1. julij 2018Letnik XXI
Če ne boste slikali všečno, ste obsojeni na stradanje!
On je že vedel, še predobro je vedel.
Napisal je nešteto pisem. In prosil. – Ne zase. –
Za lačno mater svojega sinka, za bolno mater svojega otroka.
Ker ji je stregel in ni mogel slikati. Ker ni imel slik naprodaj, ni imel s čim slikati,
da bi upnikom poplačal dolgove. In vendar. –
Četudi je na koncu odšla, četudi je tudi sin na koncu odšel
in četudi ni vedel, kam so odšli preostali,
ni nikoli odnehal.
Slikal je, ko je napočilo štirinajsto in naslednja leta.
Slikal je tudi kasneje. – Napol slep
in nenehno nezadovoljen s tem, kar je naslikal,
ker ga je sonce neprestano prehitevalo
z menjavanjem svetlobe in barv, čeprav je slikal
od zore do mraka. A kljub temu. –
Živel je, da bi slikal, kar skorajda ni več mogel videti.
Zato brez strahu odprí,
ko grenko sladki glad potrka ti
na dúri.
Čisto na vrhu tičí – Hánin kovček.
Dolgo je že, odkar so nanj napisali: »Hana, das Weisenkind«
in jo poslali zdoma.
Nato so ji vzeli, kar je prinesla s seboj.
Mar je bil v kovčku medvedek,
porumenela fotografija,
ogledalce in glavníček,
pletena jopica,
morda nogavice?
Kdo bi vedel?
Eno je gotovo:
Hana, »das Weisenkind«,
že dolgo, dolgo kúka z nebes
in varúje zaklade svojega kovčka,
ki še zmeraj tičí na vrhu rjavega kúpa
kartonske prtljage brezimnih.
Drevo v čolnu, s krošnjo iz ivja in cvetja, sámo pluje po brezdanjih vódah.
Skozi koš na jamboru, tam nekje, med zimo in vígredjo, v naročje globočin zdrkne daljnogled.
Sedaj zre skozenj okó kítovke in sledi zvokom pojočih velikanov,
ki osameli plavajo v širjavah oceana.
Nebo je prazno na predvečer vélikega travna.
Niso ali ne bodo prišli – vihárniki z juga?
Gnezda so jim zazidali. Le eno sámcato saméva in čaka nanje.
Premajhno za vse.
Kdo je utišal njihov ščebét?
Pod oblaki kroži sokol.
Kakšna bo vígred, kakšno poletje brez žvižgov
teh spretnih, urnih, urnih ptic?
Vsak leto doslej so gnezdile v zidu naše shrambe.
Obrnem list na koledarju in se znova hrepeneče zazrem
v sinje nebo.
Bíva v špranji zidú.
Njegovo kamnito domovanje je skromno,
pokrito le s tanko plastjo suhih vejic.
Čeprav ždi v višini tvojih oči, ga le stežka opaziš. –
Rjavo bitje oglénih očésc.
Ne, ne, ni ta, ki ti izmakne mŕvico z mize.
Ko bi mogel, bi počakal, da vzide mesec,
ustavil bi čas, da potoneš v napevu, ki milo odzvanja po grajskem dvorišču.
Ko bi mogel, bi ustavil čas, da slišiš slavčevo pesem.
Davno tegá so ga prosili, da napiše zgodbo na razpeto pahljačo.
Ustregel jim je, čeravno je vedel, da se bodo z njo le pahljali
in drugim z nje brali vsako tretjo besedo.
Čigava je? – Zgodba z zaprte pahljače?
Pisarjeva ne! še manj njihova, ki ne marajo ne zanjo ne zanj.
Lahko le ugibamo, ali pa ne. Kakorkoli: kar je bilo, več ne bo.
Ko listje odpade s krošenj dreves, ni več mogoče prižigati sveč
na sveži gomili.
