RAZGLEDI PREKO DOMAČEGA PLOTA
KARL MAY MED SLOVENCI
OB 120-LETNICI PRVEGA PREVODA
Scenarij

UVOD

Karl May je med Slovenci najbolj poznan nemški pisatelj. Pred stodvajsetimi leti (1898) je v Ljubljani izšel prvi prevod njegove povesti Gozdovnik (Der Waldlaufer) in odtlej je prišlo med slovenske bralce skoraj sto naslovov njegovih del v neverjetni skupni nakladi milijon knjig, kar je rekord. Podobno se je dogajalo v mnogih drugih deželah, kjer danes gojijo spomin na tega presenetljivega samouka na način, da organizirajo prireditve, na katerih obnavljajo njegove zgodbe. Pri tem se lahko zgledujejo kar po njem samem, saj je imel navado, da se je vidno identificiral s svojima junakoma Kara Ben Nemsijem in Old Shatterhandom ter v njuni opravi pogosto prihajal med svoje bralce. Manj je znano, da je zahajal tudi v naše kraje in se zdravil v Dobrni. Tudi prijateljeval je s Slovenci, npr. s Furlanom iz Štanjela. Prav ta del njegovega življenja bo prikazan na način performansa, ki bo za mlajše bralce, ki ga ne poznajo, tudi »učna ura«, za starejše bralce, ki so v mladosti doživljali »Winnetoujevsko evforijo« pa kot »spominska ura«.

Veliko je napisanega o umetniški vrednosti Mayeve literature, ki ji pretežno pripisujejo značaj trivialnosti. Vendar delimo prepričanje, da je širokemu bralstvu pomagala prestopiti takratne ozke domačijske okvire in jih podučila, kako velik in raznolik je svet. Ob sodobnih medijih to verjetno ni več potrebno, toda Karl May je tudi glasnik strpnosti in sožitja med ljudmi ne glede na raso, kulturo, vero itd … To stališče je zastopal v času, ko je bila veliko običajnejša klavstrofobija, rasizem, versko izključevanje in so se na mnogih mestih v svetu dogajali odkriti genocidi. Očitki o njegovi pisateljski nekorektnosti so pogosto prihajali od ljudi, ki jih je v resnici motila njegova izpričana strpnost. Taka osnovna naravnanost je vredna pozornosti tudi dandanašnji, pa bodisi da sledimo njegovim »popotovanjem« na Vzhod ali na Zahod. Posebna zgodba so slovenski prevajalci, ki so pogosto anonimni, a so večkrat opravili neoporečno delo, med njimi tudi znani mariborski biblicist dr. Anton Jehart.

SCENARIJ

Osebe:

Karl May (v znani opravi – na Orientu s fesom, na Divjem zahodu s širokokrajnim klobukom)
Hadschi Halef Omar (v kaftanu s fesom)
Furlan (trgovec iz Štanjela, v potovalni opravi)
Dr. (prevajalec, v temni obleki)

Scena: Ni posebne scene, zaželena pa je lcd-projekcija

Glasba: Songi z minimalistično spremljavo

Stojnica s starimi izvodi del Karla Maya in brošuro »Karl May med Slovenci«

/Drugič v Bejrutu, maja 1900, na povratku domov./

Slika 1

HADSCHI HALEF OMAR (ob spremljavi bobna) Abu Dabi, Teheran, Ankara in Kurdistan, Meka, Bejrut in Bagdad, Istambul in Ararat. Karavana Bližnji vzhod, Karl May ji kaže pot. Álahov Korán uči: Ne pobijajte ljudi! Himalaja, Sumatra, Ulan Bator, Afrika, res nevarno, zoprno, pa po zdravje v Dobrno.

KARL MAY

Oj, Hadschi Halef Omar! Od kod pa ti veš, da rad zahajam na Štajersko: nikjer toliko zelenja, dobrega vina in lepih žensk kot v zdravilni Dobrni. Slovenke so neverjetno privlačne in ni dosti manjkalo, da bi ostal pri njih, ena me je popolnoma zmešala. In potem še souvignon iz vinogradov nadvojvode Janeza nad Marburgom - Dobrna je raj.

HADSCHI HALEF OMAR

Ni ravno souvignon in ni z Marburga, je pa iz slovenskih krajev (potegne iz malhe steklenico temnega vina in ga natoči v kozarec). Prijatelj Furlan, tisti Slovenec iz Štanjela pri Trstu, ki nas je lani spremljal vse do Sumatre, je spet tukaj in je pustil zate zdravilno tekočino, ki ji rečejo teran, da ti povrne moč . Pa na zdravje!

Slika 2

KARL MAY

Za tole dobroto te je pa Alah prikrajšal, a tudi čaj koristi zdravju. Furlana sem pa res vesel, potrpežljiv in razgledan gospod. Kje pa je nastanjen, da ga obiščem?

HADSCHI HALEF OMAR

Šel je po kupčijah v Damask, a se kmalu vrne. Menda imata še neke dodatne načrte in seveda lahko računata tudi name. Spet ste v hotelu Allemand kot lani in upam, da se tam dobro počutite.

KARL MAY

Bolje kot doma, kjer me napadajo s vsemi topovi zaradi mojih uspešnih knjig – navadna nevoščljivost. Hitim na večerjo. Naj bo to Furlanovo zdravilo kar pri tebi, jutri se spet najdeva tukaj. (Odideta vsak na svojo stran.) (Po kratkem premoru – naslednji dan)

HADSCHI HALEF OMAR (pod roko vodi Furlana)

Karl bo vsak čas tukaj, tako sva dogovorjena. Zelo se je razveselil, da te bo spet srečal. Očitno sta se lani dobro razumela na vaši dolgi ekspediciji?

FURLAN

Bilo je neverjetno zanimivo, a tudi težavno. Ne le zaradi poti, ampak zaradi Karlovih psihičnih težav. Pa še v gospo Klaro Plöhnovo se je tako očitno zatreskal, da njegova Emma tega ni mogla mirno prenašati in tudi fini gospod Plöhn je vse glasneje godrnjal. Poglej ga, prihaja.

KARL MAY

Selam alejkum, prijatelji!

HADSCHI HALEF OMAR

Alejkum selam.

FURLAN

Marhaba. Vesta, v mojih domačih krajih arabski pozdrav obrnejo malce po svoje: »salami pa mlejku«. Ne bom vama pojasnjeval, kaj to pomeni, ampak je nekaj dobrega.

KARL MAY

Zelo sem te vesel, dragi Furlan in tvoje zdravilo – tisti teran – res deluje. Kje imaš steklenico Omar? (ta jo potegne iz malhe in obema natoči, sam pa si nalije skodelico čaja)

FURLAN

Karl, izpij do dna, imam še nekaj zaloge. Lani bi ga na naši poti do Sumatre večkrat zelo potrebovali!

Slika 3

KARL MAY

Res je, strašno me je zdelovalo, dvakrat me je popolnoma zlomilo in če bi ne bilo tebe, dragi Furlan, bi se že zdavnaj obrnil nazaj proti domu. Zdaj vama lahko zaupam, kaj me je najbolj mučilo. Vesta, da sem o Orientu napisal kopico knjig, ki so jih ljudje brali kot nori: Po puščavi, Po divjem Kurdistanu, Iz Bagdada v Istambul, V gorah Balkana, Po deželi Škipetarjev, Orangen und Datteln in še druge, sam ne vem več, katere vse. Fantazija mi je delala sto na uro, zanašal pa sem se na Bertelsmanove atlase in Meyersove enciklopedije. In potem si je moj založnik Fehsenfeld vbil v glavo, da me bo poslal na potovanje po daljnih deželah, o katerih pišem. Verjetno se je ustrašil kritikov, ki mi očitajo, da sem si vse zgodbe izmislil. Ja, kaj pa drugega? Zgodbe si vsi izmišljamo, le da imamo eni več fantazije, drugi – in to so gotovo moji kritiki—pa nimajo nobene fantazije.

Draga prijatelja, vedeti morata, da sem bil v otroštvu slep, resnično slep, in o vsem, kar so mi pripovedovali, sem si v glavi ustvarjal svoje predstave. Ko so po čudežu ozdravili mojo slepoto, sem ta svoj domišljijski svet ohranil in gradil naprej in še danes se bolj zanesem nanj kot pa na tole umazano stvarnost okoli nas. O tem ne bi mogel napisati niti ene knjige, iz mojega fantazijskega sveta pa sem izčrpal že tisoče in tisoče strani in prepričan sem, da ta izvir nima dna. In zakaj bi bilo to narobe? Jaz pišem iz duše in s svojim pisanjem širim prave in dobre misli med ljudi. Po mojem je to poslanstvo literature, ne pa dolgočasno opisovanje in prenašanje informacij o tem, kar tako ali tako vsak vidi.

Je pa res, da so me na potovanju doletela presenečenja – nekatere moje predstave so zelo navzkriž z realnostjo in to me je prizadelo. Pa ne zato, ker imajo moji kritiki prav, ampak zato, ker je svet tako neskončno butast, da bo sam sebe uničil, kar si v svojih fantazijah nisem mogel predstavljati. To me boli in spravlja v obup. Globoko razmišljam, kaj naj sploh storim?

FURLAN

Dragi prijatelj, ne vidim nobene dileme: piši dalje! Milijone bralcev imaš, ki sledijo tvojemu pisanju – poučuj jih naprej, kaj je dobro in kaj je zlo na tem svetu. Razloži jim, da razlike v barvi kože, jeziku in kulturi, veri, oblačenju in prehranjevanju niso nič tako usodnega, da se ne bi mogli razumeti in živeti v prijateljstvu. Saj poznaš naše kraje, kjer Nemci, Slovenci, Italijani, Hrvati in drugi čisto dobro shajamo drug z drugim.

HADSCHI HALEF OMAR

Prav je, da smo se na Sumatri obrnili nazaj. Fehsenfeld je pretiraval, ko ti je predlagal, da bi prepotoval še Kitajsko, prečkal Tihi ocean in se srečal z Apači v Ameriki.

Slika 4

KARL MAY

Pa saj sem se jaz tudi strinjal z njim! Razen tega mi je ponudil velikansko vsoto 50.000 mark in moral bi biti nor, da bi jih zavrnil. Na globusu sem že neštetokrat obkrožil svet in sploh nisem pomislil, da se bližam šestdesetim, ko se normalni ljudje ne odpravljajo več na taka naporna potovanja. Brez vajine pomoči bi moje kosti že gnile kje v Malajski džungli.

FURLAN

Sedaj smo vsi pametnejši in svetujem ti, da naredimo nekaj krajših potovanj v kraje, ki jih vsekakor moraš videti. Pisal si o Baalbeku in Damasku, od koder se pravkar vračam in do tja nas bodo kamele ponesle v nekaj dneh. Tudi do Egipta bomo odpluli, da okusiš puščavo. Na povratku pa moraš videti Hagio Sophio v Istambulu. Ustavili se bomo v Atenah. V Benetkah moraš obiskati sobo v Palazzo Vendramin Calergi, v kateri je umrl Richard Wagner, ki ga tako častiš.

KARL MAY

Dragi moj slovenski prijatelj, tvoji modrosti in svetovljanskim izkušnjam popolnoma zaupam. Če to zalijeva še s kraškim teranom, bo pa najina ekspedicija na Orient moje najlepše doživetje v tem vašem realnem svetu, v katerem sem jaz tako ali tako samo na obisku.

(Prikažejo in komentirajo nekaj omenjenih zgodovinskih krajev, nato se umaknejo s prizorišča, ostane projekcija Benetk in kakšen Wagnerjev posnetek.)

Sl. 5

Sl. 6

Sl. 7

Sl. 8

Slika 9

DR. (Predavanje, ki se na pol bere..)

Karl May. Nenavaden človek. Ni iz enega kosa: otroštvo v slepoti in nato zmedena mladost brez prave usmeritve in jasnih kriterijev, kaj je prav in kaj narobe; sledil je boj za obstanek proti neusmiljeni revščini, ko so se zdeli dopustni vsi načini preživetja, od kraj, goljufij do lažnih predstavljanj, vključno s sedmimi leti zapora, ki so ga dobro izučila; in končno profesionalno pisateljevanje z izjemnim komercialnim uspehom, a tudi z dovolj izdelanimi načeli, kar pa mu je nakopalo številne nevoščljivce, ki so mu grenili življenje vse do smrti.

Najprej sem ga prevajal, ne da bi kaj razmišljal o njem. Potreboval sem denar za svoj projekt hotela na Pohorju, ki ga s profesuro biblicistike na mariborski teologiji nisem mogel zaslužiti. Srbi bi temu rekli »tezga«. Nagovorili so me iz založbe sv. Cirila in prevodov nisem podpisoval. Zdi se mi, da so prevajalci Karla Maya pred menoj ravnali enako, tudi pri Gozdovniku/ Der Waldläufer, ki je kot prva Mayeva knjiga v slovenščini izšla 1898. v Ljubljani. Potem pa me je celo začel zanimati, saj je pisal o krajih, ki sem jih poznal in celo prehodil zaradi svojih raziskav Svetega pisma. Opazil sem, da si stvari izmišlja, a me to ni motilo, ker je vse počel z neverjetno erudicijo in z dobrimi nameni.

Slika 10

Morda je bil prvi, ki je razvil pravo pisateljsko industrijo, saj so njegova dela izhajala po tekočem traku kot Fordovi avtomobili in res je moral imeti neizčrpno fantazijo, čeprav je znal tudi bistroumno kombinirati ponavljajoče se prizore in zapise. K taki industriji je spadala tudi ustrezna propaganda, ki pa je včasih presegla vse dopustne meje. Njegova soproga Emma je razglašala, da je mož jezikovni genij in govori 1.200 jezikov in dialektov. Drugi so zatrjevali, da opisuje resnična doživetja, da je bil torej povsod »zraven«. Postopoma mu je to začelo prijati in ko je pisal svoje orientalske zgodbe, se je postopoma kar poistovetil s Karo ben Nemsijem, pri indijanaricah pa z Old Shatterhandom. Seveda je ob taki naglici pisanja, ko ni imel časa niti prebrati, kar je napisal, vprašljiva literarna vrednost, vendar mu priznavam moralno držo, ki je bila za njegov čas presenetljiva:

ponudil je pogled preko lastnega plota,
ni delil ljudi po barvi kože,
cenil je kulturo drugih okolij,
zavračal je nasilje,
prijateljstvo pri njem vedno prevlada nad sovraštvom,
in njegovi junaki rešijo sleherni problem, kar vliva optimizem.

In priznal vam bom nekaj, zaradi česar me je sram: imam se za ekumensko naravnanega svetovljana, pa sem pri prevajanju vseeno popravljal ali kar izpuščal Mayeve misli o enakovrednosti verskih prepričanj in šele kasneje sem na podlagi podrobnih študij islama spoznal, kar je on očitno dojel intuitivno, da lahko krščanstvo in islam živita v medsebojni strpnosti, če se dosledno držita svojih izvornih načel. Karl May je po hudih mladostnih zablodah in preizkušnjah kot svoje življenjsko vodilo sprejel univerzalne človeške vrednote, ki jih je razložil nekaj dni pred smrtjo , 22. marca 1912. v Wiener Sophiensaal pred skoraj 3000 poslušalci, med katerimi so bili tudi veliki literati Heinrich Mann, Robert Müller, Georg Trakl, Albert Ehrenstein, Erich Kästner in mnogi drugi. Med častnimi gosti tudi znamenita »nobelovka« Bertha von Suttner, hči maršala Kinskyja, prijateljica mariborskega filozofa Bartholomäusa Carnerija in začetnica svetovnega mirovniškega gibanja, ki je ob Mayevi smrti napisala nekrolog za Die Zeit in v njem najbolj bistven stavek: »In dieser Seele lodert das Feuer der Güte!«

Slika 11

Karl May je imel smolo, da se je četrt stoletja po njegovi smrti za njegove knjige navdušil Führer Hitler, kar so mu pripisali kot neodpustljivo krivdo. Ernst Bloch, Klaus Mann, Stefan Zweig, Bertold Brecht in desetine drugih intelektualcev so odvračali ljudi od njegovih knjig in uprizarjali nad mrtvim pisateljem pravi Leichenfledderei.

Slika 12

Meni pa se je ob prevajanju Winnetouja utrnila čisto drugačna primerjava: Mayevo spoštovanje ameriških Indijancev spominja na našega velikega misijonarja Friderika Barago, »indijanskega apostola in škofa«, ki je tem, s strani »civiliziranih« belcev na smrt obsojenim ljudstvom, pomagal opredeliti identiteto in človeško dostojanstvo s tem, ko je zabeležil njihov jezik, napisal slovar in jih skušal pripraviti na soočenje z »evropsko kulturo«. Baraga jih je v ta namen povezal s krščanskim Bogom in tudi Mayev Winnetou si na koncu zaželi, da ga na oni svet pospremi »Ave Maria«. Naj dodam zanimivost, da je Karl May, ki je imel kar dobro glasbeno izobrazbo, za ta namen skomponiral lastno »Ave Marijo«. Ker se bomo sedaj s pripovedjo preselili v deželo Indijancev, naj preberem, kako jih je opisal Baragov naslednik, misijonar Franc Pirc:

Eno varno pokrivalo
le pokriva ledja zgolj,
in le majhno zagrinjalo
ima tu obojni spol.

Živeža jim vedno manjka,
zver in ribe jih rede,
kadar jim pa tega zmanjka,
vsi od lakote medle.

Zahvaljujem se vam za pozornost.

Slika 13

(Kratek premor in nato projekcija ameriškega Divjega zahoda …)

KARL MAY (si pomaga z ustno harmoniko ali s čim podobnim)

Oh, kako je dolga, dolga pot,
od New Yorka do Chicaga.
Tam me čaka Winnetou,
moj prijatelj brez strahu
in kavbojska prava čaga.

Oh, kako je dolga, dolga pot,
ki jo hodil je Baraga.
Spoštoval je ljudstva vsa,
jim odkrival je Boga,
da jih rešil bi propada.

Oh, kako je dolga, dolga pot,
modri mož pripoveduje,
beli, rdeči, črni, vsi,
bi lahko si bratje b«li
in končali bi morije.

Slika 14

5. septembra 1908. smo se v Bremnu vkrcali na parnik Grosser Kurfürst in smo po enajstih dneh pripluli v New York. Končno sem v deželi, v kateri mi je Universitas Germana-Americana v Chicagu 9. decembra 1902. podelila naziv doctor honoris causa za moje delo Im Reiche des Silbernen Löwen, kar mi veliko pomeni.

Plovbo sem pri petinšestdesetih prenesel brez težav, toda v Yellowstone do mojih Apačev, ki bi jih tako rad obiskal, je pot predolga in prenaporna. Blizu Niagarskih slapov sem se vseeno srečal z Indijanci. Bolj žalostna zgodba: nekaj sto Tuscarora-Indijancev iz plemena Irokezov živi v rezervatu na kanadski strani. Z ženo sva jih obiskala in priznam, da si jih nisem nikoli predstavljal v takem stanju. Njihov poglavar z oskubljeno perjanico se za denar nastavlja fotografom in tudi moja Klara je prijateljem v Evropi razposlala kup njegovih fotografij. Naj povem, da gre za približno takšen cirkus, le da veliko bolj skromen, kot ga je po Nemčiji pred leti uprizarjal Buffalo Bill«s Wild West Show? Kje je tu samozavest in ponos indijanskih bojevnikov?

Slika 15

Resnično me boli, kar so naredili iz Indijancev. Moj Winnetou, apaški bojevnik, tako rekoč moj krvni brat, je bil gentleman, ki ga je izobrazil nemški priseljenec Klekih-petra, spoštovan pri Apačih. Razodel mu je krščanskega Boga, ne da bi si ga hotel s tem podrediti, ampak da bi razumel kulturo tega sveta. Ko so ga pijani kavboji smrtno ranili, je prenesel svoje mentorstvo nad Winnetoujem na Old Shatterhanda, ker je Nemcu zaupal bolj kot komu drugemu. In jaz sem to zaupanje upravičil in ga podučil, kako naj zbere vsa indijanska plemena in kako naj se bori proti belim okupatorjem njihove dežele. Poglavar Apačev Intshu-tshuna je Old Shaterhanda vzel med svoj in Nshotshi, , Winnetoujeva sestra, bi postala njegova žena, če se spet ne bi usodno vmešala belska puška, ki jo je umorila. Globoko v svoji duši čutim, da smo si Nemci in Indijanci blizu, čeprav ne vem zakaj.

Pred dnevi me je nekdanji sošolec Ferdinand Pfefferkorn povabil v Massachussetts, kjer sem v Lawrenceu govoril polni dvorani nemških rojakov. Malo sem se znesel nad stanjem doma, kjer eni strašno bogatijo, množice pa stradajo. Izrazil sem upanje, da bodo v Ameriki naredili bolj pravično in pošteno družbo po humanih načelih. Naslednji dan sem v časopisih prebral, da sem antirasist, pacifist, da sem proti kolonializmu - imperializmu in da podpiram jude. Pa mi ni čisto jasno, ali so me s tem hvalili ali grajali? Sploh pa me obhaja dvom, ali so beli Američani res sposobni narediti pravično družbo, če imajo na sebi izvirni greh pokončanja večine indijanskega življa?

Moral bi vedeti, da v Ameriki moje knjige berejo le moji rojaki ter še kakšni Srednjeevropejci – Čehi, Poljaki, Madžari … In pa Slovenci, ki so mojega Winnetouja že pred par leti v New Yorku prvi prevedli. Očitno je nanje vplival njihov misijonar Friderik Baraga, nesmrtni dobrotnik Indijancev ob Velikih jezerih, ki je o svojem delu zapustil knjigo Geschichte, Charakter, Sitten und Gebräuche nordamerikanischen Indianern. Še posebej ganljiva je zgodba o indijanski princeski Pokahontas, ki jo je svet spoznal po njegovi zaslugi. S temi Slovenci se res dobro razumem in prav želim si, da bi se z njimi še kdaj srečal v prijazni Dobrni.

Slika 16

Ameriškim Angležem pa zame ni dosti mar. Ne berejo mojih knjig. Saj je jasno, zakaj ne: jaz pišem kot prijatelj Indijancev, kot Winnetoujev krvni brat, kot zaupnik indijanskega poglavarja Old Shatterhand, kar je zanje čudno, predvsem pa jim vzbuja slabo vest. Mescalero Winnetou je junak romantične elegije o destrukciji naravne lepote in človeške plemenitosti, je protest proti brutalni banalnosti vsesplošne potrošniške dirke. V ZDA ne bo nikoli dobil spomenika! Zato pa sem mu ga postavil jaz!

Slika 17

(Sledi pogovor vseh štirih sodelujočih oseb, ki nastopajo kot »civili« in animirajo tudi publiko, da se vključi s svojimi mnenji.)

LEGVART

Karl May spada med najbolj plodne najbolj prodajane pisatelje. Njegova dela so bila natisnjena v 200 milijonih izvodov, v Sloveniji jih je bilo natisnjenih okoli milijon. Posebnost je, da so večino teh knjig kupili bralci v Srednji Evropi – v njegovem času v nemških in avstro-ogrskih deželah, kar pomeni, da je bilo natisnjenih knjig približno toliko kot prebivalcev. To je moralo pustiti kakšne posledice in predlagam, da se o tem malce pogovorimo.

FAŠMON

Najprej bi lahko rekli kakšno besedo o razlogih, da so ga založniki tako širokogrudno tiskali. V Sloveniji je bila to katoliška založba sv. Cirila v Mariboru in tudi na Nemškem so Karla Maya vzele za svojega katoliške založbe, čeprav je bil po svojem saškem izvoru protestant. Seveda lahko takoj rečemo, da so njegove knjige prinašale zaslužek in denar nikomur ne smrdi. Toda neke moralne meje obstajajo in tudi danes se za cerkveno inštitucijo ne spodobi, da bi služila denar npr. s pornografijo. Tega pa se je zavedal tudi Karl May in je zelo pazil, da ne bi prizadel verskih čustev ali če povem bolj direktno, da ne bi zgubljal kupcev svojih knjig zaradi verskih razhajanj. Od doma je imel glede tega zelo odprto vzgojo in ko je v mladosti služil kazen v waldheimskem zaporu, je kot protestant prepričano asistiral katoliškemu župniku, ki je tudi vedel, s kom ima opravka. Tako je obravnaval vero tudi v svojih delih, bodisi glede islama na Bližnjem vzhodu ali glede animizma med Indijanci na Divjem zahodu. Vendar pa je z najboljšimi nameni tudi agitiral za krščanskega Boga, kar je vidno pri spreobrnitvi Winnetouja.

LADINEK

O, tu pa se lahko malce ustavimo in primerjamo različne slovenske izdaje. Dr. Anton Jehart je takole prevedel poslednje Winnetoujeve besede: »Šarli, verujem v Odrešenika! Winnetou je kristjan! Z Bogom Šarli!« Ludvik Mrzel, ki se je ravno vrnil z Golega otoka, je smel leta 1952. napisati le »Šarli, vso srečo ti želim.« Za obširno izdajo Mladinske knjige leta 1983. je laični teolog Jože Dolenc Winnetouju pripisal naslednje poslednje besede: »Šarli, verujem v tvojega Dobrega duha. Zbogom!«

Karl May je v izvirniku zapisal Winetoujevo zadnjo željo, da bi mu zapeli Ave Marijo, pa tudi glede tega so bile težave pri povojnih izdajah in si je indijanski poglavar, v katerem bi morali v petdesetih videti nekakšnega partijskega sekretarja, zaželel »pesem o preriji«, v sedemdesetih »večerno pesem«, leta 1983. pa so mu lahko spet zapeli Ave Marijo. Gotovo je k temu kakšno rekel Jože Smole–Božiček. Presenetljivo pa je, da je Ave Marijo uglasbil kar sam Karl May.

GROBLER

Ne, to pa ni tako presenetljivo! Imel je glasbeni talent in na učiteljišču se je tudi glasbeno izobraževal. V zaporu je opravil orglarsko šolo in je spremljal maše, tako katoliške kot evangeličanske. Učil se je tudi pozavno in pel v cerkvenem zboru. Več let je tudi živel od glasbe in v domačem kraju je vodil moški zbor Ernstthaler Gesangsverein Lyra in zanj pripravil kar precej priredb. Ave Marijo je najprej uglasbil za moški in nato še za mešani zbor in nemški zbori jo še danes radi pojejo, še posebej pa jo je populariziral Kurt Meister, ko je leta 1956. uprizoril muzikal Winnetou.

LEGVART

Posebej učinkovita, kar eterična je bila izvedba tretje kitice, ko se je iz daljave slišalo besedilo:

Es will das Licht des Lebens scheinen;
Nun bricht des Todes Nacht herein.
Die Seele will die Schwingen breiten;
Es muss, es muss gestorben sein.
Madonna, ach, in deine Hände
leg« ich mein letztes, heisses Fleh«n:
Erbitte mir ein gläubig Ende
Und dann ein selig Aufersteh«n!
Ave, ave Maria!

Hočemo svetlobo življenja;
zdaj se prelomi smrtna noč.
Duša želi razširiti svoja krila;
ona mora, mora umreti.
Oh, Marija, v tvoje roke
sem položil svojo zadnjo, vročo prošnjo:
Izprosi mi veren konec
in zatem blagoslovljeno vstajenje!
Ave, ave Maria!

Karl May se je cerkvi pošteno oddolžil za podporo pri izdajanju njegovih del.

LADINEK

Morda pa jo lahko celo slišimo, saj današnja tehnika zmore vse ...

Youtube video 1

Slika 18

GROBLER

Karl May je ob vsej svoji strašni pisateljski produkciji rad zahajal med ljudi, zanimalo ga je kako sprejemajo njegove zgodbe. Padel je v skušnjavo, ali naj govori v tretji osebi in torej o izmišljenih pripovedih, ali v prvi osebi, torej kot človek, ki govori iz lastne izkušnje? Množica je veliko raje prisluhnila tej drugi varianti, spodbujala pa ga je tudi Emma, ki se je bolj kot on širokoustila z nevarnimi dogodivščinami. In nekega dne se je »narisal« pri njih še amaterski fotograf Alois Schiesser iz Linza in prepričal Karla, da mu je poziral preoblečen v Old Shatterhanda in Kara ben Nemsija. Več kot sto teh fotografij so je razletelo po vseh časopisih in sedaj sploh ni bilo več izbire – mase so ga hotele videti samo še našemljenega v svoja dva literarna junaka.

Slika 19

LADINEK

In kar je bilo najbolj presenetljivo, publika se je začela sama preoblačiti in enačiti s književnimi osebami. Najprej bolj slučajno, leto dni po Mayevi smrti 1913. pa v Münchenu že ustanovijo prvi »Kavbojski in indijanski klub«. V Dresdnu nastane »Prvi dresdenski indijanski in kavbojski klub Manitou«, v Freiburgu pa »Društvo Divji zahod«. Prva svetovna vojna je stvari malce zavrla, po vojni pa se je vsul pravi plaz navdušenja. V klubih so izdelovali indijanska oblačila, perjanice, mokasine itd. Učili so se metanja noža, pokanja z bičem, lovljenja z lasom, preprostega tkanja, izdelovanja indijanskega okrasja in nakita itd… Prepletli so etnologijo, popularno kulturo in zanimanje ter strpnost do drugih kultur.

FAŠMON

Ja, in pri tem so se vsi zelo trudili, da bi bili »avtentični«. Tu pa nastane zaplet: praktično nihče od njih ni poznal Amerike in še svoj živ dan ni videl pravega Indijanca. Kaj je potemtakem pomenila »avtentičnost«? Nič drugega kot zvestobo opisom iz romanov Karla Maya. Tu se stvar še bolj zaplete, saj tudi Karl May ni videl Divjega zahoda! In tako je v Nemčiji in Srednji Evropi nastajala predstava o Divjem zahodi, o Indijancih in kavbojih, ki ni imela nobene zveze z ameriško realnostjo. Ko je Karl May nekaj let pred smrtjo videl to realnost, je bil nad njo globoko razočaran in podobno se je kasneje godilo njegovim »fenom«, ki so komaj čakali, da se vrnejo domov, kjer imajo pravi in pošten »Divji zahod«. Predvsem je šlo za odnos do Indijancev, ki so bili v nemških očeh heroji, kavboji pa barabe in pijanci.

Slika 20

LEGVART

To je zelo zanimiva tema. Američani niso mogli razumeti, da nemški otroci celo pri igranju »kavbojev in indijancev« nočejo biti kavboji, ampak indijanci. Vklopili so cel Hollywood, da bi stvar obrnili in vsilili Johna Weyna kot idola mladine po celem svetu, Indijance pa očrnili kot divjake in morilce ubogih priseljencev. Tudi pri nas starejši ljudje pripovedujejo, da so se najprej pri igranju pogosto prepirali, kdo bo Winnetou, kasneje pa so pod vplivom kavbojskih filmov vsi postali »kavbojci«, »indijanci« pa so postali izmišljeni sovražniki.

LADINEK

V Nemčiji so jemali stvari bolj resno in sta že med obema svetovnima vojnama nastali dve struji:

indianistika, pri kateri so študirali etnologijo indijanskih plemen in so hitro spoznali, da Karl May glede tega ni zanesljiv vir, zato se zanj niso več pretirano zanimali, so se pa povezali z indijanskimi organizacijami in jih podpirajo v boju za njihove pravice;

in pripadniki Karla Maya, ki so ostali zvesti njegovim zgodbam in se niso ozirali na strokovna mnenja; če ameriška stvarnost ni takšna kot jo je opisal Karl May, tolik slabše zanjo, bomo pač doma naredili tako kot je prav.

Pogosto so delovali z roko v roki, predvsem pri izvedbi številnih festivalov Karla Maya kot je npr. Bad Segeberg, kjer se je nekoč znalo zbrati tudi blizu milijona ljudi. Najmočnejša organizacija, ki drži v rokah vse niti, je Karl May Gesellschaft, ki vzdržuje Muzej Karla Maya v Radebeulu, izdaja knjige in časopise, ureja spletne strani in organizira »Winnetours« v ZDA. Celotno gibanje je dobilo nov zagon v šestdesetih in sedemdesetih, ko so na veliko snemali filme po Mayevih knjigah in je bila pri tem Jugoslavija ne le proslavljena lokacija, ampak sta bila Gojko Mitič – »unser Gojko« in Dunja Rajter v njih nepogrešljiva tolmača glavnih vlog.

Slika 21

LEGVART

Iz omenjenih filmov, ki so jih največ naredili v Nemški demokratični republiki, so se na Zahodu norčevali: Ein Schuss, ein Schrei, das war Karl May.

FAŠMON

Svoje doživljanje Karla Maya v mladosti je lepo opisal Aleš Berger, uveljavljen književnik, prevajalec in Prešernov nagrajenec, katerega ded se je v Ljubljano priselil iz Apač (!), in med drugim pravi naslednje:

»O vzgojnosti (Karla Maya) pa tole: ni šlo le za načelno, a mladi pameti blagodejno zmagovanje dobrega nad zlom in za uveljavljanje etičnih vrednot; v poplavi sočasnih ameriških vesternov, ki so prikazovali – pač v želji upravičiti zločine belcev – Indijance kot neuke in zapite podleže, so bili plemeniti Winnetou in možje njegovega plemena dobrodošel korektiv genocidnih indoktrinacij ameriških »kavbojk«. Kdor je bral Karla Maya, se je v deški igri »kavbojci in Indijanci« vedel postaviti na pravo stran. Tudi zato je bil najbrž avtor takrat med mladimi zelo iskan, bolj kot na primer Michel Zevaco, ki so ga vztrajno ponujali »belo-črni zvezki«, tiskani v Mariboru, in bolj kot Alexandre Dumas, ki je bil ponatiskovan in zato lahko dosegljiv; morda se je lahko z njim – po številu in intenzivnosti branj – meril le Jules Verne.«

GROBLER

In čisto za konec misli o Karlu Mayu dveh izjemnih duhov, ki jima je težko ugovarjati: Albert Einstein: »Vse moje odraščanje se je dogajalo pod njegovim znamenjem. Zares, tudi danes mi je drag in pri roki v urah zamorjenosti.« Albert Schweitzer: »Kar mi je v njegovih knjigah najbolj všeč, je pogumna obramba miru in medsebojnega razumevanja, kar prežema vsa njegova dela…« Zahvaljujem se vam za pozornost in vas vabim: berite Karla Maya in se o njem pogovarjajte, ker nas bo zbližal, ko nas vsi drugi razdvajajo in pehajo človeštvo v pogubo!

Slika 22

Youtube video 2

K. May: MainzerCinema

Dresdenchor