Meljemo žagovino besed,
mehanično meljemo, ker krivice so
in zmeraj se najdejo krivci.
Veliko resnic je bilo izrečenih v opravičilo.
Množica statistično obdelanih podatkov
in vsa kozmetika naših moralnih načel,
ko že erozija uničuje trdne sklepe
in mi igralci ne znamo več svojih vlog.
Prištevek dni, ki si jih še obetamo
pijani v agoniji ustvarjalnih krčev,
in kar naprej tiktakajo ure.
* * *
In še je čas za večerjo, še je čas,
da si pogledamo v oči s polnimi usti
in ne pogledamo v oči tistim s praznimi usti.
Da, stavki bi morali biti klešče,
priščipniti bi morali ohlapnost navad,
ko se zatekamo to božekako in nimojastvar,
ko hodimo drugim po kurjih očeh,
ker kje vzeti čas za vse to?
Hočemo nekaj bistvenega in zelo pomembnega.
Bi se splačalo takole ob konjaku
in drobnem pecivu
brcniti v vesolje?
* * *
Zamenjajo krožnike in pribor.
Noži so tanjši in ostrejši.
Jutri bo vzhod krvav, zahod krvav,
o seveda, lahko raznese naš mili planet
Bi še malo jastoga? Ne, hvala.
Postane zatohlo.
Čas mineva, kot pač rad mineva,
potne roké, obleka na hrbtu se lepi.
Žalostne starinske zgodbe,
da se ti srce topi,
toliko prerokovane sreče!
* * *
Ko jutro z zlatimi prsti
potipa skozi zavese,
so pozaspali kjersižebodi
vsi tisti,
ki v gnoju zadovoljstva čakajo,
da se jim napolni korito
in hlev na debelo nastelje,
tisti,
ki si umivajo roke,
kadar lačni materi presahne mleko,
tisti,
ki so obogateli,
ko so zidali svetišča,
tisti,
ki mislijo, da lahko iz nas umešajo pire,
tisti, ki molijo:
Daj nam Bog Ameriko našo vsakdanjo,
tisti, ki so pozabili Hirošimo,
tisti,
ki niso pozabili Hirošime, tisti,
zagledani v nebo,
ki se spotikajo ob vsakem kamnu,
tisti,
ki ljubosumno čepijo
nad kupom jalovih navad,
tisti,
ki drugim delijo dobre nasvete,
tisti,
ki so zasmradili vodo rečnemu bogu,
tisti,
ki križem rok čakajo na preroka,
prezebli in hudobni
in prepirljivi iz dolgega časa.
* * *
Moram najti svojo trdo besedo,
da z njo razbijem čelade svinčenih vojakov,
besedo kot solno kislino,
ker ne želim več tega in onega,
ker sploh ne želim,
ker ne želim želeti,
ker ne upam upati,
ker ne verujem svetilnikom in svetnikom,
ker ne mislim misli,
ker nisem niti peto kolo,
ker sploh nisem, niti ničla ne,
ker je pot molka, ki pelje v besedo,
in pot besede, ki pelje v molk.
* * *
Čemu tako zgodnji bobni?
Čas poka z bičem
in včasih v temi zabliska kak nož.
Je litografija dobrih časov že upepeljena?
Je resnica postala podporni steber laži?
Pozor!
Sovražnik prihaja z bombonjerami!
Zmaji in levi in dvoglavi orli, čaščeni od množic,
medtem blaznost medi in jo obleta roj os.
Zatohli vonj vdira v nosnice
kakor trobenta preteklosti.
V naši ljubi domovini se nekaj premika,
to bo najbrž krtina,
nekoliko zemljo zrahlja in nič več.
* * *
V imenu čigave svobode
stopaš na prvo stopnico?
Katera legenda ti daje pravico.
da sedaš k pogrnjeni mizi,
ko drugim ostaja le delo in trud?
Se najde primeren izgovor,
zmeraj gasilci, če se kaj vname.
zavarovanje tako iii drugače,
če malo močneje zapiha,
zakoni, zakloni,
kakšen star zid iz teorije in prakse,
da se le prevedri»
Drugi vedrijo na križiščih sveta,
ponujajo roke in glavo in čast,
ledvice, otroke, vse, kar se proda.
* * *
In potomcem zapuščamo fotografije naših polomov,
opravičila, razloge v velikem formatu,
stvari, ki nas je strah jim dati pravo ime.
Arhitekti svobode - arhitekti majavih domov.
* * *
Kako da te vsak govorniški veter zamaje?
Po tolikih novinarskih plohah?
Kaj vedriš ns prepihu,
saj si že moker!
Na veselici ti bodo plačali
klobaso in vrček grenkega piva,
potem te bo tlačila mora.
V preklanem spancu
se bo dvignilo
tvoje podedovano, pošteno ime,
spuntano;
kje je tvoja pokončna drža?
Ne boš ubežal ostrim vbodom vesti,
kesanje bo piskalo skozi kosti,
uničil te bo prisad ali kuga,
ali hudobne oči ali ti dobri ljudje.
* * *
In tisti, ki nas uče miroljubnosti,
ne prihajajo zmeraj z dobrimi nameni*
(Kako naporno je biti zmagovalec
v okovih svobode!)
* * *
Pišem in strmim skozi sebe
in se manjšam in manjšam,
začarana v ris.
V gubah preteklega časa še nekaj velikih besed,
vendar ta burka predolgo že traja.
* * *
Zdaj, ko se na dražbi prodaja moja dežela,
ko ni več vina gorečnosti,
ostaja le žlobudranje selivk,
ki v zasedi prežijo,
da srečo ujamejo v past,
ob cesti pa črni kamni kesanja,
mi, vajeni letnih menjav
in uhojenih stez,
smo se znašli na razpotjih sveta,
napeti kot strune na citrah Boga.
Butajo v prsi valovi nas časa,
nedoslednega v svojih obljubah.
Kdo je prišel k nam z goljufivo svetilko,
da gazimo globlje in globlje v temo,
utrujeni od nerazumljivih ukan?
* * *
Najmočnejši med njimi,
tisti, ki so izgubili svoje nebo,
ki so se napotili iskat najčistejšo svobodo
– tisto veličino, ki jo moramo zmeraj znova odmeriti –
in bodo iskali naprej v neznanem,
spotikaje se ob mejnikih,
ne meneč se za predpisana obzorja,
trpek je njih sad.
* * *
Ta, ki s kreditom privezan kot pes
nekaj pred šesto,
ko so še pločniki malo ogreti od neštetih stopinj,
hiti skozi mrak,
da stregel ho osem ur stroju.
Medtem so nekje vso noč
za zaprtimi vrati
- ne da bi mi vedeli, kaj -
barantali za naše usode
(pade kocka in pade tisoč življenj),
in koliko je že bilo takih kupčij!
In koliko mož je udarjenih s tako slepoto,
da jim ni pomoči!
* * *
O izperi, deževje, vse dvome!
Kaj pomaga lepo obličje,
če za njim hudiči kuhajo punč?
Pojdimo ob reki navzgor,
do tja, kjer se jo še lahko prebrede,
morda se v dolino odpre nam zložnejša pot.
* * *
Mesto postane mesto škandalov
z nervoznimi lučmi,
postane glas, ki hrešči.
Dražljivost dražb in stečajev,
ki polni nosnice nemirnih ljudi.
Ljudje, ki tveganje gre jim v slast,
kot dirkalnemu konju pohvala,
dvigajo krvni pritisk,
kalijo spanje v platnicah prepotenih rjuh.
Kdor ne zdrži noči, se ne bo veselil zarje nebeške.
Preživeti zaradi cveta bele akacije.
Kakor kipar, ki gladi nohte device,
kakor slikar, ki slika zadnjo solzo božje Matere,
in veter, učitelj daljav, bo naš pomagač,
ker njegov glas se je ugnezdil med nami.
Kako preživeti? Tako.
Ne pljuvaj na tla!
Ne trgaj planinskega cvetja!
Ne ščuvaj psov, hišnih čuvajev!
Upoštevaj prometne predpise
in navodila za uporabo konzerv!
