DROBIŽ

1.1 VPRAŠALNICA

Je modrost nema, ali smo mi gluhi?
Je prijatelj predaleč, ali so koraki prekratki?
-----

1.2 Položila sem na mizo paradižnik in papriko,

pravkar nabrano na vrtu
in ti si se zvonko zasmejal.
Svet je postal tako majhen,
da je lahko rosna kaplja na sadežu
pravi dragulj.
-----

1.3 Vrata. Ključ. Stikalo.

Vitka vaza.
Indijska ruta.
Stvari.
Krama.
(V trenutku, ki pravkar prihaja.)
-----

1.4 Modra hortenzija, tako naškrobljena

spominja na krvoločnost devic.
Brez vonja kraljuje.
-----

1.5 O lončar, kako krhka je tvoja glina,

kako pomanjkljiva sintaksa tvojih resnic
v hiralnici civilizacije!
Nežno kultivirana paranoja.
Ko rana dozori v mistiko,
začaran v kocko DOSTOJEVSKI,
avra nebeška.
Makarenko bos v dežju, s šibo v roki.
Dajte mu navodila, da ne bo taval po lužah, ubožec,
saj nima dežnika.
-----

1.6 jasna in čista

v tišino večera
roka nevidna
staro pisanje prelista
z ognjenim jezikom
in ne moreš pobožati plamen
ki v vročem pohlepu
besede požira
tiše stihi tiše tiše
naj mah prekrije ta kamen
ki umira
-----

1.7 Opijaš se z vinom,

s tripom,
s svobodo,
s pridigo patra Markota.
Vseeno, samo, da si pijan.
-----

1.8 Marec.

Bledi poganjek nageljna
tipa za sončnimi žarki.
Kos v zloščenem fraku.
Sveti Valentin je ptičke oženil.
-----

1.9 paradižnik zori

zelje gre v glave
in ti poješ pesmico
kakor potoček
mala moja
-----

1.10 HAIKU

z menoj ravnate
kot z japonsko vazo
pa sem le glinast vrč
-----

1.11 Pazi! Za zrno gre!

Edino preostalo zrno.
Zibaj ga, zibaj!
Da zraste.
Mogoče bo drevo bodočnosti.
Zibaj in upaj.
-----

1.12 Mislim, torej sem.

Ta, ki misli, je.
Je tudi, če ne misli
in če misli, da ga ni.
Torej ni samo ta, ki misli,
je tudi to, kar mislimo, da ni,
(kako bi sicer mislili o tem?)
Saj kada rečem, da hudiča ni,
je že hudič
in bolj, ko je zanikern,
bolj je popadljiv
in tale ples besed
ni nič več zanesljiv.
-----

1.13 Media nox

Pravzaprav je imenitno,
da me kličete po imenu,
lahko bi mi rekli
gospa, teta ali babica
ali še bolj sočno
(kar iz obzirnosti do moje osebe ne povem)
in skratka, naj zaključim:
Lepo je imeti ime
za take priložnosti.
-----

1.14 Zemlja rahlo drhti

suha.
Žeja studenec.
Kako molčeče sence!
Ni krika.
Nobene rose v očeh.
-----

1.15 Te velike zvončnice v modrih oblekah!

Sončni žarek z mehkimi prsti
potipa svilo,
pohvali kroj
in se razprši v smeh jutra.
-----

1.16 Zdaj, ko se je nevihta polegla,

ko se je stišalo čudno vreščanje,
ko je mir razgalil razdejanje,
ne moti me prav nič več.
Če hočete, me kar zabava.
In čudež.
Tišina me vpija.
-----

1.17 Med cvetom

in cvetom
skrivnost
opojno diši.
Med cvetom
in cvetom
bolečina
in ti.
-----

1.18 Po pojedini smrti

bom morda živela kot dinozavri
ali kakšno predpotopno bitje
v gostoti fosila
ali v svojeglavosti spomina
ljudi in drugih živali.
-----

1.19 Gospa, ta vaša krinolina

med klošarji je res izjema.
Pa brez zamere.
Dobrodošli
ob naši prazni skledi. -----

1.20 Gozd šumi.

V malo lužo žalosti
se noč topi
in včasih poči les,
kot bi srce preklala bolečina.
-----

1.21 Prestrezi me v sončno košaro, nastlano z zlatimi žarki,

prestrezi me v mrežo obljub,
prestrezi me zdaj, ko drsim.
Pozabljeni bodo ostri robovi vsakdanjih stvari.
-----

1.22 težko morje morje vali

slana voda preko morja
težke misli kamen vali
težke kamnite do roba morja
težke solze starec solzi
slane solze kaplje morja
kamen solze slane vali
težke solze v globino morja
-----

1.23 Razdrla sem kaleidoskop,

ne prenesem več steklenih vzorcev.
Tiho poganjam korenine
na moji mali oazi,
kjer kamni vedo za usmiljenje
v zbranosti kakor molitev
gosti in zaokroženi.
-----

1.24 Na balkonu stojiš

in si umivaš negovane roke,
ko množica vpije:
Spusti Barabo!
PILAT
Ni prijetno stati tu,
ko pokajo stebri balkona,
tu,na prepihu,
ko množica vpije:
Spusti Barabo!
-----

1.25 Ti je tvoj drobiž

SOKRAT
mirno spij svoj strup!
Žena ni imela soli,
ti pa si s pankrti
po Atenah neumnosti klatil.
Lahko bi ribe prodajal.
-----

1.26 Vsi vedo.

Ni za rabo.
Ne zna poljedelstva,
ne rokodelstva.
NARCIS
Dobil bo denarja za pogreb in sedmino,
več ne.
Zakaj pa pamet pretaka skozi prhke mreže
vodnih zrcal?
-----

1.27 Nisem zaprla vrat za seboj,

vstopil si in ostal.
Ne vem, kako naj te pokličem,
ko zajoče samota.
-----

1.28 Roža je rekla: Cvetim

in je bila srečna.
Kaj njej mar marčni sneg
in vse trohnenje jeseni.
Njena modrost je
modrost poletnega jutra.
-----

1.29 Rekel je: Živi!

Bodi ponosna, bolečina je tvoje plemstvo.
Vi, ki vas je trpljenje stisnilo v kepo volje,
ste sol človeštva.
-----

1.30 S plemenito kretjo,

kakor gibom mehkošape živali,
ujeti v preostalo skorjico življenja
kanček čudeža.
-----

1.31 Misli so vrezane v čisto zlato.

Zdaj sem ubrana
s časom, ki tiho drsi,
čisto predana.
Potem tisti nič,
ko padaš v prostor teme,
neznaten kot makovo zrno
in sen te dobrotno zastre.
-----

1.32 Te oči!

Mi sodijo? (To je hudo.)
Mi odpuščajo? (To je še huje.)
-----

1.33 Si ti nabral si turški mak?

Si ti pobral ta talisman?
Si ti odnesel ptičjo sled?
Si ti izgubil prstan zlat?
Si ti ukradel nočni mir?
-----

1.34 Na rubinastem tečaju

se sedmostolpi grad vrti,
sedem oken se svetlika,
sedem princes lase si čese
že sedem let.
-----

1.35 Trije zvonovi zvone

tri dni,
v tri fare doni,
trije možje
tri molitve moleč kleče.
-----

1.36 Diši po smrekovem dimu,

po ajdovi moki
in vroči zabeli,
diši po očetovem vinu
in dobri domači besedi.
-----

1.37 Ko se naši dnevi

potopijo
v izgubljeno včeraj,
bomo ocveteli.
Iz perspektive konca
bo smešna
resnost naših opravil.
V brstenje lipe,
v ljubljene škrlatne večere,
bom pretočila
zadnje končke čustev.
-----

1.38 Čistiš piščance in ribe,

čebulo in česen rezljaš,
se sklanjaš nad paro,
pomivaš gore posod.
Naj ti poljubim roko
MARTA!
drugi so si izbrali boljši del.
S pretakanjem puhlih besed
jim raste moč in ugled.
Votlo, kot glas praznega lonca.
-----

1.39 IZJAVA ZA TISK

Pesem je moja njiva
in moja žetev
in žanje naj
kdor je lačen dobre besede
in če najde kaj zrnja,
naj spravi v svojo kaščo
in naj mu tekne
kot blagoslovljena jed.
-----

1.40 v črno nebo

vzidam svoje oči
pasji lajež
stresa jedro noči
v mesečini
grenka samotna postava
oči zabadam v temo
sulice sovraštva
v mesečino
nikar
ne razrtgaj me čustvo
tu v mrazu samote
ne ne lupi mi kože
-----

1.41 Naučila sem se prepoznavati strupeno cvetje.

Prežiram se skozi lupino dobre vzgoje,
izluščim se iz nje, moj glas je čist in prost,
srce prepihano od vetrov,misli se sklenejo v zbranost,
v njej je pozabljenje vsakdanjih imen.
-----

1.42 Culico poveže,

na cesto priseže,
suknjič čez rame,
orglice vzame,
pete nabrusi,
in gre.
Kam brezpotnik brezpotni?
V kuštravost dalj,
da utišam zamolkle bobne krvi.
-----

1.43 Med misli roža stolista,

med predsmrtne misli roža.
Plaho plapolati v vetru negotovosti,
z radovedim jezikom okušati.
Med misli položena
roža stolista.
Med željo in izpolnitev,
med namen in dejanje,
med hrepenenje in cilj
stolista roža položena.
Stolista.
Pridi k nam tvoje kraljestvo
in mir ljudem na zemlji,
ki so dobre volje.
Roža stolista.
-----

1.44 Glasovi vran

vrešče čez plan
mrtvaške misli.
Vrv in vrat,
rakev in grob
v vranjem jeziku
vrešče čez plan.
-----

1.45 Noč jasna.

Luna okrogla.
Pot dolga.
Pesek škripa.
Psi popadljivi.
Luna polna.
Misel mrzla.
Senca črna.
Pot dolga.
Tujina tuja.
Dom daleč.
Smrt blizu.
-----

1.46 Iz senc preteklih vojn

se dviga para smrtonosnih sanj.
Jeklena pest je v mehki rokavici.
-----

1.47 počasi leze reka zrela žena

na rob noči tke zarja zlate vzorce
in kos zažvižga kot brezskrben fant
žareča kača vije se krog sanj
kdor prvi reče tudi prvi umre
-----

1.48 Trpko si rasel.

Brin.
Dozori!
Čas je da dobiš okus.
Zradiraj me iz spomina,
ni dobro češnje zobati z menoj.
Kjer si najbolj varen - je tvoja past,
nežna, sladka.
Ko te bo stisnilo, boš spoznal,
do onemoglosti boš šklepetal z zobmi.
Dozori!
Zradiraj me,
grenak, kot si - plemenit.
-----

1.49 Ko bi zares hotela,

bi lahko odšla
s selivkami na jug.
Tista vroča želja po soncu
še ni zrasla na mojem vrtu,
zato vdano prenašam zimo.
-----

1.50 Počasi mi po žilah strah mezi,

z okusom grenkih trav
v sipko melišče bivanja,
v razglašen odmev,
Črepinje upov
v smolnat duh kesanj,
v prisotnost niča onkraj,
v slutnjo večnosti mezi.
-----

1.51 Kaj iščeš pod divjim parjenjem nočnih svetil?

Kam greš grenko samoten?
Grem, kamor grem,
ni tvoja stvar.
Kakšen krik ti gori v očeh?
Koraki, koraki, kam?
Grem, kamor grem,
kaj tebi mar?
Zbudil se je moj pes,
moj čuvaj,
tiho zahrbtno renči,
vrni se prosim!
Ne, tu vrnitve več ni.
-----

1.52 V gondoli sončne svetlobe

se guga škrjančkova pesem,
kakor ljubezen sladka in lepa.
-----

1.53 Spi pesem z odmevi.

Okrogla usta kitare molče.
Poslednja senca se poslavlja
od njegovih ust,
groza kaplja v črn kelih noči.
Vsaka tožba zaman.
Kako voda joče!
Kako velike solze po reki vali!
-----

1.54 Slišal je pet stavkov

stare modrosti,
vzel je rog
in oznanjal,
da ve vse skrivnosti
sveta.
-----

1.55 Nič.

Upaš reči da to ni nekaj?
To je popolnost,
rešitev,
nič
to je vrnitev.
-----

1.56 V meni vse joče,

vse hoče
smrt.
Pridi!
Prosim, pridi!
Ne mudi se!
Čas je zrel,
kot paradižnik
v avgustu.
-----

1.57 Zmaj me je nežno držal v krempljih,

je rekla,
in me grel s toplo sapo,
je rekla,
govoril mi je ljubke čipkaste besede,
da je metulj sedel na njegove čeljusti,
ker je mislil, da so roža.
-----

1.58 Tišina.

Tako enostavno!
Le zvoki so se poskrili
in že je preplavila vse bitje.
Zatrepetala sem
od preobilja bogatega čustva.
-----

1.59 Val mi prinesel

bog ve od kod
drobceno srečo.
Sredi peščine
nagi otrok
zbrano je zidal
grad svojih sanj
zame in zanj.
-----

1.60 Ko boste ostale same

pesmi,
ne hodite strašit otrok,
nesite jim kitajske zvončke,
pesmi.
-----

1.61 Usmerjeni na enotirnost,

informirani o vsem nepotrebnem,
lomimo trdne dokaze.
Veliko mesa v bikinih
in brez njih,
tako in drugače.
Zvezani s sovraštvom,
se bojimo biti odtrgani,
črtani iz statistik,
pozabljeni.
-----

1.62 Vstopi.

Zapri vrata za seboj.
Naj ostanejo zunaj
z ostimi zobmi oboroženi.
Tukaj prede brezčasje
mehko predivo prividov.
Razsipno
sem poslikala
svoj mali svet.
-----

1.63 Ti ne vrtaš noči

z očmi
brez cilja in nad,
tvoj korak čvrst,
tvoj glas
samozavest,
tvoja roka
moč.
Prosi svojega Boga,
da ostane vedno tako.
-----

1.64 Ne išči več, tu ni poti

in če je pot, tu cilja ni
in če je cilj, tu smisla ni
in če je smisel, ni moči.
-----

1.65 Kljub vsem črnim zastavam

vem, da živi.
Žalne koračnice me niso prepričale,
smrt nima tu nobene pravice.
Živi misel na neskončno resnico.
Pa kaj potem?
Pač živi.
Menda stari bogovi le vedo, kje je živa voda.
-----

1.66 dan strašno stresa okove

stari ključi ne odpirajo teh vrat
pesmi se cedijo po bradah pesnikov
sol je v glavi v kosilu pa ne
oblaki potujejo h koncu
naš konec nas ima na vrvici
-----

1.67 Nemi krik

v smaragdno škrlatni večer.
Zdrobila bi
umirajoči dan!
Misli so črne rože.
Kako je pisan metulj
našel tu pot
do senc smrti?
Krila ožge mu
črna strupena roža.
-----

1.68 Slepeč curek svetlobe

gre čez tvoje oči,
da jih rešuješ z dlanjo.
Svoboda je dan
preveč
žareč.
Antena veselja drhti,
igraš se s svojo močjo,
svoboda je dan
preveč
žareč.
-----

1.69 Pojoč curek vode.

Kačji pastir.
Prostor sivo visi
težak.
Človek razpet
v praznoto bivanja.
Nič v vsej svoji gloriji.
-----

1.70 Mimoidoči trenutek me je šegavo nagovoril:

Zamudila boš zadnji vlak,
peron bo prazen,
le veter bo vrtinčil obžalovanje,
kot preluknjane vozovnice.
-----

1.71 Danes je petkov dan.

Naslonjena na obok teme
glodam trhel les spominov.
Samotne spovedi me slačijo
do gole bolečine.
Danes mi je,
kakor, da nikoli ne stopim
na vrh svoje gore,
da nikli ne dohitim
glasu svojega vetra.
-----

1.72 Komu slediš skozi nihajna vrata?

Kam greš?
V fragmente fatamorgan.
-----

1.73 Je daleč še?

Je pozno že?
Je zunaj mrak?
Je zunaj mraz?
Je stkan že prt?
Je blizu smrt?
Je. Je že.
-----

1.74 Ne razbijte tišine, zelene oaze srca,

tiho, po prstih koraki, ker zdaj pesem spi
in sanja
kako velikan hodi med krhkimi cveti
in jih ne zdrobi.
-----

1.75 Kako grenak zna biti bombon,

ki si mi ga dal kar tako,
jaz pa sem mislila...
ko si mi ga dal nežen in ljubezniv,
je začelo močneje biti srce.
Nič ne bi smela misliti.
-----

1.76 Na tvojo zemljo

tiho poje dež.
Jokaš molitev,
komu grenki pelin?
Kruta, brezhibna rima
harlekin,
ki te ne ljubi več.
-----

1.77 Skozi steklenost stekla

vdira dan priganjač.
Odlašam še.
V snu že plivka
trpko zrno budnosti,
kakor koruzni laski, me božajo žarki,
v rahlo priprte oči vdirajo.
Dan, kakor možnost.
Odprem se mu,
pije ga v dolgih, žejnih požirkih
in sem.
Okopana v peni upanja.
-----