Življenje sestoji iz številnih ponavljanj. Večina ne razmišlja o tej monotoniji in življenje sprejema takšno kot je. Ponavljanja pomirjujejo in takšnemu življenju v glavnem stremimo. Presenečenje nas razburi in iztiri. Ljubezen je tudi nekaj nepričakovanega. Majhnih sprememb ne zaznavamo. V spomin shranjujemo le neobičajne dogodke. Rutinskih ponavljanj se ne spomnimo. Tako se ne spomnimo jemanja zdravil, jutranje toalete, zapiranja vrat … . Nekateri pesniki pišejo prav o vsakodnevnih opravilih. Za tisto, kar se ponavlja, imamo v psihologiji nek mehanizem prepoznavanja obrazcev (ang. pattern recognition) ne glede na število ponavljanj. Če pijemo kavo vsak dan, imamo o tem eno samo predstavo. Za tisto, kar se dogaja »praviloma«, in za tisto, kar se zgodi »izjemoma«, uporabimo isto količino spomina, razen če kakšno izmed teh ponavljanj ni povezano z nečim neobičajnim. Ljubezen je takšna presenetljiva izjema. V življenju običajno nimamo veliko ljubezni, vsaj v mojem primeru je tako. Z nekaterimi ženskami, ki sem jih ljubil, sem šel tudi v posteljo, z drugimi ne, pa vendarle so bile moje nepozabne ljubezni.
POST SCRIPTUM
Včeraj sem bil v Zagrebu na pogrebu starejšega brata. Živim v Mariboru. Vozil me je prijatelj iz Zgornjega Partinja. Po operaciji si še ne upam sam voziti tja in nazaj. Pridružil se nam je tudi nek skupni prijatelj, ki se je bil spoznal z mojim že pokojnim bratom. Nadejal sem se, da bom na pogrebu srečal mlajšega brata, vendar ga ni bilo. Bolan je in se je počutil tako, da ni bil zmožen priti. Pred pogrebom smo bili na razstavi italijanskega baročnega slikarja Giovannija Francesca Barbierija, bolj znanega kot Guercino. Po pogrebu sem jih častil z kosilom. Po vrnitvi v Maribor sem šel spat nenavadno zgodaj in sem se zbudil ob dveh ponoči zelo prestrašen. Mučila me je pomisel, da nisem šel obiskati mlajšega brata. Lotil sem se branja svoje nove zbirke v nastajanju Čarovni cvet morja, v kateri pokažem, da smo definitivno minljiva smrtna bitja.
Moje lastne besede so name delovale kot močna tolažba.
Spomnil sem se Boetija, zadnjega Rimljana in prvega sholastika, ki je postavil razliko med »esse« in »id quod est«, med bitjo in bivajočim, ki je bistvena za ontologijo. To razliko je Heidegger v Biti in času označil kot »ontološko razliko«.
Boetija sem se spomnil zaradi naslova njegovega dela De consolatione philosophiae, o utehi filozofije.
Seneka pravi Post mortem, nihil est, po smrti je vse končano.
Po Ezopovi basni je sonce dobilo stavo zoper veter, po bridkosti pridejo lepši dani, Post nubila Phoebus, po dežju posije sonce!
