Bombek in Renata sedita na jogiju na tleh in kadita.
BOMBEK: Rada imaš seks.
RENATA: Ne vem, od česa to pride?
BOMBEK: Navadno zadostuje, da se moškega dotakneš.
RENATA: Ga pogladiš po hrbtni strani dlani … Redkeje popraskaš po bradi.
BOMBEK: Vsak pa je razumel, kadar si ga stisnila za ramo.
RENATA: Kaj šele, če za biceps.
BOMBEK: Pa mož ve?
RENATA: Kirurg je. Opravlja lepotne operacije. Lepotice so ljubosumne, vse izvohajo, vse izčvekajo.
RENATA: Te zasleduje?
BOMBEK: Dovolj ima žensk. Posebno, ker ima raje moške. Od žensk ima najrajši tiste, ki jih namerava razrezati ali pa jih celo že sam razrezal in dogradil.
BOMBEK: Vsak moški je ljubosumen.
RENATA: Seveda, ničesar ne sme zvedeti. Zato sem predlagala, da kupiva še to garažo v mestu. V mestu je drugače tako težko parkirati. Čas se mi je vseeno zožil na nekaj deset minut vsak dan …
BOMBEK: Rad bi te še velikokrat srečal.
RENATA: Se ne obnese. Mož, zelo zahteven, trije otroci, razvajeni, srednje zanesljivo varstvo.
BOMBEK: Je to tvoj prvi mož?
RENATA: Drugi. Prvi je bil telovadni učitelj, ki je kdaj pa kdaj nadomeščal druge učitelje. Ko je učitelj matematike na Triglavu padel v prepad, je učil matematiko in mi dal kol, ne bi mogla narediti gimnazije, če se ne bi z njim poročila.
BOMBEK: Ni bil toliko star kot doktor Tratnik?
RENATA: Ženskar je bil. Odstopila sem ga kolegici na pravu. Zdaj ima ženo sodnico. Mene pa je zanimala medicina, zaposlila sem se v bolnišnici in našla svojega doktorja, veličasten je.
BOMBEK: Najbrž si si našla že več doktorjev?
RENATA: Ne, najrajši imam študente arhitekture. Zaposleni so, znajo ceniti čas in imajo občutek za proporce in dimenzije.
BOMBEK: Enim udari na seks, enim na alkohol, vedno srečam samo takšne, ki pretiravajo, Renata všeč si mi, res ne bi govoril o čustvih, ampak …
RENATA: Zaljubil si se vame?
BOMBEK: Kako si uganila?
RENATA: Več ali manj se vsak. Če kričim, prižgem radio, če se kdo zaljubi, mu namenim še deset minut. V garaži smrdi, ampak je toplo. Drugače pa moramo upoštevati kratko odmerjeni čas.
BOMBEK: Še deset minut?
RENATA: Če boš kaj povedal o sebi.
BOMBEK: Imel sem leto in pol sijajno žensko, ozdravljena alkoholičarka, zapil sem se zaradi nje, povzročil prometno nesrečo, najverjetneje bom šel v zapor zaradi nesreče …
RENATA: Vsi smo v zaporu, Borut. Je bila vsaj lepa?
BOMBEK: Ne razumem, kaj te tako žene naprej … kaj ti daje toliko energije?
RENATA: Tudi jaz ne. Prej si nekaj govoril o sadju in zajcih …
BOMBEK: Sadje in zajci? (Se prestraši, preneha z ljubljenjem.)
RENATA: Moški in zajci so nespametni; vedno nehajo tisti hip, ko bi zares lahko kaj dosegli.
BOMBEK: Nisem odnehal.
RENATA: Poglej se, kako si se prestrašil. Saj ni treba, če nočeš. Če te moti garaža?
BOMBEK: Hočem!
RENATA: Moški so vedno močnejši od žensk. Posebno močnejši od malih, sladkih, mehkih, zaščite potrebnih žensk.
BOMBEK: Si se za takšno vedno imela?
RENATA: Nekaj pa je tudi pripomoglo k temu, da sem se vedno odločala za moške od nog do glave.
BOMBEK: Bicepsi na moških pa so vsako leto starejši …
(Padeta si v objem, navijeta glasbo.) …
BOMBEK: Te je kdaj kdo pretepel?
RENATA: Vsako leto so hudobnejši. Čeprav izbiram samo lepotce s poštenimi obrazi. Ja, kakšen me tudi udari, da moram takoj na urgenco.
BOMBEK: Tudi jaz bi te udaril, joj, kako bi te usekal!
RENATA: Samo ne po obrazu!
BOMBEK: Saj sem kulturen!
RENATA: Bodi žival! Vsekaj! Daj!
BOMBEK: Vsak uboga?
RENATA: Tudi ti boš ubogal, moški ste zato, da ubogate! (Ga trešči s vso silo.)
BOMBEK: (Okleva, potem trešči njo s vso silo nazaj.)
ŠESTNAJSTI PRIZOR
Ob cesti
RENATA: (Govori v mobitel.) Odpeljala sem deklice na deželo. Moram videti, kako živijo starši. Vem, da jih hočeš v petek zvečer videti doma. Jutri se vrnem … Spomnil sem se, da je pomlad, od jeseni nisem bila doma … Dobro, bom rekla deklicam, v avtu so, ti bodo telefonirale … !
SEDEMNAJSTI PRIZOR
Prosektura
Renata, Turel, Nidžo. V medli svetlobi ima Turel po mizah razpostavljenih nekaj mrličev. Nidžo pere nože in žage.
RENATA: V komi je, praviš?
TUREL: Že štirinajst dni.
RENATA: Eni se zbudijo čez leto ali dve?
TUREL: Tudi več.
RENATA: Ga lahko vidim?
TUREL: Če se ne bojiš, te bom peljal čez kakšno uro, s tisto dežurno sestro se poznava.
RENATA: Vedela sem, da je nekaj narobe. Danes sem srečala nekoga, se z njim pogovarjala, govoril je tako strašne reči, spomnil me je nanj, na Mikca …
TUREL: Sta seksala v garaži?
RENATA: Kako veš?
TUREL: Vse se zve!
RENATA: Kako veš, da sem tudi s tem?
TUREL: Če ne poznam tebe, poznam Mikca, takšen je, kot je, moj najboljši prijatelj, vsakogar pokvari do konca.
RENATA: Ali ni tale tam tvoj najboljši prijatelj?
TUREL: To je Nidžo, moj pomočnik, jaz sem pomožni strežnik, Nidžo je čistilec. Odličen je.
RENATA: Kako je odličen?
TUREL: Lepo nareže možgane na rezine, nikoli mu ne padejo na tla ali v odtok.
RENATA: A res?
TUREL: Res. Odpre ti lobanjo kot konzervo fižola. Ima roko za odpiranje.
RENATA: Vidva bosta razrezala Mikca, če se ne zbudi?
TUREL: Res, sodišče bo zahtevalo. Nekdo ga je potrepljal po ramenu, ampak bolj po kmečko.
RENATA: Misliš, da zdaj kaj misli?
TUREL: Gotovo.
RENATA: Misliš, da razmišlja o meni?
TUREL: O tebi razmišlja Tratnik, tvoj zdajšnji mož. Že trikrat je telefoniral, če si šla v domače kraje. Kje imaš otroke?
RENATA: V hotelu spijo. Receptorka je moja sošolka. – Turel, se spomniš, ko je umrl moj oče? Ti si ga počasi rezal, ker si bil pijan kot svinja, nisi in nisi mogel nehati. Prišli smo, vsa družina, sedeli okoli mize v predsobi in čakali, da končaš. Materi si prinesel prstan …
TUREL: Vsaj desetkrat sem upodobil ta prizor!
RENATA: Tete so začele jesti pečeno piško in sendviče, vsi so se napili ko živali …
TUREL: Kaj hočeš reči? Vsak dan imam tu kakšne žalujoče, pridejo po posmrtne ostanke, čakajo, da jih Nidžo zašije … a veš, da je začel lokalnim puncam krojiti hlače? sešije oprijete hlače na golo kožo, kmalu bo tako bogat, da ne bo več hotel biti moj pomočnik …
RENATA: Če se ti ukvarjaš z umetnostjo, se lahko tudi on … ustavila sem se doma … očeta ni več, očim je hrom … tako kot je bil nekoč oče … punčke sem pokazala svoji mami, pa se jih ne spomni … mene se spomni, ne ve pa, od kdaj imam tri otroke … rekla je, moja mama je rekla, odpelji te punčke k sosedi … odpeljala sem jih k sosedi, da bi se malo lahko v miru pogovorila z mamo … tam so se punčke začele igrati z brizgalno za škropivo … še več, škropiti so začele … vse naokoli … pa druga drugo …
TUREL: Tega ne odobravam, otroci se ne sejo igrati s strupi …
Renata (pripoveduje) Prišel je sosed iz svoje hiše … postaven fant … kričal je kot zmešan … nekoč v vlaku me je na poti v mesto pokavsal kar na hodniku … zdaj pa ima krvave oči … rekel je, da mu je žena ohromela, da ne more več iz postelje, potem pa me je kar popadel … je rekel, lepša si kot kdaj koli, tako rumena … gotovo se ti je zgodilo kaj strašnega, pa se hočeš razvedriti …
TUREL: Tako je pač. Črn humor. Slišal je za Mikca, za tvojega prvega moža, Mikec je postal slaven, kipar, telovadni učitelj …
RENATA: Kot moj mož se je tudi proslavil. Davno bi ga ubila. Najstarejšo punčko imam z njim. Ne vem za gotovo, takrat sem mu že ušla …
TUREL: Kaj je bilo s sosedom?
Renata (Pripoveduje dalje.) Tema na oči. Spustil je psa … na moje otroke … komaj sem jih zaprla v avto, v hišo k staršem si jih nisem upal dati … potem je vzel traktor in me skušal povoziti, vlekel je brano za sabo, brano z dolgimi noži …
TUREL: Gotovo se je prevrnil?
RENATA: Ne … ni se prevrnil …
TUREL: Peljala si punčke v hotel … medtem so pripeljala tvojega soseda … tam ga imam v hladilniku, na prstu na nogi ima listek …
RENATA: Ne. To pa ne bo on.
TUREL: Prst je edino, kar ni zmečkano, ampak po traktorju so ga takoj identificirali …
DRUGO DEJANJE
PRVI PRIZOR
Pred Umetnostno galerijo v Mariboru.
KUKI: Gospod Kolman, ne poznate me, ampak sva kolega …
KOLMAN: Me veseli, kolega, do kod pa ste?
KUKI: S trga!
KOLMAN: S katerega trga. Z Raven? Iz Slovenj Gradca?
KUKI: Ne, ne, z živilskega trga.
KOLMAN: Ne razumem!
KUKI: Na živilskem trgu prodajam angele varuhe. Angel na brvi nad razpenjenim valovjem zagrabi za suknjič v zadnjem hipu neprevidnega dečka.
KOLMAN: Pograbi, pa kaj?
KUKI: Pograbi,da. -A vi kaj prodate?
KOLMAN: Nekaj že. Vsak mesec kakšno grafiko.
KUKI: Jaz pa veliko. Angeli gredo kot sveže kislo zelje. Zato, gospod direktor, bi lahko združila najini firmi … ?
KOLMAN: Ne maram diletantov! Ne prenesem amaterjev!!!
KUKI: Še žal vam bo slike na steklo so zadnji krik mode!! Kaj pa mislite! Še Turel riše gole ženske na steklo!!! Preden se je naučil slikati krokarje z akrilom na platno!
DRUGI PRIZOR
Umetnostna galerija, Bard Iucundus.
LJUDMILA: Čaka vas gospod Bard Iukundus.
KOLMAN: Kje pa?
LJUDMILA: Tisti s črnim klobukom!
KOLMAN: Tako mlad?
LJUDMILA: Živčen je!
BARD: (koraki) Drek, sam drek!
KOLMAN: To je naša zbirka.
BARD: Čestitam, sladka je.
KOLMAN: Zakaj sladka?
BARD: Vse rožnato.
KOLMAN: Tudi vi slikate rožnate prašičke.
BARD: Ampak prašičke potem zakoljejo, veliki so, ko zrasejo, jih zakoljejo, no in mlinčki za meso jih zmeljejo v klobase …
KOLMAN: Tako pač. Transformacija živega v živila …
BARD: Se vam to ne zdi rožnato?
KOLMAN: Paranoično da … shizofreno tudi, rožnato pač ni.
BARD: Ker je črno belo, omejil sem se na črno-belo tehniko.
KOLMAN: Če bi se omejili še na človeški lik in opustili prašičke …
BARD: Ta pripomba je ideološka.
KOLMAN: Ideološka ali ne. Kako morate trditi, in to trdite s celim ciklusom risb, da se ljudi, ki jejo prašičke, sami spreminjajo v prašičke.
BARD: Ker se.
KOLMAN: Dobro, pa naj se!
BARD: Človek meni, da lahko nekaznovano mlati jetrca, rebrca, nogice, karmenatlce …
KOLMAN: No, seveda, zrediti se je dovoljeno …
BARD: Vsak uboj se plača.
KOLMAN: Ne verjamem.
BARD: Vsak uboj živega bitja vzbudi val krvoločnosti in kliče po novi krvoločnosti … mesar ubija, ampak požiralci prašičjih trupel se sami spreminjajo v grobnice svojih žrtev, spreminjajo se v nadpraseta …
KOLMAN: Biološko to ne drži.
BARD: Pa teološko.
KOLMAN: Teologija ni resna.
BARD: A biologija pa je?
KOLMAN: Je. Morda je. Poglejte tovariš Bard, saj ste Bard?
BARD: Da, Bard Iucundus.
KOLMAN: No, tovariš Bard Prijetni, beljakovina je beljakovina. Dokler je živa, je različna, ko je prebavljena, ko razpade na sestavne dele, se razlikuje samo še po odstotkih hranljive vrednosti in morda vsebnosti vitaminov in kovin …
BARD: Vidite, človek je odvisen od tega , kar je. Pujs je drugačen: če se drugače hrani, pa tudi človek je drugačen, če se hrani z drugačnimi pujsi, narava pujsov vstopi v naravo človeka …
KOLMAN: (porogljivo) Če bi jedel hobotnice, bi vam zraslo osem lovk iz glave?
BARD: (prepričano) Da. V to verjamem.
KOLMAN: Če bi pili slivovko, bi postali češplja?
BARD: Ne bodi vulgarni, tovariš ravnatelj
KOLMAN: Nisem mislil češplja, tovariš Iucundus, mislil sem sliva! Pa ne sadež, ampak drevo. Odgovorite mi, lepo prosim, če jeste slivovo marmelado, se potem spreminjate počasi in vsaj deloma v čudovit dosežek narave, ki ga poznamo pod imenom slivovo drevo …
BARD: Dobro, povejte naravnost, da pri vas ne bom razstavljal!
KOLMAN: Povabil sem vas, mislil sem na olja, Rembrandt in stari rabin, trije Židje čitajo star pergament … odlična olja … !
BARD: Olja prodam sproti. Židovske preroke mi razgrabijo. Vsak mesec naredim enega … že z ozadjem je dva tedna dela … Slovenci so taki, menijo najbrž, da bodo sosedje verjeli, da imajo na steni pravega Rembrandta?
KOLMAN: Ne!
BARD: Res ne? Kaj ni na prvi pogled je jasno, kaj je naslikal Bard Iucundus in kaj Rembrandt!
KOLMAN: Meni ni bilo takoj jasno.
BARD: Vi ste ravnatelj galerije: zato ne ločite … kdaj mislite, bi se pa Rembrandt lahko naučil tako dobro uporabljati akrilne barve, kot jih uporabljam jaz?
KOLMAN: Dobro: vaše avtoportrete z židovskimi starci in posebno tiste avtoportrete, ko ste v družbi z Rembrandtom in Saskio sem pripravljen razstaviti kadarkoli!
BARD: Tako dragih slik si ne morem sposojati pri svojih cenjenih kupcih, pri mojih cenjenih strankah?
KOLMAN: Si jih mar naj galerija pri vaših kupcih sposodi za vašo razstavo?
BARD: Kaj pa mislite, ljudje so tvegali tisoče mark, zdaj bi pa vi slike radi za nekakšno razstavo v nekakšnem Mariboru?
KOLMAN: Ne vem, če mi je toliko do vaše razstave. Mi smo bližje Dunaju kot Ljubljani, tudi Pekingu in Tokiu.
BARD: (ganljivo) Zakaj mislite, da Mariborčanov ne bi veselili prašički?
KOLMAN: Dosti imamo ideoloških tendenčnih zmazkov, tudi če so vegetarijanska simbolika …
TRETJI PRIZOR
Umetnostna galerija Maribor; pisarna.
LJUDMILA: (Je tajnica in si pili nohte, kar delajo vse tajnice.) Tu je tisti morilec od zadnjič. Otročki v flaškah, krokarji v skretu, familija na obisku pri porodnici v mrtvašnici.
KOLMAN: Recite mu, da bo o sprejemu v Društvo likovnih umetnikov odločala komisija.
LJUDMILA: To sem mu rekla. Ne verjame.
KOLMAN: Kaj morem. Ko bo sprejet v društvo, bo razstavljal v naši galeriji.
LJUDMILA: V Slovenj Gradcu je že petkrat razstavljal. Po okoliških gostilnah pa že sto devet krat.
KOLMAN: Sem slišal. Ljudje se pa zgražajo.
LJUDMILA: Ampak pravijo, da je priljubljen.
KOLMAN: Ker dela v prosekturi, če ti kdo škripne, ti ga potem, ko ga doktorji razrežejo, fino zašije nazaj, vse vem …
LJUDMILA: Iskal vas je že trikrat.
KOLMAN: Drugič si naj umije roke, preden odpira naše številne kljuke.
LJUDMILA: Zakaj pa? Tako toplo zna stisniti dlan!
KOLMAN: Za nohti se mu nabira mast mastnih Slovenjegrajčank.
LJUDMILA: Ne marate ga, to je. Ker je preprost!
KOLMAN: Za koga vi navijate, Ljudmila, za svojega ravnatelja ali za nekakšnega slikarja?
LJUDMILA: Umetnik je!
KOLMAN: Vsi ki pridejo k meni, menijo, da so. vsak dan jih deset visi tukaj. Vsi bo razstavljali, odkar je bil na sporedu film o Lautrecu, pa o Van Goghu, pa o Picassu vsi mislijo, da bodo mlatili denar in ženske … gotovo vas je podkupil!
LJUDMILA: Flaškon orehovega žganja je prinesel, ja, tu je, je rekel, da je za vas, pa sem rekla, da to nikakor, ga je pa dal meni, pa rekel, nikar povedat!
KOLMAN: Spravite to takoj stran!
LJUDMILA: Ne morem ga kar takoj nesti domov, saj veste, da moram na avtobus!
KOLMAN: V stranišče, sem mislil!
LJUDMILA: (obupano) To je orehovo žganje, prva kvaliteta, poduhala sem!
KOLMAN: Za to ste potrebovali kozarec za dva deci. Še vedno je poleg prazne skodelice kave na mizi … Pravo tihožitje … tihožitje …
LJUDMILA: Če pa vam dajejo tihožitja, v olju ali barvna grafika, potem pa nič.
KOLMAN: Samo tisti grafik Baudež zadnjič …
LJUDMILA: Aha … Pa … pa tudi Regazzoni »Tihožitje s skodelico čaja«?
KOLMAN: Pa kaj … Malkovič pa si je sposodil od mene tihožitje, ki sem ga jaz osebno odkupil od njega pred drugo svetovno, ko sem bil še študent in mislite da ga je vrnil?
LJUDMILA: Vi tihožitja, jaz šnops!
KOLMAN: Ne pustimo se podkupovati!
LJUDMILA: Dajte no, ljudje so podkupljiva roba, samo cena je različna!
KOLMAN: Takih stavkov navadno ne uporabljate
LJUDMILA: Umetnik je povedal.
KOLMAN: To ni umetnik, to je preparator!
LJUDMILA: Amaterski slikar, pa tudi amaterski preparator. Ja, prinesel bo nagačenega krokarja …
KOLMAN: Samo da ne bo podgane.
LJUDMILA: Vadil je na podganah in miših … prepariral je gnezdo miši … pravi, da je težje kot zašiti razsekanega dojenčka … bom vprašala … bi res radi podgano … Za v vitrino med kristalne kozarce???
KOLMAN: Zdaj sem že prepričan: orehovo žganje kuha iz možgan poginulih diabetikov.
LJUDMILA: Ne, iz orehov stare mame, je povedal …
KOLMAN: Še nekaj: kje dobi toliko utopljencev?
LJUDMILA: Elektrarna Fala. Tam je jez skonstruiran tako, da jih ujame v železne grablje …
KOLMAN: Falo so zgradili Nemci med drugo svetovno vojno za potrebe letalske industrije.
LJUDMILA: Mislili so na vse.
KOLMAN: Napačno. Niso mislili na vse, če ne, ne bi izgubili vojne.
LJUDMILA: Ampak mislili so na utopljence.
KOLMAN: Napačno: mislili so na Turela, kako bo lovil utopljence izmed železnih grabelj …
LJUDMILA: (Obrne sliko.) Tu je eden, poglejte, glava mu je tako narasla, da jo štirje moje z lopato komaj tlačijo v trugo, voda pa mu curlja iz meter dolgih ušes …
KOLMAN: To je odurno.
LJUDMILA: Poglejte kako ljubko zelen odtenek … imate morda slabe živce.
KOLMAN: Če bi vi vsak dan gledali olja pet krat osem metrov, smreke s prizorišča poslednjega boja pohorskega bataljona, pa freske: Štirinajsta prečka Savo bi ne imeli več niti mojih živcev!
LJUDMILA: A ni pretresljivo … Človek je bil najbrž normalno debeli, zdaj pa kot slon … poglejte to nogo, kako je črna od butanja v železne grablje jezu …
ČETRTI PRIZOR
Gotska cerkvica.
Fredi pripelje Turela in Ančko.
FREDI: Mikec mi je tako svetoval.
ANČKA: Kako? Saj je že tri tedne v komi.
FREDI: Prej, prej, pred dvema letoma.
ANČKA. Steklo je po tleh.
FREDI: Tu je predprostorček, tu je omara, tu so copati.
ANČKA: A ni bi tam zakristija?
FREDI: Je rekel Mikec, da ni gotska.
ANČKA: Fredi. Eno vprašanje.
TUREL: Ančka, ne vprašuj.
ANČKA: Kje se pa zdaj spravite v kiklo, gospod Fredi?
FREDI: Oblečem se v veliki cerkvi in smuknem čez cesto.
ANČKA: Ne bom šla naprej.
FREDI: Brez skrbi. V copatih po steklu, to je pleksi steklo, ena plošča pet tisoč mark, vse skupaj sto šestdeset tisoč mark.
ANČKA: Ne maram, da mi svetijo luči pod kiklo. Tam spodaj imate luči.
FREDI: Svetijo zaradi okostij. Pod cerkvijo so grobovi naseljencev iz osmega stoletja, poromunjenih Keltov in uglednih starih Slovanov!
ANČKA: Mrliči mi naj gledajo pod krilo? Meni že ne. Nikoli. (Že odhaja.)
TUREL: Okostja … se vam to zdi slovesno … naj verniki teptajo naše skupne prednike … Jaz zase bi si želel kaj bolj nevsakdanjega.
FREDI: Arheologi kot arheologi. Vihtijo pač metlice. Pustili pa so vsako koščico in situ. Tako kot je ležala. Vabil sem doktor Špeglja, pa pravi, da ima že z živimi preveč dela.
TUREL: Vzame si ga. Sam si ga daje.
FREDI: Ampak tudi vi se spoznate, gospod Turel, pa še umetnik ste: kakšne bolezni so imeli tile prebivalci osmega stoletja?
Turel: (Drsa s copati po tleh, potem gleda skozi pleksi steklo v tleh, potem mu Fredi ponudi še baterijo.) Onega tam je nekdo na gobec.
FREDI: Na gobec? Že v osmem stoletju?
TUREL: Tisto tam je ženska, petdeset let, križ jo je dajal, revmatizem in degenerativne spremembe na vretencih. Poglej prste?
FREDI: A prste?
TUREL: Čisto zvite prste je imela.
FREDI: Mislite od dela?
TUREL: Ne, ker s takimi prsti tako nič ne narediš, mislim, ker ni bilo centralnega ogrevanja. – Tistega tam spodaj je pa povozil voz.
FREDI: Kako to vse veste?
TUREL: Tako lepo zdrobiš golenice samo z vozom, s kladivom ali krampom ne gre.
FREDI: Kaj pa tale tu? Lepo je bil obložen, ogrlica, zapestnica …
TUREL: Mlada ženska. Ohoho! Pa imamo prekrasno lobanjo! Doletelo jo je zaradi ljubezni ali na porodu! Takrat še ni bilo naše bolnišnice, ni mogla past reševalcem po stopnicah. Koliko jih pa še imate?
FREDI: Tla so ilovnata. Pokopani so v treh plasteh. Spodaj jih je še več. Zelo veliko zob imajo!
TUREL: Seveda, ni še bilo zobozdravnikov.
FREDI: Bili so zdrav rod?
TUREL: Ne bi rekel. Široke kvadrataste lobanje, tako kot še zdaj vsi v naši dolini. Razpotegnjene navzgor. Globoke očesne votline.
FREDI: So to naši predniki Veneti?
TUREL: Ne bi rekel. To smo mi. Degenerirani od alkohola.
FREDI: Ampak ne že v osmem stoletju.
TUREL: Kaj takrat ni bilo alkohola?
FREDI: Ni bilo avtoritarnega nedemokratičnega sistema!
TUREL: Ja, tudi demokratičnega ne!
ANČKA: Vsi so bili majhni. Kako majhni! Ti niso igrali košarke. Pa grbasti so bili! Pa kako se nam režijo!
TUREL: Mislim, da je v nekaj kosteh opazna prisotnost železa. Bili so rudarji in železarji. Morda kovači. Kako velik kraj je bil tukaj?
FREDI: Nobenega kraja. Jasa na robu gozda. Kakšnih sedem vasi v nizu po pobočjih.
ANČKA: Kam ste pa dali Mikčev relief?
FREDI: V muzej.
ANČKA: Kje bo pa stal spomenik svetemu Ciprijanu? Mikec se ga je že tako veselil?
FREDI: Po Mikec povedal, ko se prebudi.
TUREL: Spomenik je že narejen v glini. Samo vliti ga je še treba. Ampak zdaj, ko ste cerkvico izpraznili in vrnili v gotsko stanje, zdaj bi vanjo sodil kakšen moj Kristus na žitnem polju v nevihti.
FREDI: Vsi vaši Kristusi so podobni samo vam, Turel.
ANČKA: Turel ima prav. Samo njegove slike so še bolj obup vzbujajoče kot preparirane kosti v glinastem podpodju pod pleksi steklom. – Imate tukaj dosti porok?
FREDI: Ne, zadnje čase nobene.
PETI PRIZOR
Gornjegrajska bolnišnica. Dva slikarja in kritik, komisija, pri Turelu na obisku.
Slejko pelje komisijo po stopnicah.
SLEJKO: To je doktor Špegelj. Direktor bolnišnice. Našel je delo za Turela.
BAUDEŽ: Veseli me … vi tukaj imate zelo znano bolnišnico!
ŠPEGELJ: Seveda, imamo Turela. (Šalil se je, diskretno pojasni.) Delamo splave za bolj fine dame. Da niso v Mariboru na očeh.
REGAZONI: Kako, mislite, na očeh?
ŠPEGELJ: Če je stiska, da se ne znajdejo s kakšno šolarko v isti postelji …
KOLMAN: Imate toliko mrtvih, da ima naš slikar kaj dela …
ŠPEGELJ: Skrbim za žive. Moral bi imeti zdravnika za seciranje … sem raje vzel specialista za anastezijo … ni denarja … malo nas je pri nas … cele dneve samo operiramo … ker smo zelo dobri, ima Turel še nekaj časa za slikanje …
BAUDEŽ: Prostor je velik …
SLEJKO: Aja, ampak to je prosektura. Tu je navadno, kadar pridem obiskat Turela, po šest trupel na mizah!
ŠPEGELJ: Tiste, ki niso umrli v bolnišnici, ampak na poti v bolnišnico, kar takoj odnesemo v drvarnico …
BAUDEŽ: Glejte, kako ličen atelje …
SLEJKO: Tu poleg pa imajo pionirji fotografsko temnico. Ubili smo dve muhi na en mah, kadar Turel nima veliko dela, jih nadzoruje, ko razvijajo filme, oni pa njemu fotografirajo slike, da ima za kataloge in razstave … krasni črno-beli posnetki …
BAUDEŽ: Kaj pa delajo trupla ta čas?
SLEJKO: Turel je uren, razreže, pokaže doktorju, zašije … tudi hlače na špic šiva po najnovejši modi …
KOLMAN: Delavec, proletarec, naivec, v surovem vaškem okolju …
ŠPEGELJ: Mi smo že kar veliko mesto …
REGAZZONI: Ampak (Gledajo slike.) žalujoči so iz hribov. Kot hlebinjska šola naivcev …
BAUDEŽ: Slavonija, čista Slavonija, hujše … bolj oglate glave, več grbastih in sluzastih in bolnih …
ŠPEGELJ: Alkoholizem je vzrok gospodarskega zaostajanja naše občine. Ljudje ne znajo pravilno izpolniti formularjev. Alkoholizem in avtomobilizem, neprestano se zaletavajo drug v drugega … (Telefon zazvoni, Špegelj ga dvigne.) Operacija čez deset minut … (Odide.)
SLEJKO: Povedal sem Turelu, naj se osredotoči na realno življenje. Truplo na secirni mizi, golo, revno in ubogo, negibno, trdo, pa še razrezano po vrhu, družina se je zadnjikrat prišla poslovit. Turel na sliki izroča vdovi poročni prstan … to je zadnje, kar je ostalo …
BAUDEŽ: Posebna specialiteta so mu otroci.
SLEJKO: Da. Mrtva mati z mrtvim otrokom. Mrtva mati in živi otroci. Mrtvi otroci in živa prestrašena mati … poglejte ta izraz …
BAUDEŽ: Vsi imajo enake obraze … nobene karakterizacije …
SLEJKO: Ampak, tovariši slikarji, avtor sam na vsaki sliki ima svoj značilen nasmešek okoli ust …
KOLMAN: Drži se kot doktor, to je poza!
SLEJKO: Aha, tovariši, nad vsako sliko zgoraj malo svetlobe …
KOLMAN: Mislite skozi lino v stropu?
SLEJKO: Ne, na platnu, slika je iz olivno zelene in rjavo zelene barve, temno modro zeleno nebo, nad modro zelenim nebom pa tanek odblesk rumene barve …
REGAZZONI: Če rečem: fantastično, sem rekel premalo: tega, kar vidimo tu, ne najdemo niti pri Rembrandtu …
BAUDEŽ: Tudi odrasli otroci, pa naj bodo živi ali mrtvi, imajo povečane oči kot človeški zarodki, pa držijo se tako zavito, kot da se še ne zavedajo prav, da so že prerasli fetalno obdobje … Izredna slika …
SLEJKO: Včasih je tovariš Turel slikal nage ženske na steklo …
REGAZZONI: Pri žetvi in setvi?
SLEJKO: Ja, ja, z debelimi nogami, med kravami in konji, z vilami …
KOLMAN: Danes Turel ne izgleda kot naivec … niti on osebno … niti njegova platna kot platna … Ta predrojstna podoba njegovih oseb, ta fetalni videz odraslih, posebaj pa še otrok, vznemirja s cinično temačnostjo … Naivci so polni groze in strahu. Tu pa najdemo razlago za grozo in strah v ribjih potezah zarodkov … To sploh ni naivno! Slikar sploh ni naivec!
SLEJKO: Saj ni. Umetnik je … V petnajstih let kar dela v prosekturi je izuril roko do te mere, da mu v trenutkih navdiha, med eno in drugo pavzo, medtem, ko doktor Špegelj nima časa, ker je hitro tekel operirat, naslika povoženo mačko in njenega ljubezenskega partnerja, žalujočega mačka ob cestnem jarku, oboje v mesečini …
BAUDEŽ: Baaaaaa … . brrrr … . tole platno … tu je trideset krokarjev!
SLEJKO: Bomo šli še k njemu domov, ima udomačeno kavko, krasna žival, kljuva črve, odvezuje vezalke na čevljih, kraka … neverjetno je pametna … tudi govori … smrt smrrrt reče, pa crrkni crrrkni …
KOLMAN: Romantika. Pokopališka romantika. Heinrich Heine, prijatelj Karla Marxa, je pisal pesmi o obešencih …
SLEJKO: Samo jih ni videl vsak dan pred zajtrkom … Turel pa dobi na mizo sveže obešenih petdeset komadov … petdeset obešencev na leto …
ŠPEGELJ: (Se vrne.) Smo ga dali v helikopter, pa v Ljubljano.
KOLMAN: Se je kaj pripetilo?
ŠPEGELJ: Štirje Turki, zaletijo se v druge štiri Turke …
REGAZZONI: Včeraj ponoči! Ja, je že bilo v časopisu.
ŠPEGELJ: V časopis je lahko spravit. Dva sta takoj umrla, jih je Turel takoj razrezal, da se ne bi preveč usmradila, ker sta deloma kar stekla med kolesi skozi dno vozil … četrtemu smo presadili ledvico enega od prvih dveh, če se ni prijela, ga bo pobralo, peti je že mrtev, samo mi smo ga še odklopili, šesti in sedmi sta na poti v Ljubljano, osmi pa nam hoče uiti, ker mu ne znamo povedati, kje je …
KOLMAN: Milijoni hočejo v Evropo za vsako ceno.
SLEJKO: To je še dodaten problem. Tudi Turela moramo spraviti v Evropo.
KOLMAN: Pa ne s to pokopališko romantiko … vsi vemo, da je smrt smrt …
SLEJKO: Ja, ampak Turel in smrt se tikata!
TUREL: (Vstopi.) je možicelj mirnega videza … deluje nadvse kooperativno, govori povsem neagresivno in skrajno vljuden je … kar je presenetljivo, ker nekaj malenkosti v barvi obraza izdaja popolnega alkoholika najhujšega žanra …
SLEJKO: To je Turel.
TUREL: (zelo mirno, zadržano, nekoliko skrivnostno, elegantno) Dober dan.
SLEJKO: Tugo, počakaj zunaj, lepo prosim … Komisija ravno dela.
TUREL: Boste malo domačega šnopsa? (Odpre omaro, prinese kozarčke in steklenico sumljivo zelene barve.) Samo gostoljubnost, ne podkupnina.
BAUDEŽ: Iz česa ga pa kuhate?
REGAZZONI: Zakaj je takšne barve?
TUREL: Čisto naraven, pravi orehovec.
SLEJKO: Dobro. Ne bomo pili,trezno se moramo pogovoriti, pa ne hodi v bife čez cesto …
ŠPEGELJ: Pojdite po Nidžota, naj skuha kavo …
ŠESTI PRIZOR
Sojenice. Prizor, ko dva slikarja in kritiki liki sojenice odločajo o Turelu … Regazzoni in Baudež, kritik Kolman … Doktor Špegelj jim pomaga pri razmišljanjih …
KOLMAN: Ne bom vaju motil, samo pripomnil bi … kaj bo počel potem, ko bo član društva?
BAUDEŽ: (Brunda.) Seveda naju boš motil, vedno motiš …
(Nazdravijo si z zelenim šnopsom.)
ŠPEGELJ: Med delom ni dobro piti iz več razlogov. Čustva se prikažejo v nekontroliranih količinah.
REGAZZONI: Od kod dobi Turel toliko platna?
ŠPEGELJ: … iz materiala za šivanje trupel.
KOLMAN: Kaj trupla šivate?
ŠPEGELJ: Samo, če imajo večje luknje.
REGAZZONI: Luknje, od česa?
ŠPEGELJ: Ljudje so polni lukenj, če pa nimajo dovolj lukenj, se pa dan na dna luknjajo … dokler se temeljito ne preluknjajo … pa če jetra Turel preveč nacefra, potem jim moramo nadomestiti s časopisnim papirjem … za srce pa je boljše malo tkanine, sorodniki hočejo urejena trupla … da se ne vdirajo rebra ravno pri srcu … drugače, ko premikaš truplo padajo kosi organov sem pa tja po mrliču …
REGAZZONI: Iz česa dela čopiče? Iz dlačic dojenčkov?
BAUDEŽ:: Prosim te! Ne bodi neokusen!
REGAZZONI: (Si ogleduje čopiče, začuden.) Tako kvalitetnih čopičev še nisem videl … (Teče pogledat na sliko.) Si kdaj videl, Baudež, da bi na kakšnem originalu, impresionistu, bile poteze tako fine …
SLEJKO: (Zažari in začne razlagati.) Potrpežljiv je naš Turel … zelo potrpežljiv …
ŠPEGELJ: Ampak samo, kadar je trezen.
SLEJKO: V naših krajih moraš biti potrpežljiv …
ŠPEGELJ: Sem opazil, če hočeš uspeti med samimi nepotrpežljivimi …
Čez čas.
BAUDEŽ:: Da ne bo Regazzoni spet kaj rekel … Regazzoni, da ne boš rekel, da dela čopiče iz kocin umrlih gospodičen …
KOLMAN: Dvome lahko preženemo. V aktovki imam mikroskop, včeraj sem ga kupil v starinarnici. Stekelca za preparate … od sto do štiri stokratna povečava …
REGAZZONI: Mislite resno? Kaj res dajeta čopič pod mikroskop?
KOLMAN: Takoj se bo videlo: ja točno, struktura človeške dlake.
BAUDEŽ: Tega je potrebno zapreti
KOLMAN: Ja, ja, v norišnico …
SLEJKO: Gospodje, to vam ni podobno! Zakaj vendar?
ŠPEGELJ: Tudi Van Gogh je bil nor!
KOLMAN: Ni pa živel v socializmu!
SLEJKO: Zakaj v socializmu ne bi smeli imeti norcev?
KOLMAN: Lahko jim imamo, samo priznati ne smemo, da jih imamo …
ŠPEGELJ: Mikroskopov imamo tule okoli po omarah vse polno. Zagotavljam vam, Turel se je samo naučil mikroskopskega obravnavanja živega sveta: uporablja samo konjske žime in prašičje dlake, pač jih cepi s skalpeli … na žimi za čopiče se uri v rezanju materiala … če prerežeš dlačico za čopič, potem znaš prerezati tudi najtanjšo žilico …
KOLMAN: In najdeš najdrobnejšo kroglo?
ŠPEGELJ: Pa z vsako kroglo tečemo na policijo in na sodišče! Brez skrbi! Več sem na sodišču kot v Ljubljani na izpopolnjevanju iz računovodstva!
REGAZZONI: Ni nam treba govoriti o sodišču, mi smo samo komisija društva likovnih umetnikov, mariborska podružnica …
SLEJKO: Doktor Špegelj, pustiva jih delati..
ŠPEGELJ: Obtožili bodo Turela še kanibalizma, ker si kuha makarone v kopalnici … veste, od vseh teh trupel ne more v bolnišnični obrat družbeni prehrane, se mu kozla …
KOLMAN: Ampak vino mu pa tekne, črno, belo, rose? Po vinu se mu pa ne kozla?
BAUDEŽ: Slikarjev nas je tako malo …
REGAZZONI: Dobrih pa še manj!
BAUDEŽ: Res ni vseeno, če koga med nami razkrinkajo kot kanibala! Potem bomo vsi veljali za kanibale!
REGAZZONI: Še vedno boljše, kot da za slabe slikarje!
SLEJKO: (Odpelje Špeglja.)
KOLMAN: Socialistična stvarnost je, kakršna je, vemo, ni vedno vse najidealnejše. Ampak poglejte te utopljence … .
BAUDEŽ: Ja, je to vzpodbudno?
REGAZZONI: Zeleni so … take zelene barve sploh ni … to je sifilitično zelena … taka je driska dojenčkov, če so jedli zelene mušnice …
BAUDEŽ: Spomnil si me, te barve so popolnoma originalne … česa takšnega ni v leksikonu umetnostne zgodovine …
KOLMAN: Drugi naivci so otožni, žalostni, pesimistični, vendar v veselih pisanih barvah njihovih slik kipi življenje … kažejo, kako se kmečko življenje izgublja in spreminja v novodobno socialistično stvarnost …
REGAZZONI: Moram reči, ta Turel mi bo razložil, samo če bo hotel, kako dela takšne čopiče, pa njegova zelena barve … vsaj pol slik bi prodal bolje, če bi znal zmešati take zelene odtenke … rišem velika platna … olje ali akril, kakor kdaj … ta Turel je lahko meter gor ali dol … barve meša kot popoln mojster.
BAUDEŽ: To je Slejko, Slejko ga je učil kompozicije … !
KOLMAN: Dobro ga je naučil!
BAUDEŽ: Prepovedal mu je vse barve razen modre, zelene in rjave, pa kar je Turel zmešal iz tega..
KOLMAN: Črne je dosti.
REGAZZONI: Motiš se. Nikoli ni črna.
BAUDEŽ: Črna barva se mu prikaže takrat, kadar namaže toliko plati modre in zelene in rjave drugo čez drugo, da barva zgubi živce in postane črna …
REGAZZONI: Ta kavka … pa to ni res … je modra, vijoličasta, zelena … samo črna ni …
BAUDEŽ: In vendar je bolj črna kot črn premog …
REGAZZONI: Ni kaj, iznašel je novo črno barvo, naš Turel …
KOLMAN: Čas je, da se odločimo. Ga bomo sprejeli ali ne?
BAUDEŽ: Zelo važno vprašanje: kaj bo počel, ko bo član društva in ne bo zgolj ljubitelj?
REGAZZONI: Kot amater proda toliko slik – poceni seveda, da bo samo v težavah, ko bo pravi likovnik … mi, umetniki, namreč skoraj nič ne prodamo …
BAUDEŽ: Tisto o nizkih cenah … tisto velja za gostilničarje, slike menjava za vino, da lahko napaja prijatelje … Nemci včasih pridejo kupit krokarje, pa plačajo v markah … tisočih …
KOLMAN: Ne razumem, zakaj potem ne pusti službo, ne ostane doma in cele dneve ne slika?
REGAZZONI: Ima samo osnovno šolo. Kako naj dobi status svobodnega umetnika?
BAUDEŽ: Sprejmimo ga v društvo, da bo nehal sekljati dojenčke, pa da bo lahko vse dneve posvetil umetnosti …
KOLMAN: Ja, tovariša slikarja, kje bo pa potem imel atelje? Prejšnji teden sem bil pri njem na obisku, živi v garsonjeri, z ženo in tremi punčkami …
BAUDEŽ: Hudiča!
REGAZZONI: Mu na občini ne morejo dati enoinpolsobnega stanovanja?
BAUDEŽ: Komu? Uradno je pomožni strežnik, brez kvalifikacije, z izkušnjami iz vojske. – V Slovenj Gradcu še zdravniki in sodniki dobijo garsonjero, seveda če sta on in ona visoko kvalificirana in še družbeno politično aktivna …
KOLMAN: Glasujmo. Trije smo. Trije za. Predlagamo sprejem. Čestitajmo Slejku in Turelu.
(Strinjajo se.)
REGAZZONI: Pa ima kraj dva slikarja, enega šolanega, drugega genialnega, zdaj bi rabil še galerijo.
KOLMAN: Muzej starega župnika Cokliča je izreden. Nekaj najbolj odvratnih primerkov ljudske in cerkvene umetnosti v Srednji Evropi. Saj res, zdaj imajo dva slikarja, še nekaj je: še galerijo rabijo.
BAUDEŽ: Zakaj pa mislite, da Slejko tako forsira Turela? Za svoje sladke pokrajine, gore kot joški debelih blondink, ne bi nikoli dobil galerije …
REGAZZONI: Zakaj pa ne?
KOLMAN: Ni dovolj socialistično!!
SEDMI PRIZOR
Spet garaža.
Bombek in Renata sedita na jogiju in kadita.
RENATA: Sem pač iz krajev, kjer preveč škropijo.
BOMBEK: In preveč pijejo.
RENATA: In se premalo zdravijo?
BOMBEK: Ti se vsaj zdraviš, všeč mi je tvoj način zdravljenja.
RENATA: Tu sva deset minut. To je pol košarkarskega polčasa.
BOMBEK: Brez time autov.
RENATA: Kolobarje imaš pod očmi, roke se ti tresejo. Samo govoriš kot da bi keglje podiral.
BOMBEK: Ne dosegam rezultatov. Nikogar ne pozdravim. Od tri stotih sem pozdravil dva odstotka. Šest alkoholikov.
RENATA: Mož mi je umrl.
BOMBEK: Mož ti pa kar tako na lepem ne more umreti. To si si izmislila? Zakaj bi doktor Tratnik nenadoma preminil?
RENATA: Včeraj zjutraj je stopil iz hiše, imava hišo na robu mesta, med gozdičkom in vinogradi, pretegnil se je in nenadoma je sedel, se ulegel, umrl.
BOMBEK: (Ga nenadoma zelo zanima.) So golobi leteli nad hišo?
RENATA: (Ne razume, kaj je tako čudnega v golobih.) Ja, leteli so, golobi in grlice. Bila sem v kuhinji, pripravljala sem kruhke s kinderlado.
BOMBEK: Kje imaš zdaj moža?
RENATA: Zahtevala sem obdukcijo, pa so rekli, da ni potrebno, saj je umrl doma, ne v bolnišnici. Potem so mi ga že popoldne pripeljali domov, rekli, ne odpiraj krste, da ga ohraniš v dobrem spominu. Infarkt je bil. Jutri bo pogreb.
BOMBEK: (Se grabi za srce, vstane, se še bolj grabi za srce in se potem usede.) Rad te imam! Rad bi živel s tabo! Vseeno mi je, kakšne navade imaš!
RENATA: Pomiri se. Z mano se najbrž ne da živeti. Mikec, kipar, moj prvi mož, je v komi v Slovenj Gradcu, moj drugi mož je pa doma v dnevni sobi … sorodniki in znanci grizljajo sendviče … sosede so peljale deklice na sprehod …
BOMBEK: Ti si našla čas zame?
RENATA: Moj mož ni samo vsajal silikonske vložke, izvajal liposukcije, sesal mast s stegen, trebuha, bokov, največ je zaslužil kot sodni izvedenec …
BOMBEK: Misliš, po karieri z ženskami mu niso več zaupali operacij, nekaj dela so mu pa morali dajati dati …
RENATA: Zadnja leta ni govoril o delu … tudi meni ne, pa delam v upravi zdravstvenega doma, na oddelku za investicije …
BOMBEK: Glavno je, da je imel denar, kaj bi naj govoril, da žaga lobanje … iz čelnih trčenj …
RENATA: Zato tudi njega niso hotel razžagati, so rekli, ne bomo našega šefa …
BOMBEK: Praviš … golobi so odleteli?
Renata: (Postane pozorna,hladnokrvno.) Kaj je z golobi?
BOMBEK: Ko sem hodil v gimnazijo, sem stanoval v internatu. V Mariboru, ob parku. Kdaj pa kdaj je počil kakšen strel. Odmeval je od hribčka Kalvarije in hribčka Piramide, golobi so zaprhutali v zrak … vrabci so besno začivkali … potem pa je odmev izzvenel …
RENATA: Ne se hecat.
BOMBEK: Starejši so rekli, da streljajo graničarji na tiste, ki bežijo čez mejo …
RENATA: Res, ljudje so neprestano bežali čez mejo.
BOMBEK: Tu pride fizika na površje. Ko sem bil v vojski, bil sem v saniteti, sem se spomnil knjige iz fizike. Meja je sedemnajst km od Maribora. Če tam kdo strelja, se v Mariboru ne sliši. Tudi če bi streljal iz mitraljeza in ves dan.
RENATA: Ne razumem.
BOMBEK: Streljalo se je v mestu, v Mariboru, vedno en strel, vedno kje s Kalvarije, vedno iz vinograda ali iz gozda.
RENATA: Ne boš verjel. Prav na to sem pomislila.
BOMBEK: Kje je stal mož? Morda pred hišo? Na odprtem?
RENATA: Na naše dvorišče se lepo vidi iz vinograda in iz gozda. Mož mi je sezidal hišo na prelepem mestu.
BOMBEK: Nikoli je ne bi mogel prodati ameriškemu konzulu. Pojdiva pogledat, če lahko najdeva kroglo.
RENATA: Kroglo? Kakšno kroglo? Misliš kroglo v srcu? (Za hip tišine.) Znaš secirati?
BOMBEK: Kombi imaš. Če so gostje odšli ali če bodo odšli, potisneva krsto v kombi in se zapeljeva v Gornji grad k Turelu. Ta ima vsaj priprave. Mizo, nože, žage …
RENATA: Poznaš Turela?
BOMBEK: Pozdravil sem enajst umetnikov, ki so hodil z njim popivat od Prekmurja do Istre.
RENATA: Koliko si jih pa vse skupaj zdravil?
BOMBEK: Enainosemdeset! Točno jih imam preštete! Šestnajst jih je prej umrlo za cirozo jeter!
RENATA: Tudi sama sem mislila na Turela.
BOMBEK: Tudi tvoj mož je morda tja pošiljal tista trupla, ki so imela kakšno kroglo v srcu.
RENATA: Si nor?
BOMBEK: V Slovenj Gradcu je meja, tam je polno trupel s kroglami, morda še več kot v Mariboru, ker kraj je bolj odmaknjen, bolj v gozdu, no, bilo jih je včasih, pa se ne pozna, če pride še kakšno … ampak, a ne bi bilo bolje, zdaj, ko veš, daj, pozabiva na vse skupaj? Na svet poln krogel, krogle za v srca?
RENATA: Prišel si do še enega doživetja … pa tako malo možnosti imaš za podobne uspehe … zdaj se moraš oddolžiti …
BOMBEK: Resnica je resnica … včasih pomiri. Včasih ubije.
(Stisneta se drug k drugemu.) Še deset minut?
RENATA: Eno uro. Da se obiskovalci razkropijo. Pa potrebna sem še dobrega udarca.
(Lotita se drug drugega.)
OSMI PRIZOR
Prosektura.
Turel in Nidžo delata, Bombek opazuje …
Renata v predsobi ogleduje slike, v tesnem prostoru, ki je Turelev atelje, dviguje slike in jih osvetljuje … krokarji … mačke, povožene … ženska v belem in njen žabjeglavi ljubimec … žalujoči ostali, prav takšni kot fetusi … zelene barve …
TUREL: V možganih ni nič.
BOMBEK: Kap ga je, mora nekaj biti,
TUREL: Razrezal sem možgančke na kolutke – kapi ni. Možganska nikakor.
BOMBEK: Zdaj pa srce. Srca se sploh niso dotaknili. Ne smemo biti površni. Bosta vidva odprla?
TUREL: Če hočete vedeti, kaj ga je?
BOMBEK: Kaj?
TUREL: Krogla je v srcu.
BOMBEK: Ne govori na glas.
TUREL: Se strinjam.
BOMBEK: Kje … a tale pika …
TUREL: Sledite ji … Imel je zdravo srce za svoja leta. Velik o ljubezni in alkohola, malo maščob in malo stresov … Pač liposukcije … Daj cirkularko, Nidžo … Pinceto.. Ja, tukaj …
BOMBEK: Da, to je krogla. Ja, v srcu je krogla. Malokalibrska.
BOMBEK: Tega ne bova zapisala v zapisnik.
TUREL: Morava. Zjutraj bom pokazal direktorju, povedal bom, da je gospa Renata pripeljala moža in krogla, malokalibrska je, prirezana, počakala bo v steklenički.
BOMBEK: Ni pametno.
TUREL: Ne, da ni pametno: obvezno je. Kaj pa mislite? Vstanem sredi noči …
BOMBEK: Našla sva vas v gostilni Pri Divjem petelinu …
TUREL: Streznil sem se zaradi vaju, zaradi vas treh … dovolj sem trezen, da vem, večje kot je sranje, bolj mora iti vse po predpisih …
NIDŽO: Tu je krogla. – Jo naj zgubim?
TUREL: Nidžo, ničesar nisem slišal. Prosim, ne nakladaj!
BOMBEK: Tale mrtvi doktor je delal isto kot vi, gotovo je našel kakšno kroglo in jo je potem komu pokazal … zato je zdaj sam tu s kroglo v srcu …
NIDŽO: Prosim, brez krogle.
BOMBEK: Zmenim se z gospo Renato. Toliko, da ve, toliko, da ji je jasno. Potem truplo odpeljeva.
NIDŽO: Zmenita se hitro, nazaj ga je potrebno sestaviti.
V Turelovem slikarskem prostorčku.
Bombek stopi med slike, ki jih je Renata razložila po policah.
RENATA: (Najprej zajoka, objameta se, posluša, kaj ji razlaga.) V tej državi morajo veljati zakoni.
BOMBEK: Morali bi veljati. Tako kot v vsaki.
RENATA: Smrt svojega moža bom spravila pred sodišče. Začela bom z njegovimi kolegi, ki niso našli krogle?
BOMBEK: Krogle? Kakšne krogle?
RENATA: Ti si rekel, da je bil ustreljen. Točno v srce.
BOMBEK: Ja, ampak so meje.
RENATA: Kakšne meje?
BOMBEK: Meje do koder tvegamo: krogla je izginila.
RENATA: Tu nekje jo imate. Poiskala jo bom! (Stopi za zaveso, pogled na truplo jo pretrese.) Kje imate kroglo?
NIDŽO: Vse smo pospravili in zašili. Krogla je v steklenički. – Jo naj izgubim?
RENATA: (Pogleda Turela, Bombeka in Nidža, moževo truplo in potem se vrne med slike v Turelov prostorčič.) Naslikajmo si lepo temnozeleno sliko? Naslikajmo si nekaj temačnih razpotegnjenih obrazov s sklenjenimi rokami?
TUREL: Ne me zajebavat. Saj rad kaj naslikam. Samo časa ni nikoli …
NIDŽO: Ljudi ubijajo, mar ne?
DEVETI PRIZOR
Turel. Garsonjera. Lidija potrka. Ančka odpre.
LIDIJA: Vi ste gospa Ančka?
ANČKA: Ja, Ančka Turel.
LIDIJA: Vi ste slikarjeva žena? Jaz sem Lidija. Pesmi pišem.
ANČKA: Ah, vsak dan pride kakšen umetnik. Ampak ne pridejo sem, kar v gostilni ga počakajo in gredo pit. Ivanc, Smole, Zajc, Strniša, enkrat je prišel Josip Vidmar, enkrat Edvard Kocbek, Gajšek je pa velikokrat tu.
LIDIJA: Kateri Gajšek?
ANČKA: Tisti slavni mariborski pesnik, tisti, ki je kot rentgen, vidi vse ženske nage skozi obleko.
LIDIJA: To ni mogoče.
ANČKA: Pri pesnikih se na vse navadiš.
LIDIJA: A je pesnik?
ANČKA: Meni je že slikarja dovolj. Kadar gredo popivat, vzame slike s sabo. Kar pod pazduho, potem zamenja slike za deset ali dvajset litrov.
LIDIJA: Pa mu dajo?
ANČKA: Deset do petnajst črnega ali dvajset do petindvajset belega. Slike pa so vredne veliko več!
LIDIJA: Gospa , kar vi jih prodajajte. Ne pustite se prevarati. Nas, ženske, vsi izigrajo!
ANČKA: Prostora je malo, tu, pri nas, imamo tri punčke, že spijo, tu v kuhinji je čisto malo prostora. Sedite. Bom skuhala kavo. Kaj vam je?
LIDIJA: Ostala bom pri vas.
ANČKA: Lepo. Boste pomili posodo.
LIDIJA: Tudi.
ANČKA: Spite lahko v kopalnici.
LIDIJA: Res? Ste tako dobri? Nimate nič proti?
ANČKA: Danes je prišla komisija, trije umetniki iz Maribora in Slejko, mojega Turela so sprejeli v društvo likovnih umetnikov, zdaj bova morda dobila eno in pol sobno stanovanje, mogoče bo celo dobil kakšno službo … Kakšno drugačno službo …
LIDIJA: Ne … ne, ne še zdaj. Njegovo delo odlično vpliva na njegove slike. Imate radi slikarstvo?
ANČKA: Če bi le znala prodajati slike … Če bi jih vsaj jaz znala prodajati … če jih že on ne zna. A vi prenesete, da nekdo dan na dan pije?
LIDIJA: Umetniki pijejo.
ANČKA: Zakaj neki?
LIDIJA: Ker so žalostni.
ANČKA: Turel je najzadovoljnejši človek na svetu, pije, ker ga veseli, prijatelje iz Ljubljane vodi od gostilne do gostilne, tu pri nas je petdeset gostiln po hribih, ob železnici in glavnih cestah … če se zmotijo, gredo na vlak, se odpeljejo v Prekmurje ali v Istro … Potem pa plodijo po plodni ravnici ali pa padajo v kraške pojave …
LIDIJA: Umetniki so kot otroci, ne morejo nehati …
ANČKA: Včasih se kakšen obesi. Jaz, pa še kakšna žena, Josipina, sodnica, na primer, se voziva za njimi in iščeva zaostale … v kakšni gostilni najdeš književnika, ki je preveč popil, pa spi na skretu … našli sva jih tudi v jarku ob cesti … našli sva tudi že dva obešena …
LIDIJA: Turel pa je stal zraven in skiciral?
ANČKA: Kako veš?
LIDIJA: Uganila sem …
ANČKA: Ti si shizofreničarka.
LIDIJA: Ne, ampak umrl mi je oče.
ANČKA: Sožalje.
LIDIJA: Danes mi je umrl.
ANČKA: Potem ne bi smela potovati.
LIDIJA: Pa me je pograbilo. Kar na vlak in sem šla, čim dalje, tem bolje.
ANČKA: No, bolj bi priporočala Amsterdam ali vsaj Benetke.
LIDIJA: Zakaj?
ANČKA: Vsi iz Ljubljane pridete sem … jaz pa naj zabavam Mariborčane, pa Ljubljančane, slikarje, pesnike … danes je prišla še gospa iz Maribora, njen prejšnji mož je v bolnišnici v komi … tudi slikar … Turelov prijatelj … zelo se boji zanj …
LIDIJA: Vi pojdite spat, pomila bom posodo, počakal bom vašega moža … moram ga videti …
ANČKA: Ne bo ga. Ne danes, ne jutri, ne pojutrišnjem … vedno pride do petka, ko se nabere pet, šest mrličev … ravno lepo so uležani za obdukcije … direktor Špegelj navadno nima prav dosti časa …
LIDIJA: Umrla mi je babica.
ANČKA: Ne sekirajte se, vsem se to zgodi.
LIDIJA: Brat se mi je utopil …
ANČKA: Otrokom se dogajajo nesreče.
LIDIJA: Drugi brat je skočil v morje, ko je bila oseka. Tetraplegik je že sedem let, umreti hoče, pa mu nihče ne pomaga …
ANČKA: Otrok pa še niste imeli?
LIDIJA: Nočem jih. Zakaj bi naj blodili naokoli in čakali na smrt?
ANČKA: Otroci so smešni. Skačejo pismo. Če imajo fantki dolge lase, izgledajo kot punčke. Punčke so včasih strašne kot fantki: razbijajo in kričijo.
LIDIJA: Nikoli ne bom imela otrok. Moj ljubček pije in bo umrl,
ANČKA: No, zdaj bi radi umrli še vi?
LIDIJA: Kako veste? Ja, kako ste uganili?
ANČKA: Če hočete umret, v redu, ni mi všeč, ampak lahko počakate v kopalnici, trajalo bo tri štiri dni, da se vrne in vam kaj pove o smrti in o onostranstvu in … ampak …
LIDIJA: Je kaj narobe?
ANČKA: Ene se hočejo kar kavsati z njim, mi rečejo, kar stopite na hodnik za trenutek, moram si ga stisniti med noge …
LIDIJA: Ne, jaz nisem taka … ne … sploh pa ga ne poznam.. . drugače imam rada genije … ampak za moške sem izbirčna …
ANČKA: Gospodična, samo da je res. Tu sem neizprosna.
LIDIJA: Prisežem!
ANČKA: Kaj pa vaš ljubček? Da ne bo zjutraj pritekel in začel razbijati mojo kuhinjo?
LIDIJA: Ne bo! Prisežem!
ANČKA: Prisežete lahko, če bo pa res, bomo pa videli … moški so ljubosumni na smrt … moški mislijo, da je Turel Modigliani … ker je prej slikal nage ženske na steklo, bil je naivec … bil je naivec, ampak samo po spominu … raje pejte … jaz imam svoje skrbi, otroci spijo, morda bom morala iskati moža po Istri, Brdih, po Bohinjskem kotu ali Notranjski … vedno najde najbolj nore kraje …
LIDIJA: V nečem sva si podobni. Tudi moj ljubi je alkoholik, tudi njega je treba iskati po gostilnah, iz gostilne v gostilno, cele noči tekati za njim … pa tak umetnik, pravi genij … nora sem na genije … obe sva nori na genije … Kakšna grozna neumnost!
ANČKA: Radi bi ga pokavsali, mojega genija, kar lepo priznajte! Zdaj bi ga radi še vi?
LIDIJA: (Se zelo začudi, presenečena.) Ja, kako ste uganili?
ANČKA. Vsak dan pridejo kakšne takšne. Ne bo nič, ne dovolim, vse ima svoje meje, od kar je slaven, od kar je genij, mislijo ženske, da je javna dobrina, ne bo nič, da mi ga katerakoli trapa uniči? Že tako nič ne more! Posebno ne, če pije šest dni skupaj.. pa poglejte, kakšna suhica ste … sploh pa je moj mož slikar, ne pa morilec …
LIDIJA: A ni vse življenje rezal ljudi?
ANČKA: Ja, ja, sanitarni tehnik je, občina ni zmogla nastaviti šinterja, dali so ga za rezervnega patologa. Lopovi zdravniki nič ne delajo, je pa on pri roki … vse razseklja tako, kot je prav in po predpisih …
LIDIJA: Vem …
ANČKA: Ampak zato še ne zna zdraviti osamljenih pohojenih duš. Moja draga Lidija, na napačen naslov ste prišli!
LIDIJA: A ni genialen slikar?
ANČKA: Taka prasica ni, kot je bil, pfuj, oni Picasso, osem žen in sto ljubic in podobno, ampak vseeno … nekaj časa je bila njegova naloga loviti potepuške pse po občini.
LIDIJA: Pse? Izgubljene pse? Rada imam živali. Nadvse! Kaj potem, ko jih je polovil?
ANČKA: Potem jim je moral dati še injekcijo.
LIDIJA: Grdo.
ANČKA: Še grše jih je bilo zlagati na smetarski tovornjak, ko so bili že trdi.
LIDIJA: Zakaj jih pa niste, ko so bili še mehki?
ANČKA: Tovornjak je prišel vsakih nekaj dni, čakati pa ni hotel, da bi jih odšpricali tik pred odhodom.
LIDIJA: (nenadoma navdušeno) Dober bo! Dober bo!
ANČKA: Za kaj bo dober? Za čisto nič ni dober.
LIDIJA: Ni važno, da me ozdravi, važno da me ubije.
ANČKA: Gospodična, tako ne bo šlo. Ne,ne,ne, seksa pa ne trpim, nobenega seksa v mojem gospodinjstvu …
LIDIJA: Ne bodite malenkostni! Je ubijanje seks?
ANČKA: Marš, ven! Marš ven kurba hudičeva!
LIDIJA: Kaj sem naredila?
ANČKA: Vse se delajo fine, na koncu pa je jasno, da jim gre samo za nekaj. Da ga stisnejo v luknjo! On pa še slikar ni. Marksistične prasice potrebujejo junaka, da pritegnejo pozornost OZN in Beograda in Centra za promocijo Jugoslavije … tako je pač … vsakogar bi privlekli sem, samo, da imajo umetnika … Daga Hamerskjoelda, Borisa Berganta, Josipa Broza Tita … slikar Slejko, upravnik galerije, se pred nikomer ne ustavi …
LIDIJA: Turel ni samo umetnik, je velik umetnik!
ANČKA: Veš da, poznam jaz velikega umetnika. Ga dajem spat, mu slačim hlače.
LIDIJA: Srečnica.
ANČKA: Veš, da. Vem, kaj je to umetnik, vem, če ne bi pil, bi ne bil ničvreden; pa pije. Veš, zakaj riše crknjene ptiče?
LIDIJA: Zakaj?
ANČKA: Ker nima domišljije.
LIDIJA: Vsa svetovna javnost vam bo ugovarjala! Njegovi crknjeni ptiči so enkratni.
ANČKA: Veš da. Pač preriše to, kar se mu zdi skozi alkoholne hlape da pač vidi – vidi tako nič – kaj pa misliš, obiskovalci galerij so že kdaj videli crknjene ptiče?
LIDIJA: To je možno.
ANČKA: Ja, ja, ja,ja: kura na krožniku. Zmrznjen kos v parku. Ampak crknjene ptiče za razrezat in nagačit? Razrezane po rezinah?
LIDIJA: Neokusno.
ANČKA: Tudi jaz pravim, da je neokusno, ampak Tugo to slika!
LIDIJA: Turel je predvsem slikar ljudi!
ANČKA: Trupel. Trupel, bi rekla.
LIDIJA: A trupla niso ljudje? In posebno njegova trupla, njegova trupa v prelivanju zelenega in modrega absolutno oživijo!
ANČKA: Če jih ima on v formalinu v kleti nekaj mesecev, ne bi rekla, no, da … tudi torbica je krokodil.
DESETI PRIZOR
Znano prizorišče gotske cerkve.
Fredi, Renata, krsta, Bombek.
FREDI: Pokopati ga hočete v vaši rojstni vasi?
RENATA: Zato sem ga pripeljala sem.
FREDI: V vaši rojstni vasi je pokopališče prenapolnjeno. Tudi živih je malo, da bi urejali okolico. Svetujem vam žarni pogreb, žaro je lažje dati v avto …
RENATA: Ne. Izgubila sem očeta, mamo, brata in njegovo ženo, nikogar nimam več v tej vasi, še sosed se je ponesrečil …
FREDI: to je še manj razumljivo. Mrtvih ne moremo odriniti v mrtve kraje … a niste bili vi nekoč poročeni s kiparjem Mikcem? S tem, ki leži v bolnišnici?
RENATA: Turel ga hodi vsake pol ure gledat.
FREDI: Ja, ker je njegov prijatelj.
RENATA: Ja, ker hoče videti, kakšna jetra je imel!
FREDI: Kdo pa je tale tu?
RENATA: Gospod Bombek.
FREDI: Gospod Bombek! (Fredi se razneži.)
RENATA: Si ozdravil tudi njega?
BOMBEK: Seveda, bil je v četrtem letniku tik pred izključitvijo …
FREDI: Bog mi je pomagal.
BOMBEK: (Potreplja Fredija po riti.) K sreči smo imeli nekaj toplokrvnih na oddelku, da so ga razvedrili!
RENATA: Kaj se niti trupel ne da pokopavati brez pripomb?
FREDI: Vaš mož? Privoščim mu malo miru. Ga je Turel razrezal? Kakšna posebna storitev?
RENATA: (ostro) Kaj bi naj imel Turel z mojim pokojnim možem?
FREDI: Nič, nič, nič ne bom rekel. Zakaj mora naša bolnišnica edina v vesoljni Jugoslaviji imeti v prosekturi pomožnega bolničarja? Ja, mene – ne zanima, jaz imam svoje probleme … dobro, gospa … jutri popoldne … vi določite natančno uro … pripeljite ljudi …
RENATA: Nobenih ljudi.
FREDI: Nobenih ljudi? Pa tako znan mož … Kaj pa vaši sovaščani in sovaščanke in sorodniki iz sosednjih vasi?
RENATA: Nobenih, prav nobenih, ne starih, ne mladih, najožji družinski krog …! – Ja, tu imate okostnjake kar pod steklom, debelo steklo, pleksi, ja, pa pravi okostnjaki, kakšni pa ste, ja, kaj se pa greste?
ENAJSTI PRIZOR
Prosektura.
Lidija, Nidžo, Turel
LIDIJA: Mislim, da imam pravico do tega.
TUREL: Nobene pravice nimaš.
LIDIJA: O, ja. Je pravica na svetu. Dobro je nagrajeno, zlo je kaznovano.
NIDŽO: Tovarišica, tovariš Turel je hotel samo povedati, da tu nimate nobene pravice. Sem prihajajo mrtvi, imajo pravico do žage, noža in pietete. Prihajajo žalujoči ostali, imajo pravico do žalovanja. Prihajajo doktorji, derejo se na Turela in mene, ukazujejo, vse pravice imajo … vi, tovarišica …
LIDIJA: Lidija …
NIDŽO: Vi, tovarišica Lidija, ste pa živi, pa doktor niste, pa niti žalujoči ostali … da vam bo jasno …
TUREL: Se strinjam. Tako je.
LIDIJA: (vidno razburjena) Prišla sem iz Ljubljane. Ušla sem ljubimcu, napil se je in mi skušal iztakniti levo oko. Ugriznil me je v desni uhelj, odgriznil ga ni, ker ima slabe zobe, zaradi težke mladosti in ker je bil zaprt.
TUREL: Oh, kako hudo.
LIDIJA: Gospod Turel, vi sta zame zadnje upanje, rada bi prespala v vaši delovni sObi, med krokarji in sovami, med ščurki, ki lezejo iz velikega mrtvega ščurka, med crknjenimi mačkami in razrezanimi otročički, med mrtvimi nosečnicami in starimi mamami, med vonjem po olju …
NIDŽO: Ta njegov prostorčič za zaveso je njegova edina delovna soba …
LIDIJA: Čudovito! Spala bom na tleh v kotu tiho kot miška … vi pa slikajte, slikajte, slikajte kot da me ni … mešajte olja, pa četudi bo terpentin kapljal name …
NIDŽO: Ne slika vsak dan. Včasih tudi celo noč sedi na stolu in igra na harmoniko.
LIDIJA: Pa igrajte harmoniko … ne bom spala, poslušala bom, jaz sem igrala na harfo, od petega do enajstega leta, na violončelo, od osmega do trinajstega leta … potem pa …
NIDŽO: Nihče nima pravice govoriti. Še najmanj govoriti o sebi.
LIDIJA: Ljudje imamo pravice. Ker smo ljudje! Jaz pa sploh! Gospod Turel! Tu, tu naj tej mizi, tu je ležal moj ded. Vsi, čisto vsi, vsa družina od otrok do najstarejših, smo sedeli v krogu, prinesli smo svečo in sendviče.
NIDŽO: Vsi naredijo prav to isto!
TUREL: Izvolite sesti.
LIDIJA: (Sede in nadaljuje.) Nikoli ni isto. Kar se zgodi meni, ni isto, kot tisto, kar se zgodi drugemu. Vsaj zame ne. Nikoli. Tu, tu, na tej mizi je ležal moj oče …
NIDŽO: Ne verjamem … ta miza je za težje primere …
LIDIJA: (bučno) Buldožer se je prevrnil nanj …
TUREL: Vidiš, Nidžo, nič ne verjameš?
NIDŽO: Kako je izgledalo?
LIDIJA: Razlezel se je ..moj oče … na osem kvadratnih metrov … preden so ga zvili skupaj kot palačinko in potem previdno razvili … visel je če z robove … Čez vso mizo … tam sem videla Turela … Tisti hip … Oživel mu je dvoglavi fetus v kozarcu … On, mož s krožno žago, pa je pljuskal sam v sebi kot morje ob obalo, ko je zažgal špirit v koritu za pranje črevesja …
NIDŽO: Gospodična, gospodična … kot kaže, se poznamo … bili ste velikokrat tukaj … ?
LIDIJA: Zadnjih nekaj dni neprestano prihajam. Odganjajo me, jaz pa se klatim tod okoli, po mestu, okoli bolnišnice … po parku … zadnje dni sem tu prav pogosto …
NIDŽO: Mislil sem prej … v prejšnjih časih, letih … v prejšnjem obdobju vašega življenja … prej!
LIDIJA: Prej vsaj desetkrat!
NIDŽO: Vas zanimajo mrliči kot taki, kako jim žagamo lobanje … odpiramo prsni koš s škarjami … ali kaj podobnega?
LIDIJA: Pravzaprav ne … ne vem, kaj me privlači … ampak mamo so obducirali, očim jo je nataknil na vile …
NIDŽO: Zakaj pa?
LIDIJA: Jetra so mu začela razpadati, aorta v grlu mu je počila, sapnik se je zamašil, rak v grlu, tu … na tej mizi mu je Turel odrezal glavo, da mu je lahko snel vrv!
NIDŽO: Odrezal glavo? Vi pretiravate ali pa je on malce pretiraval? Mar ni?
LIDIJA: Ne … če mu je hotel jezik stlačit nazaj v grlo in glavo prišit na ramena, se je moral rešiti vrvi …
NIDŽO: Kaj je pokojnik vzel tisto jekleno od žičnice?
LIDIJA: Ne, no ni bila vrv, bila je pač nekakšna žica … ne vem … od likalnika ali od daljnovoda … ali zavora od bicikla …
NIDŽO: Dobro, zberi se, Lidija, povej, kaj bi rada, Lidija!
LIDIJA: Ne vem, zakaj naj hodim po svetu, kar tu bi ostala …
NIDŽO: Si navezana na mamo in očima … ?
LIDIJA: Veljko je šel v vojsko … poslali so ga v zacinkani krsti …
NIDŽO: Zakaj ste pa odpirali
LIDIJA: Turel je našel osemintrideset lukenj …
NIDŽO: Kaj je bil tvoj fant?
LIDIJA: Ne, brat. Fant je bil Ivan. S fičotom se je zaletel naravnost v drevo.
TUREL: (Se zdrzne, daje znake Nidžu, naj neha.)
NIDŽO: Samomor torej?
LIDIJA: Ni bil samomor, pomladi bi se morala poročiti …
NIDŽO: Da ti nekaj povem, Lidija. S fičotom se nikoli ne zaletiš frontalno v drevo … ker je majhen in ga obrneš, zaletiš se kvečjemu v vrata … to pa ni smrtno …
LIDIJA: (zelo razburjeno) Ni imel razloga!
NIDŽO: Nikoli nimamo razloga … !
LIDIJA: Potem je Jolanda …
NIDŽO: Sestra?
LIDIJA: Ne, hčerka.
NIDŽO: Ne bom vprašal.
LIDIJA: Ko je hranila kure, je padla v gnojnico …
NIDŽO: Kako, da je niste slišali?
LIDIJA: Izredno občutljiva nežna punčka. Ni prenesla smradu … zato najbrž ni hotela odpreti ust … pa ni kričala …
NIDŽO: No. Vidim, tu si več doživela kot jaz.
LIDIJA: (Se ustavi pri Turelu.) Všeč mi je, kako slikaš: s kakšnim občutkom. Stara mama s črno ruto s sklenjenimi rokami in z obvezo okoli glave in z zobmi,ki vseeno štrlijo …
TUREL: Nisem jaz Turel …
LIDIJA: (pretresena in razočarana) Kako ne?
TUREL: A ga ne poznaš … če si bila tolikokrat tukaj?
LIDIJA: Človek toliko gleda pokojnike, ne gleda še naokoli.
TUREL: (Jo pogleda zelo od blizu.) Nisem te še videl.
LIDIJA: Sem premalo bela za sem? sem preveč rumena?
TUREL: A te tudi daje? A te vznemiri?
LIDIJA: Mislila sem, da si ti tisti, ki slika …
NIDŽO: Oni, ki slika, je že davno bogat … sedi na vrtu pod cvetočimi jablanami … sem pride samo, če mu zmanjka navdiha … ali pa kadar imamo nenadoma več nezgod hkrati … .
LIDIJA: To je najbrž kar pogosto …
NIDŽO: Pogosto … (Ženska se ga loti, on se loti ženske.)
LIDIJA: Zaprem vrata, ne maram, da me gleda tisti otrok …
NIDŽO: Pusti, naj gleda.
LIDIJA: Pa tisti alkoholik, ki si mu ravno prej razrezal jetra …
NIDŽO: Ne bo mu šlo na jetra.
LIDIJA: Meni gre …
NIDŽO: Med trupli se počutim domače, ne zapiraj vrat … kako se naj počutim domače med živimi ljudmi?
TUREL: Naj prespi med slikami … če hoče … Nidžo, poglej, kako je žalostna..
NIDŽO: Greste domov?
TUREL: Grem pogledat, če je še kakšna gostilna odprta … žejen sem … danes bi še lahko koga srečal …
LIDIJA: Umetnik … vi ste umetnik … kako, da nisem takoj opazila? Z vami grem …
TUREL: Jutro je pametnejše od večera. Naspi se, če moreš, dobro si napihni blazino in dve odeji sta v omari … večkrat spim kar tu … ne boj se slik, ne boj se mrtvih, boj se Nidža, ampak Nidžo te bo lepo zaklenil, strašen, ampak bom počakal,da gre domov …
LIDIJA: Potoval sem tako daleč, do Ljubljane do sem, tri ure z vlakom,samo da bi vas spoznala?
Bombek in Renata sedita na jogiju na tleh in kadita.
BOMBEK: Rada imaš seks.
RENATA: Ne vem, od česa to pride?
BOMBEK: Navadno zadostuje, da se moškega dotakneš.
RENATA: Ga pogladiš po hrbtni strani dlani … Redkeje popraskaš po bradi.
BOMBEK: Vsak pa je razumel, kadar si ga stisnila za ramo.
RENATA: Kaj šele, če za biceps.
BOMBEK: Pa mož ve?
RENATA: Kirurg je. Opravlja lepotne operacije. Lepotice so ljubosumne, vse izvohajo, vse izčvekajo.
RENATA: Te zasleduje?
BOMBEK: Dovolj ima žensk. Posebno, ker ima raje moške. Od žensk ima najrajši tiste, ki jih namerava razrezati ali pa jih celo že sam razrezal in dogradil.
BOMBEK: Vsak moški je ljubosumen.
RENATA: Seveda, ničesar ne sme zvedeti. Zato sem predlagala, da kupiva še to garažo v mestu. V mestu je drugače tako težko parkirati. Čas se mi je vseeno zožil na nekaj deset minut vsak dan …
BOMBEK: Rad bi te še velikokrat srečal.
RENATA: Se ne obnese. Mož, zelo zahteven, trije otroci, razvajeni, srednje zanesljivo varstvo.
BOMBEK: Je to tvoj prvi mož?
RENATA: Drugi. Prvi je bil telovadni učitelj, ki je kdaj pa kdaj nadomeščal druge učitelje. Ko je učitelj matematike na Triglavu padel v prepad, je učil matematiko in mi dal kol, ne bi mogla narediti gimnazije, če se ne bi z njim poročila.
BOMBEK: Ni bil toliko star kot doktor Tratnik?
RENATA: Ženskar je bil. Odstopila sem ga kolegici na pravu. Zdaj ima ženo sodnico. Mene pa je zanimala medicina, zaposlila sem se v bolnišnici in našla svojega doktorja, veličasten je.
BOMBEK: Najbrž si si našla že več doktorjev?
RENATA: Ne, najrajši imam študente arhitekture. Zaposleni so, znajo ceniti čas in imajo občutek za proporce in dimenzije.
BOMBEK: Enim udari na seks, enim na alkohol, vedno srečam samo takšne, ki pretiravajo, Renata všeč si mi, res ne bi govoril o čustvih, ampak …
RENATA: Zaljubil si se vame?
BOMBEK: Kako si uganila?
RENATA: Več ali manj se vsak. Če kričim, prižgem radio, če se kdo zaljubi, mu namenim še deset minut. V garaži smrdi, ampak je toplo. Drugače pa moramo upoštevati kratko odmerjeni čas.
BOMBEK: Še deset minut?
RENATA: Če boš kaj povedal o sebi.
BOMBEK: Imel sem leto in pol sijajno žensko, ozdravljena alkoholičarka, zapil sem se zaradi nje, povzročil prometno nesrečo, najverjetneje bom šel v zapor zaradi nesreče …
RENATA: Vsi smo v zaporu, Borut. Je bila vsaj lepa?
BOMBEK: Ne razumem, kaj te tako žene naprej … kaj ti daje toliko energije?
RENATA: Tudi jaz ne. Prej si nekaj govoril o sadju in zajcih …
BOMBEK: Sadje in zajci? (Se prestraši, preneha z ljubljenjem.)
RENATA: Moški in zajci so nespametni; vedno nehajo tisti hip, ko bi zares lahko kaj dosegli.
BOMBEK: Nisem odnehal.
RENATA: Poglej se, kako si se prestrašil. Saj ni treba, če nočeš. Če te moti garaža?
BOMBEK: Hočem!
RENATA: Moški so vedno močnejši od žensk. Posebno močnejši od malih, sladkih, mehkih, zaščite potrebnih žensk.
BOMBEK: Si se za takšno vedno imela?
RENATA: Nekaj pa je tudi pripomoglo k temu, da sem se vedno odločala za moške od nog do glave.
BOMBEK: Bicepsi na moških pa so vsako leto starejši …
(Padeta si v objem, navijeta glasbo.) …
BOMBEK: Te je kdaj kdo pretepel?
RENATA: Vsako leto so hudobnejši. Čeprav izbiram samo lepotce s poštenimi obrazi. Ja, kakšen me tudi udari, da moram takoj na urgenco.
BOMBEK: Tudi jaz bi te udaril, joj, kako bi te usekal!
RENATA: Samo ne po obrazu!
BOMBEK: Saj sem kulturen!
RENATA: Bodi žival! Vsekaj! Daj!
BOMBEK: Vsak uboga?
RENATA: Tudi ti boš ubogal, moški ste zato, da ubogate! (Ga trešči s vso silo.)
BOMBEK: (Okleva, potem trešči njo s vso silo nazaj.)
ŠESTNAJSTI PRIZOR
Ob cesti
RENATA: (Govori v mobitel.) Odpeljala sem deklice na deželo. Moram videti, kako živijo starši. Vem, da jih hočeš v petek zvečer videti doma. Jutri se vrnem … Spomnil sem se, da je pomlad, od jeseni nisem bila doma … Dobro, bom rekla deklicam, v avtu so, ti bodo telefonirale … !
SEDEMNAJSTI PRIZOR
Prosektura
Renata, Turel, Nidžo. V medli svetlobi ima Turel po mizah razpostavljenih nekaj mrličev. Nidžo pere nože in žage.
RENATA: V komi je, praviš?
TUREL: Že štirinajst dni.
RENATA: Eni se zbudijo čez leto ali dve?
TUREL: Tudi več.
RENATA: Ga lahko vidim?
TUREL: Če se ne bojiš, te bom peljal čez kakšno uro, s tisto dežurno sestro se poznava.
RENATA: Vedela sem, da je nekaj narobe. Danes sem srečala nekoga, se z njim pogovarjala, govoril je tako strašne reči, spomnil me je nanj, na Mikca …
TUREL: Sta seksala v garaži?
RENATA: Kako veš?
TUREL: Vse se zve!
RENATA: Kako veš, da sem tudi s tem?
TUREL: Če ne poznam tebe, poznam Mikca, takšen je, kot je, moj najboljši prijatelj, vsakogar pokvari do konca.
RENATA: Ali ni tale tam tvoj najboljši prijatelj?
TUREL: To je Nidžo, moj pomočnik, jaz sem pomožni strežnik, Nidžo je čistilec. Odličen je.
RENATA: Kako je odličen?
TUREL: Lepo nareže možgane na rezine, nikoli mu ne padejo na tla ali v odtok.
RENATA: A res?
TUREL: Res. Odpre ti lobanjo kot konzervo fižola. Ima roko za odpiranje.
RENATA: Vidva bosta razrezala Mikca, če se ne zbudi?
TUREL: Res, sodišče bo zahtevalo. Nekdo ga je potrepljal po ramenu, ampak bolj po kmečko.
RENATA: Misliš, da zdaj kaj misli?
TUREL: Gotovo.
RENATA: Misliš, da razmišlja o meni?
TUREL: O tebi razmišlja Tratnik, tvoj zdajšnji mož. Že trikrat je telefoniral, če si šla v domače kraje. Kje imaš otroke?
RENATA: V hotelu spijo. Receptorka je moja sošolka. – Turel, se spomniš, ko je umrl moj oče? Ti si ga počasi rezal, ker si bil pijan kot svinja, nisi in nisi mogel nehati. Prišli smo, vsa družina, sedeli okoli mize v predsobi in čakali, da končaš. Materi si prinesel prstan …
TUREL: Vsaj desetkrat sem upodobil ta prizor!
RENATA: Tete so začele jesti pečeno piško in sendviče, vsi so se napili ko živali …
TUREL: Kaj hočeš reči? Vsak dan imam tu kakšne žalujoče, pridejo po posmrtne ostanke, čakajo, da jih Nidžo zašije … a veš, da je začel lokalnim puncam krojiti hlače? sešije oprijete hlače na golo kožo, kmalu bo tako bogat, da ne bo več hotel biti moj pomočnik …
RENATA: Če se ti ukvarjaš z umetnostjo, se lahko tudi on … ustavila sem se doma … očeta ni več, očim je hrom … tako kot je bil nekoč oče … punčke sem pokazala svoji mami, pa se jih ne spomni … mene se spomni, ne ve pa, od kdaj imam tri otroke … rekla je, moja mama je rekla, odpelji te punčke k sosedi … odpeljala sem jih k sosedi, da bi se malo lahko v miru pogovorila z mamo … tam so se punčke začele igrati z brizgalno za škropivo … še več, škropiti so začele … vse naokoli … pa druga drugo …
TUREL: Tega ne odobravam, otroci se ne sejo igrati s strupi …
Renata (pripoveduje) Prišel je sosed iz svoje hiše … postaven fant … kričal je kot zmešan … nekoč v vlaku me je na poti v mesto pokavsal kar na hodniku … zdaj pa ima krvave oči … rekel je, da mu je žena ohromela, da ne more več iz postelje, potem pa me je kar popadel … je rekel, lepša si kot kdaj koli, tako rumena … gotovo se ti je zgodilo kaj strašnega, pa se hočeš razvedriti …
TUREL: Tako je pač. Črn humor. Slišal je za Mikca, za tvojega prvega moža, Mikec je postal slaven, kipar, telovadni učitelj …
RENATA: Kot moj mož se je tudi proslavil. Davno bi ga ubila. Najstarejšo punčko imam z njim. Ne vem za gotovo, takrat sem mu že ušla …
TUREL: Kaj je bilo s sosedom?
Renata (Pripoveduje dalje.) Tema na oči. Spustil je psa … na moje otroke … komaj sem jih zaprla v avto, v hišo k staršem si jih nisem upal dati … potem je vzel traktor in me skušal povoziti, vlekel je brano za sabo, brano z dolgimi noži …
TUREL: Gotovo se je prevrnil?
RENATA: Ne … ni se prevrnil …
TUREL: Peljala si punčke v hotel … medtem so pripeljala tvojega soseda … tam ga imam v hladilniku, na prstu na nogi ima listek …
RENATA: Ne. To pa ne bo on.
TUREL: Prst je edino, kar ni zmečkano, ampak po traktorju so ga takoj identificirali …
DRUGO DEJANJE
PRVI PRIZOR
Pred Umetnostno galerijo v Mariboru.
KUKI: Gospod Kolman, ne poznate me, ampak sva kolega …
KOLMAN: Me veseli, kolega, do kod pa ste?
KUKI: S trga!
KOLMAN: S katerega trga. Z Raven? Iz Slovenj Gradca?
KUKI: Ne, ne, z živilskega trga.
KOLMAN: Ne razumem!
KUKI: Na živilskem trgu prodajam angele varuhe. Angel na brvi nad razpenjenim valovjem zagrabi za suknjič v zadnjem hipu neprevidnega dečka.
KOLMAN: Pograbi, pa kaj?
KUKI: Pograbi,da. -A vi kaj prodate?
KOLMAN: Nekaj že. Vsak mesec kakšno grafiko.
KUKI: Jaz pa veliko. Angeli gredo kot sveže kislo zelje. Zato, gospod direktor, bi lahko združila najini firmi … ?
KOLMAN: Ne maram diletantov! Ne prenesem amaterjev!!!
KUKI: Še žal vam bo slike na steklo so zadnji krik mode!! Kaj pa mislite! Še Turel riše gole ženske na steklo!!! Preden se je naučil slikati krokarje z akrilom na platno!
DRUGI PRIZOR
Umetnostna galerija, Bard Iucundus.
LJUDMILA: Čaka vas gospod Bard Iukundus.
KOLMAN: Kje pa?
LJUDMILA: Tisti s črnim klobukom!
KOLMAN: Tako mlad?
LJUDMILA: Živčen je!
BARD: (koraki) Drek, sam drek!
KOLMAN: To je naša zbirka.
BARD: Čestitam, sladka je.
KOLMAN: Zakaj sladka?
BARD: Vse rožnato.
KOLMAN: Tudi vi slikate rožnate prašičke.
BARD: Ampak prašičke potem zakoljejo, veliki so, ko zrasejo, jih zakoljejo, no in mlinčki za meso jih zmeljejo v klobase …
KOLMAN: Tako pač. Transformacija živega v živila …
BARD: Se vam to ne zdi rožnato?
KOLMAN: Paranoično da … shizofreno tudi, rožnato pač ni.
BARD: Ker je črno belo, omejil sem se na črno-belo tehniko.
KOLMAN: Če bi se omejili še na človeški lik in opustili prašičke …
BARD: Ta pripomba je ideološka.
KOLMAN: Ideološka ali ne. Kako morate trditi, in to trdite s celim ciklusom risb, da se ljudi, ki jejo prašičke, sami spreminjajo v prašičke.
BARD: Ker se.
KOLMAN: Dobro, pa naj se!
BARD: Človek meni, da lahko nekaznovano mlati jetrca, rebrca, nogice, karmenatlce …
KOLMAN: No, seveda, zrediti se je dovoljeno …
BARD: Vsak uboj se plača.
KOLMAN: Ne verjamem.
BARD: Vsak uboj živega bitja vzbudi val krvoločnosti in kliče po novi krvoločnosti … mesar ubija, ampak požiralci prašičjih trupel se sami spreminjajo v grobnice svojih žrtev, spreminjajo se v nadpraseta …
KOLMAN: Biološko to ne drži.
BARD: Pa teološko.
KOLMAN: Teologija ni resna.
BARD: A biologija pa je?
KOLMAN: Je. Morda je. Poglejte tovariš Bard, saj ste Bard?
BARD: Da, Bard Iucundus.
KOLMAN: No, tovariš Bard Prijetni, beljakovina je beljakovina. Dokler je živa, je različna, ko je prebavljena, ko razpade na sestavne dele, se razlikuje samo še po odstotkih hranljive vrednosti in morda vsebnosti vitaminov in kovin …
BARD: Vidite, človek je odvisen od tega , kar je. Pujs je drugačen: če se drugače hrani, pa tudi človek je drugačen, če se hrani z drugačnimi pujsi, narava pujsov vstopi v naravo človeka …
KOLMAN: (porogljivo) Če bi jedel hobotnice, bi vam zraslo osem lovk iz glave?
BARD: (prepričano) Da. V to verjamem.
KOLMAN: Če bi pili slivovko, bi postali češplja?
BARD: Ne bodi vulgarni, tovariš ravnatelj
KOLMAN: Nisem mislil češplja, tovariš Iucundus, mislil sem sliva! Pa ne sadež, ampak drevo. Odgovorite mi, lepo prosim, če jeste slivovo marmelado, se potem spreminjate počasi in vsaj deloma v čudovit dosežek narave, ki ga poznamo pod imenom slivovo drevo …
BARD: Dobro, povejte naravnost, da pri vas ne bom razstavljal!
KOLMAN: Povabil sem vas, mislil sem na olja, Rembrandt in stari rabin, trije Židje čitajo star pergament … odlična olja … !
BARD: Olja prodam sproti. Židovske preroke mi razgrabijo. Vsak mesec naredim enega … že z ozadjem je dva tedna dela … Slovenci so taki, menijo najbrž, da bodo sosedje verjeli, da imajo na steni pravega Rembrandta?
KOLMAN: Ne!
BARD: Res ne? Kaj ni na prvi pogled je jasno, kaj je naslikal Bard Iucundus in kaj Rembrandt!
KOLMAN: Meni ni bilo takoj jasno.
BARD: Vi ste ravnatelj galerije: zato ne ločite … kdaj mislite, bi se pa Rembrandt lahko naučil tako dobro uporabljati akrilne barve, kot jih uporabljam jaz?
KOLMAN: Dobro: vaše avtoportrete z židovskimi starci in posebno tiste avtoportrete, ko ste v družbi z Rembrandtom in Saskio sem pripravljen razstaviti kadarkoli!
BARD: Tako dragih slik si ne morem sposojati pri svojih cenjenih kupcih, pri mojih cenjenih strankah?
KOLMAN: Si jih mar naj galerija pri vaših kupcih sposodi za vašo razstavo?
BARD: Kaj pa mislite, ljudje so tvegali tisoče mark, zdaj bi pa vi slike radi za nekakšno razstavo v nekakšnem Mariboru?
KOLMAN: Ne vem, če mi je toliko do vaše razstave. Mi smo bližje Dunaju kot Ljubljani, tudi Pekingu in Tokiu.
BARD: (ganljivo) Zakaj mislite, da Mariborčanov ne bi veselili prašički?
KOLMAN: Dosti imamo ideoloških tendenčnih zmazkov, tudi če so vegetarijanska simbolika …
TRETJI PRIZOR
Umetnostna galerija Maribor; pisarna.
LJUDMILA: (Je tajnica in si pili nohte, kar delajo vse tajnice.) Tu je tisti morilec od zadnjič. Otročki v flaškah, krokarji v skretu, familija na obisku pri porodnici v mrtvašnici.
KOLMAN: Recite mu, da bo o sprejemu v Društvo likovnih umetnikov odločala komisija.
LJUDMILA: To sem mu rekla. Ne verjame.
KOLMAN: Kaj morem. Ko bo sprejet v društvo, bo razstavljal v naši galeriji.
LJUDMILA: V Slovenj Gradcu je že petkrat razstavljal. Po okoliških gostilnah pa že sto devet krat.
KOLMAN: Sem slišal. Ljudje se pa zgražajo.
LJUDMILA: Ampak pravijo, da je priljubljen.
KOLMAN: Ker dela v prosekturi, če ti kdo škripne, ti ga potem, ko ga doktorji razrežejo, fino zašije nazaj, vse vem …
LJUDMILA: Iskal vas je že trikrat.
KOLMAN: Drugič si naj umije roke, preden odpira naše številne kljuke.
LJUDMILA: Zakaj pa? Tako toplo zna stisniti dlan!
KOLMAN: Za nohti se mu nabira mast mastnih Slovenjegrajčank.
LJUDMILA: Ne marate ga, to je. Ker je preprost!
KOLMAN: Za koga vi navijate, Ljudmila, za svojega ravnatelja ali za nekakšnega slikarja?
LJUDMILA: Umetnik je!
KOLMAN: Vsi ki pridejo k meni, menijo, da so. vsak dan jih deset visi tukaj. Vsi bo razstavljali, odkar je bil na sporedu film o Lautrecu, pa o Van Goghu, pa o Picassu vsi mislijo, da bodo mlatili denar in ženske … gotovo vas je podkupil!
LJUDMILA: Flaškon orehovega žganja je prinesel, ja, tu je, je rekel, da je za vas, pa sem rekla, da to nikakor, ga je pa dal meni, pa rekel, nikar povedat!
KOLMAN: Spravite to takoj stran!
LJUDMILA: Ne morem ga kar takoj nesti domov, saj veste, da moram na avtobus!
KOLMAN: V stranišče, sem mislil!
LJUDMILA: (obupano) To je orehovo žganje, prva kvaliteta, poduhala sem!
KOLMAN: Za to ste potrebovali kozarec za dva deci. Še vedno je poleg prazne skodelice kave na mizi … Pravo tihožitje … tihožitje …
LJUDMILA: Če pa vam dajejo tihožitja, v olju ali barvna grafika, potem pa nič.
KOLMAN: Samo tisti grafik Baudež zadnjič …
LJUDMILA: Aha … Pa … pa tudi Regazzoni »Tihožitje s skodelico čaja«?
KOLMAN: Pa kaj … Malkovič pa si je sposodil od mene tihožitje, ki sem ga jaz osebno odkupil od njega pred drugo svetovno, ko sem bil še študent in mislite da ga je vrnil?
LJUDMILA: Vi tihožitja, jaz šnops!
KOLMAN: Ne pustimo se podkupovati!
LJUDMILA: Dajte no, ljudje so podkupljiva roba, samo cena je različna!
KOLMAN: Takih stavkov navadno ne uporabljate
LJUDMILA: Umetnik je povedal.
KOLMAN: To ni umetnik, to je preparator!
LJUDMILA: Amaterski slikar, pa tudi amaterski preparator. Ja, prinesel bo nagačenega krokarja …
KOLMAN: Samo da ne bo podgane.
LJUDMILA: Vadil je na podganah in miših … prepariral je gnezdo miši … pravi, da je težje kot zašiti razsekanega dojenčka … bom vprašala … bi res radi podgano … Za v vitrino med kristalne kozarce???
KOLMAN: Zdaj sem že prepričan: orehovo žganje kuha iz možgan poginulih diabetikov.
LJUDMILA: Ne, iz orehov stare mame, je povedal …
KOLMAN: Še nekaj: kje dobi toliko utopljencev?
LJUDMILA: Elektrarna Fala. Tam je jez skonstruiran tako, da jih ujame v železne grablje …
KOLMAN: Falo so zgradili Nemci med drugo svetovno vojno za potrebe letalske industrije.
LJUDMILA: Mislili so na vse.
KOLMAN: Napačno. Niso mislili na vse, če ne, ne bi izgubili vojne.
LJUDMILA: Ampak mislili so na utopljence.
KOLMAN: Napačno: mislili so na Turela, kako bo lovil utopljence izmed železnih grabelj …
LJUDMILA: (Obrne sliko.) Tu je eden, poglejte, glava mu je tako narasla, da jo štirje moje z lopato komaj tlačijo v trugo, voda pa mu curlja iz meter dolgih ušes …
KOLMAN: To je odurno.
LJUDMILA: Poglejte kako ljubko zelen odtenek … imate morda slabe živce.
KOLMAN: Če bi vi vsak dan gledali olja pet krat osem metrov, smreke s prizorišča poslednjega boja pohorskega bataljona, pa freske: Štirinajsta prečka Savo bi ne imeli več niti mojih živcev!
LJUDMILA: A ni pretresljivo … Človek je bil najbrž normalno debeli, zdaj pa kot slon … poglejte to nogo, kako je črna od butanja v železne grablje jezu …
ČETRTI PRIZOR
Gotska cerkvica.
Fredi pripelje Turela in Ančko.
FREDI: Mikec mi je tako svetoval.
ANČKA: Kako? Saj je že tri tedne v komi.
FREDI: Prej, prej, pred dvema letoma.
ANČKA. Steklo je po tleh.
FREDI: Tu je predprostorček, tu je omara, tu so copati.
ANČKA: A ni bi tam zakristija?
FREDI: Je rekel Mikec, da ni gotska.
ANČKA: Fredi. Eno vprašanje.
TUREL: Ančka, ne vprašuj.
ANČKA: Kje se pa zdaj spravite v kiklo, gospod Fredi?
FREDI: Oblečem se v veliki cerkvi in smuknem čez cesto.
ANČKA: Ne bom šla naprej.
FREDI: Brez skrbi. V copatih po steklu, to je pleksi steklo, ena plošča pet tisoč mark, vse skupaj sto šestdeset tisoč mark.
ANČKA: Ne maram, da mi svetijo luči pod kiklo. Tam spodaj imate luči.
FREDI: Svetijo zaradi okostij. Pod cerkvijo so grobovi naseljencev iz osmega stoletja, poromunjenih Keltov in uglednih starih Slovanov!
ANČKA: Mrliči mi naj gledajo pod krilo? Meni že ne. Nikoli. (Že odhaja.)
TUREL: Okostja … se vam to zdi slovesno … naj verniki teptajo naše skupne prednike … Jaz zase bi si želel kaj bolj nevsakdanjega.
FREDI: Arheologi kot arheologi. Vihtijo pač metlice. Pustili pa so vsako koščico in situ. Tako kot je ležala. Vabil sem doktor Špeglja, pa pravi, da ima že z živimi preveč dela.
TUREL: Vzame si ga. Sam si ga daje.
FREDI: Ampak tudi vi se spoznate, gospod Turel, pa še umetnik ste: kakšne bolezni so imeli tile prebivalci osmega stoletja?
Turel: (Drsa s copati po tleh, potem gleda skozi pleksi steklo v tleh, potem mu Fredi ponudi še baterijo.) Onega tam je nekdo na gobec.
FREDI: Na gobec? Že v osmem stoletju?
TUREL: Tisto tam je ženska, petdeset let, križ jo je dajal, revmatizem in degenerativne spremembe na vretencih. Poglej prste?
FREDI: A prste?
TUREL: Čisto zvite prste je imela.
FREDI: Mislite od dela?
TUREL: Ne, ker s takimi prsti tako nič ne narediš, mislim, ker ni bilo centralnega ogrevanja. – Tistega tam spodaj je pa povozil voz.
FREDI: Kako to vse veste?
TUREL: Tako lepo zdrobiš golenice samo z vozom, s kladivom ali krampom ne gre.
FREDI: Kaj pa tale tu? Lepo je bil obložen, ogrlica, zapestnica …
TUREL: Mlada ženska. Ohoho! Pa imamo prekrasno lobanjo! Doletelo jo je zaradi ljubezni ali na porodu! Takrat še ni bilo naše bolnišnice, ni mogla past reševalcem po stopnicah. Koliko jih pa še imate?
FREDI: Tla so ilovnata. Pokopani so v treh plasteh. Spodaj jih je še več. Zelo veliko zob imajo!
TUREL: Seveda, ni še bilo zobozdravnikov.
FREDI: Bili so zdrav rod?
TUREL: Ne bi rekel. Široke kvadrataste lobanje, tako kot še zdaj vsi v naši dolini. Razpotegnjene navzgor. Globoke očesne votline.
FREDI: So to naši predniki Veneti?
TUREL: Ne bi rekel. To smo mi. Degenerirani od alkohola.
FREDI: Ampak ne že v osmem stoletju.
TUREL: Kaj takrat ni bilo alkohola?
FREDI: Ni bilo avtoritarnega nedemokratičnega sistema!
TUREL: Ja, tudi demokratičnega ne!
ANČKA: Vsi so bili majhni. Kako majhni! Ti niso igrali košarke. Pa grbasti so bili! Pa kako se nam režijo!
TUREL: Mislim, da je v nekaj kosteh opazna prisotnost železa. Bili so rudarji in železarji. Morda kovači. Kako velik kraj je bil tukaj?
FREDI: Nobenega kraja. Jasa na robu gozda. Kakšnih sedem vasi v nizu po pobočjih.
ANČKA: Kam ste pa dali Mikčev relief?
FREDI: V muzej.
ANČKA: Kje bo pa stal spomenik svetemu Ciprijanu? Mikec se ga je že tako veselil?
FREDI: Po Mikec povedal, ko se prebudi.
TUREL: Spomenik je že narejen v glini. Samo vliti ga je še treba. Ampak zdaj, ko ste cerkvico izpraznili in vrnili v gotsko stanje, zdaj bi vanjo sodil kakšen moj Kristus na žitnem polju v nevihti.
FREDI: Vsi vaši Kristusi so podobni samo vam, Turel.
ANČKA: Turel ima prav. Samo njegove slike so še bolj obup vzbujajoče kot preparirane kosti v glinastem podpodju pod pleksi steklom. – Imate tukaj dosti porok?
FREDI: Ne, zadnje čase nobene.
PETI PRIZOR
Gornjegrajska bolnišnica. Dva slikarja in kritik, komisija, pri Turelu na obisku.
Slejko pelje komisijo po stopnicah.
SLEJKO: To je doktor Špegelj. Direktor bolnišnice. Našel je delo za Turela.
BAUDEŽ: Veseli me … vi tukaj imate zelo znano bolnišnico!
ŠPEGELJ: Seveda, imamo Turela. (Šalil se je, diskretno pojasni.) Delamo splave za bolj fine dame. Da niso v Mariboru na očeh.
REGAZONI: Kako, mislite, na očeh?
ŠPEGELJ: Če je stiska, da se ne znajdejo s kakšno šolarko v isti postelji …
KOLMAN: Imate toliko mrtvih, da ima naš slikar kaj dela …
ŠPEGELJ: Skrbim za žive. Moral bi imeti zdravnika za seciranje … sem raje vzel specialista za anastezijo … ni denarja … malo nas je pri nas … cele dneve samo operiramo … ker smo zelo dobri, ima Turel še nekaj časa za slikanje …
BAUDEŽ: Prostor je velik …
SLEJKO: Aja, ampak to je prosektura. Tu je navadno, kadar pridem obiskat Turela, po šest trupel na mizah!
ŠPEGELJ: Tiste, ki niso umrli v bolnišnici, ampak na poti v bolnišnico, kar takoj odnesemo v drvarnico …
BAUDEŽ: Glejte, kako ličen atelje …
SLEJKO: Tu poleg pa imajo pionirji fotografsko temnico. Ubili smo dve muhi na en mah, kadar Turel nima veliko dela, jih nadzoruje, ko razvijajo filme, oni pa njemu fotografirajo slike, da ima za kataloge in razstave … krasni črno-beli posnetki …
BAUDEŽ: Kaj pa delajo trupla ta čas?
SLEJKO: Turel je uren, razreže, pokaže doktorju, zašije … tudi hlače na špic šiva po najnovejši modi …
KOLMAN: Delavec, proletarec, naivec, v surovem vaškem okolju …
ŠPEGELJ: Mi smo že kar veliko mesto …
REGAZZONI: Ampak (Gledajo slike.) žalujoči so iz hribov. Kot hlebinjska šola naivcev …
BAUDEŽ: Slavonija, čista Slavonija, hujše … bolj oglate glave, več grbastih in sluzastih in bolnih …
ŠPEGELJ: Alkoholizem je vzrok gospodarskega zaostajanja naše občine. Ljudje ne znajo pravilno izpolniti formularjev. Alkoholizem in avtomobilizem, neprestano se zaletavajo drug v drugega … (Telefon zazvoni, Špegelj ga dvigne.) Operacija čez deset minut … (Odide.)
SLEJKO: Povedal sem Turelu, naj se osredotoči na realno življenje. Truplo na secirni mizi, golo, revno in ubogo, negibno, trdo, pa še razrezano po vrhu, družina se je zadnjikrat prišla poslovit. Turel na sliki izroča vdovi poročni prstan … to je zadnje, kar je ostalo …
BAUDEŽ: Posebna specialiteta so mu otroci.
SLEJKO: Da. Mrtva mati z mrtvim otrokom. Mrtva mati in živi otroci. Mrtvi otroci in živa prestrašena mati … poglejte ta izraz …
BAUDEŽ: Vsi imajo enake obraze … nobene karakterizacije …
SLEJKO: Ampak, tovariši slikarji, avtor sam na vsaki sliki ima svoj značilen nasmešek okoli ust …
KOLMAN: Drži se kot doktor, to je poza!
SLEJKO: Aha, tovariši, nad vsako sliko zgoraj malo svetlobe …
KOLMAN: Mislite skozi lino v stropu?
SLEJKO: Ne, na platnu, slika je iz olivno zelene in rjavo zelene barve, temno modro zeleno nebo, nad modro zelenim nebom pa tanek odblesk rumene barve …
REGAZZONI: Če rečem: fantastično, sem rekel premalo: tega, kar vidimo tu, ne najdemo niti pri Rembrandtu …
BAUDEŽ: Tudi odrasli otroci, pa naj bodo živi ali mrtvi, imajo povečane oči kot človeški zarodki, pa držijo se tako zavito, kot da se še ne zavedajo prav, da so že prerasli fetalno obdobje … Izredna slika …
SLEJKO: Včasih je tovariš Turel slikal nage ženske na steklo …
REGAZZONI: Pri žetvi in setvi?
SLEJKO: Ja, ja, z debelimi nogami, med kravami in konji, z vilami …
KOLMAN: Danes Turel ne izgleda kot naivec … niti on osebno … niti njegova platna kot platna … Ta predrojstna podoba njegovih oseb, ta fetalni videz odraslih, posebaj pa še otrok, vznemirja s cinično temačnostjo … Naivci so polni groze in strahu. Tu pa najdemo razlago za grozo in strah v ribjih potezah zarodkov … To sploh ni naivno! Slikar sploh ni naivec!
SLEJKO: Saj ni. Umetnik je … V petnajstih let kar dela v prosekturi je izuril roko do te mere, da mu v trenutkih navdiha, med eno in drugo pavzo, medtem, ko doktor Špegelj nima časa, ker je hitro tekel operirat, naslika povoženo mačko in njenega ljubezenskega partnerja, žalujočega mačka ob cestnem jarku, oboje v mesečini …
BAUDEŽ: Baaaaaa … . brrrr … . tole platno … tu je trideset krokarjev!
SLEJKO: Bomo šli še k njemu domov, ima udomačeno kavko, krasna žival, kljuva črve, odvezuje vezalke na čevljih, kraka … neverjetno je pametna … tudi govori … smrt smrrrt reče, pa crrkni crrrkni …
KOLMAN: Romantika. Pokopališka romantika. Heinrich Heine, prijatelj Karla Marxa, je pisal pesmi o obešencih …
SLEJKO: Samo jih ni videl vsak dan pred zajtrkom … Turel pa dobi na mizo sveže obešenih petdeset komadov … petdeset obešencev na leto …
ŠPEGELJ: (Se vrne.) Smo ga dali v helikopter, pa v Ljubljano.
KOLMAN: Se je kaj pripetilo?
ŠPEGELJ: Štirje Turki, zaletijo se v druge štiri Turke …
REGAZZONI: Včeraj ponoči! Ja, je že bilo v časopisu.
ŠPEGELJ: V časopis je lahko spravit. Dva sta takoj umrla, jih je Turel takoj razrezal, da se ne bi preveč usmradila, ker sta deloma kar stekla med kolesi skozi dno vozil … četrtemu smo presadili ledvico enega od prvih dveh, če se ni prijela, ga bo pobralo, peti je že mrtev, samo mi smo ga še odklopili, šesti in sedmi sta na poti v Ljubljano, osmi pa nam hoče uiti, ker mu ne znamo povedati, kje je …
KOLMAN: Milijoni hočejo v Evropo za vsako ceno.
SLEJKO: To je še dodaten problem. Tudi Turela moramo spraviti v Evropo.
KOLMAN: Pa ne s to pokopališko romantiko … vsi vemo, da je smrt smrt …
SLEJKO: Ja, ampak Turel in smrt se tikata!
TUREL: (Vstopi.) je možicelj mirnega videza … deluje nadvse kooperativno, govori povsem neagresivno in skrajno vljuden je … kar je presenetljivo, ker nekaj malenkosti v barvi obraza izdaja popolnega alkoholika najhujšega žanra …
SLEJKO: To je Turel.
TUREL: (zelo mirno, zadržano, nekoliko skrivnostno, elegantno) Dober dan.
SLEJKO: Tugo, počakaj zunaj, lepo prosim … Komisija ravno dela.
TUREL: Boste malo domačega šnopsa? (Odpre omaro, prinese kozarčke in steklenico sumljivo zelene barve.) Samo gostoljubnost, ne podkupnina.
BAUDEŽ: Iz česa ga pa kuhate?
REGAZZONI: Zakaj je takšne barve?
TUREL: Čisto naraven, pravi orehovec.
SLEJKO: Dobro. Ne bomo pili,trezno se moramo pogovoriti, pa ne hodi v bife čez cesto …
ŠPEGELJ: Pojdite po Nidžota, naj skuha kavo …
ŠESTI PRIZOR
Sojenice. Prizor, ko dva slikarja in kritiki liki sojenice odločajo o Turelu … Regazzoni in Baudež, kritik Kolman … Doktor Špegelj jim pomaga pri razmišljanjih …
KOLMAN: Ne bom vaju motil, samo pripomnil bi … kaj bo počel potem, ko bo član društva?
BAUDEŽ: (Brunda.) Seveda naju boš motil, vedno motiš …
(Nazdravijo si z zelenim šnopsom.)
ŠPEGELJ: Med delom ni dobro piti iz več razlogov. Čustva se prikažejo v nekontroliranih količinah.
REGAZZONI: Od kod dobi Turel toliko platna?
ŠPEGELJ: … iz materiala za šivanje trupel.
KOLMAN: Kaj trupla šivate?
ŠPEGELJ: Samo, če imajo večje luknje.
REGAZZONI: Luknje, od česa?
ŠPEGELJ: Ljudje so polni lukenj, če pa nimajo dovolj lukenj, se pa dan na dna luknjajo … dokler se temeljito ne preluknjajo … pa če jetra Turel preveč nacefra, potem jim moramo nadomestiti s časopisnim papirjem … za srce pa je boljše malo tkanine, sorodniki hočejo urejena trupla … da se ne vdirajo rebra ravno pri srcu … drugače, ko premikaš truplo padajo kosi organov sem pa tja po mrliču …
REGAZZONI: Iz česa dela čopiče? Iz dlačic dojenčkov?
BAUDEŽ:: Prosim te! Ne bodi neokusen!
REGAZZONI: (Si ogleduje čopiče, začuden.) Tako kvalitetnih čopičev še nisem videl … (Teče pogledat na sliko.) Si kdaj videl, Baudež, da bi na kakšnem originalu, impresionistu, bile poteze tako fine …
SLEJKO: (Zažari in začne razlagati.) Potrpežljiv je naš Turel … zelo potrpežljiv …
ŠPEGELJ: Ampak samo, kadar je trezen.
SLEJKO: V naših krajih moraš biti potrpežljiv …
ŠPEGELJ: Sem opazil, če hočeš uspeti med samimi nepotrpežljivimi …
Čez čas.
BAUDEŽ:: Da ne bo Regazzoni spet kaj rekel … Regazzoni, da ne boš rekel, da dela čopiče iz kocin umrlih gospodičen …
KOLMAN: Dvome lahko preženemo. V aktovki imam mikroskop, včeraj sem ga kupil v starinarnici. Stekelca za preparate … od sto do štiri stokratna povečava …
REGAZZONI: Mislite resno? Kaj res dajeta čopič pod mikroskop?
KOLMAN: Takoj se bo videlo: ja točno, struktura človeške dlake.
BAUDEŽ: Tega je potrebno zapreti
KOLMAN: Ja, ja, v norišnico …
SLEJKO: Gospodje, to vam ni podobno! Zakaj vendar?
ŠPEGELJ: Tudi Van Gogh je bil nor!
KOLMAN: Ni pa živel v socializmu!
SLEJKO: Zakaj v socializmu ne bi smeli imeti norcev?
KOLMAN: Lahko jim imamo, samo priznati ne smemo, da jih imamo …
ŠPEGELJ: Mikroskopov imamo tule okoli po omarah vse polno. Zagotavljam vam, Turel se je samo naučil mikroskopskega obravnavanja živega sveta: uporablja samo konjske žime in prašičje dlake, pač jih cepi s skalpeli … na žimi za čopiče se uri v rezanju materiala … če prerežeš dlačico za čopič, potem znaš prerezati tudi najtanjšo žilico …
KOLMAN: In najdeš najdrobnejšo kroglo?
ŠPEGELJ: Pa z vsako kroglo tečemo na policijo in na sodišče! Brez skrbi! Več sem na sodišču kot v Ljubljani na izpopolnjevanju iz računovodstva!
REGAZZONI: Ni nam treba govoriti o sodišču, mi smo samo komisija društva likovnih umetnikov, mariborska podružnica …
SLEJKO: Doktor Špegelj, pustiva jih delati..
ŠPEGELJ: Obtožili bodo Turela še kanibalizma, ker si kuha makarone v kopalnici … veste, od vseh teh trupel ne more v bolnišnični obrat družbeni prehrane, se mu kozla …
KOLMAN: Ampak vino mu pa tekne, črno, belo, rose? Po vinu se mu pa ne kozla?
BAUDEŽ: Slikarjev nas je tako malo …
REGAZZONI: Dobrih pa še manj!
BAUDEŽ: Res ni vseeno, če koga med nami razkrinkajo kot kanibala! Potem bomo vsi veljali za kanibale!
REGAZZONI: Še vedno boljše, kot da za slabe slikarje!
SLEJKO: (Odpelje Špeglja.)
KOLMAN: Socialistična stvarnost je, kakršna je, vemo, ni vedno vse najidealnejše. Ampak poglejte te utopljence … .
BAUDEŽ: Ja, je to vzpodbudno?
REGAZZONI: Zeleni so … take zelene barve sploh ni … to je sifilitično zelena … taka je driska dojenčkov, če so jedli zelene mušnice …
BAUDEŽ: Spomnil si me, te barve so popolnoma originalne … česa takšnega ni v leksikonu umetnostne zgodovine …
KOLMAN: Drugi naivci so otožni, žalostni, pesimistični, vendar v veselih pisanih barvah njihovih slik kipi življenje … kažejo, kako se kmečko življenje izgublja in spreminja v novodobno socialistično stvarnost …
REGAZZONI: Moram reči, ta Turel mi bo razložil, samo če bo hotel, kako dela takšne čopiče, pa njegova zelena barve … vsaj pol slik bi prodal bolje, če bi znal zmešati take zelene odtenke … rišem velika platna … olje ali akril, kakor kdaj … ta Turel je lahko meter gor ali dol … barve meša kot popoln mojster.
BAUDEŽ: To je Slejko, Slejko ga je učil kompozicije … !
KOLMAN: Dobro ga je naučil!
BAUDEŽ: Prepovedal mu je vse barve razen modre, zelene in rjave, pa kar je Turel zmešal iz tega..
KOLMAN: Črne je dosti.
REGAZZONI: Motiš se. Nikoli ni črna.
BAUDEŽ: Črna barva se mu prikaže takrat, kadar namaže toliko plati modre in zelene in rjave drugo čez drugo, da barva zgubi živce in postane črna …
REGAZZONI: Ta kavka … pa to ni res … je modra, vijoličasta, zelena … samo črna ni …
BAUDEŽ: In vendar je bolj črna kot črn premog …
REGAZZONI: Ni kaj, iznašel je novo črno barvo, naš Turel …
KOLMAN: Čas je, da se odločimo. Ga bomo sprejeli ali ne?
BAUDEŽ: Zelo važno vprašanje: kaj bo počel, ko bo član društva in ne bo zgolj ljubitelj?
REGAZZONI: Kot amater proda toliko slik – poceni seveda, da bo samo v težavah, ko bo pravi likovnik … mi, umetniki, namreč skoraj nič ne prodamo …
BAUDEŽ: Tisto o nizkih cenah … tisto velja za gostilničarje, slike menjava za vino, da lahko napaja prijatelje … Nemci včasih pridejo kupit krokarje, pa plačajo v markah … tisočih …
KOLMAN: Ne razumem, zakaj potem ne pusti službo, ne ostane doma in cele dneve ne slika?
REGAZZONI: Ima samo osnovno šolo. Kako naj dobi status svobodnega umetnika?
BAUDEŽ: Sprejmimo ga v društvo, da bo nehal sekljati dojenčke, pa da bo lahko vse dneve posvetil umetnosti …
KOLMAN: Ja, tovariša slikarja, kje bo pa potem imel atelje? Prejšnji teden sem bil pri njem na obisku, živi v garsonjeri, z ženo in tremi punčkami …
BAUDEŽ: Hudiča!
REGAZZONI: Mu na občini ne morejo dati enoinpolsobnega stanovanja?
BAUDEŽ: Komu? Uradno je pomožni strežnik, brez kvalifikacije, z izkušnjami iz vojske. – V Slovenj Gradcu še zdravniki in sodniki dobijo garsonjero, seveda če sta on in ona visoko kvalificirana in še družbeno politično aktivna …
KOLMAN: Glasujmo. Trije smo. Trije za. Predlagamo sprejem. Čestitajmo Slejku in Turelu.
(Strinjajo se.)
REGAZZONI: Pa ima kraj dva slikarja, enega šolanega, drugega genialnega, zdaj bi rabil še galerijo.
KOLMAN: Muzej starega župnika Cokliča je izreden. Nekaj najbolj odvratnih primerkov ljudske in cerkvene umetnosti v Srednji Evropi. Saj res, zdaj imajo dva slikarja, še nekaj je: še galerijo rabijo.
BAUDEŽ: Zakaj pa mislite, da Slejko tako forsira Turela? Za svoje sladke pokrajine, gore kot joški debelih blondink, ne bi nikoli dobil galerije …
REGAZZONI: Zakaj pa ne?
KOLMAN: Ni dovolj socialistično!!
SEDMI PRIZOR
Spet garaža.
Bombek in Renata sedita na jogiju in kadita.
RENATA: Sem pač iz krajev, kjer preveč škropijo.
BOMBEK: In preveč pijejo.
RENATA: In se premalo zdravijo?
BOMBEK: Ti se vsaj zdraviš, všeč mi je tvoj način zdravljenja.
RENATA: Tu sva deset minut. To je pol košarkarskega polčasa.
BOMBEK: Brez time autov.
RENATA: Kolobarje imaš pod očmi, roke se ti tresejo. Samo govoriš kot da bi keglje podiral.
BOMBEK: Ne dosegam rezultatov. Nikogar ne pozdravim. Od tri stotih sem pozdravil dva odstotka. Šest alkoholikov.
RENATA: Mož mi je umrl.
BOMBEK: Mož ti pa kar tako na lepem ne more umreti. To si si izmislila? Zakaj bi doktor Tratnik nenadoma preminil?
RENATA: Včeraj zjutraj je stopil iz hiše, imava hišo na robu mesta, med gozdičkom in vinogradi, pretegnil se je in nenadoma je sedel, se ulegel, umrl.
BOMBEK: (Ga nenadoma zelo zanima.) So golobi leteli nad hišo?
RENATA: (Ne razume, kaj je tako čudnega v golobih.) Ja, leteli so, golobi in grlice. Bila sem v kuhinji, pripravljala sem kruhke s kinderlado.
BOMBEK: Kje imaš zdaj moža?
RENATA: Zahtevala sem obdukcijo, pa so rekli, da ni potrebno, saj je umrl doma, ne v bolnišnici. Potem so mi ga že popoldne pripeljali domov, rekli, ne odpiraj krste, da ga ohraniš v dobrem spominu. Infarkt je bil. Jutri bo pogreb.
BOMBEK: (Se grabi za srce, vstane, se še bolj grabi za srce in se potem usede.) Rad te imam! Rad bi živel s tabo! Vseeno mi je, kakšne navade imaš!
RENATA: Pomiri se. Z mano se najbrž ne da živeti. Mikec, kipar, moj prvi mož, je v komi v Slovenj Gradcu, moj drugi mož je pa doma v dnevni sobi … sorodniki in znanci grizljajo sendviče … sosede so peljale deklice na sprehod …
BOMBEK: Ti si našla čas zame?
RENATA: Moj mož ni samo vsajal silikonske vložke, izvajal liposukcije, sesal mast s stegen, trebuha, bokov, največ je zaslužil kot sodni izvedenec …
BOMBEK: Misliš, po karieri z ženskami mu niso več zaupali operacij, nekaj dela so mu pa morali dajati dati …
RENATA: Zadnja leta ni govoril o delu … tudi meni ne, pa delam v upravi zdravstvenega doma, na oddelku za investicije …
BOMBEK: Glavno je, da je imel denar, kaj bi naj govoril, da žaga lobanje … iz čelnih trčenj …
RENATA: Zato tudi njega niso hotel razžagati, so rekli, ne bomo našega šefa …
BOMBEK: Praviš … golobi so odleteli?
Renata: (Postane pozorna,hladnokrvno.) Kaj je z golobi?
BOMBEK: Ko sem hodil v gimnazijo, sem stanoval v internatu. V Mariboru, ob parku. Kdaj pa kdaj je počil kakšen strel. Odmeval je od hribčka Kalvarije in hribčka Piramide, golobi so zaprhutali v zrak … vrabci so besno začivkali … potem pa je odmev izzvenel …
RENATA: Ne se hecat.
BOMBEK: Starejši so rekli, da streljajo graničarji na tiste, ki bežijo čez mejo …
RENATA: Res, ljudje so neprestano bežali čez mejo.
BOMBEK: Tu pride fizika na površje. Ko sem bil v vojski, bil sem v saniteti, sem se spomnil knjige iz fizike. Meja je sedemnajst km od Maribora. Če tam kdo strelja, se v Mariboru ne sliši. Tudi če bi streljal iz mitraljeza in ves dan.
RENATA: Ne razumem.
BOMBEK: Streljalo se je v mestu, v Mariboru, vedno en strel, vedno kje s Kalvarije, vedno iz vinograda ali iz gozda.
RENATA: Ne boš verjel. Prav na to sem pomislila.
BOMBEK: Kje je stal mož? Morda pred hišo? Na odprtem?
RENATA: Na naše dvorišče se lepo vidi iz vinograda in iz gozda. Mož mi je sezidal hišo na prelepem mestu.
BOMBEK: Nikoli je ne bi mogel prodati ameriškemu konzulu. Pojdiva pogledat, če lahko najdeva kroglo.
RENATA: Kroglo? Kakšno kroglo? Misliš kroglo v srcu? (Za hip tišine.) Znaš secirati?
BOMBEK: Kombi imaš. Če so gostje odšli ali če bodo odšli, potisneva krsto v kombi in se zapeljeva v Gornji grad k Turelu. Ta ima vsaj priprave. Mizo, nože, žage …
RENATA: Poznaš Turela?
BOMBEK: Pozdravil sem enajst umetnikov, ki so hodil z njim popivat od Prekmurja do Istre.
RENATA: Koliko si jih pa vse skupaj zdravil?
BOMBEK: Enainosemdeset! Točno jih imam preštete! Šestnajst jih je prej umrlo za cirozo jeter!
RENATA: Tudi sama sem mislila na Turela.
BOMBEK: Tudi tvoj mož je morda tja pošiljal tista trupla, ki so imela kakšno kroglo v srcu.
RENATA: Si nor?
BOMBEK: V Slovenj Gradcu je meja, tam je polno trupel s kroglami, morda še več kot v Mariboru, ker kraj je bolj odmaknjen, bolj v gozdu, no, bilo jih je včasih, pa se ne pozna, če pride še kakšno … ampak, a ne bi bilo bolje, zdaj, ko veš, daj, pozabiva na vse skupaj? Na svet poln krogel, krogle za v srca?
RENATA: Prišel si do še enega doživetja … pa tako malo možnosti imaš za podobne uspehe … zdaj se moraš oddolžiti …
BOMBEK: Resnica je resnica … včasih pomiri. Včasih ubije.
(Stisneta se drug k drugemu.) Še deset minut?
RENATA: Eno uro. Da se obiskovalci razkropijo. Pa potrebna sem še dobrega udarca.
(Lotita se drug drugega.)
OSMI PRIZOR
Prosektura.
Turel in Nidžo delata, Bombek opazuje …
Renata v predsobi ogleduje slike, v tesnem prostoru, ki je Turelev atelje, dviguje slike in jih osvetljuje … krokarji … mačke, povožene … ženska v belem in njen žabjeglavi ljubimec … žalujoči ostali, prav takšni kot fetusi … zelene barve …
TUREL: V možganih ni nič.
BOMBEK: Kap ga je, mora nekaj biti,
TUREL: Razrezal sem možgančke na kolutke – kapi ni. Možganska nikakor.
BOMBEK: Zdaj pa srce. Srca se sploh niso dotaknili. Ne smemo biti površni. Bosta vidva odprla?
TUREL: Če hočete vedeti, kaj ga je?
BOMBEK: Kaj?
TUREL: Krogla je v srcu.
BOMBEK: Ne govori na glas.
TUREL: Se strinjam.
BOMBEK: Kje … a tale pika …
TUREL: Sledite ji … Imel je zdravo srce za svoja leta. Velik o ljubezni in alkohola, malo maščob in malo stresov … Pač liposukcije … Daj cirkularko, Nidžo … Pinceto.. Ja, tukaj …
BOMBEK: Da, to je krogla. Ja, v srcu je krogla. Malokalibrska.
BOMBEK: Tega ne bova zapisala v zapisnik.
TUREL: Morava. Zjutraj bom pokazal direktorju, povedal bom, da je gospa Renata pripeljala moža in krogla, malokalibrska je, prirezana, počakala bo v steklenički.
BOMBEK: Ni pametno.
TUREL: Ne, da ni pametno: obvezno je. Kaj pa mislite? Vstanem sredi noči …
BOMBEK: Našla sva vas v gostilni Pri Divjem petelinu …
TUREL: Streznil sem se zaradi vaju, zaradi vas treh … dovolj sem trezen, da vem, večje kot je sranje, bolj mora iti vse po predpisih …
NIDŽO: Tu je krogla. – Jo naj zgubim?
TUREL: Nidžo, ničesar nisem slišal. Prosim, ne nakladaj!
BOMBEK: Tale mrtvi doktor je delal isto kot vi, gotovo je našel kakšno kroglo in jo je potem komu pokazal … zato je zdaj sam tu s kroglo v srcu …
NIDŽO: Prosim, brez krogle.
BOMBEK: Zmenim se z gospo Renato. Toliko, da ve, toliko, da ji je jasno. Potem truplo odpeljeva.
NIDŽO: Zmenita se hitro, nazaj ga je potrebno sestaviti.
V Turelovem slikarskem prostorčku.
Bombek stopi med slike, ki jih je Renata razložila po policah.
RENATA: (Najprej zajoka, objameta se, posluša, kaj ji razlaga.) V tej državi morajo veljati zakoni.
BOMBEK: Morali bi veljati. Tako kot v vsaki.
RENATA: Smrt svojega moža bom spravila pred sodišče. Začela bom z njegovimi kolegi, ki niso našli krogle?
BOMBEK: Krogle? Kakšne krogle?
RENATA: Ti si rekel, da je bil ustreljen. Točno v srce.
BOMBEK: Ja, ampak so meje.
RENATA: Kakšne meje?
BOMBEK: Meje do koder tvegamo: krogla je izginila.
RENATA: Tu nekje jo imate. Poiskala jo bom! (Stopi za zaveso, pogled na truplo jo pretrese.) Kje imate kroglo?
NIDŽO: Vse smo pospravili in zašili. Krogla je v steklenički. – Jo naj izgubim?
RENATA: (Pogleda Turela, Bombeka in Nidža, moževo truplo in potem se vrne med slike v Turelov prostorčič.) Naslikajmo si lepo temnozeleno sliko? Naslikajmo si nekaj temačnih razpotegnjenih obrazov s sklenjenimi rokami?
TUREL: Ne me zajebavat. Saj rad kaj naslikam. Samo časa ni nikoli …
NIDŽO: Ljudi ubijajo, mar ne?
DEVETI PRIZOR
Turel. Garsonjera. Lidija potrka. Ančka odpre.
LIDIJA: Vi ste gospa Ančka?
ANČKA: Ja, Ančka Turel.
LIDIJA: Vi ste slikarjeva žena? Jaz sem Lidija. Pesmi pišem.
ANČKA: Ah, vsak dan pride kakšen umetnik. Ampak ne pridejo sem, kar v gostilni ga počakajo in gredo pit. Ivanc, Smole, Zajc, Strniša, enkrat je prišel Josip Vidmar, enkrat Edvard Kocbek, Gajšek je pa velikokrat tu.
LIDIJA: Kateri Gajšek?
ANČKA: Tisti slavni mariborski pesnik, tisti, ki je kot rentgen, vidi vse ženske nage skozi obleko.
LIDIJA: To ni mogoče.
ANČKA: Pri pesnikih se na vse navadiš.
LIDIJA: A je pesnik?
ANČKA: Meni je že slikarja dovolj. Kadar gredo popivat, vzame slike s sabo. Kar pod pazduho, potem zamenja slike za deset ali dvajset litrov.
LIDIJA: Pa mu dajo?
ANČKA: Deset do petnajst črnega ali dvajset do petindvajset belega. Slike pa so vredne veliko več!
LIDIJA: Gospa , kar vi jih prodajajte. Ne pustite se prevarati. Nas, ženske, vsi izigrajo!
ANČKA: Prostora je malo, tu, pri nas, imamo tri punčke, že spijo, tu v kuhinji je čisto malo prostora. Sedite. Bom skuhala kavo. Kaj vam je?
LIDIJA: Ostala bom pri vas.
ANČKA: Lepo. Boste pomili posodo.
LIDIJA: Tudi.
ANČKA: Spite lahko v kopalnici.
LIDIJA: Res? Ste tako dobri? Nimate nič proti?
ANČKA: Danes je prišla komisija, trije umetniki iz Maribora in Slejko, mojega Turela so sprejeli v društvo likovnih umetnikov, zdaj bova morda dobila eno in pol sobno stanovanje, mogoče bo celo dobil kakšno službo … Kakšno drugačno službo …
LIDIJA: Ne … ne, ne še zdaj. Njegovo delo odlično vpliva na njegove slike. Imate radi slikarstvo?
ANČKA: Če bi le znala prodajati slike … Če bi jih vsaj jaz znala prodajati … če jih že on ne zna. A vi prenesete, da nekdo dan na dan pije?
LIDIJA: Umetniki pijejo.
ANČKA: Zakaj neki?
LIDIJA: Ker so žalostni.
ANČKA: Turel je najzadovoljnejši človek na svetu, pije, ker ga veseli, prijatelje iz Ljubljane vodi od gostilne do gostilne, tu pri nas je petdeset gostiln po hribih, ob železnici in glavnih cestah … če se zmotijo, gredo na vlak, se odpeljejo v Prekmurje ali v Istro … Potem pa plodijo po plodni ravnici ali pa padajo v kraške pojave …
LIDIJA: Umetniki so kot otroci, ne morejo nehati …
ANČKA: Včasih se kakšen obesi. Jaz, pa še kakšna žena, Josipina, sodnica, na primer, se voziva za njimi in iščeva zaostale … v kakšni gostilni najdeš književnika, ki je preveč popil, pa spi na skretu … našli sva jih tudi v jarku ob cesti … našli sva tudi že dva obešena …
LIDIJA: Turel pa je stal zraven in skiciral?
ANČKA: Kako veš?
LIDIJA: Uganila sem …
ANČKA: Ti si shizofreničarka.
LIDIJA: Ne, ampak umrl mi je oče.
ANČKA: Sožalje.
LIDIJA: Danes mi je umrl.
ANČKA: Potem ne bi smela potovati.
LIDIJA: Pa me je pograbilo. Kar na vlak in sem šla, čim dalje, tem bolje.
ANČKA: No, bolj bi priporočala Amsterdam ali vsaj Benetke.
LIDIJA: Zakaj?
ANČKA: Vsi iz Ljubljane pridete sem … jaz pa naj zabavam Mariborčane, pa Ljubljančane, slikarje, pesnike … danes je prišla še gospa iz Maribora, njen prejšnji mož je v bolnišnici v komi … tudi slikar … Turelov prijatelj … zelo se boji zanj …
LIDIJA: Vi pojdite spat, pomila bom posodo, počakal bom vašega moža … moram ga videti …
ANČKA: Ne bo ga. Ne danes, ne jutri, ne pojutrišnjem … vedno pride do petka, ko se nabere pet, šest mrličev … ravno lepo so uležani za obdukcije … direktor Špegelj navadno nima prav dosti časa …
LIDIJA: Umrla mi je babica.
ANČKA: Ne sekirajte se, vsem se to zgodi.
LIDIJA: Brat se mi je utopil …
ANČKA: Otrokom se dogajajo nesreče.
LIDIJA: Drugi brat je skočil v morje, ko je bila oseka. Tetraplegik je že sedem let, umreti hoče, pa mu nihče ne pomaga …
ANČKA: Otrok pa še niste imeli?
LIDIJA: Nočem jih. Zakaj bi naj blodili naokoli in čakali na smrt?
ANČKA: Otroci so smešni. Skačejo pismo. Če imajo fantki dolge lase, izgledajo kot punčke. Punčke so včasih strašne kot fantki: razbijajo in kričijo.
LIDIJA: Nikoli ne bom imela otrok. Moj ljubček pije in bo umrl,
ANČKA: No, zdaj bi radi umrli še vi?
LIDIJA: Kako veste? Ja, kako ste uganili?
ANČKA: Če hočete umret, v redu, ni mi všeč, ampak lahko počakate v kopalnici, trajalo bo tri štiri dni, da se vrne in vam kaj pove o smrti in o onostranstvu in … ampak …
LIDIJA: Je kaj narobe?
ANČKA: Ene se hočejo kar kavsati z njim, mi rečejo, kar stopite na hodnik za trenutek, moram si ga stisniti med noge …
LIDIJA: Ne, jaz nisem taka … ne … sploh pa ga ne poznam.. . drugače imam rada genije … ampak za moške sem izbirčna …
ANČKA: Gospodična, samo da je res. Tu sem neizprosna.
LIDIJA: Prisežem!
ANČKA: Kaj pa vaš ljubček? Da ne bo zjutraj pritekel in začel razbijati mojo kuhinjo?
LIDIJA: Ne bo! Prisežem!
ANČKA: Prisežete lahko, če bo pa res, bomo pa videli … moški so ljubosumni na smrt … moški mislijo, da je Turel Modigliani … ker je prej slikal nage ženske na steklo, bil je naivec … bil je naivec, ampak samo po spominu … raje pejte … jaz imam svoje skrbi, otroci spijo, morda bom morala iskati moža po Istri, Brdih, po Bohinjskem kotu ali Notranjski … vedno najde najbolj nore kraje …
LIDIJA: V nečem sva si podobni. Tudi moj ljubi je alkoholik, tudi njega je treba iskati po gostilnah, iz gostilne v gostilno, cele noči tekati za njim … pa tak umetnik, pravi genij … nora sem na genije … obe sva nori na genije … Kakšna grozna neumnost!
ANČKA: Radi bi ga pokavsali, mojega genija, kar lepo priznajte! Zdaj bi ga radi še vi?
LIDIJA: (Se zelo začudi, presenečena.) Ja, kako ste uganili?
ANČKA. Vsak dan pridejo kakšne takšne. Ne bo nič, ne dovolim, vse ima svoje meje, od kar je slaven, od kar je genij, mislijo ženske, da je javna dobrina, ne bo nič, da mi ga katerakoli trapa uniči? Že tako nič ne more! Posebno ne, če pije šest dni skupaj.. pa poglejte, kakšna suhica ste … sploh pa je moj mož slikar, ne pa morilec …
LIDIJA: A ni vse življenje rezal ljudi?
ANČKA: Ja, ja, sanitarni tehnik je, občina ni zmogla nastaviti šinterja, dali so ga za rezervnega patologa. Lopovi zdravniki nič ne delajo, je pa on pri roki … vse razseklja tako, kot je prav in po predpisih …
LIDIJA: Vem …
ANČKA: Ampak zato še ne zna zdraviti osamljenih pohojenih duš. Moja draga Lidija, na napačen naslov ste prišli!
LIDIJA: A ni genialen slikar?
ANČKA: Taka prasica ni, kot je bil, pfuj, oni Picasso, osem žen in sto ljubic in podobno, ampak vseeno … nekaj časa je bila njegova naloga loviti potepuške pse po občini.
LIDIJA: Pse? Izgubljene pse? Rada imam živali. Nadvse! Kaj potem, ko jih je polovil?
ANČKA: Potem jim je moral dati še injekcijo.
LIDIJA: Grdo.
ANČKA: Še grše jih je bilo zlagati na smetarski tovornjak, ko so bili že trdi.
LIDIJA: Zakaj jih pa niste, ko so bili še mehki?
ANČKA: Tovornjak je prišel vsakih nekaj dni, čakati pa ni hotel, da bi jih odšpricali tik pred odhodom.
LIDIJA: (nenadoma navdušeno) Dober bo! Dober bo!
ANČKA: Za kaj bo dober? Za čisto nič ni dober.
LIDIJA: Ni važno, da me ozdravi, važno da me ubije.
ANČKA: Gospodična, tako ne bo šlo. Ne,ne,ne, seksa pa ne trpim, nobenega seksa v mojem gospodinjstvu …
LIDIJA: Ne bodite malenkostni! Je ubijanje seks?
ANČKA: Marš, ven! Marš ven kurba hudičeva!
LIDIJA: Kaj sem naredila?
ANČKA: Vse se delajo fine, na koncu pa je jasno, da jim gre samo za nekaj. Da ga stisnejo v luknjo! On pa še slikar ni. Marksistične prasice potrebujejo junaka, da pritegnejo pozornost OZN in Beograda in Centra za promocijo Jugoslavije … tako je pač … vsakogar bi privlekli sem, samo, da imajo umetnika … Daga Hamerskjoelda, Borisa Berganta, Josipa Broza Tita … slikar Slejko, upravnik galerije, se pred nikomer ne ustavi …
LIDIJA: Turel ni samo umetnik, je velik umetnik!
ANČKA: Veš da, poznam jaz velikega umetnika. Ga dajem spat, mu slačim hlače.
LIDIJA: Srečnica.
ANČKA: Veš, da. Vem, kaj je to umetnik, vem, če ne bi pil, bi ne bil ničvreden; pa pije. Veš, zakaj riše crknjene ptiče?
LIDIJA: Zakaj?
ANČKA: Ker nima domišljije.
LIDIJA: Vsa svetovna javnost vam bo ugovarjala! Njegovi crknjeni ptiči so enkratni.
ANČKA: Veš da. Pač preriše to, kar se mu zdi skozi alkoholne hlape da pač vidi – vidi tako nič – kaj pa misliš, obiskovalci galerij so že kdaj videli crknjene ptiče?
LIDIJA: To je možno.
ANČKA: Ja, ja, ja,ja: kura na krožniku. Zmrznjen kos v parku. Ampak crknjene ptiče za razrezat in nagačit? Razrezane po rezinah?
LIDIJA: Neokusno.
ANČKA: Tudi jaz pravim, da je neokusno, ampak Tugo to slika!
LIDIJA: Turel je predvsem slikar ljudi!
ANČKA: Trupel. Trupel, bi rekla.
LIDIJA: A trupla niso ljudje? In posebno njegova trupla, njegova trupa v prelivanju zelenega in modrega absolutno oživijo!
ANČKA: Če jih ima on v formalinu v kleti nekaj mesecev, ne bi rekla, no, da … tudi torbica je krokodil.
DESETI PRIZOR
Znano prizorišče gotske cerkve.
Fredi, Renata, krsta, Bombek.
FREDI: Pokopati ga hočete v vaši rojstni vasi?
RENATA: Zato sem ga pripeljala sem.
FREDI: V vaši rojstni vasi je pokopališče prenapolnjeno. Tudi živih je malo, da bi urejali okolico. Svetujem vam žarni pogreb, žaro je lažje dati v avto …
RENATA: Ne. Izgubila sem očeta, mamo, brata in njegovo ženo, nikogar nimam več v tej vasi, še sosed se je ponesrečil …
FREDI: to je še manj razumljivo. Mrtvih ne moremo odriniti v mrtve kraje … a niste bili vi nekoč poročeni s kiparjem Mikcem? S tem, ki leži v bolnišnici?
RENATA: Turel ga hodi vsake pol ure gledat.
FREDI: Ja, ker je njegov prijatelj.
RENATA: Ja, ker hoče videti, kakšna jetra je imel!
FREDI: Kdo pa je tale tu?
RENATA: Gospod Bombek.
FREDI: Gospod Bombek! (Fredi se razneži.)
RENATA: Si ozdravil tudi njega?
BOMBEK: Seveda, bil je v četrtem letniku tik pred izključitvijo …
FREDI: Bog mi je pomagal.
BOMBEK: (Potreplja Fredija po riti.) K sreči smo imeli nekaj toplokrvnih na oddelku, da so ga razvedrili!
RENATA: Kaj se niti trupel ne da pokopavati brez pripomb?
FREDI: Vaš mož? Privoščim mu malo miru. Ga je Turel razrezal? Kakšna posebna storitev?
RENATA: (ostro) Kaj bi naj imel Turel z mojim pokojnim možem?
FREDI: Nič, nič, nič ne bom rekel. Zakaj mora naša bolnišnica edina v vesoljni Jugoslaviji imeti v prosekturi pomožnega bolničarja? Ja, mene – ne zanima, jaz imam svoje probleme … dobro, gospa … jutri popoldne … vi določite natančno uro … pripeljite ljudi …
RENATA: Nobenih ljudi.
FREDI: Nobenih ljudi? Pa tako znan mož … Kaj pa vaši sovaščani in sovaščanke in sorodniki iz sosednjih vasi?
RENATA: Nobenih, prav nobenih, ne starih, ne mladih, najožji družinski krog …! – Ja, tu imate okostnjake kar pod steklom, debelo steklo, pleksi, ja, pa pravi okostnjaki, kakšni pa ste, ja, kaj se pa greste?
ENAJSTI PRIZOR
Prosektura.
Lidija, Nidžo, Turel
LIDIJA: Mislim, da imam pravico do tega.
TUREL: Nobene pravice nimaš.
LIDIJA: O, ja. Je pravica na svetu. Dobro je nagrajeno, zlo je kaznovano.
NIDŽO: Tovarišica, tovariš Turel je hotel samo povedati, da tu nimate nobene pravice. Sem prihajajo mrtvi, imajo pravico do žage, noža in pietete. Prihajajo žalujoči ostali, imajo pravico do žalovanja. Prihajajo doktorji, derejo se na Turela in mene, ukazujejo, vse pravice imajo … vi, tovarišica …
LIDIJA: Lidija …
NIDŽO: Vi, tovarišica Lidija, ste pa živi, pa doktor niste, pa niti žalujoči ostali … da vam bo jasno …
TUREL: Se strinjam. Tako je.
LIDIJA: (vidno razburjena) Prišla sem iz Ljubljane. Ušla sem ljubimcu, napil se je in mi skušal iztakniti levo oko. Ugriznil me je v desni uhelj, odgriznil ga ni, ker ima slabe zobe, zaradi težke mladosti in ker je bil zaprt.
TUREL: Oh, kako hudo.
LIDIJA: Gospod Turel, vi sta zame zadnje upanje, rada bi prespala v vaši delovni sObi, med krokarji in sovami, med ščurki, ki lezejo iz velikega mrtvega ščurka, med crknjenimi mačkami in razrezanimi otročički, med mrtvimi nosečnicami in starimi mamami, med vonjem po olju …
NIDŽO: Ta njegov prostorčič za zaveso je njegova edina delovna soba …
LIDIJA: Čudovito! Spala bom na tleh v kotu tiho kot miška … vi pa slikajte, slikajte, slikajte kot da me ni … mešajte olja, pa četudi bo terpentin kapljal name …
NIDŽO: Ne slika vsak dan. Včasih tudi celo noč sedi na stolu in igra na harmoniko.
LIDIJA: Pa igrajte harmoniko … ne bom spala, poslušala bom, jaz sem igrala na harfo, od petega do enajstega leta, na violončelo, od osmega do trinajstega leta … potem pa …
NIDŽO: Nihče nima pravice govoriti. Še najmanj govoriti o sebi.
LIDIJA: Ljudje imamo pravice. Ker smo ljudje! Jaz pa sploh! Gospod Turel! Tu, tu naj tej mizi, tu je ležal moj ded. Vsi, čisto vsi, vsa družina od otrok do najstarejših, smo sedeli v krogu, prinesli smo svečo in sendviče.
NIDŽO: Vsi naredijo prav to isto!
TUREL: Izvolite sesti.
LIDIJA: (Sede in nadaljuje.) Nikoli ni isto. Kar se zgodi meni, ni isto, kot tisto, kar se zgodi drugemu. Vsaj zame ne. Nikoli. Tu, tu, na tej mizi je ležal moj oče …
NIDŽO: Ne verjamem … ta miza je za težje primere …
LIDIJA: (bučno) Buldožer se je prevrnil nanj …
TUREL: Vidiš, Nidžo, nič ne verjameš?
NIDŽO: Kako je izgledalo?
LIDIJA: Razlezel se je ..moj oče … na osem kvadratnih metrov … preden so ga zvili skupaj kot palačinko in potem previdno razvili … visel je če z robove … Čez vso mizo … tam sem videla Turela … Tisti hip … Oživel mu je dvoglavi fetus v kozarcu … On, mož s krožno žago, pa je pljuskal sam v sebi kot morje ob obalo, ko je zažgal špirit v koritu za pranje črevesja …
NIDŽO: Gospodična, gospodična … kot kaže, se poznamo … bili ste velikokrat tukaj … ?
LIDIJA: Zadnjih nekaj dni neprestano prihajam. Odganjajo me, jaz pa se klatim tod okoli, po mestu, okoli bolnišnice … po parku … zadnje dni sem tu prav pogosto …
NIDŽO: Mislil sem prej … v prejšnjih časih, letih … v prejšnjem obdobju vašega življenja … prej!
LIDIJA: Prej vsaj desetkrat!
NIDŽO: Vas zanimajo mrliči kot taki, kako jim žagamo lobanje … odpiramo prsni koš s škarjami … ali kaj podobnega?
LIDIJA: Pravzaprav ne … ne vem, kaj me privlači … ampak mamo so obducirali, očim jo je nataknil na vile …
NIDŽO: Zakaj pa?
LIDIJA: Jetra so mu začela razpadati, aorta v grlu mu je počila, sapnik se je zamašil, rak v grlu, tu … na tej mizi mu je Turel odrezal glavo, da mu je lahko snel vrv!
NIDŽO: Odrezal glavo? Vi pretiravate ali pa je on malce pretiraval? Mar ni?
LIDIJA: Ne … če mu je hotel jezik stlačit nazaj v grlo in glavo prišit na ramena, se je moral rešiti vrvi …
NIDŽO: Kaj je pokojnik vzel tisto jekleno od žičnice?
LIDIJA: Ne, no ni bila vrv, bila je pač nekakšna žica … ne vem … od likalnika ali od daljnovoda … ali zavora od bicikla …
NIDŽO: Dobro, zberi se, Lidija, povej, kaj bi rada, Lidija!
LIDIJA: Ne vem, zakaj naj hodim po svetu, kar tu bi ostala …
NIDŽO: Si navezana na mamo in očima … ?
LIDIJA: Veljko je šel v vojsko … poslali so ga v zacinkani krsti …
NIDŽO: Zakaj ste pa odpirali
LIDIJA: Turel je našel osemintrideset lukenj …
NIDŽO: Kaj je bil tvoj fant?
LIDIJA: Ne, brat. Fant je bil Ivan. S fičotom se je zaletel naravnost v drevo.
TUREL: (Se zdrzne, daje znake Nidžu, naj neha.)
NIDŽO: Samomor torej?
LIDIJA: Ni bil samomor, pomladi bi se morala poročiti …
NIDŽO: Da ti nekaj povem, Lidija. S fičotom se nikoli ne zaletiš frontalno v drevo … ker je majhen in ga obrneš, zaletiš se kvečjemu v vrata … to pa ni smrtno …
LIDIJA: (zelo razburjeno) Ni imel razloga!
NIDŽO: Nikoli nimamo razloga … !
LIDIJA: Potem je Jolanda …
NIDŽO: Sestra?
LIDIJA: Ne, hčerka.
NIDŽO: Ne bom vprašal.
LIDIJA: Ko je hranila kure, je padla v gnojnico …
NIDŽO: Kako, da je niste slišali?
LIDIJA: Izredno občutljiva nežna punčka. Ni prenesla smradu … zato najbrž ni hotela odpreti ust … pa ni kričala …
NIDŽO: No. Vidim, tu si več doživela kot jaz.
LIDIJA: (Se ustavi pri Turelu.) Všeč mi je, kako slikaš: s kakšnim občutkom. Stara mama s črno ruto s sklenjenimi rokami in z obvezo okoli glave in z zobmi,ki vseeno štrlijo …
TUREL: Nisem jaz Turel …
LIDIJA: (pretresena in razočarana) Kako ne?
TUREL: A ga ne poznaš … če si bila tolikokrat tukaj?
LIDIJA: Človek toliko gleda pokojnike, ne gleda še naokoli.
TUREL: (Jo pogleda zelo od blizu.) Nisem te še videl.
LIDIJA: Sem premalo bela za sem? sem preveč rumena?
TUREL: A te tudi daje? A te vznemiri?
LIDIJA: Mislila sem, da si ti tisti, ki slika …
NIDŽO: Oni, ki slika, je že davno bogat … sedi na vrtu pod cvetočimi jablanami … sem pride samo, če mu zmanjka navdiha … ali pa kadar imamo nenadoma več nezgod hkrati … .
LIDIJA: To je najbrž kar pogosto …
NIDŽO: Pogosto … (Ženska se ga loti, on se loti ženske.)
LIDIJA: Zaprem vrata, ne maram, da me gleda tisti otrok …
NIDŽO: Pusti, naj gleda.
LIDIJA: Pa tisti alkoholik, ki si mu ravno prej razrezal jetra …
NIDŽO: Ne bo mu šlo na jetra.
LIDIJA: Meni gre …
NIDŽO: Med trupli se počutim domače, ne zapiraj vrat … kako se naj počutim domače med živimi ljudmi?
TUREL: Naj prespi med slikami … če hoče … Nidžo, poglej, kako je žalostna..
NIDŽO: Greste domov?
TUREL: Grem pogledat, če je še kakšna gostilna odprta … žejen sem … danes bi še lahko koga srečal …
LIDIJA: Umetnik … vi ste umetnik … kako, da nisem takoj opazila? Z vami grem …
TUREL: Jutro je pametnejše od večera. Naspi se, če moreš, dobro si napihni blazino in dve odeji sta v omari … večkrat spim kar tu … ne boj se slik, ne boj se mrtvih, boj se Nidža, ampak Nidžo te bo lepo zaklenil, strašen, ampak bom počakal,da gre domov …
LIDIJA: Potoval sem tako daleč, do Ljubljane do sem, tri ure z vlakom,samo da bi vas spoznala?
