POBEG

Boste štiriindvajset ur na dan z njo? Boste z njo?

Poviša ton zdravnica na drugi strani mize, na kateri je položena kartoteka. Gledam jo. Kartoteko. Na njej so ime in priimek in letnica rojstva. Napisano v rubrikah, vsak del besedila v svojem okvirčku. Lepo poravnane črke izdajajo skrbnost medicinske sestre, ki je pred davnimi leti z modrim kulijem izpisala podatke. Nekoč daleč nazaj, kdo ve kje je tista medicinska sestra in koliko takih podatkov je izpisala.

Ime in priimek in letnica rojstva so plesali pred mojimi očmi, se združili v eno črto in spet razpršili, popackali spodnje rubrike, da jim nisem videla naziva in vsebine. Črta in packe in življenje, ki je vse to. Najprej je ravna črta, potem pridejo vijuge, nihanje, elektrokardiografski zapis življenja in potem niti tega ni več, nič krivulj, nič motenj prevajanja impulzov, nič bolezni zaklopk, samo pikice, pikice vse naokoli. In ko tudi njih ni več, drobnih pikic je spet samo črta.

»Ne, tega ne morem, sem še v službi«. Najbrž sem to rekla jaz. Sklepam tako, saj je služba večni izgovor za vse. Premalo doma? Služba. Utrujena! Služba. Nimam časa! Služba. Brez volje? Služba! Izlet? Nikakor! Služba. Zmenek? Ne no, saj veš, služba!

»No, kaj pa potem?« glas ni pričakoval odgovora, ugotovitev je bila podana na napotnici. Bo treba razmisliti o domu, bolje, da čimprej poiščete prazne kapacitete. Čakalna doba je dolga, mama pa bo vsak dan slabša.

Rečem, da ja, ampak ne, mogoče pa še ne, verjetno so še kakšne druge poti, pomoč na domu, ja, tudi to obstaja, vem zanjo in verjetno, jo prepričujem in sebe tudi, da še ni tako hudo. Zdravnica me najbrž ne posluša. Čečka nekaj na recept in potem na napotnico, vmes gleda v računalnik, ja, zadnje čase je vsa medicinska znanost zapisana v računalniku, bojim se ji to reči, bojim se vprašati, a me spreleti, neprijetno me zmrazi, da je vse zapisano v njem. Tudi ura smrti in mogoče zdravnica tako hiti čečkati zaradi tega! Da bo prej prodala še nekaj kemije, izpolnila svoj plan napotnic in receptov.

Najbrž ji delam krivico, a me moti, res me moti, da me ne posluša, da ne ve, da sem prišla iz službe, s težavo, ker je dan danes težko iti iz službe. Kar naprej manjkate po uro dve, to se pozna na delovnem procesu, kaj nimate nikogar, ki bi namesto vas? ja, težko je vedno pojasnjevati, da pač ni nikogar, ki bi namesto mene. Ker službo pač ne briga, da me je vsak dan znova strah prihoda domov. Bodo vrata odklenjena? Bodo vrata zaklenjena? Bo mama v sobi pred televizorjem in mi bo z nasmehom razložila, kako so cel dopoldan fajn špilali, ali me bo pričakala z zmerjanjem, ker sem jo za cel teden zaklenila v sobo in ji nisem dala hrane in vode! Ji celo ugasnila televizor in spustila nanjo psa! In da je to še pravzaprav milost, to njeno menjanje razpoloženja. Včasih je preprosto ni. In takrat, še preden odložim torbico, stečem za vodo ali na cesto. In se bojim….jo najti v vodi in je ne najti na cesti.

In me moti, da zdravnica ne uvidi kako se trudim. Že nekaj časa, že najmanj leto dni sama in brez vmešavanja raznih centrov teh in teh, ki naj bi pomagali, a te vabijo le na zapisnike. Zapisnik, kdaj si prijavil potrebo po pomoči, zapisnik kakšna je ta potreba po pomoči, zapisnik kakšno pomoč pričakuješ, zapisnik ogleda terena, zapisnik na zapisnik ogleda terena z dopolnitvami, zapisnik, da pomoči center zaenkrat ne bo nudil, ker je stanje še stabilno.

Urejeno okolje, stabilna oseba z manjšimi motnjami spomina in druga oseba, ki kaže znake pripravljenosti, da pomaga stabilni osebi z manjšimi motnjami spomina in orientacije. Manjše motnje orientacije pomenijo, da prva oseba redno zamenja stranišče s kuhinja, skupno z namenom in funkcijo, ki jo imata ta dva prostora.

Še vedno sedim na stolu pred zdravnico. Kot osnovnošolka, ki se je vedno usedla v prvo klop. Da bi bila všeč učiteljici? Ja, najbrž, privzgojeno razmišljanje. Bodi ponižen, vsi drugi so več vredni, kot ti! Bodi všečen, da te bodo radi imeli. Lepa vzgoja pravzaprav, vzgoja čistega srca, preproste ženske, ki ni imela drugega, kot svojo družino, to je mene. V njej je vladala in njej je služila. Te ženske, ki zdaj izgubljena tava v svetu, v katerem je nekoč kraljevala in se ne znajde v nekem novem svetu, v katerem ne ve kaj je? Kraljica ali beračica?

Zdravnica je neprizadeta, zdravnici nisem všeč, še vedno čečka v kartoteko in vmes pogleduje na zaslon. Najbrž ji ta narekuje ta neprizadeti videz, daljša podočnjake in veča gube okoli ustnic. Teh je pravzaprav povsod dovolj in več, zaslon meče na njen obraz svetlobo, ki ji ni v prid, razgalja njen naveličan izraz, počrnele zobe (aha, nikotin pa to, najbrž že dolga leta), tudi podbradek, nekakšen žepek, ki je obešen na brado. Ja, tudi njej je mladost pobegnila med recepte in napotnice in kartoteke, kdo ve, kateri bolnik je odnesel zadnje koščke njene dekliškosti, s katero diagnozo se je začela njena ženstvenost in na kateri recept je načečkala zadnje poskuse privlačnosti zrelega libida. In kdaj se je začela njena vdaja. Kateri kolk, povešena maternica, otečena jetra, odprta noga, slabokrvnost ali vnetje ušes, je sprejelo dejstvo, da je postala nevidna. Po štiridesetem se začne, mogoče pozneje, pri petdesetih pa gotovo. Ženske izginjamo, postanemo samo skupni imenovalec stara baba. Ja, po petdesetem gotovo in če imaš srečo.

Pogrnila sem nama mizo. Kosilo sem skuhala že prejšnji večer, dobro kosilo po mojem in maminem okusu. Takšno, da bo lahko prežvečila, njena usta so skoraj brez zob. Ne vem kje sva spet izgubili protezo. Enostavno sem se nehala ukvarjati s tem, kje se izgubijo predmeti. Ker je teh, ki se izgubijo več kot tistih ki ostanejo, izbiram med tem kar imam. Skuhala sem kosilo, a ga ni bilo v pečici. Prepričana sem bila, da sem ga shranila v pečico, še toplo zelenjavno mineštro, zdravo in kolikor toliko užitno, tudi jaz sem se začela bolj zdravo prehranjevati, ali vsaj jesti redno. Kosilo sem skuhala prejšnji večer, da bi bilo pripravljeno za danes, ko pridem iz službe, a kosila ni bilo.

Obsediva ob praznih krožnikih, njen pogled je trmasto uperjen v beli arcopal. Da ni nikamor dala kosila, mi zatrjuje, da ga najbrž sploh nisem skuhala, ali pa sem ga sama pojedla, me obtožuje. Poskušam jo pripraviti do tega, da mi vsaj nakaže kaj se je zgodilo z njim. Da mi vsaj pokaže, kam je dala posodo, pregledala sem že vse možne kotičke. Trmasto molči, njen motni pogled je uperjen v krožnik, v desni ima žlico, prazno kroži po praznem dnu. Zvok je skrajno neprijeten. Vzamem ji žlico, ker me njen zvok vznemirja, pa jo spet vzame v roke in me kljubovalno pogleda. Vprašam spet, molk in njen motni pogled me silita k ostrim besedam. Nočem jih, a kar same zletijo iz mene, grobe besede, koliko dela imam z njo in kako me spravlja ob živce.

Če jo je prizadelo, tega ne pokaže. Trdo stiska ustnice, njen kljubovalni izraz se spreminja v prezir. To me razjezi še bolj, vstanem od mize in stopim na balkon. Poiščem zavojček cigaret, še je tam za lončnico, zaliti jo je treba, pomislim mimogrede, a si s tresočo roko prižgem najprej cigareto. Še vedno zna, izdihnem spoznanje skupaj z dimom, še vedno me zna prizadeti na najboljši možen način. Še vedno ve, da sem celo življenje potrebovala pravzaprav samo njeno priznanje, da vsaj opazi moj obstoj, da opazi moj trud. Kakšen uspeh, če mi je sploh kaj uspelo! Po njenem tako ne. Ampak ne! Še vedno me prezira, nikoli nisem izvedela zakaj, nikoli nisem imela moči, poguma, samozavesti, da bi jo vprašala zakaj, zdaj pa je prepozno.

Pomirim se. Z balkona se vidi v okna sosednjega bloka, osem navpično, štiri vodoravno, nobenega balkona. Siva škatla diha vame življenje skrito za zavesami, nekje žaluzijami, drugje paneli, v glavnem pa plastika vzorcev in volančkov. Dan je, ni luči, okna so kot prazne lupine oči. Skoraj ne poznam ljudi, ki živijo v bloku naproti mene. Balkonska stanovanja so na drugi strani, na tej strani vidim samo okna spalnic ali kabinetov. Spalnice podnevi spijo, včasih ponoči v kakšni gori luč. Takrat vidim ljudi, zgolj silhuete, neprepoznavne za vzorčastim tkanjem zaves. Ne ukvarjam se z dinamiko ljudmi na oni strani ceste, dovolj imam svoje za eno življenje. Kljub sivim votlinam, me pogled na blok pomiri. Za njim vzporedno teče reka. Reke ne vidim, samo slutim jo ujeto v koritu. Kadar dežuje reka naraste. Takrat jo slišim če stopim na balkon. Velikokrat stojim na balkonu in poslušam dež in reko. Oboje šumi, preigrava glasne tone v grozečo melodijo. Mene pa pomirja. Rada imam kadar dežuje in kadar reka naraste. Voda izpira vse. Vse je voda.

Celo življenje že živim v tem bloku. Skupaj z mamo. Nikoli nisem niti razmišljala, da bi šla drugam. Tega pravzaprav niti sama ne razumem, da mi ni niti na misel prišlo, da bi šla na svoje, da je zunaj tega stanovanja priložnost samo zame. Vedno sva bili dve in še vedno sva dve. Celo govorim v dvojini, celo predmete izgubljava skupaj in skupaj sva skuhali kosilo in očitno sva ga skupaj tudi izgubili. Mir prihaja skupaj z izgorevanjem cigarete. Vrata balkona pustim odprta, samo zaveso zagrnem, kot bi z lahno tkanino lahko potegnila železno zaveso.

Mama je še vedno za mizo, še vedno trmasto strmi v krožnik. Objamem jo in ji pomirjajoče rečem, da nama bom pripravila nekaj drugega. Če me sliši, tega ne pokaže. Usta ima še vedno stisnjena, le njen prezir je izginil. Tako kot moja jeza, ostalo je le še obžalovanje in prazen krožnik. Prazno posodo najdem v omari s čevlji. Še sreča, da je prazna, da je prej kosilo pojedla, vrgla skozi okno ali v wc školjko. Še sreča da je prazna, si rečem naglas in jo dam v pomivalni stroj. Pripravim nama jajca, na rahlo jih umešam, da se naredi tresoča grmada. Razveseli se jih, na obrazu se pojavi presenečenje in veselje. Še preden jih postavim prednjo, si odreže velik kos kruha. Sama. In tudi meni ga odreže in ponudi. Kot včasih, ko sem hitela v šolo in je vztrajala da kaj pojem. Vsaj nekaj, vsaj kos kruha sem morala pojesti in spiti belo kavo. Frank in proja, ali morebiti cikorija? Ne, vem, vem, pa, da je bila kava dobra in da so bili najini jutranji trenutki vedno najlepši del dneva. Kot bi noči ugasnile vse zamere, trmo in kljubovanje in bi jutro na novo postavilo življenje. Popoldan je bilo že vse staro in po starem.

Sediva pred psihologom, ali nevropsihiatrom ali kakor koli se mu že pravi. Hotela sem počakati v čakalnici, a je zdravnik pokroviteljsko vztrajal, da sedeva obe. Razložim mu svoja opažanja in ugotovim, da mu pravzaprav ne razložim nič. Ocena psihiatra ne bo vpliva na nič, vsaj kar se mene tiče.

Opisujem bolezen, kot bi ponavljala napisane stavke. Opisujem dogodke, zmedenost, pobeg iz okolja, skrivanje in kopičenje stvari, včasih se zasmejem, skrajno neprimerno, vidim v mladih doktorjevih očeh, seveda te oči ne vidijo kaj se dogaja doma. Te oči vidijo samo dve starejši ženski, eno mlajšo, drugo starejšo, dva odcvetela cveta, dve bilki, ki se sušita, dvoje korenin, ki srka še zadnje kaplje vode iz zemlje kamor so posajene. Nihče več ju ne zaliva. On pa je mlad, mlad, mlad. Seveda tega ne pokaže, a jaz vidim skozi njegov pogled, ki neprizadeto zre skozi naju, seveda psihiater se že po naravi svojega poklica omeji od čustev.

Rešujeva nekakšen test. Ocena kognitivnih sposobnosti. Doktor je lepo razložil. Ali pa tudi ne, ne vem, poslušam ga, kot da sedim v oddaljenem kotu, kamor mi nekdo pošilja navodila, katerim skušam slediti, skrbno slediti, a navodila prihajajo do mene pretiho, pretrgano, premalo. Kot da se nekdo nadvse trudi, da bi izgledalo kako se je potrudil, kako je dal vse od sebe, midve pa se ne potrudiva dovolj. Spet govorim v dvojini. Gledam mamo, ki je povsem odsotna. Sesedena v sedež, zre nekam izven sebe v sebe. Vse skupaj ji ne pomeni nič, ker je ta trenutek najbrž kje v svojem svetu, lahko da se zabava s sovrstniki iz otroštva, lahko da dela za trakom, lahko da kuha kosilo. Lahko da kraljuje, lahko da berači.

Kako dolgo že nisem reševala testa? Že od srednje šole dalje ne in nikoli takega. Ta test je nekaj povsem drugega, kot je bil v šoli matematični ali pa angleški. Slovnica in zemljepis. To je test življenja, to je test vprašanj, ki zbrišejo mladost, zrelost, starost in te povrnejo nazaj. V leta začetka. Ne vem kam spada vprašanje, kako se imenuje neprekinjena črta in kakšne barve je trava.

»Kako, kašne barve je trava? « rečem na glas in se hrabro uprem opazujočemu očesu? Lahko je svetlo zelena, kot je zelena samo spomladi, ko jo tu in tam še zasuje aprilskih sneg in zeleno razkošje reže njegovo belino. Lahko je zelena, kot je zelena poleti, pozlačena od sonca in posrebrena od rose. Lahko je takšna kot je jeseni, utrujeno zelena, poteptana, pokošena, a še vedno živa. Lahko je barve novembra, lahko jo pobarva februar, lahko september. Kakšne barve je trava? Barve življenja, vendar! Ni prav? Ni prav!

Zdravnik odmaje z glavo in naredi v svojih brezhibnih možganih minus. Trudim se pomagati mami. Pa samo maje z glavo, zbudila se je iz svoje otopelosti, s prstom kaže name in živahno mežika zdravniku. Umirim jo in zdravnik sodeluje. Ne vem zakaj naenkrat sodeluje, kot bi ga zbudilo mamino mežikanje ali pa mu je segla v srce moja žalost. Saj najbrž ima, srce? Tudi zdravniki ga imajo, čeprav ga ne smejo pokazati. Prebijeva se skozi preizkuse, ne vem kako sva opravili test spomina, vem, da sva naredili test orientacije, pri govoru pa sva se slabo odrezali, ja, vem. Mama je govorila zmedeno, ponavljala je nesmisle, obtoževala, celo solze je priklicala v svoje suhe oči. Solze so me presenetile. Ne spomnim se, da bi jo sploh kdaj videla jokati. Vsaj ne, da tako, da bi se razjokal njen cel obraz. Cel obraz je bil ena sama solza, ki je polzela na njene usahle prsi, prevelik trebuhi in stekla med stegni na tla. Kot bi iz nje odtekala vsa njena ženstvenost. Nisem si mogla kaj, razjokala sem se tudi jaz in tako sva obsedeli pred doktorjem dve jokajoči cunji.

Najbrž doktor ni imel diplome zastonj, mogoče sva se mu tudi zares zasmilili, ali pa se mu je samo iztekel njegov delovnik. Skoraj tolažeče naju je pospremil do vrat in celo ponudil robček, da sva useknili zapravljeni ponos. Pot domov je bila tiha, mama je bila utrujena, zmedena, komaj sem jo pripravila, da je prehodila tistih nekaj stopnic do stanovanja. Prepričana je bila, da jo peljem nekam drugam, trdila je da to niso najina vrata, midve imava vendar hišo, kaj hišo, imava celo vilo, cel grad in midve sva začarani princesi, v stolpu brez oken in vrat.

Utrujena sem. Tako utrujena, da si zjutraj zaželim, da bi bil že večer, da bi bil dan že za mano in bi lahko spala, spala, spala. Jutra me zbudijo, ko še niti ne zaspim dobro. Ponoči je velikokrat nemirna, najdem jo popolnoma oblečeno na postelji ali pa golo pred vrati stanovanja, češ da mora k maši. K maši je vedno rada hodila, obred je imela že pred obredom. Pred mašo se je stuširala, oblekla sveže perilo, oblekla krilo in bluzo, oblekla jopico ali plašč in si nadela uro. V cerkev je vedno hodila drugače oblečena, kot pa v službo, na zabave ali rojstne dne. K maši je hodila vedno boljše oblečena kot za druge priložnosti, prava Jezusova nevesta je redno pristopila k obhajilu. K maši je vedno hodila v drugačnih čevljih, še korak je bil drugačen. Nikoli pa ni hodila k maši gola.

Vrata in okna imam zaklenjena. Ja, tudi okna, našla sem jo že sedečo na okenski polici, kako mirno binglja z nogami v prazno. Kot da je še vedno deklica, ki sedi na mostičku nad potočkom, njene bose noge pa ji tu in tam ošvrknejo kapljice vode. Velikokrat mi je pripovedovala o svojem otroštvu o paši, o kravah in ognju in potočku v katerem so čofotali in si kazali lulike in majhne penise. Ja, včasih je znala biti zelo iskrena, čeprav ji je bilo ob tem nerodno kaj smo pa vedeli, za kaj se gre, samo fajn nam je bilo. A njene otroške želje so segale samo do moža, doma ter dvorišča polnega kur, jaz pa sem sanjala princesko z zlato kronico. Nobeni ni uspelo.

»Zapomnite si, da služba ni socialna ustanova, še manj otroški vrtec ali dom za starostnike! Nobenih napak več, če ne boste morali razmisliti, o tem, kako boste v prihodnosti sledili filozofiji podjetja. Oziroma, razmislite že sedaj, koliko ste ji sposobni slediti.«

Gledam ga, svojega šefa in v meni ni nobenega strahu več. Ne pred njim, ne pred vprašanjem preživetja, ne pred okolico. V meni sta prezir in utrujenost. Prezir do ljudi, ki so pozabili biti ljudje in jim je služba način življena in utrujenost od življenja. Ne vem še, kaj je večje, kaj je močnejše.

Sedim v parku in ne razmišljam o ničemer, tudi o filozofiji podjetja ne. Opazujem otroke, ki se igrajo. Čisto zares se igrajo, ne buljijo v telefone, ne delajo selfijev, ne živijo v imaginarnem svetu, kjer si preko socialnega omrežja lahko ustvariš podobo kakršno želiš. Lahko si velik in suh in lahko si uspešen in spoštovan. Lahko si zapeljiv, premožen, darežljiv, socialen, lahko si ljubitelj živali, lahko si gay, lahko si vse! Vem, preizkusila.

Otroci se igrajo na lesenih igralih, krajinski arhitekt ali projektant kdorkoli, se je potrudil za naravni videz. Lepo je gledati otroke, otroci so sol zemlje, jaz sem očitno prazna solnica v kuhinji. Nimam otrok in ni mi žal. Rada imam otroke, rada jih gledam kako vladajo v svojem malem svetu po svoje še nepokvarjeno, prvobitno, nedolžno, a že z genskimi in z vzgojo prilepljenimi navadami, ki z leti postanejo način življenja. Rada imam otoke, a niti za trenutek mi ni žal, da jih nimam. Že tukaj na teh lesenih igralih se vidi samozavest, komolčarstvo, potuhnjenost in na drugi strani negotovost, celo prestrašenost. Tako s klopce bi lahko s prstom pokazala, kdo bo čez leta uspel in kdo bo capljal po uhojenih poteh, kdo bo ubiral stran poti in kdo bo trmasto vztrajal pri svojem, četudi jih bo zato vedno znova in znova dobil po grbi.

Sprašujem se, če je tudi mene kdo opazoval pri igri. Tudi jaz sem se hodila igrat v ta park, nekoč davno, ko so bili tukaj plastični tobogani in gugalnica z gumo iz avtomobilskega kolesa. Je tudi takrat kdo sedel na tej klopci in opazoval nekoliko debelušno dekletce s kratkimi lasmi, zeleni jopici v belih hulahopkah in karirastem krilcu? Je kdo že takrat vedel, da bom pristala za poštnim okencem, samska, brez otrok, nezanimiva in samo po sebi umevna? Ne vem, vem pa, da me je mama vedno opozarjala, da ne smem umazati hulahopk, da se ne smem spuščati po toboganu, ker sem v kiklci in se to za punčke ne spodobi. Imam lepe spomine na otroštvo? Ne, nimam jih, a kdo jih ima?

Moje otroške želje so bile res čisto drugačne od maminih. Predstavljala sem si, da sem princeska. Svojega princa sem čakala v gradu obraslem z vrtnicami, okoli mene so bili sami lepi ljudje in jaz sem bila najlepša. Na glavi sem nosila krono in včasih sem oblekla mamino kombinežo ter se pretvarjala, da je svilena obleka. Obraz sem si umivala z mlekom, da bi bil mehkejši in nisem hotela pomivati tal, da sem imela mehke roke. Mama me je vedno oštela, kadar me je zalotila pred ogledalom, kako si na kratke lase pripenjam zlato kronico iz papirja.

Odnehati pravi čas. Je to enako kot se nehati truditi? Saj je vseeno, najti moram pot, da se rešim službe, ne zmorem več. Ocena psihologa ni pomenila nič, kot sem vedela že takrat, ko sva ga obiskali. Njena orientacija je baje še vedno zadovoljiva, poimenovanje predmetov, izvajanje ukazov, prepoznavanje besed, sposobnost in razumevanje govora še na pričakovani ravni. Nobene pomoči torej, samo občasni obiski. In zapisniki. Ja, ti so nujni.

Žoga se prikotali k meni, brez misli jo poberem in vržem v iztegnjene roke pegasti deklici v krilcu. Nasmehne se mi in nasmeh je sonce življenja, sonce sveta. Rada imam otroke, a jaz jih nisem hotela.

Pokrijem se z odejo čez glavo in ignoriram jutro. Že nekaj dni je, kar nisem šla v službo. Vem da me kličejo, telefon zvoni, a se ne javiva. Tako je, ne javiva se, obema je prav, da sem doma in da telefon zvoni v prazno. Zaprli sva ga v predsobo in se predajali lenarjenju. Mama si je čez dan celo zaželela zraka, pospremila sem jo na klopco pred blok. Kako drugačno je mesto dopoldan! Le redkokdaj sem ga imela priložnost doživljati dopoldan. Služba mi je jemala dopoldneve, tudi v času dopusta, kot da se ni spodobilo posedati na klopci pred blokom.

Zdaj pa sediva v jasnem dopoldnevu in se predajava opravljivim ptičem in tolažečim zvokom prahu. Nič nama ne manjka. Poštar se je trudil z zvoncem, prišlo je pismo. Seveda me pogrešajo, poizvedujejo, ponujajo in hkrati zapovedujejo, da se javim. Dostavim potrdilo, o vzrokih svoje odsotnosti. Mogoče sem bolna? Nasmejem se ob paradoksu, ki ga ponujajo. Službe ponujajo pomoč, a jo ne dajo stabilnim osebam z manjšimi motnjami v orientaciji, v službi ne dajo prosto za pomoč osebam z manjšimi motnjami v spominu, osebni zdravnik, ne more dati potrdila za bolezen, če gre za pomoč osebi z manjšimi motnjami v spominu in orientaciji in oseba z manjšimi motnjami ne more preživet sama, ker ima pač manjše motnje, a premajhne, da bi lahko dobila pomoč. Zdravila, zaviralci encima acetilholinesteraze sicer povečajo koncentracijo acetilholina, ki je eden izmed prenašalcev impulzov med živčnimi celicami v možganih in je pomemben za spoznavne sposobnosti. Tako so nama strokovno razložili in jaz sem si zapisala tudi, da ta zdravila ne zdravijo, ampak samo začasno izboljšajo spoznavne sposobnosti. Bolezen gre svojo pot, propadanje živčnih celic kmalu spet naraste, še piše. Stran sva vrgli ves strup.

Boste z njo štiriindvajset ur na dan, boste z njo ves čas?

Bom!

Zvonec zadnje čase zvoni vse redkeje. Tudi klopca pred blokom je predaleč, ne zmoreva več, že tišina najinega brloga je včasih prehrupna. Nabavljava samo najnujnejše, odpoved službe sem dobila po pošti, poštar jo je vrgel kar v predal. Z možnostjo pritožbe seveda, v osmih dneh. Nabavljava samo najnujnejše, čakam odgovor iz službe. Poslali sva zdravstveno dokumentacijo, zdravnica sprva ni hotela napisati opravičila moji odsotnosti. Čemu, saj mi je vendarle svetovala naj poiščem dom. Ni se nama ljubilo prerekati z njo, utrujeni sva od teh poti in od teh pomoči, ki jih ni. Sem vam rekla, je bila preroška zdravnica in dodala, da je zadnjikrat. Če nočeva poslušati pa nič.

Nabavljava samo najnujnejše, zdaj mi ne more skriti hrane, zdaj je ne more vreči s smeti, a hrana vseeno hitro poide. Mama se je čisto sesula vase, opazujem jo, kako se manjša. Njen obraz je kot razpokana jajčna lupina, cela je podobna majhnemu piščancu, ki skriva kljun pod peruti. Tu in tam mi še uide do okna, presenetljivo spretno ga odpre in kriči na mimoidoče. Nikamor ne hodim, bojim se je pustiti samo, zato tudi ne kupujem skoraj nič, odgovora službe še ni, ali pa leži v predalu z ostalo pošto. Najbrž sem zamudila zagovor, najbrž je poštar spet pustil pismo v nabiralniku, poleg ostale pošte, ki se kopiči v njem. Kako preprosto je pravzaprav lahko življenje! Ne pobiram pošte, ne odpiram vrat, ne poslušam poročil, ne pogovarjam se s sosedi, nič ne vem in nič ne izvem. Mirna sem.

Ničesar ne rabiva čas mineva, najbrž je mimo že cel mesec, mogoče dva, kdo bi štel. Ni mi žal da sem ostala doma, že prej bi morala to narediti, ne vem zakaj sploh zakaj sem hodila v službo, dan za dnem, mesec za mesecem leta, življenje pa je odteklo med tujimi ljudmi. Mama je mirna, povsem mirna, kot piščanček, ki si greje kljun pod perutjo. Nič več se ne prepirava, tudi ko zmanjka hrane je ne obtožujem več. Tudi nabavljava nič več, zvonec se oglaša redno vsak dan in na predpražniku je posoda s hrano. Ja, vse postane zelo enostavno, ko se odločiš tako, tudi hrana pride sama od sebe.

Tu in tam še sedim na balkonu opazujem sive votline sosednjega bloka in poslušam, če še šumi reka za njim. Vidim je ne, samo slutim jo v njenem brezčasnem odtekanju skozi mesto in čas.

Danes je zvonilo drugače in dolgo. Ne tako kot takrat, ko pride hrana. Vedela sem, da se bo zgodilo nekaj čudovitega, zato sem pohitela k vratom. Prišli so obiski, končno sem dočakala svojega princa! Ravno takšen je, kot sem ga sanjala kot majhna deklica, visok, rjavolas in v belem oblačilu. Pripeljal je svoje spremstvo, ki se mi je priklonilo do tal. Obe z mamo so naju odeli v bela oblačila, malo mi je bilo nerodno, ker se že nekaj časa nisem preoblekla. Mamo je prijel pod roko nekdo iz spremstva, mene pa moj princ in pospremili so naju skozi vrata proti zlati kočiji, ki je stala na dvorišču.

Žal mi je samo, da mi niso dovolili, da vzamem s sabo svojo kronico iz zlatega papirja.