Marjan se vrača iz Bosne in s Hrvaške pa sreča Rona v Studiu.
Ron in Marjan poklepetata o zanimivostih.
MARJAN: Metodo imajo preprosto. Ko top uniči mitraljesko gnezdo, pošljejo novo posadko treh ljudi v gnezdo. Potem Hrvati znova zadenejo nove tri, potem Srbi pošlje novo posadko …
RON: Na kateri strani si bil?
MARJAN: Na hrvaški. Sem vprašal, zakaj so tako neumni in zakaj vedno znova ustrelijo novo posadko …? So rekli »Ker tam gnezda ne sme biti. Pa ker moramo doseči nekakšne rezultate.«
RON: Ne razumem.
MARJAN: Srbi pošljejo v prvo bojno črto Madžare ali Šiptarje. Tako se znebijo tujih elementov v lastnih vrstah.
RON: Kaj pa, če oni nočejo iti … saj ni treba, da grejo cesta za masleniški most ni plaža v Normandiji … ?
MARJAN: Če ne grejo, jih ustrelijo, pa je tudi v redu … pa če jih samo zaprejo … Tudi v tem primeru je v redu
RON: Zanje?
MARJAN: Ja, zanje?
Drugi prizor
PIVOČasovno lahko tudi več dni kasneje, sproščeno vzdušje.
Marjan v prostoru pred pisarno sreča Tilčko. Poklepetata.
Marjan, Tilčka.
MARJAN: Pivo je najboljše. Vsak potrebuje pivo.
TILČKA: Kaj jim ga odpreš ali samo pokažeš?
MARJAN: Sitni so ko pes. Na vsaki cesti, za vsakim vogalom zaseda. Ne veš, kdo so. Čudni tipi. Vojaki sami zase za svoj račun. Ali za čigav račun pač? Ustavijo avto. Poveš, da imaš pivo. Prebrskajo avto, zaplenijo kišto pira. Greš naprej.
TILČKA: Je to kakšna posebna skrivnost? Zakaj je pivo tako učinkovito?
MARJAN: Zaradi žeje. Vsak misli, če je danes nekdo pripeljal pivo, ga moram pustiti pri življenju, ga bo pripeljal še drugič …
TILČKA: V naslednjem življenju?
MARJAN: Vsaj v naslednji vojni. Vojne se ponavljajo, pivo pa je vedno živa nujnost.
TILČKA: Ko drugič prideš - vrnejo flaše?
MARJAN: Ne, ko prideš drugič včasih najdeš stare tipe, včasih najdeš nove tipe. Hočem reči, novo vojsko, novo sprto stran.
TILČKA: Vsi pijejo pivo?
MARJAN: Direktor mi ga je premalo odobril. S tako malo piva v Bosni ne morem preživeti.
TILČKA: Svinjarija. Vojno imamo sto kilometrov od Ljubljane, pa tri tovarne piva, pa ne najdemo načina, da bi podpirali sprte vojskujoče si alkoholike?
Tretji prizor
Pisarna.
Marjan in Tom sredi razgovora.
MARJAN: počasi, epsko Poročnik Zverinjek nas je peljal preko reke. Skrili smo se v hišico na polju, ni mi bilo všeč, rekel sem, tu ne bom in šel naprej, najprej so me nadrli, nori dopisnik, crknil boš, potem so podvomili, vase in v situacijo, deset jih je šlo z mano, ostali ne, takoj nato je granata zadelo hišico …
TOM: Ne mi nategovat.
MARJAN: Točno tako. Kismet, usoda. - Gremo čez polje, poslušamo po radijskih zvezah, kaj se dogaja, pridemo v vas, v vasi vse tiho..
TOM: Nikjer nikogar?
MARJAN: Nikjer nikogar. Tako se nam je zdelo. Potem sredi vasi skladovnica. Z žago so razžagali kakšnih dvajset ljudi. Glave na en kup. Noge na enega, roke na drugega, trupla na četrtega, vse še toplo …
TOM: Pretiravaš. Zakaj toliko različnih skladovnic? Ni dovolj ena?
MARJAN: Ne. Jasno. Ena bi bila dovolj. Ampak tako je bilo. Veličastno drvarsko delo. Nihče ne bi verjel!
MARJAN: Kaj ste pa naredili?
MARJAN: Prižgali smo radio, radio šumi šumi, še preden ulovimo naše, ulovimo ukv postajo, po radiu so že na dolgo in široko sporočali številko naše enote, navajali poročnika Zverinjaka, pa iz katere vasi smo šli, pa na kateri koti je prišlo do incidenta, pa v kateri vasi smo zdaj, hladno kot vremenska poročila, pa naštejejo imena, očetova imena, priimke, dekliške priimke in starost žrtev … tistih, ki smo jih baje mi razsekali na kose …
TOM: Ja, kaj jih niste? Hočem reči, menda jih ja niste?
MARJAN: se razburi: Če sem lepo rekel, ko smo prišli v vas, nič hudega sluteč, smo mislili, da je izumrla, vse tiho, nobenih ljudi, samo nekaj izgubljenih kokoši, belih z rjavimi lisami, potem pa tiste skladovnice …
TOM: Vojna je igra okoli tega, kdo je zločinec.
MARJAN: Še zdaj mi ni jasno, kako so lahko dvajset ljudi tako hitro z žago razrezali … So jih morali imeti že zbrane in zvezane … veš, koliko se zamudiš, če prebivalstvo bezaš iz kleti ali loviš po podstrešjih! Kot vse kaže … tudi ni bilo pravega časa za ubijanje … kar žive so jih morali razrezati. Eden drži človeka, drugi pa žaga … roko, nogo, trup, glavo …
TOM: Pa dobro, kaj vse bo še na radijo? Ti si se javil direktno v program?
MARJAN: Vedno enako. Tako kot iz Vukovarja in Cerkelj, iz Trzina … iz Sarajeva … tudi zdaj … javim se direktno, povem, kako je na bojišču …
MARJAN: Ja, vidiš, tebi je lahko, ti pokličeš centralo, govoriš, tehniki prenašajo, samo ton ji zanima … Ja, potem pa ljudje mislijo, da je radio vsega kriv! Da smo mi vsega krivi!
MARJAN: Radio ni, ampak televizija pa ja. Dopisniki: Snemalci. Organizatorji! Ampak vsi so zavarovani. Če tak tipček ohromi, že pet sto tisoč mark zavarovalnine! Luksuz, ti rečem!
TOM: Saj sem rekel zadnjič, kaj si misliš, naj se ti kaj zgodi, potem bo pa naše pokojninsko zavarovanje trideset let skrbelo zate … da boš lahko član predsedstva združenih organizacij para in tetraplegikov!
MARJAN: Tvegam. Tvegam pač!
TOM: Ti že tvegaš. Ampak če te uničijo, kdo bo plačeval pokojnine tvojim otrokom? Delovno ljudstvo Slovenije? Pa še za prevažanej po Bosni in Hrvaški, po tisti divjini? Lep turizem! Ja kaj misliš, da se splača še kaj tvegati, da se splača še tvegati kakšen izdatek zaradi onih prepotentnih norcev tam doli? Naj se sami pobijejo, če se hočejo, naj sami svojim otrokom plačujejo pokojnine, če jim bo zneslo … Še super, če bodo prišli čez sto mark po osebi …
MARJAN: Toliko let to traja … Programsko ni sprejemljivo, da bi jih kar ignorirali, moramo se ukvarjati tudi s sosedi …
TOM: Skrbeti moramo za nerazvite? Si to hotel reči? Petdeset let smo skrbeli za nerazvite. Zdaj vidiš, zdaj, hočem reči, lahko hodiš gledat v Bosno in na Hrvaško, kako so se razvili … v kaj … ? Kaj se je pa zgodilo z Bernardom?
MARJAN: noče povedati Nimam pojma. S katerim?
TOM: Moraš se spomniti. S tonski tehnikom, tisti čisto mladim. Z nama se je peljal na letališče, dan potem so ga pa vpoklical.
MARJAN: Kaj pa vem, teritorialec kot teritorialec, poslali so ga na položaje … premlad je bil, to je!
TOM: Vpraševal sem, kje je … pa ne dovolj vztrajno … Tako impresivno je obračal med drevesi …
MARJAN: Aha, se spomnim. Povem ti. Pa ne reči mi potem, da sem jaz kaj kriv. Takoj po premirju še ni prišel domov. Še preden so se ljudje prav oddahnili in se začeli veseliti … dan, dva po premirju … ko je prvi krč popustil … Pa so ga poslali domov, da se naspi in preobleče …
Četrti prizor
Retrospektiva
Povratek v času nazaj v vzdušje tik ob koncu junijske vojne. Noč.
Babica posluša radio.
Nenehen dotok informacij. Nenehno govorjenje. Ravno Marjan se oglaša.
Džip sope v hrib, potem ustavi v hribu. Loputanje z vrati.
Bernard se vrača iz bitke. Strojnico vleče za sabo. Čelado in nahrbtnik prav tako …
BABICA: priteče naproti Bernard si ti?
BERNARD: zase Kako me je lahko slišala? Če se oglasim, bom moral domov.
Trenutek tišine.
BABICA: Pa se mi je zdelo, da je Bernard. Ta radio, človek ogluši, če ga neprestano posluša!
Babica oddide v hšo.
Bernard je utrujen. V temi se je vsedel, s težavo vstane in si oprta vse mogoče … potem okleva, kam bi zavil, zavije k Bebinemu oknu …
Bebino okno se prikaže … približamo se mu. Samo medla svetloba …
Bernard stopi k oknu in potrka.
Potrka še enkrat.
Potrka še tretjič.
Potem počasi odsune okno …
Nenadoma se prižge luč.
Beba in nekdo drug se porivata na vse pretege. Glasovi strasti prihajajo skozi okno …
BEBA: Še še še še … ti si moj junak … ti si moj … ti … daj daj daj … stresi me … Daj, daj …
Veličasten seks, vsaj zvočno, če ne v pantomimi.
Bernard posluša nekaj trenutkov.
BERNARD: Beba … kaj delaš? Beba … ljubezen … ? Potem si reče sam pri sebi Ne bodi nor, štiri dni te ni bilo … No, pa grem k babici, pa grem k babici, bo vsaj babica vesela … čaka me …
Naredi nekaj krogov, enega dva, medtem kriki
BEBA: Kdo je odprl okno? Se je samo? Bernard, ne, ne! Ne bodi nor, ne splača se!
BERNARD: Si je že prislonil puško na vrat in pritisnil na petelina, rafal
BABICA: čez čas odpre vrata Je kdo streljal? - Čez čas Ah, najbrž je bilo na televiziji.
Konec
Prvi prizor
Nekaj mesecev kasneje.
Marjan se vrača iz Bosne in s Hrvaške pa sreča Rona v Studiu.
Ron in Marjan poklepetata o zanimivostih.
MARJAN: Metodo imajo preprosto. Ko top uniči mitraljesko gnezdo, pošljejo novo posadko treh ljudi v gnezdo. Potem Hrvati znova zadenejo nove tri, potem Srbi pošlje novo posadko …
RON: Na kateri strani si bil?
MARJAN: Na hrvaški. Sem vprašal, zakaj so tako neumni in zakaj vedno znova ustrelijo novo posadko …? So rekli »Ker tam gnezda ne sme biti. Pa ker moramo doseči nekakšne rezultate.«
RON: Ne razumem.
MARJAN: Srbi pošljejo v prvo bojno črto Madžare ali Šiptarje. Tako se znebijo tujih elementov v lastnih vrstah.
RON: Kaj pa, če oni nočejo iti … saj ni treba, da grejo cesta za masleniški most ni plaža v Normandiji … ?
MARJAN: Če ne grejo, jih ustrelijo, pa je tudi v redu … pa če jih samo zaprejo … Tudi v tem primeru je v redu
RON: Zanje?
MARJAN: Ja, zanje?
Drugi prizor
PIVOČasovno lahko tudi več dni kasneje, sproščeno vzdušje.
Marjan v prostoru pred pisarno sreča Tilčko. Poklepetata.
Marjan, Tilčka.
MARJAN: Pivo je najboljše. Vsak potrebuje pivo.
TILČKA: Kaj jim ga odpreš ali samo pokažeš?
MARJAN: Sitni so ko pes. Na vsaki cesti, za vsakim vogalom zaseda. Ne veš, kdo so. Čudni tipi. Vojaki sami zase za svoj račun. Ali za čigav račun pač? Ustavijo avto. Poveš, da imaš pivo. Prebrskajo avto, zaplenijo kišto pira. Greš naprej.
TILČKA: Je to kakšna posebna skrivnost? Zakaj je pivo tako učinkovito?
MARJAN: Zaradi žeje. Vsak misli, če je danes nekdo pripeljal pivo, ga moram pustiti pri življenju, ga bo pripeljal še drugič …
TILČKA: V naslednjem življenju?
MARJAN: Vsaj v naslednji vojni. Vojne se ponavljajo, pivo pa je vedno živa nujnost.
TILČKA: Ko drugič prideš - vrnejo flaše?
MARJAN: Ne, ko prideš drugič včasih najdeš stare tipe, včasih najdeš nove tipe. Hočem reči, novo vojsko, novo sprto stran.
TILČKA: Vsi pijejo pivo?
MARJAN: Direktor mi ga je premalo odobril. S tako malo piva v Bosni ne morem preživeti.
TILČKA: Svinjarija. Vojno imamo sto kilometrov od Ljubljane, pa tri tovarne piva, pa ne najdemo načina, da bi podpirali sprte vojskujoče si alkoholike?
Tretji prizor
Pisarna.
Marjan in Tom sredi razgovora.
MARJAN: počasi, epsko Poročnik Zverinjek nas je peljal preko reke. Skrili smo se v hišico na polju, ni mi bilo všeč, rekel sem, tu ne bom in šel naprej, najprej so me nadrli, nori dopisnik, crknil boš, potem so podvomili, vase in v situacijo, deset jih je šlo z mano, ostali ne, takoj nato je granata zadelo hišico …
TOM: Ne mi nategovat.
MARJAN: Točno tako. Kismet, usoda. - Gremo čez polje, poslušamo po radijskih zvezah, kaj se dogaja, pridemo v vas, v vasi vse tiho..
TOM: Nikjer nikogar?
MARJAN: Nikjer nikogar. Tako se nam je zdelo. Potem sredi vasi skladovnica. Z žago so razžagali kakšnih dvajset ljudi. Glave na en kup. Noge na enega, roke na drugega, trupla na četrtega, vse še toplo …
TOM: Pretiravaš. Zakaj toliko različnih skladovnic? Ni dovolj ena?
MARJAN: Ne. Jasno. Ena bi bila dovolj. Ampak tako je bilo. Veličastno drvarsko delo. Nihče ne bi verjel!
MARJAN: Kaj ste pa naredili?
MARJAN: Prižgali smo radio, radio šumi šumi, še preden ulovimo naše, ulovimo ukv postajo, po radiu so že na dolgo in široko sporočali številko naše enote, navajali poročnika Zverinjaka, pa iz katere vasi smo šli, pa na kateri koti je prišlo do incidenta, pa v kateri vasi smo zdaj, hladno kot vremenska poročila, pa naštejejo imena, očetova imena, priimke, dekliške priimke in starost žrtev … tistih, ki smo jih baje mi razsekali na kose …
TOM: Ja, kaj jih niste? Hočem reči, menda jih ja niste?
MARJAN: se razburi: Če sem lepo rekel, ko smo prišli v vas, nič hudega sluteč, smo mislili, da je izumrla, vse tiho, nobenih ljudi, samo nekaj izgubljenih kokoši, belih z rjavimi lisami, potem pa tiste skladovnice …
TOM: Vojna je igra okoli tega, kdo je zločinec.
MARJAN: Še zdaj mi ni jasno, kako so lahko dvajset ljudi tako hitro z žago razrezali … So jih morali imeti že zbrane in zvezane … veš, koliko se zamudiš, če prebivalstvo bezaš iz kleti ali loviš po podstrešjih! Kot vse kaže … tudi ni bilo pravega časa za ubijanje … kar žive so jih morali razrezati. Eden drži človeka, drugi pa žaga … roko, nogo, trup, glavo …
TOM: Pa dobro, kaj vse bo še na radijo? Ti si se javil direktno v program?
MARJAN: Vedno enako. Tako kot iz Vukovarja in Cerkelj, iz Trzina … iz Sarajeva … tudi zdaj … javim se direktno, povem, kako je na bojišču …
MARJAN: Ja, vidiš, tebi je lahko, ti pokličeš centralo, govoriš, tehniki prenašajo, samo ton ji zanima … Ja, potem pa ljudje mislijo, da je radio vsega kriv! Da smo mi vsega krivi!
MARJAN: Radio ni, ampak televizija pa ja. Dopisniki: Snemalci. Organizatorji! Ampak vsi so zavarovani. Če tak tipček ohromi, že pet sto tisoč mark zavarovalnine! Luksuz, ti rečem!
TOM: Saj sem rekel zadnjič, kaj si misliš, naj se ti kaj zgodi, potem bo pa naše pokojninsko zavarovanje trideset let skrbelo zate … da boš lahko član predsedstva združenih organizacij para in tetraplegikov!
MARJAN: Tvegam. Tvegam pač!
TOM: Ti že tvegaš. Ampak če te uničijo, kdo bo plačeval pokojnine tvojim otrokom? Delovno ljudstvo Slovenije? Pa še za prevažanej po Bosni in Hrvaški, po tisti divjini? Lep turizem! Ja kaj misliš, da se splača še kaj tvegati, da se splača še tvegati kakšen izdatek zaradi onih prepotentnih norcev tam doli? Naj se sami pobijejo, če se hočejo, naj sami svojim otrokom plačujejo pokojnine, če jim bo zneslo … Še super, če bodo prišli čez sto mark po osebi …
MARJAN: Toliko let to traja … Programsko ni sprejemljivo, da bi jih kar ignorirali, moramo se ukvarjati tudi s sosedi …
TOM: Skrbeti moramo za nerazvite? Si to hotel reči? Petdeset let smo skrbeli za nerazvite. Zdaj vidiš, zdaj, hočem reči, lahko hodiš gledat v Bosno in na Hrvaško, kako so se razvili … v kaj … ? Kaj se je pa zgodilo z Bernardom?
MARJAN: noče povedati Nimam pojma. S katerim?
TOM: Moraš se spomniti. S tonski tehnikom, tisti čisto mladim. Z nama se je peljal na letališče, dan potem so ga pa vpoklical.
MARJAN: Kaj pa vem, teritorialec kot teritorialec, poslali so ga na položaje … premlad je bil, to je!
TOM: Vpraševal sem, kje je … pa ne dovolj vztrajno … Tako impresivno je obračal med drevesi …
MARJAN: Aha, se spomnim. Povem ti. Pa ne reči mi potem, da sem jaz kaj kriv. Takoj po premirju še ni prišel domov. Še preden so se ljudje prav oddahnili in se začeli veseliti … dan, dva po premirju … ko je prvi krč popustil … Pa so ga poslali domov, da se naspi in preobleče …
Četrti prizor
Retrospektiva
Povratek v času nazaj v vzdušje tik ob koncu junijske vojne. Noč.
Babica posluša radio.
Nenehen dotok informacij. Nenehno govorjenje. Ravno Marjan se oglaša.
Džip sope v hrib, potem ustavi v hribu. Loputanje z vrati.
Bernard se vrača iz bitke. Strojnico vleče za sabo. Čelado in nahrbtnik prav tako …
BABICA: priteče naproti Bernard si ti?
BERNARD: zase Kako me je lahko slišala? Če se oglasim, bom moral domov.
Trenutek tišine.
BABICA: Pa se mi je zdelo, da je Bernard. Ta radio, človek ogluši, če ga neprestano posluša!
Babica oddide v hšo.
Bernard je utrujen. V temi se je vsedel, s težavo vstane in si oprta vse mogoče … potem okleva, kam bi zavil, zavije k Bebinemu oknu …
Bebino okno se prikaže … približamo se mu. Samo medla svetloba …
Bernard stopi k oknu in potrka.
Potrka še enkrat.
Potrka še tretjič.
Potem počasi odsune okno …
Nenadoma se prižge luč.
Beba in nekdo drug se porivata na vse pretege. Glasovi strasti prihajajo skozi okno …
BEBA: Še še še še … ti si moj junak … ti si moj … ti … daj daj daj … stresi me … Daj, daj …
Veličasten seks, vsaj zvočno, če ne v pantomimi.
Bernard posluša nekaj trenutkov.
BERNARD: Beba … kaj delaš? Beba … ljubezen … ? Potem si reče sam pri sebi Ne bodi nor, štiri dni te ni bilo … No, pa grem k babici, pa grem k babici, bo vsaj babica vesela … čaka me …
Naredi nekaj krogov, enega dva, medtem kriki
BEBA: Kdo je odprl okno? Se je samo? Bernard, ne, ne! Ne bodi nor, ne splača se!
BERNARD: Si je že prislonil puško na vrat in pritisnil na petelina, rafal
BABICA: čez čas odpre vrata Je kdo streljal? - Čez čas Ah, najbrž je bilo na televiziji.
