– ki izpričuješ, da živiš od teme ljudi.
le kaj se jim godi, ko se v njih naseliš ti?
So roke Tvoje polne kot oltar?
Ali so nemara hladne, mesečine tihi žar?
Povej, ti neukrotljiva boginja,
kaj nas čaka, ko nastopiš ti?
Anastazija
– naj te imenujem tako,
dovoli, da spregovorim Tvoje ime,
da božam Tvoje roke in gladim
Tvojo tiho temno polt.
Kadar so se z nami poigrale
pregrešne misli, si jih s svojim
dihom nadzorovala Ti, a če bi
z vitlom, kakor z zvito kačo
prekinila korak, ta igra bi zastala.
Anastazija
– Tvojo mistiko so objemali mnogi
v svojem krču. V stiku s Teboj, povej
so bili potešeni? So se vedli kakor
Si jim to velela Ti?
Kakor gromozanska roka
v njej tiho podvozje tankerjev in letalonosilk
kakor rezki bris krvi,
v katero skupino si me uvrstila?
Anastazija
– šum potokov.
FRAGMENT
In prepognil se bo zgolj v prsnici,
in ko se bo,
se bo spomnil svojega Boga,
s katerim je hodil ob tračnicah
na belih mostovih …
MIZA OKAMNELIH VITEZOV
Duše, ki so bile temačne,
duše, ki so plavale in se
opotekajoče premikale po hodnikih
so sedaj zbrane.
Posedajo se za bukov les in
se gledajo. Med njimi ni besa,
ne strasti. V ozadju se sliši
glasba violine. Duše so se
že zdavnaj zagrnile v čisti molk.
Sedaj le še odpirajo usta, a
njihova artikulacija je neslišna.
Števec duš v prostoru zazna
prisotnost belih esenc.
V kraj, kjer duš ni, se ni
podal še nihče. Svetlobni
snopi izbirajo temačne duše
ovite v temne tančice in jih
peljejo proti hodnikom zavesti.
V hodniku se že zdavnaj okamneli
vitezi še poslednjič ozrejo nazaj
za svojim kamnitim oklepom
ter nato drug za drugim
sestopijo v prazno polje
skozi katerega vodi prehod
v onstran življenja mask.
NGUGI PTIČ
Imeli smo majhno črnikasto ptico
hranili smo jo s črički in osušenimi muhami in čebelami
nekoč smo ulovili veliko kobilic
njihove nožice so hitro odpadale proč
prebledele pod našimi krutimi prsti.
Nikoli nismo marali biti kruti,
vendar smo da bi rešili eno dušo morali ubiti njih mnogo,
saj najverjetneje nismo nikoli ubili njihovih duš
le izmaličili njihova telesa, da bi nam dala
žrtev za eno majhno ptico.
Nekoč je ta ptica bila moja ptica, ali sem vsaj mislil
o njej kot o moji,
morali smo jo dati proč, h gospe ljubiteljici ptic.
In slišal sem že večkrat koga reči:
»To je bila neka zelo srečna ptica, ki si jo našel«
in upam da so imeli prav.
SARAJEVSKA DŽEZVA
je odznotraj srebrna, odzunaj pa zlata z rožicami.
Krasijo jo srebrni šraufi in svetlo-zlata ročica.
Zjutraj je kava rosna.
Vzamem si jo po požirkih in zraven izdihujem.
Opoldan kava dobi zeleno-srebrn lesk.
Serviraš jo s sladkim in si pri tem želiš.
Popoldan kava ne misli več nate.
Je Turška in težka ter sede pred te po turško.
Zvečer kave ne pijem več.
Drugače so noči dolge in pestre.
TA PESEM JE VETER MOJIH ŽELJA
Ta pesem je veter mojih želja …
Je nočna ptica, ki ne presahne kakor
struga skromnega potoka.
Potok v katerem je kopam je umazan
moje srce je umazano; pridi ga umiti.
Želiš črno za nohti? Jaz ti lahko to dam.
Kakor ti lahko dam morje in Kalvarijo.
Lahko greš z mano surfat, lahko poskusiš,
v vetru je vse mogoče.
Zaželi si nezaželjivo, kar si nisi žele še nikdar,
vse vesolje se spušča na tvoja pleča,
ptice ti bodo posedale na obrazih
in ustvarile pege toplih ledenikov.
VERLAINE REMBAUDU
Večeri se, a tvoj šepet tiho spi.
Zjutraj bova z gibi ponazarjala zarjo.
Sedaj spi, ljubi moj.
Rože sem ti položil na tvoj obraz,
Tvoje oči so me ves čas žametno božale
Gledal sem tvoje zaprte veke, gledal in sanjal.
Nemara sem skozi tebe ves čas sanjal svojo mladost,
dal si mi svoj čoln in plamen mi zaupal svoj,
plamenica tudi če ugasne, topli vosek grel bo moje roke.
Zunaj lijejo ledene sablje,
znotraj sebe čutim tvoj vroč poljub,
ki neusmiljeno si mi ga zadal.
Sedaj in za vedno ostajam suženj,
moje slutnje trohnijo v pozabo,
da bi s tabo v mislih vrnil se ves tvoj čarobni žar.