Postal si ves ožarjen
od nebeške modrine
med praznimi prostori sanj in domotožja.
Še včeraj sem te videla
nemo ihteti ob bregovih reke,
ko si iskal črička ljubezni.
Tvoja duša je sežigala spomin
na tisto, česar nisi želel videti.
Skrival si se med izgubljenimi dušami
in prepeval o mračnih kamnih
iz mladosti.
Vedela sem, da si posekano deblo
pod poznim novembrskim dežjem,
ko je zatišje dom nevednosti
in strupenim ovelim listom.
Ujeta vonjava tvojih notranjosti
bo še prihajala k meni
in luna ne bo vedela za razkroj,
za zver tisočih mečev.
Ustrežljivo bo razparala
mah in travo,
pod katero rjovi
tvoja nemirna duša
med leti nespečnih izgovorov.
Oba postajava zlato,
saj najina pesem
želi biti luč,
okno Boga v mračno dolino.
Poznajo naju ne,
to je del te zgodbe,
a vendar vznemirjava
dolge strune vetra,
ki ječi nad vodami.
Oče,
nočem gledati tvojih zemeljskih ptic.
Počakaj me v kazalcih časa,
ko se dopolnim
in se ti pridružim v svetlobi
najinih prednikov,
najinih bojevnikov, glasnikov upa.
Ostajam v zlatu
in se oziram v modrino tvojih zvezd.
LOČENKA
Ne vem zagotovo,
kdaj se je prikradla vame,
morda je tukaj že od nekdaj.
Težko je sedaj o tem govoriti. Skoraj po dogovoru
mi drži ogledalo,
da se zjutraj uredim,
a jaz ne želim gledati njenih mrtvih oči,
izgubljam jo v včerajšnjem vetru.
Med ustnicami melje
trpečega črička ljubezni
in luna ne ve,
za njeno gnilobo.
Nosi jo v svojem srebrnem naročju.
Težko je sedaj o tem govoriti. Omahljive, lažnive veje
razpredajo tkanino večera
in prelita kri,
curlja po snežnih pobočjih.
Vse je tako očitno,
tako nemo in čisto.
Prestrašena pesem
se lesketa od daleč,
zdaj razpada,
mračna od skrivnosti.
Noč postane prijazna,
kakor domačnost ulice.
Netopir je tik pred tem,
da se razkrije,
da rani kamne mladosti
z vonjem po žolču in nardi.
Težko je sedaj o tem govoriti. Najini vzporedni poti
iščeta izgovore,
nihče od naju ne želi obstati
in postati reka.
Korakam na njenem kamnitem hrbtu
in se hranim s cvetovi
njene razprte lobanje.
Ljubim se z njo vsak večer,
pijana v zablodi daljnih meglic
in sprenevedanja.
Težko je sedaj o tem govoriti. Nekega dne bo razpela
svoja zakrpana krila
in treščila ob svet -
VITEZINJI
In jaz sem te postavila na oltar,
ko si pričakovala polno luno, da vzletiš.
Bila je namreč zgodba,
skoraj po sporazumu,
vselej z istim koncem.
Mladi ženski,
slonokoščenih prsi, ki hranijo
mladiče,
se srečata s kazalcema časa.
In ostalo je zgodovina.
Bojevnici v visoki travi,
dva para zenic,
ki ju veter ziblje med suhim vejevjem
in slutnjo prihajajoče pomladi.
Med ustnicami mučita
umirajočega črička ljubezni,
prelivata tujo kri
in ne vesta za luno,
ki vse to sliši.
Kako sta pogumni
njuni vzporedni poti.
O, kako ju opevajo
zdolgočaseni palčki,
ki se grejejo v svojih
navideznih brezmadežnih jamah.
Čudovita je njihova
gluhonema pesem,
ki hoče biti luč,
a noč ne ve zanjo.
In jaz sem te postavila na oltar,
ko si pričakovala polno luno, da vzletiš.
Bili sva nevedni in nedolžni,
kot dva otročiča,
zvita v klobčič
ob materinih nogah.
Nihče ni želel videti
najinih mrtvih oči.
Pustili sva divjim volkovom
prosto pot: bili so najin meč.
Ostali sva sami
in razjedali praznino časa.
Varali sva ena drugo
in si govorili o sledeh zelenega balkona.
Počasi sva pretrgali
najin sukanec življenja
in ni nama bilo žal.
Pustili sva ciganom,
da se tolčejo po prsih in vpijejo
svoje večerne žalostinke.
Nihče ne bo pogledal
trate, ki se bohoti nad trupli
najinih zmot.
In jaz sem te postavila na oltar,
ko si pričakovala polno luno, da vzletiš.
Še zmeraj vzdihujem po svoji megli
in se spominjam tvoje sape med oljkami.
GLASOVI
V sanjah znotraj sanj ponovno trkajo:
vsiljivci.
Nežno si utirajo svojo pot
in jih skorajda ne slišim.
Držijo me za roko in vodijo.
Vem, da so tu.
Skupaj se odpravimo skozi dolino.
Včasih pozabim,
da naseljujejo drugo stran,
oddaljeno le pogled nazaj.
Vsak dan bolj se zaljubljam vanje,
v čudovite lobanje praznine.
Sijajni so, ženstveni, nezamenljivi.
Spominjajo se očeta in njegove pogube,
prepričujejo me, da je čas,
naj zaprem balkon.
In vse bo pozabljeno.
Pred vrati bom vpila.
S posušenimi solzami
in rdečo pentljo
bom postala magičnost
prehoda izza svilene zavese.
Ljubim se z njimi. Vse skupaj je do kraja groteskno.
ELDORADO
Do jutra se čas že zrahlja.
Čutim težo noči,
kot da sploh ne bi prišla.
Sij bi zajel brezčasnost
in me naselil v svoje rodovitno polje
Zgodba bi se ponovila.
Opazujem vrata in polasti
se me želja,
da bi se spojila z bleščečo kljuko.
Prebada srčiko lesene duše,
kot prebadam jaz svoja rebra in se dušim.
To se dogaja že od vrnitve,
a nihče ne govori o tem.
Napačne odločitve
ali zapisana predzgodba ob rojstvu.
Vse je stvar izbire,
tudi očarljivi brezup.
Ljubim ga.
Ostajam in prebredem ta dan,
ko že pride naslednji.
Objemam drevo in čakam Godota –
NAJINA DVOJINA
K meni si prišla
kot čudež in dar Zemlje.
Spet ti pripovedujem o kristalu,
razbitem na nešteto dragocenih koščkov.
V vsakem se zrcališ ti in tvoje zatemnjene misli.
Prisluhneš minevanju,
molčiš in z mislimi grešiš
kot nema rečna struga.
Prevzemaš številne vloge.
Puščavski pesek si
in prekriješ neuresničene poti.
Izstreliš me v daljave,
na krvave pečine bivanja.
Postaneš zvezdni prah,
polnoč v letalu
in vprašanje pristanka.
Nenehno odhajaš,
gradiš zidove med nama.
Pustiš me, da vztrajam
z odpuščanjem v srcu
in ljubeznijo na dlani.
V tebi pa je kamen,
mučno soobstajanje.
Drhtim ob misli na prihodnji dan.
Opiram se ob zadnjo
bilko upanja.
Ta ugaša
kot ugašam jaz:
na obeh koncih.
Kar je sedaj med nama
bo enkrat v črnem grobu zgnilo.
PREHOD
Črna stran življenja
se vije vzdolž
vlažne gozdne potke,
med obzorjema.
Preleteti in obstati
v vrtincu:
prvi vzdihljaj, prvi urez
v odtujenost
in samost.
Prebadam tihe meglice
v zgodnjih peščenih urah
in pričakujem odmev,
odsev same sebe
in sebe, boljše, srčnejše.
Nov izhod, pomoč,
ki se vselej zdi
odtujljiva, brez pomena,
neznatna bela sova.
Prihajam domov,
k istemu imenu,
a nekomu, ki ostane.
Hrani se z mojimi
mavricami.
Radosti mlečne reke
in pritajenega ugodja
se dvigajo nad razumskost
časa, ki utripa nad mojih hrbtom
in me nosi.
Zopet postajam
sama, svoja,
ženska.
KOLAŽ
Mesečina bledi v razkošju rožnatih vrtnic.
Znova umiram.
Že vse življenje sedim na sprednji verandi.
Moje ustnice cvetijo kot krvaveča rana.
Izgubljanje ni zahtevna veščina.
Moja sveča pojenja na obeh koncih.
Bodi nikogaršnja ljubica.
Ko podivjane nevihte pretresejo obalo.
Luna nima razloga za žalost.
Melodijo si prepeva brez besed.
STIGMA
v iskanju dežele Nije
obešalnik in pletilka
prekomerni odmerki vitamina C
kapsule cimeta, ananas in papaja
zdravila na recept, ne jemljite v primeru nosečnosti
pobeg v zakotno ulico
nihče ne sme izvedeti
polaj, terpentin, peteršiljev pesar
Če bi stene govorile
za vsako ceno
vrtoglavi zneski, dolarji
padla ženska sem
nasveti naših babic
čaji in tinkture
prosjačenje na gluha ušesa
Čile, Honduras, Dominikanska republika
sovjetske ženske stojijo v koloni
čim prej, tem bolje
Cytotec
morilci
pomagaj mi
Krožna cesta
1952, 1973, 2018
udarci v trebuh in strel revolverja
Drage gospe, izbira je vaša.
A COAT HANGER
In the distance a blue song
smells
as an old surviving negro,
trying to settle in the suffocation
and unabolished slave sweat
of late spring, 1920.
The weather is humid as usual,
it is raw in its surrealness
and the air has become gothic.
A good woman in her rocking chair
on the front porch
slowly sipping a glass of iced tea.
A silk cream gown has wrapped her body
in a trap.
She sure looks tired,
as though she was waiting for someone
in the far off sunset.
The sunset is bleeding.
And so are the flowers in her mouth.
She might be waiting
dripping, humming, clunching -
to decide upon herself.
Well, I declare.
It is a deep subject.
To talk about decent southern women
these days.
Or was it ever easier, my comrade.
That is the law of our good country.
And they can still set you on fire, can’t they.
I reckon,
a fallen angel might do the right thing
or you can stick a coat hanger up your insides
just to make it all better.
