Da, vztrajal sem v redu menihov, v tej bratovščini in v tem samostanu, čeprav nisem čutil, da po duši in srcu povsem sodim mednje.
Zadrževala me je misel na brata meniha, ki sem ga niti ne vem po kakšnem ključu, nadvse vzljubil. Lahko bi rekel, da sem ga ljubil kot krvnega brata. Morda prav zaradi utečenega prepričanja, da se izven strogo določenih pravil ukvarja še s svojim zanesenjaštvom. Seveda! »Izobčenec«, to me je vedno znova vznemirjalo. Nekdo, ki deluje iz lastnih duhovnih spoznanj in ni podrejen ustaljenim cerkvenim paradigmam, to sem nekako bil tudi sam.
»O, Bog, razjasni mojo dušo!«, sem razmišljal, medtem ko smo pod ohlapnimi rjavimi kutami, zvezanimi k telesu z močnim pasom hodili drug za drugim v strnjeni vrsti. Pod široko kapuco in s pogledom, usmerjenim v tla, nisem niti opazil, da v tej gluhi noči na nebu ni bilo ne zvezd ne lune. Edina svetloba je ob zasenčenem soju sveč prihajala iz latern, ki smo jih držali v rokah. Ravno toliko svetlobe so oddajale, da nismo stopili z ozke potke, ki se je na eni strani strmo dvigala in na drugi nevarno spuščala.
Kakšnim obredom in ceremonijam vse so služili ti nočni pohodi, ne bom opisoval. Čeprav ni bila prvobitna naloga, da v njih sodelujem, sem se jih občasno udeležil zaradi brata meniha. Čutil sem njegovo hvaležnost zaradi svoje prisotnosti, s katero sem ga delno razbremenil obveznosti bogoslužja.
Sam sem najraje sedel v svojem skriptoriju in prepisoval rokopise, ki smo jih pripravljali še za druge samostane bratskih redov. Prijatelju menihu sem kdaj pa kdaj razkrival strogo varovane spise in mu nekega dne razkril svojo skrivnost. Ko se mi je pri delu s prepisovanjem utrnila kakšna misel, sem jo dodal ali osvetlil z drugačnim pogledom in s tem besedila občasno preoblikoval po lastnih zamislih.
V primeru razkritja bi samovoljo drago plačal, vendar temu človeku sem res zaupal. Moj namen je bila dodana vrednost k zapisanemu. Izboljšave so nosile v sebi klico širšega videnja, kot mi je bilo dano zgolj s samim prepisovanjem. Kot raziskovalcu so me izkušnje vodile k slastem poučevanja teh, ki bodo spise kasneje dobili v roke.
Prijatelj po srcu kot brat mi je nemalokrat zaupal tudi svoje izsledke, ki sem jih v rokopise samodejno vključeval. Njegova strast je bilo zdravilstvo. V samostanski lekarni je bilo neskončno število tinktur, katerih recepture je raziskoval že vrsto let. Znanju predhodnikov je dodajal svoje izkušnje in izboljšal sestavo nekaterih zvarkov, vse s pomočjo znanja, pridobljene modrosti in predanosti delu.
O vsem sva se posvetovala. Ko je odkril nov pristop zdravljenja telesa in duha ter ga osvetlil v praksi, nisva imela več pomislekov. Tako sva si nekaj samovolje privoščila oba.
Jasno, da o teh podvigih nisva obveščala opata. Le-ta ni bil preveč naklonjen spremembam. Ustavljal jih je s prefinjeno strogostjo in slepem služenju že utečenih in s tem za njegov pogled zapečatenih pravil našega samostanskega reda.
Če človek dopusti raziskovalnemu duhu, da se ne ustavi ter vsaj občasno zadiha s polnimi pljuči, je to zdravilna učinkovina že sama po sebi. Tega sva se zavedala, zato sva sodelovanje in prijateljstvo poglabljala prav preko obilice učenja in znanja, ki ga je najino delo omogočalo in ki sva mu predano služila.
Vendar do sem vse lepo in prav. Takšno delovanje, dobronamerno in v zaključku koristno še mnogim, ni bilo nikomur trn v peti. Saj zanj niso niti vedeli.
Dogajalo se je, da so nekateri bratje na skrivaj črtili prijatelja meniha, kar sem izvedel po naključju. Ugotovil sem, da gre zgolj za zavist zaradi njegovih značajskih posebnosti in izjemno ustvarjalnega čuta. Da ne rečem, da so celo razmišljali o zaroti in inkviziciji ter tihoma tvezli neumnosti o pregonu iz samostanskih vrst. Resnično jim je šel v nos, ker se je kot zdravilec znal približati ljudem na svoj edinstveni način, ki je zdravil že sam po sebi. Preprosti ljudje so ga zelo cenili in spoštovali. Ne iz zahteve po pravilih vedenja, temveč iz srca.
Kar so mu v resnici očitali, pa je presegalo vidnost uspehov v zdravilstvu. Opat in njegovi somišljeniki niso prenesli duha, ki ga je usmerjal v vedenje, da obstaja nekaj drugega, še nekaj več, kot »samo« Bog, ki smo mu služili.
Njegovo orodje pri raziskovanju, meritvah, izračunih in dokazovanju sta bila sekstant in zvezdogled. Vse noči je vztrajno sukal šestilo in vrtel kompas, pogledoval v nebo ter čečkal po papirju ozvezdja, osončja in planetarni svet. Ugotovitve je zapisoval in skice ter izračune z vsemi izsledki vred skrival v mojem skrbno varovanem delu skriptorija, da jih ne bi odkrili le-ti, ki so mu zavzetost oponašali.
Da, to se je dogajalo. In sam sem se odločil, da mu krijem hrbet. Verjel sem vanj, v delo in videnja, ki so nakazovala drugačne »svetove«, kot jih je dojemala večina. Kljub dejstvu, da so bili med nami veliki misleci in učenjaki, so ga zavračali prav zaradi neomajno drugačnega pogleda - možnih različic - ki jih je vesolje odražalo s svojimi pojavi. Ta pogled si je izoblikoval med meditacijami, ko je v miru in sam s seboj nevidno predeloval v vidno.
Občudoval sem ga brez primere. Moje delo se mi je v primerjavi z njegovim zdelo malenkostno. Čeprav sem imel kot pisar poseben status in častitljiv položaj sem vedel, da bi si ga v resnici on veliko bolj zaslužil.
Slutil sem, da bodo njegova dognanja nekoč človeštvu še zelo koristna. Zavezan tej misli sem ga podpiral in ljubil kot sebe.
Oba pa sva vedela - ko naju »ujamejo na delu«, bova primorana zapustiti meniški stan. Revna kot dve cerkveni miši bi bila tako oropana dela, ki naju je v svoji biti radostno osrečevalo. V tovrstnem zavezništvu sva imela namen vztrajati, vse dokler se višji red ne bi odločil za nekaj več strpnosti do sprememb, ali pa bi se celo zgodila zamenjava opata, ki je krojil usodo vpetih duš. V obratnem primeru bi z njim zapustil samostan tudi sam.
Povezana, kot sva bila, sva morala očitno medsebojno naklonjenost prikrivati. To naju je v tistem življenju povezalo na način, ki je obetal, da se bova v naslednjem še srečala.
Zavezništva nikakor nisva smela obelodaniti, kajti lahko bi bila obsojena izdajstva, da ne rečem črne magije - kar pa je bilo daleč od resnice …
Čeprav napredni duši, osamljeni v svojem poslanstvu sva slutila, da ga v tistem »času« ne bova zaključila. Bog ve kdaj, če sploh ali prav v to smer!
Vesolje vedno poskrbi za ravnovesje. Nikoli ne veš, ali se bo sobivanje dogodilo v »obleki« kakšne druge osebnosti in v neki drugi prihodnosti, ko lahko postane stisk dobronamerne prijateljske roke še kako dobrodošel. Morda se bo srečanje ponovilo že v enem naslednjih življenj.
Kdo bi vedel? »Čudna so pota Gospodova!« je misel, ki je najino poslanstvo vodila v občutenje ponižnosti in hvaležnosti za dano milost.
Kaj pa, če bom v prihodnjem življenju sam iskal pomoč ali spodbudo in mi bo ob pravem času in ob pravem trenutku prišel na pot prav ta brat, prav ta njegova duša in mi podal roko?
Zatorej! Živel bom svoje sveto življenje in življenje mi bo povrnilo s svetostjo za vse, kar bom zanj dobrega storil. Če ne v tem, pa v naslednjem.
