Podpiram šport. Čeprav ne maram prerivanja, ščipanja na črti, ne maram vlečenja za majico. Ne maram suvanja. In pljuvanja po igriščih. Ne maram sovražnega govora, tako priljubljenega med oznojenimi telesi. Podpiram šport. Čeprav preziram trgovino z vzorniki, ki prodaja njihove originalne majice in tudi s tem šport pretvarja v donosen posel. Podpiram šport, a zavračam delitve na naše in vaše. Tekmovalni naboj neti nestrpnost in sovraštvo. To ni več šport. A kljub temu podpiram šport. Bolje, da otroci mečejo žoge kot bombe. Naj zagrizeno motrijo skozi vizir športne čelade. Bolje kot čez merek. Naj gori v njih nenaklonjenost do nasprotnikov in ne srd do sovražnikov. Čeprav je ta odločitev daleč, daleč od moje podobe športa. Daleč, na drugem bregu reke Šport. A je vsaj na njenem bregu. Zato podpiram šport. In se bojim dneva, ko bodo otroci samovoljno odhajali v puščave in ne na reko, tja iskati priložnosti za igro.
PLAŠNICE ZA VOLIVCE
Pripravljeni smo verjeti leporečju. Pripravljeni smo podpreti obljube o nespremenljivosti pridobitev in udobja, a hkrati tarnamo, kako je vse izrojeno in izprijeno. Kako so nas ponovno razočarali, kako so vse velike obljube prazno izzvenele v odmevu med stenami majhnih osebnih interesov. Nergamo in sebi v brado mrmramo nekakšne misli o uporu, o svobodni volji in zaupanju. In pridejo novi, pridejo sveže ideje, pridejo s preteklostjo neobremenjeni. Jasno vidijo, kaj ni prav in kako bi bili oni drugačni. Mi pa mencamo, se dovolimo spet do vrha napolniti s peskom praznih obljub in kar naenkrat smo še ena vreča v okopu, branik pred vodo svežine, pripravljene preliti presušene travnike. Travnike, ki to več niso. So le še livade brez cvetov, brez vonjev in trepetajoče igrivosti. Spet in znova branimo staro, pokvarjeno, izpito. Moramo biti glasni, da preglasimo lasten upor, svobodno voljo in zaupanje. Lažemo si in to laž lepimo še na druge okrog sebe, tako ji sami bolj verjamemo. Kako so premladi, rečemo, kako so neizkušeni, kako bi utegnili biti nerazumni in bi storili kaj takšnega, kar ni v skladu z do sedaj prigaranimi vrednotami. A ne rečemo na glas, da smo te iste vrednote še nedolgo tega obsojali in smo jim rekli zablode.
Zato mladi, sveži in neizkušeni, takšni tudi ostajajo, volitve so mimo in vse potihne. Spreminja se le datum, a ta je nepomemben, saj bomo čez štiri leta ves proces le mirno ponovili.
STATISTIKA
Človek živi povprečno devetindvajset tisoč dni. Od tega kot otrok pet tisoč, učeč mladostnik dva tisoč, ostarel in nekoristen tudi dva tisoč in obnemogel tisoč dni. Ostane mu kakšnih devetnajst tisoč spodbudnih skodelic jutranje kave, devetnajst tisoč priložnosti za igro z otrokom, za sprehode s psom, devetnajst tisoč ljubečih objemov z nekom, ki mu je blizu, devetnajst tisoč navdihujočih sončnih zahodov, devetnajst tisoč dni ustvarjanja, devetnajst tisoč dni za ples, zabavo in norčije. Devetnajst tisoč dni svobode odločanja. Sam izbira.
Morda vse dni preživi v veri, da gre za napako, da bi moral biti drugje, v drugem času. In s tem zamudi čudovito priložnost za zadovoljstvo v rojevanju novih zmesi misli in materije. Takšnih, ki jih prej še ni bilo. Majhni utrinki sreče. Seštevajo se in sestavljajo notranjo podobo. Medtem ko čas neusmiljeno odšteva dneve. A le ti drobni zapisi zmorejo podaljšati občutek za čas. Več kot je teh trenutkov, širši so nasmehi, daljši so spomini, višje so dvignjene roke. Ni potrebno o svojem življenju spisati knjig, ker to morda ljudi ne bo tako zelo zanimalo, zagotovo pa ne toliko, kot to avtor pričakuje. Pomembno pa je, da raste v spominu dovolj cvetov, ki niso več kot skok misli oddaljeni vsaksebi. Znova in znova se lahko sprehodi čez poljano in si privošči užitek zadovoljstva. Nikomur drugemu ne pomeni toliko, neprecenljivo je le zanj. To zadovoljstvo se ne izrabi, ne izgublja vrednosti. Je edino, kar človek nazadnje odnese s seboj.
PLASTIKARJI
Potem pride oni s plastiko, si postavi svoj štant zraven in ne reče nič. Beli, modri, zeleni, visoki, nizki, ležalni, na kolesih, ni da ni. Ljudje primerjajo, pol ceneje od onih drugih, lesenih stolov. Kupijo, isto se sedi, rečejo.
Pa se ne. Vse ima svoje meje. Plastični stol ima zelo nizke meje vzdržljivosti. Narejen za Kitajce, ki ne premorejo več kot petdeset kil. Sto kilski mož se, s pivom v roki, poči na novega lepotca in glej, zadnje noge se razkrečijo kot pijana žirafa. In je piksna v zraku in natikači frčijo in je smeh na ustih, kaj smeh, solze tečejo.
Do drugega poletja plastika otrdi, robovi se krušijo, nasloni se lomijo, a oni plastikar še zmeraj prodaja. Pravi, da so ti novi iz drugačne plastike, močnejši so, trpežnejši, čisto drugače zasnovani, sto kil ni noben problem, to je super dobro in za takšno ceno na pol zastonj.
In spet kupijo. Isto se sedi, rečejo.
NOROST
Norost, o kateri ne moreš napisati pesmi. Neusklajenost razuma z običajnim v tolikšni meri, da zmanjka opisnosti. Da je pomen nezaslišanega smešna prispodoba nedosegljivega. Nedorasla bilka, ki bi želela postati hrast. Zraste bilka, a nikoli v hrast. V javor zraste, katerega semena norost ohranjajo za zmeraj.
Tista norost, ki pade iz okvirjev, ki zlomi besedo, da postane zariplost in bes. Tista neverjetnost, tista prožnost misli, napolnjena z neštetimi vpihi napuha. V tisti norosti je vse drugače. Tam ni vesti, ni občutkov, ni spoštovanj. Tam ne gre za dobro ali slabo, tam so le Jaz, Moje in Meni. Mrtvi pomenijo le oviro, ki jo je bilo potrebno odstraniti. Prevarani pa sredstev, pripomoček za uresničitev.
To je norost, s katero se je treba pazljivo pogovarjati. Njene razsežnosti običajno niso poznane, niti pričakovane. Zato zlahka trčijo v meje skrajno dopustnega. Kmalu ugotoviš, da trkajo že ves čas, a zaradi preozkosti pogleda tega nisi opazil. To je norost, skrajnost, ki vedno zadene ob tvojo mejo. Ki se zategadelj vedno malo premakne. Prilagajaš se in se širiš. Čez čas postaneš isti. In takrat sam najdeš koga drugega, napihljivega.
