V našo ves malogda pride kaj kulturnega, zato smo bili jako veseli predavanja na roditelskem sestanki. Tovariš predavatel je poveda, ke gnešji den nič več ne vela avtoriteta strahu no kazni, pač pa avtoriteta zaupanja, spoštovanja, resnice.
Čisto praf je meja tovariš, naša deca se ničesa več ne boji, ne boga, ne vraga pa ne učitelof aj pa očé; matere pa so se itak nikol ne bali, niti v starih cajtih..
Zadnje mesce pa se mi zdi, ke se odrasli lidje boj bojimo eden drugega kak deca psof pa küšarof. Če keri kaj več pršpara, ga že novinar zapiše, kejko- je zasluža, niše pa ne zračuna, kejko je toti bogataš da davka občini, za proračun, iz- kerega gre denar za rejnine, socialne podpore, šolarje in kulturnike. Pa niše nemre točno ugotovili, je kdo zasluža z lastnim garanjem aj na račun drügih lüdi. Pa učiteli so vsi preplašeni, če pre nemajo članske izkaznice, se lehko bojijo za službo. Strah pa bojazni na celi črti, Zaj se še starši bojijo, ke do služil za davčni ventil, posebno tisti, ki majo malo deco v vrtecih.
Eni lidje iz avantgarde pravijo, ke je naš narod ne zrel za demokracijo in samoupravljanje, pa ke ga je treba drguč malo prestrašti z odstopi na vrhi, pritiskom, iz vzhoda aj pa mogoče prastrahom.
Meni ne gre v glavo, kak lehko na eni strani naši deci pa mladini predgamo in v knjigah pišemo o enakopravnosti, svobodi, demokraciji in visoki stopnji zavesti in odgovornosti, po drugi strani pa iste množice plašijo nekše horuk akcije bilo kje pa bilo kak.
Vsi vemo, ke si deca jemlje vzgled po odraslih, gda so še boj mali pa nevedni, so še boječi, gda pa k pameti pridejo, pa ne več.
ANGAŽIRANA ŠOLA
Zadjo leto dostikrat čüjen no beren, ke mora biti našo šola angažirana, pa ke nemre pa ne sme biti nevtralna. Jaz pa sn mislila vsa leta vo vojni od te, gda sn sama vün iz šole stopla pa do zaj, ko že moja deca v šolo hodi, ke je vsa leta bila naša šola angažirana. Dobro se še spunin, ke so nan te takoj po vojni rekli v šoli, ke do nas vičili samo resnice pa objektivna dejstva. Mislin si pač, ke bi morala biti šola vsa tota leta angažirana za resnico.
Zaj pa te poslüšam kregaje za angažirano aj za neutralno šolo, vsa tota leta pa sn vervala, ke je naša šola zvesta resnican, ki jih lahko znanost dokaže, aj pa jih je že. Čista sn zavüpala učitelou, tudi tistin, ki so včasih na skrivaj šli molit. Navadno so se glih napul pobožni držali učnega načrta boj kak pijani plota.
Naša deca so se v šoli vičila pisati, brati no pametno misliti za poznejši poklic aj višje šole, župnik pa so jih vičil lepega vedenja, saj so v šoli za moralko komaj pripravil kakšnega novinca. Na tisto ртеrekanje, aj je bog nareda človeka aj si je človek izmislo boga, pa se deca itak ne razmijo.
Naš stric majo tiste moderne knige in notri piše, lo je »treba opustiti jalove prepire o bogu in se usmeriti v razkrinkavaje teističnega in ateističnega malikovanja v te naši civilizaciji«. Ko bi si toto misel jako dobro zapunli naš inšpektori pa vičiteli no drügi vediteli si močno želi med drügimi tüdi
vaša Lükarca
ANONIMNO KANDIDIRANJE
Največkrat neman cajta gledati TV program, ker morem najpred nakrmiti živino, skuhati večerjo no deco spat sprafti. Prejšnji tjeden pa sn čüla predlog enega tovariša, ke bi naj kandidate za delegate predlagali občani anonimno. Oj ti šment, tak te zaj, przadeti niti ne bi smeja vedeti, gdo ga je »poviša« v delegata.
Med lidmi je navada, ke hvalimo koga javno, pred pričami, obreküvlemo pa ga za hrbton, anonimno. Po tatoj staroj kmečkoj logiki pomeni nekoga predlagati za delegata glih tejko, kak če ga zahrbtno potisneš v nekaj hujdega, sramotnega.
Kaj te zaj pomeni biti kandidat: to je človek, vreden zaupanja in priznanja, aj pa je to revež, ki ga škodoželjno — anonimno neki sovaščan porine v drek?
Naš upokojeni stric dohtar, ki je že pred desetletji bija ljudski poslanec; mi je razloža, ke je treba stvari gledati dijalektično. Iz vidika prizadetega delegata gre za garanje, dodatno breme večjo odgovornost, nehvaležnost volivcof, analizo gradiva ... in če vse to vküp zmešaš, dobiš pravo godlo in je bojše, če ne veš, gdo te je notri porina. Iz vidika nevošlivih soborcof pa gre za nekakšno čast, ki jo predlaga za drügega samo tisti, ki bi jo rad sam dosega, pa tega ne vüpa javno povedati, zato je bojše, ke ostane anonimen.
Po vsen ten van priznan, ke se mi boj dopade javno kandidiranje, naj delegati javno zvejo, kdo jin zavüpa usodo anonimnih sotrpinov, med kеrе spada tudi
vaša Lükarca
BOJ ZA DELAVSKI RAZRED
Lübi lidje, - dugo sn se van že ne oglasila. Vete, najpred sn si morala okopati lük, potli pa sn bila tak zmantrana, ke sn morala iti takoj v toplice. Magari trava prerase vso kulturo, morala sn se pregleti no revmatizen malo vün nagnati.
Najboj pa me je veselilo, ke so za naš delavski razred ves čas skrbeli. tovariši pred mikrofoni, na ekrani no cajtngah. Najlepše je poveda tovariš sekretar: nepopustljivi boj za pravice delavskega razreda ... Tak lepo je poveda, lepše kak naš župnik gda predgajo. Čista sn se potolažla no zavüpala v sedanjost in prihodnjost.
Gda pa sn domu prišla, je bilo vse narobe. Krava je povrgla, svije so shujšale, picekof je pul falilo, na gredah pa sama travina. Merkač je pač človek brez lastninskega čüta, pa je bija samo na računi, skrbi za delo pa nebene.
Drguč sn se prepričala, ke drži tista stara modrost: KAK SI BOŠ POSTLAL, TAKO BOŠ SPAL. Nič so ne zalegle tiste lepe besede tovarišof o nepopustljivem boju za devaski razred, delo čaka pač samo na delavske roke, na našo garaško zavest. Nič ne zaležejo tiste lepe besede, če moji sotrpini v tovarni ne bodo pošteno prjeli za kladivo no drüge stroje, vmes poslušali tiste lepe besede pa kakšno nazaj rekli, mi kmetje pa uporabljali koso, kombajn, traktor pa včasih še malo grable no motiko, tak kak
vaša Lükarca
CENA
Lübi lidje, sejalo se mi je, ke sn cena. Ne kakšna visoka cena, pač pa navadna cena za kmetijske spridelke.
Sejalo se mi je dale, ke sn bila izvoljena v osnovno delegacijo cen in cenikof. Že ustanovna skuščina je bila poskakujoča. Potli pa smo še organizirali tekmovanje v skokih v višino.
Nobenih težav ni bilo, rekordof še in še. Kot navadna cena za kmetijske pridelke se nisn preveč dobro uvrstila niti na domačen niti na mednarodnem tekmovaji.
Še zabavo s plesom smo organizirale. To smo skakale, divjale, poskakovale, se zviševale ...
Potli pa :.. plusk. Preplavla nas je INFLACIJA.
Zbidila sn se vütro v štampeti vsa mokra no zašvicana. Po radiji pa so že poročali: »Od davi veljajo nove cene — višje cene za moko, kruh, sladkor, jedilno olje ... in druge izdelke ...«
Zdaj te ven, lübi lidje, zakaj se mi je sejalu, ke sn cena. Najbrž zaj že to vsi čütimo, gda dražji krükeh kipuvlemo, dražji kofetek pijemo no dražje cigaretle kadimo.
DARILA
Zaj, gda so vse skrbi okoli praznikov no obdarovanja mimo, je pravi cajt, ke premislimo o minulem deli na toten področju no se kaj pametnega navičimo za drügo leto.
Celi december sn mela strašne skrbi. Na našoj vesi še drži tista navada iz srednjega veka, ke hodi deco plašit MIKLOŽ, parki je že vün z mode. Meščanski gospodje so prnesli v navado BOŽIČKA, revolucija pa je pripelala DEDKA MRAZA.
Z darili se matere no očetje še nekako znajdemo, likvidiramo prvega aj drügega brata od treh aj pa samo trejega priznamo, vse vkup združimo aj pa naredimo redukcijo za vse tri. Samo kak bi deci razložili, zakaj hodijo pozimi k pridnim otrokom samo dedeki pa nobena babica, toto je zahteven posel..
»Mama, zakaj pa k nam ne pride Miklož, Frančeki je prnesa takšno veeejko čokolado?«
»Mama, zakaj pa k Marjani pride najpred Božiček, potli pa še dedeli Mraz?«
Mama, zakaj, ata, zakaj ...
Ja, vete, lübi ludje, tota gnešja vzgoja je vejki künšt no vejka odgovornost. Darilo je moč preklicati, če darilodajalec obuboža ali če se darilojemalec izkaže nehvaležnega, otrokom pa poleg darila dajemo še pomen. Toti pomen pa je poleg skrbne mame no strogega očeta še radodarni dedek no tista pravljica od babice, če je ne že tüdi ona odjahala na Klek aj za Zdomci aj pa išče po knigah pomen obdarovanja, ki ga tak kak ust starši nujno nüca tüdi vaša
Lükarca.
DELAVCI, KI ŽIVIJO SAMO OD SVOJEGA DELA
Zadnji den praznikof nas je novinar na TV strašno. lepo potolaža, ke do cene drugič zrasle pa ke de hujdo šlo posebno tistim delavcem, ki, živijo samo od svojega dela.
Hoj ti šment, kaj pa zaj to pomeni! Delavci, ki živimo samo od svojega dela, smo v vejkoj večini, prevladujemo, predstavlamo pretežno no pomembno večino! Trote smo pre pregnali, nove zajedalce aj neoprivičeno pobogatene komisije hitro odkrivlejo, umsko delo je tüdi lastno delo, pridiga-logija je najboj priznano delo ... Po toti zdravi kmečki pameti de se napoved za delavce, ki živimo samo od svojega dela izpunla za več miljunof zaposlenih no jihovih družinskih članof, posebno za nas, za večino garačof.
Edina tolažba ob totoj napovedi je to, ke večina prevladuje pa ke delavci, ki živimo od svojega dela, ne dovolimo, ke bi tisti, ki mislijo živeti od našega dela, ostali na višjem standardi pa ke jih inflacija ne bi trofla, saj sme si enakopravni.
Ja, lübi lidje, meni se le trdn zdi, ke se bomo vsi lepo pospelali tutadoj po totoj življenskoj poti, saj nas večina živi od lastnega dela, toto delo pa je čeduže boj zmehanizirano, inflacizirano, zdomoidno, stozdirano, sporazumno stagnirano, samoupravno stabilizirano no neresno aj hecno interpretirano včasih na TV, včasih v cajtngah aj pa samo v glavi vaše
Lükarce
DELAVEC
Zadje cajte v cajtngah pa na televiziji dosti razpravlajo o ten, kdo je delavec, kdo pa samo »ovi iz uprave«, prosvetar aj pa dohtar. Posebno interesantno je biti delavec zaj, gda se piše o »delavskih stanovanjih«.
Tüdi mene zanima, gda sn delavka. Samo te, kda motiko za rep vlečen, aj te tildi, gda se na traktor vsednem, kaj pa sn te, gda po večerji za mizo sedin, pa beren, deci pomagam pri nalogah aj pa kritiziran TV program.
Naša vekša deca, ki že v višje šole hodijo, majo dosti vüčenih knig, pa v jih piše, ke pri vsakšen mišičnem deli sodelujejo tüdi možgani, vsakšno umsko delo pa рте spremljajo mišični gibi. Toto zadjo jako drži, za to je dokaz kriljenje govornikof, pa pisanje receptof pri zdravnikovem umskem dijagnosticiraji, pa mazanje s čopičon pri umetniškem ustvarjaji.
Mene so naša vučena deca pa knige že prepričale, ke je delo z možgani včasik boj žmetno kak navadno mišično delo, pa ke ma dosti več »presežnega dela« en vičitel, ki naviči deco pisati no brati, kak na primer jaz, ki z golimi rokami prdelan samo lük pa krampir no drüge. dobrine za želodec. Zato se mi jako dopadne, ke rečemo našim učitelom prosvetni delavci, pa našim socilističnim usmiljenim sestram socialni delavci, pa gospodom dohtarom zdravstveni delavci pa prepisovalcem sklepof seje politični delavci. Tak smo si te vsi z roko v roki no slični, vsi smo delavci no vsi smo ponosni, ke je delo naša najvekša vrednota no ponos.
Ja, lübi lidje, gda pa kak bi te zgradili svetlejšo socialistično bodočnost, če bi delali samo z rokami, samo v neposredni proizvodnji, možgansko delo, pa šolanje, pa umetnost pa bi zanemarjali, tak kak ga mora včasih z motiko, grablami pa kuhačo
vaša garaška Lükarca
DEMOKRACIJA
Zaj, gda že na naši vesi najdaš skoro v vsaki hiši radio pa televizor, cajtnge no nekaj drüge literature za poljedelce in starše, sn van vete tüdi jaz vsakšni den boj izobražena no načitana. Morem pa priznati, ke se z nekih besed več vün ne razmin. Zadjo leto mi ne gre v račun »direktna demokracija«.
Če si toto besedo prevajam na svoj lükarski jezik, bi skoro rekla, ke to pomeni narod naravnost kratiti. Pa ke ne bi delala komi krivice, sn se drguč oglasila pr našem upokojenem dohtari. Ja, vete, on strašno rad pofilozofira, jaz pa rada klepečen, pa srna se hitro razmila, ke besede spreminjajo svoj pomen v zgodovini.
V knjigah рте piše, so rekli stric, ke je bija tisti prvi demos samo gospocki del ljudstva, ke so nekši Patriciji vladali plebejcon, pa ke je beseda demos velala samo za vladajoče gospode, ne pa za mali narod, keremi do neke meje jaz tüdi prpadam.
Ja saj mi je stric prava, ke je proletarska revolucija prnesla pravico vladanja vsin liden, najbolj pa delavcon. To se meni jako dopadne, zato rada hodin na setanke garaškega ljudstva pa na svet KS. Čista zadosti se mi zdi, če rečemo ljudska demokracija, pa ke nič ne nücamo tistega »direktna« hcoj.
Ja, vete, lübi lidje, če bomo zdravi, si bomo morali že lepo po človeško vladati, ja, sami sebi, brez tistih tujih pridevnikof pa kratenja samoupravljanja z nekakšnimi modernimi metodami »br-ca-vrit«.
Lahko van garanatiran, ke med nami malimi demosi nega ne šovinizma pa ne birokratizma pa drugih izmof, ker nemarno cajta, ker moramo pridno delati za sebe, za našo deco no ostarele občane, za zdravje no kulturo. Tüdi brez tistega direktnega se počutimo ponosni demos.
Vaša nič plebejska Lükarica
DISCIPLINA
Več let že hodin na roditeljske sestanke, pa vsakšo letu čüjen, kakšne težave povzročajo naša deca učitelon. Zaj je pre üspeh dosti boljši, uvedli so nekakšne nove ukrepe, zazidali so nan tüdi novo šolo, naküpli novo opremo za kabinete, najvekše fakina so vklučli v VVU, revežon so dali brezplačno malco, trdoglave držijo pri dodatnem pouki ... Razredničarka je rekla, ke je odličnih no pravdobrih malo morje, samo ... disciplina, tista pa je grozna.
Deca bi pre samo skakali, se lovili, smejali, Cukali za rokave no druge dele organizma. Če jih kregajo, te so pre še boj divji, te pa se začnejo še pretepati, boksati v želodec, pikati s cirklom. Saj bi jih pre umirli, če bi smeli kerega pošteno mahnoti, pretepati pa v šoli ne smejo. Zaj do pre učiteli v šolah iskali najboljšo metodo, kak bi ukrotili tote pamže no jihov živžav.
Disciplina je resen red, strogost, podrejanje redu, poslušnost no pokoravanje, pa tudi kaznovanje slabega vedeja. Obstoja pa pre še nekšna samodisciplina, nekšna notranja vrlina, .ki jo deca pridobijo prek vzgleda, ne prek klofut pa kregaja. Ja lübi lidje, kak bi te mi odrasli, roditeli no vučiteli deco navüčli resnične mentalne discipline aj notranjega reda, ki se mu reče spoštovanje do drüge osebe, če pa se med soboj tüdi kregamo, na sestankih, na samoupravnih dogovorih, v mednarodnih odnosih ...
Za otroški živžav pa pre obstoja zdravilo, kak je »krotenje«, tisto je šport, krožki za ročno delo, risanje, modeliranje no drüge take vesele stvari, ki deco umirijo brez straha no kreganja. O ten se je dostikrat že prepričala na svojoj deci vaša
Lükarca
ENAKOPRAVNOST
Vsaj enkrat na leto si naši moški partnerji zmislijo, ke smo pre ženske enakopravne. Boj ponižni nosijo ruže, boj energični zrihtajo sindikalno jüžno, enakopravnost pa se kaže tudi v tekmi, kere de boj fajhten, mož aj žena.
Gnejše ženske verjemo, ke se je revolucionarna Klara Zetkin upravičeno razjezila in zahtevala enake pravice za enako delo, če ga opravijo moške in ženske roke. Samo škoda je, ke so lidje začeli mešati v enako delo še rojevanje otrok. Tu pa si moški pa ženske nemo nikoli enaki.
Prepiri, ali je za rojstvo bolj važen oče ali mati so podobni tisti lajni, je prej bila kura ali jajce. Oba sta za otroka nujno potrebna, samo vsaki na svoj način. Če pa družba enkrat spregledne, ke so deca narodno bogastvo, zrihta zanje peneze; pa ne nagrade za spol.
Čista praf majo tudi tovarišice, ki pravijo, da ženske ne nucamo krajše delovne dobe zaradi spola, pač pa zaradi dece in to v tistem cajti, kda so deca mali, pa ne te, gda že vnuke k hiši nosijo. Boj smo trdožive, duže živimo pa bi rade duže delale.
V upanju, ke patriarhata nede pregno nekši novi matriarhat, ampak dialektična mešanica obeh nasprotnih spolov, si želi tildi vaša
Lükarca
GREMO NA MORJE
Sejalo se mi je, ke gremo na morje, pomislite: cela naša kmečka familija gre na morje.
Namakali smo si trupla v solenoj vodi, izpirali prah po zemli, želoce smo si impregnirali s pristnoj črnoj kaplicoj. Potli pa še meso na žaru, beloga luka, malo dalmatinske pisme in vse je bilo najlepše ...
Potli pa je priša natakar z račünon. To pa že niso ble več sanje, pač pa živa in kruta resnica.
Čista zaresen je moj sosed — delavec, ki je posluša časopisne parole za delavske počitnice, zaprava v desetih dnevih tejko, kak sn stržla za najvekšo kravo. Te pa je priša domu več rdeči no popečeni, popikani od komarof, pa stalno je plüva iz vüst nekašni grenki okus po solenoj vodi in zasolenih cenah.
Sreča moja no mojih kmečkih sotrpinov, ke letos cajtnge no sindikati še ne propagirajo dopusta za kmete. Kak pa se je obnesa dopust za delavce pa že marsikdo najbrž čuti na svojoj koži.
Objavljamo nekaj prispevkov avtorice iz Pavliha (leto 1977).
