebo in zemlja in mlake - vse to pripada nam, divjim racam!
ČOPKA: Dragi, povsem se strinjam. Midva sva divji raci. Samo kaj bodo najine račke? Ljudje v teh krajih so tako vsiljivi! In tako prepričljivi! Mimogrede se navadiš nanje!
RAC: Rad bi se navadil nanje! Ker na valjenje se bom bolj težko navadil!
ČOPKA: Samo potrpi! Prinesem ti najdebelejšo žabo!
4.
(Visoko poletje. Kopalci ob obali.)
Otroci skačejo v vodo.
Čolni se prevračajo.
Kačji pastir leta ob obali.
Tranzistor se oglasi … pa ga spet ni več slišati … potem pa spet ista melodija nekje drugje.
Nepopisno kričanje zelo številnih kopalcev in izletnikov! Odmevi vsepovsod! )
RAC: Počakaj, Čopka, počakaj! (Postane živčen) Ne moreš kar z malimi račkami med kopalci! Kaj pa če se ščuka skriva pod čolni! Kaj pa če turisti polovijo male račke?
RAC (Histerično): Niti prešteti se ne znajo, ti pa jih voziš na sprehod med kajaki in kanuji!
ČOPKA: Ata Rac je prava divja raca. Vznemirja ga civilizirano okolje. Zdite se mu premajhne za nastopanje v javnosti! Sicer pa pri vas nenehno pogreša znanje raznih račjih spretnosti! - Hudičeve račke, kdaj se boste naučile šteti do deset!
ČOPKA: Osmi, oglasil si se dvakrat, zdaj, kot slišim, vas je deset, ampak to sploh ne bo držalo, ker "Tretji" se še ni oglasil!
PRVA (precej burno): Tretji vleče črva na površje, če mu ne boš pomagala, ga bo črv utopil!
ČOPKA: Kje se naj postavim na glavo ? (Se burno postavi na glavo in se potaplja): Boš pustil črva, butec, vidiš, da te vrže iz ravnotežja! Zakaj ne odpreš kljuna?
DRUGA: Ne more odpreti kljuna, mamica!
PETA: Ker bi mu črv ušel!
OSMI: Bom jaz zagrabil črva!
SEDMI: Ne ti! Saj ga že sedma vleče stran!
(Rac hrupno prileti po zraku).
RAC: Otroci moji! Račke plavajo na sprehod! Račke se ne potapljajo! Račke ne skušajo ujeti krapov, ščuk in vider! divje račke živijo divje, vendar varno in zanesljivo in dolgoletno življenje!
ČOPKA: A tako? Če ti znaš voziti račke na sprehod, potem pač ti vozi račke na sprehod!
RAC: Čopka, ne morem gledat tega strašnega prizora! V koloni po eden vijugate med lokvanji in otroci v plavalnih obročih! Mi smo vendar divje race!
ČOPKA: Ti, Rac, si divja raca, pa precej živčna divja raca, kot je vidite! Kdo pa kaj hoče nežnim milim račkam?
5.
Isti prizor, takoj za prejšnjim.
Na obali silno lajanje in sikanje.
Psiček je napadel laboda.
RAC: Kaj pa je to? Kaj pa je to? Kaj se dogaja z labodom?
PAZI (droben psiček): Misliš, da si velikan, ker raztegneš krila na dva metra? Hov? Ti si samo razpotegnjena raca, nehaj sikati, hov, če vidiš spodobnega plemenitega psa!
ČOPKA (od daleč): Poglej, labod se je postavil bran čuva svojega mladiča.
RAC: Neverjetno! Neverjetno!
ČOPKA: Čeprav je mladič poln črnega puha, zavaljen, dvakrat večji od psa in mirno plava dva metra do obale!
RAC: Strašni pes bo skočil v vodo in raztrgal drobnega mladiča! Strašno! Ne morem gledati?
PRVA: Mamica, zakaj tisti debeluh tam psička za uhelj vleče vstran?
(Psiček cvili)
Tretji: Mamica, zakaj je psiček nehal lajati?
PRVA: Mamica, zakaj je psiček nehal oddajati tako prijetne zvočne signale in zdaj oddaja tako obupne motnje?
DESETA: A ne, mamica, psički ne smejo loviti ptic?
SEDMI: Mamica, kaj so ljudje močnejši od živali?
TRETJI: Dve sestrici sta se skrili pod vodo!
DRUGA: Revici ne preneseta sikanja!
RAC (obupan, se jezi in ne neha jeziti): Moje male račke se skrivajo pod lokvanji, plezajo na lokvanje, padajo z lokvanjev in med lokvanje, skušajo se utopiti pred mojim očmi, so to sploh kakšne race? Kaj bo šele ko jih bomo učili leteti?
6.
Takoj za prejšnjim prizorom, samo na obali.
Kopalci. Vrvež.
LABOD (sika in recitira): Nikoli ne bo pritlikavi četveronožec raztrgal plamenite ptice! Kaj si upate, vi psi? Samo poleti pridete za kakšen dan, ne lovite niti rib, niti vodnih hroščev, še trave ne nabirate po obalah! Čemu sploh služite? Bevskanju?
PAZI: Kdo bo raztrgal tvojega mastnega mladiča? Mar jaz? Hov? Samo ti mi greš na živce, bela golazen! Zibaš se po obali, kot da si najlepši izdelek narave! Butasta raca si, pa nič drugega! Butasta bela raca! Izgini čisti dno ribnika, nažri se glist in crknjenih postrvi! Ne mi pripovedovati zgodb o lepoti beline in vitkosti!
LABOD: To so resne pripombe, gospod četveronožec! Samo da te kdaj dosežem, te bo s kljunom preklal na dva, tri dele, ti bom iztrgal dlako iz repa! Ti bom izpulil uhlje! Boš ti videl, kaj se pravi norčevati iz ptičjega sveta!
7.
Ob ribniku.
Takoj za prejšnjim prizorom, zdaj razgovor med račkami.
PRVA: Mamica, zakaj se je ata Rac potopil pod vodo nekam na dno?
ČOPKA: Sram ga je, prva račka, ker na obali četveronožec žali ptice, posebno še divje svobodne ptice, te najlepše stvaritve narave, te najvišje dosežke v razvoju živih bitij!
SEDMI: Mamica, Rac se bo utopil, če bi neprestano ril pod lokvanji!
DRUGA: Naj raje odleti kam v zračne višave, bo lažje izrazil svoja čustva!
OSMI: Mamica, zakaj pa je pes labodu rekel, da je samo butasta bela raca?
ČOPKA: Ker je labod pač butasta bela raca!
PRVA: Ampak mi nismo butaste bele race, kajne, mamica?
8.
Malo kasneje najde Čopka Raca nekje med lokvanji in pod vrbami.
ČOPKA: Vsaj pet račk bi lahko ti pazil!
RAC: Če pa se potapljajo!
ČOPKA: Samo na glavo se postavljajo. Opazujejo svet onkraj. Opazujejo neznano. Kaj če je nekdo mlada račka, ne sme biti radoveden?
RAC: Ni res. Potapljajo se!
ČOPKA: Tudi ti si se potapljal, ko si bil majhen!
RAC: Nisem. Mama mi je prepovedala!
ČOPKA: Tudi jaz sem jim prepovedala. Še repe jim populim včasih, pa še me ne ubogajo!
RAC: Draga Čopka, tako zelo te ljubim, tako zelo sem bil srečen, da sem ti pomagal valiti jajca! Ampak zdaj, zdaj, zdaj ne morem slediti dogodkom! Kako naj pazim vsaj pet najinih račk, ko pa vseh deset račk zvečer teka po obali in se nabaše s kruhom, ki so ga pozabili kopalci in z bonboni in slanimi palčkami, potem pa so male race pretežke, da bi se držale na vodi! Pa se kar lovijo za lokvanje in se mi pred nosom utapljajo! Huhuhuhuu!!!!!!!
ČOPKA: Dragi, račke bodo zrasle in odletele novemu življenju naproti, dragi, pokaži jim, kje najdejo zdravilna zelišča za boljšo prebavo, čuvaj račke, da jih ne ujame kuža Pazi in kaj šele Lisica Mica.
RAC: Rad bi. Zelo rad. Ampak se bojim odgovornosti!
ČOPKA: Star racman si! Z dobro naoljenim perjem drsaš po gladinah številčnih ribnikov! Kaj se boš bal desetih malih račk, ki komaj znajo šteti do deset?
RAC: Saj ne znajo! Saj zato se tako prestrašim! Če se katera skrije, se tako prestrašim, da sploh ne morem potopiti glave pod gladino, da bi pogledal, kje račka sploh tiči?
ČOPKA: Ah, kaj se boš izgovarjal, pet račk vzameš ti, pet račk vzamem jaz! Kar izberi si jih! Še bolje, katera gre z atom Racem, katera gre z mano? Postavite se v vrsto …
RAC: Vidiš, vseh deset jih plava v koloni po eden in vseh deset plava za tabo!
ČOPKA: Račke, to ne bo šlo! Tudi jaz imam pravico do počitka! Tudi jaz imam kdaj pravico, da se ukvarjam samo z nekaj manj račkami! - Ata Rac, ti vzameš male racmančke, jaz pa vzamem male račke! Odplujemo na pašo. -Čez dva dni se spet srečamo tukaj!
RAC: To je izkoriščanje racmana po raci! To je poseg v mojo osebno samostojnost!
ČOPKA: Prva, druga … četrta, peta, deseta …
RAC: Rački, kar lepo za mano! Tretji, šesti, sedmi, osmi, deveti! (Ponovi) Tretji, šesti, sedmi, osmi, deveti! Kaj naj delam s petimi malimi rački? Saj to je cel trop? Kaj naj letim z njimi na sever na tisočera jezera?
9.
Čez nekaj dni - lep sončen dan ob ribniku.
Koraki po poti.
Nekam manj turistov ali pa so bolj oddaljeni.
Deček in njegova mama prihajata po poti s kužkom Pazijem.
GAŠPER: Mama, poglej, račke!
MAMA: Tu ni račk!
GAŠPER: Mala račka plava ob obali in skovika!
MAMA: Ne skovika, ampak gaga. Izgubila je mamico.
GAŠPER: Poglej, kako velika riba se zadržuje v globini. Gotovo hoče pojesti tole račko!
PAZI (priteče in laja): Gašper, ne ukvarjaj se s tujimi živalmi! Grrr! Pa še pticami! Jaz, jaz sem tvoj kuža Pazi, kaj si znorel! Kaj si znorel, da boš lovil račko med lokvanji? Kaj jo boš nesel domov? Ti jo bo mama gojila v umivalniku namesto igrače? Grrrr! Hov! Hov! !
MAMA: Zdi se mi, da nama pazi skuša nekaj dopovedati.
GAŠPER: Naš Pazi ne mara račk! Kar steklino dobi, če zagleda račko!
MAMA: Pazi se, pazi! Da te račka ne oplazi!
GAŠPER: Mama, riba se dviga na površino, odpira usta in spušča mehurčke! Pojedla bo račko!
PAZI (laja).
MAMA: To je krap. Krap ne bo pojedel račke!
GAŠPER: Kako to veš?
MAMA: Vse življenje opazujem račke na robu ribnika, pa tudi krape, ki leno plavajo v globinah ribnika. Krapi ne marajo račk, verjemi mi! - Pazi, teči in poišči kakšnega laboda! Naj te labod posluša, da ne bom jaz oglušela!
GAŠPER: Danes sem hotel uloviti kakšno školjko!
MAMA: Kaj ti bo pa školjka?
GAŠPER: Školjko zagledam v vodi, odprta je, lovi hrano in diha, potisnem ji šibo v režo, školjka se zapre in jaz jo izvlečem!
MAMA: PAzi lovi labode, ti pa školjke, se ne bi zmenila in skupaj nabirala borovnice?
GAŠPER: Ampak, mama, osvojiti je potrebno morske globine!
MAMA: Ti preiskuj globine! Samo da ne nabiraš račk! In jih ne tlačiš v žep!
(Tiho gaganje).
PAZI (divje laja): Butec majhen, zakaj si stlačil račko v žep? Zdaj ne bo nehala cviliti! Hav! Hav hav!
MAMA: Kaj ti je, Pazi? Kaj ti ni dovolj, da si napadel pet labodov in štiri mačke in dva martinčka? Kaj hočeš zdaj še Gašperčka raztrgati? O ti hudičev pes, na vrvico te bomo dali pa bo!
PAZI (se znajde na vrvici in presunljivo cvili): Kaj se razburjam? Pač nesemo raco domov. Da, pa kaj, če je majhna in čivka? Če natančno pomislimo je tudi raca hrana!
MAMA: Zakaj pa tako čudno hodiš, Gašper?
GAŠPER: Nič čudno ne hodim, mama!
MAMA: Tako nenavadno racaš!
GAŠPER: Niti slučajno ne racam! Kako pa naj racam! Racaš, kot da imaš raco v žepu! To! Tako!
PAZI: Gospodarica, gospodarica, kako ne opaziš, da je tvoj mulc iztrgal račko iz naravnega okolja in jo stlačil v žep, pa zdaj račka brca in brca in kljuva, pa ker je še tako majhna, ne more iz žepa!
MAMA: Če natančno pomislimo, je kuža Pazi bevskajoča nadloga! Kaj mu je? Zakaj se ne more pomiriti?
GAŠPER (sam pri sebi): Če natančno pomislimo, je raca kosilnica za alge! Koristna za čiščenje stoječih in tekočih voda! Brez rac bi bilo naše življenje revnejše!
MAMA: Ojoj, labod se približuje! Krila širi! Sika!
LABOD (divje sika):
(Pazi divje laja).
PAZI: Jaz bom zbežal! Ne maram videti tega laboda!
MAMA: KAj ti je, pazi? Me boš potegnil v vodo?
PAZI (razlaga): Ta labod je norec! Njegov mastni mladič plava tam nekje po sredi ribnika, on pa sika! -
MAMA: Kaj je, Gašper? Si ti brcnil laboda? Zakaj je jezen nate, na Pazija pa prav nič?
LABOD: Boš vrnil račko? Boš pri priči dal račko nazaj v vodo? Tako te kljunem, da ti bo račka iz nosa padla!
(Strašen spopad s hrupom in z vmešavanjem raznih človeških in živalskih glasov se nadaljuje)
10.
Čopka plava proti sončnemu zahodu.
ČOPKA: Otroci moji, to je sončni zahod.
PRVA: Kaj je to sončni zahod, mama?
ČOPKA: To je nekaj, kar se primeri vsak večer, razen če ni megle in ne dežuje.
DRUGA: A če dežuje, potem sonce sploh ne zaide in kar sije?
ČOPKA: Ne, druga račka, če dežuje in je megla, potem sploh ne vidimo, kdaj je sonce zašlo!
PETA: Kako je to zapleteno!
DESETA: Zapleteno je, pa še ponavlja se!
ČETRTA: To je pa res preveč za malo račko!
ČOPKA: To je preveč tudi za veliko račka! Ampak kaj vidim, zakaj plava za mano šest račk?
OSMI: Jaz nisem račka, jaz sem raček!
ČOPKA: Kako si prišel sem?
OSMI: Hudobni deček me je pograbil za vrat, me otresel, me stlačil v žep.
ČOPKA: Ah, lažeš. Tvoj ata Rac tega gotovo ne bi pustil!
Osmi: Kako ne! Sploh ni opazil! Kar naprej je plaval!
ČOPKA: Kje so pa tvoji bratci?
OSMI: Ko je fantek pograbil mene za vrat, nobenega več ni bilo! Šesti se je skril na plavajoči otok, sedmi je zlezel na vrbo na robu ribnika, deveti je zlezel na čoln ob pomolu … tretji pa je kar tako zavil v napačno smer … .
ČOPKA: Jaz, nesrečnica! Izgubila sem pet racmančkov, pa še svojega dragega Raca! Kako se naj zanesem na moškega, pa če je še tako silen Racak! Ja, kako si se pa ti rešil, osmi raček?
OSMI: Labod je toliko časa sikal na Gašperčka, da je Gašperček ponor in me je stresel in me je zabrisal v loku, da sem čof! Treščil v vodo!
ČOPKA: Kje je zdaj nesrečni Rac? Kam ga je odneslo?
11.
Na obali.
Labod in Rac se srečata.
RAC: Labod, labod Belinko … si videl kje kakšnega račka?
LABOD: Enega sem pa res. Deček ga je vtaknil v žep! Tisti mali zoprnež s psom!
RAC: Joj, jaz nesrečnež! Še danes sem s petimi prekrasnimi malimi racaki plaval sem ter tja po ribniku! Ponosno in zadovoljno! Končno enkrat sem začutil ponos, da sem očka in vodja račje borbene vrste! Zdaj pa sem ostal čisto sam!
LABOD: To je pa neprijetno.
RAC: To je grozno! Čopka, moja draga Raca, me ne bo hotela več niti videti! Kje naj iščem male racake?
LABOD: Načeloma mora družina ostati skupaj. Načeloma. Kljub psom in hudobnim dečkom! Kljub lajanju in drezanju s palicami!
RAC: Kam je šel deček? Naprej po poti ob ribniku? Naj letim za njim?
LABOD: Pomiri se! Toliko časa sem sikal v dečka in njegovega psa, da je deček vrgel račka v vodo!
RAC: Joj, moj sin! Gotovo se je utopil!
LABOD: Po moje se ni utopil, saj je raca!
RAC: Kje pa je potem?
LABOD: Pač plava kje a okoli in kliče starše, kaj pa naj drugega počne majhen raček?
RAC: Poiskati ga moram!
LABOD: Hitro! Samo hitro, da ga ne najde lisica!
RAC: Hvala ti, labod!
LABOD: Ni za kaj, ni za kaj! Samo pohiti, racman! Lisice najdejo ravno najglasnejše!
RAC: Joj, joj, lisice … lisice …
12.
Čopka in račke plavajo v ravni vrsti.
Prva račka: Mislim, da me račke čutimo potrebo po obeh starših!
ČOPKA: Samo, da te ne slišim več za tistega nesrečnega Racmana!
DRUGA: Očka ni kriv! Naloga je bila prenaporna za njega!
ČOPKA: Pet malih račkov mi je izgubil! Tega mi ni nareidl še nobeden!
ČETRTA: Ampak saj jih je šel pogumno iskat!
ČOPKA: Temna noč se zgrinja na obalo, sonce je zašlo, hladen vetrič pihlja z gora, ljudje na obali so začeli peči čevapčiče, muzika odmeva preko ribnika! Kdo bo prenašal vse to, če so mali rački izgubljeni?
PRVA: Mama, pa saj je osmi raček sam priplaval!
ČOPKA: Aha. Potem, ko ga je deček stisnil za vrat, stlačil v žep in potem ko ga je labod komaj rešil! Veš, kakšna nesreča, če bi labod kljunil dečka in bi deček se prevrnil na rit in se prevrnil na našega osmega račka …
Osmi raček: Saj sem tu, mama, saj plavam z vami v koloni!
ČETRTA: Kaj čakamo? Plavajmo pogledat, kateri raček je …
(Račke se prav dolgo in intenzivno iščejo po jezeru).
(Silen račji hrup in nekaj zabavne glasbe).
13.
Rac zelo otožen plava po ribniku.
RAC: Oh, ribnik, tebi je lahko: voda se preliva k daljnim obalam. Jaz pa čakam sam sredi črnega vodovja, čakam, da zagledam kje kakšnega dragega račka, račka pa nikjer nobenega … .
(Žabe regljajo v daljavi).
(Razni ptiči v zraku, tudi v daljavi).
(Kakšna riba skoči iz vode in trešči spet vanjo).
RAC: Kaj vidim? Raca v daljavi! Za njo pa v klinu plava ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset, enajst. dvanajst, trinajst, štirinajst, petnajst, šestnajst, sedemnajst malih račk! To ne more biti Čopka, moja draga čopka je imela zgolj deset račk! - Kako da imajo druge race po sedemnajst malih račk, jaz pa nobene? Kako to?
RAC: Pač tako. Nepreviden sem bil. Odletel bom za prijatelji v daljne kraje. Daaaa! Ne bo me več sram! Da, nikoli več me ne bo nazaj!
(Rac se sreča s klinom iz malih račk).
DRUGA: Mama, poglej, kako zamišljen racman plava tam po temni vodi.
PRVA: Vzleteti hoče!
TRETJI: Gotovo bo poletel v daljne kraje!
OSMI: In ga ne bo več nazaj!
ČETRTA: To je naš ata!
ČOPKA: Ni mogoče. Racman, ki izgubi pet mladičkov, se sam požre! Utopi! Raztrga se na drobne kose, da ga žabe lažje pogoltnejo!
13.
Ribnik, takoj zatem …
Račke priplavajo k Racu.
OSMI: Ata Rac, ata Rac, kako lepo, da smo te našli!
PRVA: Kje pa plavaš, da te ni nikjer?
RAC: Kje pa naj bom? Izgubil sem račke, tretjega, šestega, sedmega, osmega, devetega …
ČOPKA: Šestega smo našli na plavajočem otoku.
DRUGA: Sedel je na plastenki sadnega soka!
PRVA: Sedmi se je skrival na vrbi ob bregu!
DRUGA: Deveti je zlezel v čoln, privezan na bregu!
OSMI: Mene pa je odnesel deček s psom …
ČOPKA: Osmega pa je rešil labod. Toliko časa je sikal na dečka … da ga je deček zabrisal daleč v vodo!
OSMI: In to naravnost na glavo!
PRVA: Vsi smo skupaj!
DRUGA: Plavamo v klinu!
TRETJI: Naučili smo se potapljati!
ČETRTI: In našli smo sladke koreninice!
RAC: Saj ne morem verjeti! Saj tu ste moji mali rački in račke … In moja draga Čopka! -Ampak zakaj vas je sedemnajst!
PRVA: To ti moramo povedati!
TRETJI: Gaga! To moraš zvedeti!
ČOPKA: Toliko račk se izgubi vsak večer, da zdaj njihove mame jočejo, ker ne vejo, kje so račke.
PRVA: Našli smo sedem račk! Zdaj moramo najti še njihove starše!
ČOPKA: Dragi Rac, boš znal najti kakšno raco, kakšnega racmana in kakšno prestrašeno raco in racmana skupaj?
RAC: Joj, kaj je življenje eno samo iskanje? Iskanje brez miru po ribniku v temi?
ČOPKA: Težko je biti raca. Težko.
PRVA: Kako težko je šele biti mala račka!
ČOPKA: Plavajmo v klinu in iščimo race in račke- …
RAČKI IN RAČKE: Plavajmo, plavajmo, plavajmo v klinu naprej!
ČOPKA: Dragi Rac, če hitro ne najdeva staršev od teh sedmih rac, bova jutri pazila sedemnajst malih račk …
PRVA: No, pa smo srečna družinica!
RAČKI IN RAČKE: Plavajmo, plavajmo, plavamo naprej!
16.
Ribnik.
Hladen veter.
Padavine.
LABOD: Minilo je poletje, prišla je jesen, listje je odpadlo z vej, sneg se je vsul z jasnega neba, ribnik je zamrznil … divje race pa so postale tako zelo domače, da se nenehno gnetejo v majhni mlaki na sredi zaledenelega ribnika … kdo bi si mislil, to so bile včasih majhne račke in majhni rački … zdaj so pa že vsi večji kot mama Čopka in ata Rac … in kako gagajo … še bolj mi gredo na živce kot kopalci poleti in turisti in njihovi kužki … težko je biti labod v teh težkih časih … težko je biti velika snežno bela ptica …
Konec
Ribnik pomladi, poleti, jeseni, pozimi
(Spomini neke race)
OSEBE:
ČOPKA
RAC
PRVA
DRUGA
TRETJI
ČETRTA
PETA
ŠESTI
SEDMI
OSMI
DEVETI
DESETA - njune male račke in rački
Opomba: Račkam in račkom lahko damo tudi imena, lahko pa tudi nekoliko zmanjšamo zasedbo, strnemo nekaj oseb.
Kuža PAZI
LABOD
GAŠPER
(NJEGOVA) MAMA
Dogaja se ob ribniku v različnih letnih časih.
1.
Ribnik, obdan z drevesi.
Nežno pljuskanje vode.
Žabe regljajo. V daljavi.
Frfotanje ptic.
Račke gagajo.
Nenadoma nekaj račjega vpitja v zraku, raca čofne v vodo.
ČOPKA: Pazi, kako pristajaš. Ne špricaj me po frizuri.
RAC: Nisem se mogel premagati. Beli in rdeči lokvanji. Tvoja vitka postava je drsela med njimi v neizmerni lahkotnosti, v sijaju zahajajočega sonca si se mi zdela prava kitajska mandarinka!
ČOPKA: Raje odleti za prijatelji … že tri kroge so naredi … kvakajo za tabo … srce se jim trga …
RAC: Kaj mi pomagajo prijatelji? Srce se mi trga, ker sem sam. Tisoč hribov in dolin smo preleteli … tisoče zasneženih gora … peko gozdov in mest in avtocest in zamrznjenih jezer smo iskali pot v tople kraje …
ČOPKA: Ne zdiš se mi ravno mlad. Kje imaš ženo?
RAC: Vse naše race je pobrala mrzla zima.
ČOPKA: Ne verjamem. Prišla bo pomlad in boš odletel. Tudi racmani niso več zvesti kot so bili. Gotovo je kje v daljavi kakšna raca, ki čaka nate?
RAC: Prisežem ti! Lisica jo je pojedla. Kvakici je drselo na ledu in ni pravočasno vzletela! Že tri leta jočem za njo!
ČOPKA: To je že bolje. Veš, v naših krajih cenimo spektakularne pristanke na črni vodni gladini ribnika, cenimo, da ti prijatelji gagajo nad glavo in te čakajo in čakajo, kaj si bil vodja tropa ali kaj? Kaj se ne morejo pobrati naprej brez tebe?
RAC: Kje pa! Razgledujejo se. Vsak bi si želel najti kakšno raco!
ČOPKA: Tu ni rac! Kaj si mislite, ta ribnik je poleti pravo kopališče v ponos turizma. Race, račke, labodi, vse izgine kar čez noč!
RAC: Tebe sem vseeno našel, kako ti je ime?
ČOPKA: Čopka.
RAC: Jaz sem Rac Skvik. Kliči me kar Rac. Če si zato, lahko malo zaplavava v krogu med lokvanji … sončnemu zahodu naproti?
ČOPKA: Sem zato. Samo, če bodo oni tvoji prijatelji nehali krožiti nad nama …
RAC: Ne skrbi zanje. Moraš se pa navaditi nanje. Čez nekaj dni bodo že prišli pogledat, če sem še živ.
ČOPKA: In kaj potem če ne bi bil živ?
RAC: To bi jih razveselilo ravno tako kot če bi me napodila. Prijetne race danes ne srečaš kar tako. Ker težko je biti raca v teh nemirnih časih. Vsak dan izjemni napori, tveganja … pa še toliko znanja si je potrebno pridobiti, da preživiš v tem vedno bolj civiliziranem okolju … ni ta ribnik malo premajhen?
ČOPKA: Nekateri mu pravijo celo jezero.
RAC: Celo čolne vidim …
ČOPKA: Turisti so naše edino upanje: odmetavajo plastične steklenice, tako nastanejo med trsjem pravi otoki, z malo sreče je mogoče splesti gnezdo …
RAC: Si že kdaj gnezdila? Imaš polno sladkih malih račk?
ČOPKA: S tem je nekaj problemov. Ko sem bila še majhna, nas je bilo polno, nas račk, mladi racmani so se obnašali, če povem naravnost, v polni meri neodgovorno!
RAC: Noben te ni maral?
ČOPKA: To ne, to ne. Ampak vsak se je naveličal, si je mislil, kaj mi bo ta račka, ko prinese voda jutri mimo še lepšo in tolstejšo račko?
RAC: In na koncu si morala sama sedeti na jajcih?
ČOPKA: Ko bi vsaj prišlo tako daleč! Še gnezda nisem spletla! Letos moramo začeti povsem drugače! Na trdnih temeljih bova zlepila plavajoče gnezdo! !
RAC: Ampak naj prej malo sprehoda proti sončnemu zahodu … da si ohladim zadek in sperem prah s kril.
ČOPKA: Po potovanju vedno pomaga kratka osvežitev, mar ne?
2.
Jutro na ribniku.
V daljavi žabe.
Ribice skačejo iz vode.
Trsje se pripogiba v vetru.
Razne race si pošiljajo sporočila med sabo.
ČOPKA: Če je gnezdo preveliko, ga lahko kdo opazi.
RAC: Če je premajhno, te lahko kakšen val odplakne.
ČOPKA: Imaš prav, Rac, najboljše je nekaj srednjega. S pravo mero bova v tej goščavi spletla nekaj ravno tako velikega, da se bo vedno znova zataknilo med trsje.
RAC: Ni tu kakšnih prav velikih ščuk ali somov?
ČOPKA: Rib je toliko, da se nenehno lovijo, divje skačejo iz vode, zaman poskušajo požreti druga drugo!
RAC: Vseeno bi rad vedel, kaj mislijo lokalne ščuke in somi o malih račkah?
ČOPKA: Samo to, da ji racman in raca nenehno opozarjata ne nevarnost in vodita v krogih v varna skrivališča med lokvanji!
RAC: Kaže, da bomo imeli poleti veliko dela?
ČOPKA: Za race ni počitnic. Razmnoževanje ali veseli ribolov - zdaj se še lahko odločiš!
RAC: Tolikokrat sem si govoril, da sem potreben oddiha, brez skrbnega čofotanja v toplih plitvinah, rednih piknikov z drobnim ribicami … slastnih žab in vodnih hroščev!
ČOPKA: Saj sem vedela! V življenju en moremo pričakovati ničesar, prav ničesar! Takšen si, kot vsi drugi!
RAC: Ne, ne, ne plavaj proč. Ne iz vode! Na drugi strani tudi čustveno življenje marsikaj odtehta!
ČOPKA: Zdaj se delaš prijaznega, kasneje boš pa odletel kdo ve kam!
RAC: Nikoli še nisem srečal race, kot si ti. Tako preudarne, tako vitke, tako zamišljene v račje uspehe, tako vnete v boju za nadaljevanje vrste! Ti si najlepše, kar se mi je kdaj koli dogodilo!
ČOPKA (razneženo): Počakaj, da mi boš pomagal valiti jajca! Počakaj, da se bova izmenjaval na srednje velikem, zanesljivem in trdnem plavajočem gnezdu!
(Romantična pesem. Idila. Nežna glasba).
3.
(Letni čas se zamenja. Voda v ribniku pljuska odločneje. Precej časa je poteklo. Ptičji glasovi. Žabe v daljavi. Ribe skačejo iz vode. Raca in njen racman sedita na jajcih, izmenično).
RAC: Deset jajc - ni to malo preveč?
ČOPKA: Če imaš suh zadek, vsekakor. Vendar si je mogoče pomagati. Razlezeš se kot umazanija po vodni gladini. Ni dovolj odgovorno splesti gnezdo. Potrebno je odgovorno valiti jajca.
RAC: V tej plavajoči utrdi se te je prav težko najti. Mogoče se bova drugič morala klicati in se bova tako izdala …
ČOPKA: Naredi se kot da te ni, te bom že našla. Samo malo rastlinic poiščem, da mi ne uplahne maščoba pod krili. Takoj, dragi se, se vrne k tebi v plavajočo utrdbo …
RAC: Kaj morem, ljubljena. Globoko sem vznemirjen. Nikoli še nisem valil deset jajc hkrati! Kar zanaša me sem pa tja po najinih bodočih račkah! Pa tako trde so!
ČOPKA: Tudi meni še nikoli ni uspelo znesti deset jajc. Tokrat se mi ponuja edinstvena priložnost! Tokrat nama mora uspeti!
RAC: Nekaj bi vseeno pripomnil: Če bova na tem ribniku imela jato divjih rac, bo življenje postalo neznosno!
ČOPKA: Neznosno je že zdaj. Samo da pride poletje, boš videl stotine kopalcev ob obali, otroci v gumijastih čolnih veslajo med trsjem, debeluhi se valjajo po lokvanjih. Vpitje je neznosno, žoge letijo v vodo in s številnih žarov na obali se vije dim proti nebu! To vse me zelo skrbi. Kako naj raca v tem prijaznem okolju sploh ostane prav zares divja?
RAC: Priletel sem tisoč kilometrov daleč, tak je pač moj življenjski prostor, našla sva se tukaj, ne misliš, da bova zdaj prikovana na ta ribnik? prav divje bova odletela kam na jug ali na sever, na vzhod ali na zahod, nebo in zemlja in mlake - vse to pripada nam, divjim racam!
ČOPKA: Dragi, povsem se strinjam. Midva sva divji raci. Samo kaj bodo najine račke? Ljudje v teh krajih so tako vsiljivi! In tako prepričljivi! Mimogrede se navadiš nanje!
RAC: Rad bi se navadil nanje! Ker na valjenje se bom bolj težko navadil!
ČOPKA: Samo potrpi! Prinesem ti najdebelejšo žabo!
4.
(Visoko poletje. Kopalci ob obali.)
Otroci skačejo v vodo.
Čolni se prevračajo.
Kačji pastir leta ob obali.
Tranzistor se oglasi … pa ga spet ni več slišati … potem pa spet ista melodija nekje drugje.
Nepopisno kričanje zelo številnih kopalcev in izletnikov! Odmevi vsepovsod! )
RAC: Počakaj, Čopka, počakaj! (Postane živčen) Ne moreš kar z malimi račkami med kopalci! Kaj pa če se ščuka skriva pod čolni! Kaj pa če turisti polovijo male račke?
RAC (Histerično): Niti prešteti se ne znajo, ti pa jih voziš na sprehod med kajaki in kanuji!
ČOPKA: Ata Rac je prava divja raca. Vznemirja ga civilizirano okolje. Zdite se mu premajhne za nastopanje v javnosti! Sicer pa pri vas nenehno pogreša znanje raznih račjih spretnosti! - Hudičeve račke, kdaj se boste naučile šteti do deset!
ČOPKA: Osmi, oglasil si se dvakrat, zdaj, kot slišim, vas je deset, ampak to sploh ne bo držalo, ker "Tretji" se še ni oglasil!
PRVA (precej burno): Tretji vleče črva na površje, če mu ne boš pomagala, ga bo črv utopil!
ČOPKA: Kje se naj postavim na glavo ? (Se burno postavi na glavo in se potaplja): Boš pustil črva, butec, vidiš, da te vrže iz ravnotežja! Zakaj ne odpreš kljuna?
DRUGA: Ne more odpreti kljuna, mamica!
PETA: Ker bi mu črv ušel!
OSMI: Bom jaz zagrabil črva!
SEDMI: Ne ti! Saj ga že sedma vleče stran!
(Rac hrupno prileti po zraku).
RAC: Otroci moji! Račke plavajo na sprehod! Račke se ne potapljajo! Račke ne skušajo ujeti krapov, ščuk in vider! divje račke živijo divje, vendar varno in zanesljivo in dolgoletno življenje!
ČOPKA: A tako? Če ti znaš voziti račke na sprehod, potem pač ti vozi račke na sprehod!
RAC: Čopka, ne morem gledat tega strašnega prizora! V koloni po eden vijugate med lokvanji in otroci v plavalnih obročih! Mi smo vendar divje race!
ČOPKA: Ti, Rac, si divja raca, pa precej živčna divja raca, kot je vidite! Kdo pa kaj hoče nežnim milim račkam?
5.
Isti prizor, takoj za prejšnjim.
Na obali silno lajanje in sikanje.
Psiček je napadel laboda.
RAC: Kaj pa je to? Kaj pa je to? Kaj se dogaja z labodom?
PAZI (droben psiček): Misliš, da si velikan, ker raztegneš krila na dva metra? Hov? Ti si samo razpotegnjena raca, nehaj sikati, hov, če vidiš spodobnega plemenitega psa!
ČOPKA (od daleč): Poglej, labod se je postavil bran čuva svojega mladiča.
RAC: Neverjetno! Neverjetno!
ČOPKA: Čeprav je mladič poln črnega puha, zavaljen, dvakrat večji od psa in mirno plava dva metra do obale!
RAC: Strašni pes bo skočil v vodo in raztrgal drobnega mladiča! Strašno! Ne morem gledati?
PRVA: Mamica, zakaj tisti debeluh tam psička za uhelj vleče vstran?
(Psiček cvili)
Tretji: Mamica, zakaj je psiček nehal lajati?
PRVA: Mamica, zakaj je psiček nehal oddajati tako prijetne zvočne signale in zdaj oddaja tako obupne motnje?
DESETA: A ne, mamica, psički ne smejo loviti ptic?
SEDMI: Mamica, kaj so ljudje močnejši od živali?
TRETJI: Dve sestrici sta se skrili pod vodo!
DRUGA: Revici ne preneseta sikanja!
RAC (obupan, se jezi in ne neha jeziti): Moje male račke se skrivajo pod lokvanji, plezajo na lokvanje, padajo z lokvanjev in med lokvanje, skušajo se utopiti pred mojim očmi, so to sploh kakšne race? Kaj bo šele ko jih bomo učili leteti?
6.
Takoj za prejšnjim prizorom, samo na obali.
Kopalci. Vrvež.
LABOD (sika in recitira): Nikoli ne bo pritlikavi četveronožec raztrgal plamenite ptice! Kaj si upate, vi psi? Samo poleti pridete za kakšen dan, ne lovite niti rib, niti vodnih hroščev, še trave ne nabirate po obalah! Čemu sploh služite? Bevskanju?
PAZI: Kdo bo raztrgal tvojega mastnega mladiča? Mar jaz? Hov? Samo ti mi greš na živce, bela golazen! Zibaš se po obali, kot da si najlepši izdelek narave! Butasta raca si, pa nič drugega! Butasta bela raca! Izgini čisti dno ribnika, nažri se glist in crknjenih postrvi! Ne mi pripovedovati zgodb o lepoti beline in vitkosti!
LABOD: To so resne pripombe, gospod četveronožec! Samo da te kdaj dosežem, te bo s kljunom preklal na dva, tri dele, ti bom iztrgal dlako iz repa! Ti bom izpulil uhlje! Boš ti videl, kaj se pravi norčevati iz ptičjega sveta!
7.
Ob ribniku.
Takoj za prejšnjim prizorom, zdaj razgovor med račkami.
PRVA: Mamica, zakaj se je ata Rac potopil pod vodo nekam na dno?
ČOPKA: Sram ga je, prva račka, ker na obali četveronožec žali ptice, posebno še divje svobodne ptice, te najlepše stvaritve narave, te najvišje dosežke v razvoju živih bitij!
SEDMI: Mamica, Rac se bo utopil, če bi neprestano ril pod lokvanji!
DRUGA: Naj raje odleti kam v zračne višave, bo lažje izrazil svoja čustva!
OSMI: Mamica, zakaj pa je pes labodu rekel, da je samo butasta bela raca?
ČOPKA: Ker je labod pač butasta bela raca!
PRVA: Ampak mi nismo butaste bele race, kajne, mamica?
8.
Malo kasneje najde Čopka Raca nekje med lokvanji in pod vrbami.
ČOPKA: Vsaj pet račk bi lahko ti pazil!
RAC: Če pa se potapljajo!
ČOPKA: Samo na glavo se postavljajo. Opazujejo svet onkraj. Opazujejo neznano. Kaj če je nekdo mlada račka, ne sme biti radoveden?
RAC: Ni res. Potapljajo se!
ČOPKA: Tudi ti si se potapljal, ko si bil majhen!
RAC: Nisem. Mama mi je prepovedala!
ČOPKA: Tudi jaz sem jim prepovedala. Še repe jim populim včasih, pa še me ne ubogajo!
RAC: Draga Čopka, tako zelo te ljubim, tako zelo sem bil srečen, da sem ti pomagal valiti jajca! Ampak zdaj, zdaj, zdaj ne morem slediti dogodkom! Kako naj pazim vsaj pet najinih račk, ko pa vseh deset račk zvečer teka po obali in se nabaše s kruhom, ki so ga pozabili kopalci in z bonboni in slanimi palčkami, potem pa so male race pretežke, da bi se držale na vodi! Pa se kar lovijo za lokvanje in se mi pred nosom utapljajo! Huhuhuhuu!!!!!!!
ČOPKA: Dragi, račke bodo zrasle in odletele novemu življenju naproti, dragi, pokaži jim, kje najdejo zdravilna zelišča za boljšo prebavo, čuvaj račke, da jih ne ujame kuža Pazi in kaj šele Lisica Mica.
RAC: Rad bi. Zelo rad. Ampak se bojim odgovornosti!
ČOPKA: Star racman si! Z dobro naoljenim perjem drsaš po gladinah številčnih ribnikov! Kaj se boš bal desetih malih račk, ki komaj znajo šteti do deset?
RAC: Saj ne znajo! Saj zato se tako prestrašim! Če se katera skrije, se tako prestrašim, da sploh ne morem potopiti glave pod gladino, da bi pogledal, kje račka sploh tiči?
ČOPKA: Ah, kaj se boš izgovarjal, pet račk vzameš ti, pet račk vzamem jaz! Kar izberi si jih! Še bolje, katera gre z atom Racem, katera gre z mano? Postavite se v vrsto …
RAC: Vidiš, vseh deset jih plava v koloni po eden in vseh deset plava za tabo!
ČOPKA: Račke, to ne bo šlo! Tudi jaz imam pravico do počitka! Tudi jaz imam kdaj pravico, da se ukvarjam samo z nekaj manj račkami! - Ata Rac, ti vzameš male racmančke, jaz pa vzamem male račke! Odplujemo na pašo. -Čez dva dni se spet srečamo tukaj!
RAC: To je izkoriščanje racmana po raci! To je poseg v mojo osebno samostojnost!
ČOPKA: Prva, druga … četrta, peta, deseta …
RAC: Rački, kar lepo za mano! Tretji, šesti, sedmi, osmi, deveti! (Ponovi) Tretji, šesti, sedmi, osmi, deveti! Kaj naj delam s petimi malimi rački? Saj to je cel trop? Kaj naj letim z njimi na sever na tisočera jezera?
9.
Čez nekaj dni - lep sončen dan ob ribniku.
Koraki po poti.
Nekam manj turistov ali pa so bolj oddaljeni.
Deček in njegova mama prihajata po poti s kužkom Pazijem.
GAŠPER: Mama, poglej, račke!
MAMA: Tu ni račk!
GAŠPER: Mala račka plava ob obali in skovika!
MAMA: Ne skovika, ampak gaga. Izgubila je mamico.
GAŠPER: Poglej, kako velika riba se zadržuje v globini. Gotovo hoče pojesti tole račko!
PAZI (priteče in laja): Gašper, ne ukvarjaj se s tujimi živalmi! Grrr! Pa še pticami! Jaz, jaz sem tvoj kuža Pazi, kaj si znorel! Kaj si znorel, da boš lovil račko med lokvanji? Kaj jo boš nesel domov? Ti jo bo mama gojila v umivalniku namesto igrače? Grrrr! Hov! Hov! !
MAMA: Zdi se mi, da nama pazi skuša nekaj dopovedati.
GAŠPER: Naš Pazi ne mara račk! Kar steklino dobi, če zagleda račko!
MAMA: Pazi se, pazi! Da te račka ne oplazi!
GAŠPER: Mama, riba se dviga na površino, odpira usta in spušča mehurčke! Pojedla bo račko!
PAZI (laja).
MAMA: To je krap. Krap ne bo pojedel račke!
GAŠPER: Kako to veš?
MAMA: Vse življenje opazujem račke na robu ribnika, pa tudi krape, ki leno plavajo v globinah ribnika. Krapi ne marajo račk, verjemi mi! - Pazi, teči in poišči kakšnega laboda! Naj te labod posluša, da ne bom jaz oglušela!
GAŠPER: Danes sem hotel uloviti kakšno školjko!
MAMA: Kaj ti bo pa školjka?
GAŠPER: Školjko zagledam v vodi, odprta je, lovi hrano in diha, potisnem ji šibo v režo, školjka se zapre in jaz jo izvlečem!
MAMA: PAzi lovi labode, ti pa školjke, se ne bi zmenila in skupaj nabirala borovnice?
GAŠPER: Ampak, mama, osvojiti je potrebno morske globine!
MAMA: Ti preiskuj globine! Samo da ne nabiraš račk! In jih ne tlačiš v žep!
(Tiho gaganje).
PAZI (divje laja): Butec majhen, zakaj si stlačil račko v žep? Zdaj ne bo nehala cviliti! Hav! Hav hav!
MAMA: Kaj ti je, Pazi? Kaj ti ni dovolj, da si napadel pet labodov in štiri mačke in dva martinčka? Kaj hočeš zdaj še Gašperčka raztrgati? O ti hudičev pes, na vrvico te bomo dali pa bo!
PAZI (se znajde na vrvici in presunljivo cvili): Kaj se razburjam? Pač nesemo raco domov. Da, pa kaj, če je majhna in čivka? Če natančno pomislimo je tudi raca hrana!
MAMA: Zakaj pa tako čudno hodiš, Gašper?
GAŠPER: Nič čudno ne hodim, mama!
MAMA: Tako nenavadno racaš!
GAŠPER: Niti slučajno ne racam! Kako pa naj racam! Racaš, kot da imaš raco v žepu! To! Tako!
PAZI: Gospodarica, gospodarica, kako ne opaziš, da je tvoj mulc iztrgal račko iz naravnega okolja in jo stlačil v žep, pa zdaj račka brca in brca in kljuva, pa ker je še tako majhna, ne more iz žepa!
MAMA: Če natančno pomislimo, je kuža Pazi bevskajoča nadloga! Kaj mu je? Zakaj se ne more pomiriti?
GAŠPER (sam pri sebi): Če natančno pomislimo, je raca kosilnica za alge! Koristna za čiščenje stoječih in tekočih voda! Brez rac bi bilo naše življenje revnejše!
MAMA: Ojoj, labod se približuje! Krila širi! Sika!
LABOD (divje sika):
(Pazi divje laja).
PAZI: Jaz bom zbežal! Ne maram videti tega laboda!
MAMA: KAj ti je, pazi? Me boš potegnil v vodo?
PAZI (razlaga): Ta labod je norec! Njegov mastni mladič plava tam nekje po sredi ribnika, on pa sika! -
MAMA: Kaj je, Gašper? Si ti brcnil laboda? Zakaj je jezen nate, na Pazija pa prav nič?
LABOD: Boš vrnil račko? Boš pri priči dal račko nazaj v vodo? Tako te kljunem, da ti bo račka iz nosa padla!
(Strašen spopad s hrupom in z vmešavanjem raznih človeških in živalskih glasov se nadaljuje)
10.
Čopka plava proti sončnemu zahodu.
ČOPKA: Otroci moji, to je sončni zahod.
PRVA: Kaj je to sončni zahod, mama?
ČOPKA: To je nekaj, kar se primeri vsak večer, razen če ni megle in ne dežuje.
DRUGA: A če dežuje, potem sonce sploh ne zaide in kar sije?
ČOPKA: Ne, druga račka, če dežuje in je megla, potem sploh ne vidimo, kdaj je sonce zašlo!
PETA: Kako je to zapleteno!
DESETA: Zapleteno je, pa še ponavlja se!
ČETRTA: To je pa res preveč za malo račko!
ČOPKA: To je preveč tudi za veliko račka! Ampak kaj vidim, zakaj plava za mano šest račk?
OSMI: Jaz nisem račka, jaz sem raček!
ČOPKA: Kako si prišel sem?
OSMI: Hudobni deček me je pograbil za vrat, me otresel, me stlačil v žep.
ČOPKA: Ah, lažeš. Tvoj ata Rac tega gotovo ne bi pustil!
Osmi: Kako ne! Sploh ni opazil! Kar naprej je plaval!
ČOPKA: Kje so pa tvoji bratci?
OSMI: Ko je fantek pograbil mene za vrat, nobenega več ni bilo! Šesti se je skril na plavajoči otok, sedmi je zlezel na vrbo na robu ribnika, deveti je zlezel na čoln ob pomolu … tretji pa je kar tako zavil v napačno smer … .
ČOPKA: Jaz, nesrečnica! Izgubila sem pet racmančkov, pa še svojega dragega Raca! Kako se naj zanesem na moškega, pa če je še tako silen Racak! Ja, kako si se pa ti rešil, osmi raček?
OSMI: Labod je toliko časa sikal na Gašperčka, da je Gašperček ponor in me je stresel in me je zabrisal v loku, da sem čof! Treščil v vodo!
ČOPKA: Kje je zdaj nesrečni Rac? Kam ga je odneslo?
11.
Na obali.
Labod in Rac se srečata.
RAC: Labod, labod Belinko … si videl kje kakšnega račka?
LABOD: Enega sem pa res. Deček ga je vtaknil v žep! Tisti mali zoprnež s psom!
RAC: Joj, jaz nesrečnež! Še danes sem s petimi prekrasnimi malimi racaki plaval sem ter tja po ribniku! Ponosno in zadovoljno! Končno enkrat sem začutil ponos, da sem očka in vodja račje borbene vrste! Zdaj pa sem ostal čisto sam!
LABOD: To je pa neprijetno.
RAC: To je grozno! Čopka, moja draga Raca, me ne bo hotela več niti videti! Kje naj iščem male racake?
LABOD: Načeloma mora družina ostati skupaj. Načeloma. Kljub psom in hudobnim dečkom! Kljub lajanju in drezanju s palicami!
RAC: Kam je šel deček? Naprej po poti ob ribniku? Naj letim za njim?
LABOD: Pomiri se! Toliko časa sem sikal v dečka in njegovega psa, da je deček vrgel račka v vodo!
RAC: Joj, moj sin! Gotovo se je utopil!
LABOD: Po moje se ni utopil, saj je raca!
RAC: Kje pa je potem?
LABOD: Pač plava kje a okoli in kliče starše, kaj pa naj drugega počne majhen raček?
RAC: Poiskati ga moram!
LABOD: Hitro! Samo hitro, da ga ne najde lisica!
RAC: Hvala ti, labod!
LABOD: Ni za kaj, ni za kaj! Samo pohiti, racman! Lisice najdejo ravno najglasnejše!
RAC: Joj, joj, lisice … lisice …
12.
Čopka in račke plavajo v ravni vrsti.
Prva račka: Mislim, da me račke čutimo potrebo po obeh starših!
ČOPKA: Samo, da te ne slišim več za tistega nesrečnega Racmana!
DRUGA: Očka ni kriv! Naloga je bila prenaporna za njega!
ČOPKA: Pet malih račkov mi je izgubil! Tega mi ni nareidl še nobeden!
ČETRTA: Ampak saj jih je šel pogumno iskat!
ČOPKA: Temna noč se zgrinja na obalo, sonce je zašlo, hladen vetrič pihlja z gora, ljudje na obali so začeli peči čevapčiče, muzika odmeva preko ribnika! Kdo bo prenašal vse to, če so mali rački izgubljeni?
PRVA: Mama, pa saj je osmi raček sam priplaval!
ČOPKA: Aha. Potem, ko ga je deček stisnil za vrat, stlačil v žep in potem ko ga je labod komaj rešil! Veš, kakšna nesreča, če bi labod kljunil dečka in bi deček se prevrnil na rit in se prevrnil na našega osmega račka …
Osmi raček: Saj sem tu, mama, saj plavam z vami v koloni!
ČETRTA: Kaj čakamo? Plavajmo pogledat, kateri raček je …
(Račke se prav dolgo in intenzivno iščejo po jezeru).
(Silen račji hrup in nekaj zabavne glasbe).
13.
Rac zelo otožen plava po ribniku.
RAC: Oh, ribnik, tebi je lahko: voda se preliva k daljnim obalam. Jaz pa čakam sam sredi črnega vodovja, čakam, da zagledam kje kakšnega dragega račka, račka pa nikjer nobenega … .
(Žabe regljajo v daljavi).
(Razni ptiči v zraku, tudi v daljavi).
(Kakšna riba skoči iz vode in trešči spet vanjo).
RAC: Kaj vidim? Raca v daljavi! Za njo pa v klinu plava ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset, enajst. dvanajst, trinajst, štirinajst, petnajst, šestnajst, sedemnajst malih račk! To ne more biti Čopka, moja draga čopka je imela zgolj deset račk! - Kako da imajo druge race po sedemnajst malih račk, jaz pa nobene? Kako to?
RAC: Pač tako. Nepreviden sem bil. Odletel bom za prijatelji v daljne kraje. Daaaa! Ne bo me več sram! Da, nikoli več me ne bo nazaj!
(Rac se sreča s klinom iz malih račk).
DRUGA: Mama, poglej, kako zamišljen racman plava tam po temni vodi.
PRVA: Vzleteti hoče!
TRETJI: Gotovo bo poletel v daljne kraje!
OSMI: In ga ne bo več nazaj!
ČETRTA: To je naš ata!
ČOPKA: Ni mogoče. Racman, ki izgubi pet mladičkov, se sam požre! Utopi! Raztrga se na drobne kose, da ga žabe lažje pogoltnejo!
13.
Ribnik, takoj zatem …
Račke priplavajo k Racu.
OSMI: Ata Rac, ata Rac, kako lepo, da smo te našli!
PRVA: Kje pa plavaš, da te ni nikjer?
RAC: Kje pa naj bom? Izgubil sem račke, tretjega, šestega, sedmega, osmega, devetega …
ČOPKA: Šestega smo našli na plavajočem otoku.
DRUGA: Sedel je na plastenki sadnega soka!
PRVA: Sedmi se je skrival na vrbi ob bregu!
DRUGA: Deveti je zlezel v čoln, privezan na bregu!
OSMI: Mene pa je odnesel deček s psom …
ČOPKA: Osmega pa je rešil labod. Toliko časa je sikal na dečka … da ga je deček zabrisal daleč v vodo!
OSMI: In to naravnost na glavo!
PRVA: Vsi smo skupaj!
DRUGA: Plavamo v klinu!
TRETJI: Naučili smo se potapljati!
ČETRTI: In našli smo sladke koreninice!
RAC: Saj ne morem verjeti! Saj tu ste moji mali rački in račke … In moja draga Čopka! -Ampak zakaj vas je sedemnajst!
PRVA: To ti moramo povedati!
TRETJI: Gaga! To moraš zvedeti!
ČOPKA: Toliko račk se izgubi vsak večer, da zdaj njihove mame jočejo, ker ne vejo, kje so račke.
PRVA: Našli smo sedem račk! Zdaj moramo najti še njihove starše!
ČOPKA: Dragi Rac, boš znal najti kakšno raco, kakšnega racmana in kakšno prestrašeno raco in racmana skupaj?
RAC: Joj, kaj je življenje eno samo iskanje? Iskanje brez miru po ribniku v temi?
ČOPKA: Težko je biti raca. Težko.
PRVA: Kako težko je šele biti mala račka!
ČOPKA: Plavajmo v klinu in iščimo race in račke- …
RAČKI IN RAČKE: Plavajmo, plavajmo, plavajmo v klinu naprej!
ČOPKA: Dragi Rac, če hitro ne najdeva staršev od teh sedmih rac, bova jutri pazila sedemnajst malih račk …
PRVA: No, pa smo srečna družinica!
RAČKI IN RAČKE: Plavajmo, plavajmo, plavamo naprej!
16.
Ribnik.
Hladen veter.
Padavine.
LABOD: Minilo je poletje, prišla je jesen, listje je odpadlo z vej, sneg se je vsul z jasnega neba, ribnik je zamrznil … divje race pa so postale tako zelo domače, da se nenehno gnetejo v majhni mlaki na sredi zaledenelega ribnika … kdo bi si mislil, to so bile včasih majhne račke in majhni rački … zdaj so pa že vsi večji kot mama Čopka in ata Rac … in kako gagajo … še bolj mi gredo na živce kot kopalci poleti in turisti in njihovi kužki … težko je biti labod v teh težkih časih … težko je biti velika snežno bela ptica …
