POT

I.

Zanimivo, da mi ni Eli Star pri vsej svoji odkritosti izklepetal o svojem čudnem odkritju; to ga je, seveda, pogubilo. Če bi se mi zaupal na samem začetku, bi se potrdil, da bi stvari ubrale drugačen tok. Toda bil je skrivnosten; mogoče je mislil, da mu ne bi verjeli.

Vse se je pojasnilo tistega dne, ko Se je razburjeni Henniker ne da bi snel klobuk, pojavil v mojem kabinetu in nervozno opletal z bičem, kot d me hoče udariti, če ga bom zmotil, medtem ko bo izrazil svoje občutke. Sedel je (ne – vrgel se je v naslanjač), in nekaj minut sva se prebadala s pogledi.

– Kester, je rekel na kraju, mislite, da je Eli pošten človek?

Vstal sem, spet sedel in sem izbuljil oči vanj.

– Ste pijani, Henniker, sem rekel. Takoj se nasmehnite, pa bom pomislil, da se šalite.

– Včeraj, je rekel s takim glasom, kot da bi bral iz knjige oporoko enega izmed junakov romana, – včeraj je prišel Eli Star k nam. Videti je bil potlačen, razdražen, sedel je z nami kot lipov bog in vse do večera ni spregovoril niti besedice.

Po čaju se je pojavil znanec – ena mojih strank – in me prosil, da pretreseva obnavljanje fasade ni njegovi hiši. Takrat sem šel iz sobe, toda skozi priprta vrata kabineta sem slišal, kako je moja sestra Cintija predlagala Eliju, da bi se sprehodila po vrtu. Približno čez uro in pol, ko je moja stranka že odšla, se je vrnila Cintija z objokanim obrazom.

Na glavi je še imela volneno ruto, ker je bila prišla z vrta.

No, kaj je? – sem malce vznemirjeno vprašal. – Sta se sporekla?

– Ne, – je rekla in storila k oknu, da bi ne kako je hlipala, toda med nama je vse končalo. Ne bom se poročila z njim.

Osupel sem vstal; najprej sem pomislil, da grem poiskat Elija. – Odšel je, – je rekla, – tako naglo je odšel, da se sploh nisem znašla, zakaj gre. Govoril je, da se mu zdi, da mora odpotovati. – Zasmejala se je z izumetničenim smehom; zares Kester, je še kaj bolj žaljivega za žensko?

Zasipal sem jo z vprašanji, toda ni se mi posrečilo, da bi karkoli izvedel. Eli je odšel, nič ni govoril in ni navedel nobenega vzroka. Poskusi ti vse to razjasniti, Kester.

Pozorno sem pogledal Hennikerja, tresel se je od jeze, medtem ko je konec biča besno zvijal po tleh. Vse je bilo tako nepričakovano.

– Mogoče bo tebi povedal, zakaj gre, – je nadaljeval Henniker. – Do zdaj sem se oddahnil, če sem se zazrl v njegove odkritosrčne oči.

Vzel sem klobuk in palico.

– Posedi tu, Henniker. Ne bom dolgo tam. Sicer pa kdaj si ga videl zadnjič? Prej kot predvčerajšnjim?

– Prejšnji teden na sprehodu. Šel je od parka proti mlečni farmi.

– Da, sem povzel, – počakaj, sta se srečala?

– Da.

– Bilo je videti, kot da ne opaža tvoje prisotnosti.

– Da, – je rekel začudeni Henniker. – Toda saj tebe ni bilo z njim?

– To ni težko uganiti, moj dragi; v nedeljo sem se srečal z njim iz oči v oči: toda gledal je skozme in je šel mimo mene. Postal je raztresen. K njemu stopim, Henniker; znam spraševati.

I.

V sivi poltemi sobe sem končno zagledal Elija. Ležal je vznak na divanu, brez suknje in čevljev. Polkne so bile zaprte, zadnji sončni žarki do bledo orisali njihove goste lesene deščice.

– Si ti Kester? – je vprašal Star. – Oprosti, tu je temno. Prižgi luč.

Pri električni svetlobi je postal izrazito mladostni Elijev obraz otroško surov. Nepremično se je zastrmel vame, namrščil je obrvi, oprl se je z rokami ob divan, kot da bi hotel vstati, toda premislil si je. Stopil sem bliže.

– Eli! – sem spregovoril glasno, in sem hotel z vedrino v glasu odpihniti nekaj morečega, kar je oba pritiskalo k tlom. – Videl sem Hennikerja. Besen je. Postavi se na njegovo mesto. Prav ima, če zahteva pojasnilo. Verjetno pa tudi mene malo zanima, saj si vendar moj prijatelj. Kaj se je zgodilo?

– Nič, – je stisnil skozi zobe, medtem ko so se njegove oči hotele nasmehniti. – –Prosim, da mi oprostite, tudi Cintiji napišem pisno, ki bo vsem pojasnilo, da sem podlež. Potem mi bodo dali mir.

– Seveda, sem rekel mirno, – ali si ponaredil menico ali pa ubil tetko. Saj to ti je zelo podobo. Elion. Star, vprašam te – na stran šalo, – zakaj si užalil to prelepo dekle?

Eli je nemočno razširil roke in začel gledati v tla. Kaže, da je zelo trpel. Nisem ga priganjal; molčala sva.

– Pripovedoval boš drugim, – je sumničavo rekel in me vprašujoče gledal. – Ne maram tega, ker mi preprosto ne bi mogli verjeti, Kester. – Seveda bom zavrgel vse svoje prejšnje življenje, toda ne morem storiti drugače. Če ti povem, zakaj gre, bom pogubil vse. Vidva, to se pravi ti in Henniker – me bosta poslala k doktorju in nato bosta začela prepričevati Cintijo, da je vse prekrasno.

– Eli, dam ti častno bedo.

Ne vem zakaj – toda te moje neprepričljive, uvele besede so ga obodrile. Mogoče je tudi sam iskal trenutek, da bi komurkoli pojasnil ta veličanstveni in čudni svet s katerim se je duševno zbližal.

Kot da, se je razveselil. »Pravzaprav,« — so govorile njegove oči. Še vedno je nihal; kazalo je, kot da je vloga prisiljenega pripovedovalca prevelika za njegovo lastno potrebo po odkritosti. Spet sem mu prigovarjal, ga vzpodbujal, vdal se je. Ne čutim potrebe, da bi navajal vse tiste zlomljene, napol izgovorjene fraze, ki so navadno uvod v pripoved vsakega duševno pretresenega človeka. Eli jih je natresel precej, preden se je dotaknil bistva stvari; tole mi je povedal:

»Pred dvema tednoma sem se zjutraj zbudil v tesnobnem stanju duha in telesa. K temu zadnje čase zame običajnemu stanju je bilo primešano nedojemljivo otožno pričakovanje.

Poleg tega sem imel občutek globokega slavnostnega prostora, ki je, dobesedno, neznano od kod pronical vame; ta prostor me je prevzel vsega, čeprav sem bil med štirimi stenami. Šel sem na ulico molče pogreznjen v opazovanje sončnih ulic in množice ljudi, ki so hiteli po svojih opravkih. Pri prvem križišču me je presenetil majhen cvetoč grič, ki je presekal pot kot nalašč na sredi kamnitega pločnika. Z največjim začudenjem (zato ker je to središče mesta) sem si ogledoval na njem stepno kamilico, marjetice in nizko zeleno travo. Tedaj je gospod, ki je šel pred menoj po istem pločniku, šel skozi grič, da, do pasu se je pogreznil vanj, in oddaljil se je, kot da ne bi hodil po zemlji, temveč kot da bi ga zakrila lahkotna nočna megla.

Ozrl sem se nazaj, Kester; mesto je dobivalo čudno podobo: hiše, ulice, obeski z uličnimi napisi, dimniki — vse je bilo narejeno iz tančice; v tej prosojnosti pa so ležale čudne pokrajine, ki so se s svojimi obrisi mešale z oglatostjo mestnih črt; na istem prostoru, kjer je mesto, je ležal popolnoma nov kraj. Se ti je že zgodilo, da se ti je za trenutek pokvaril vid? Gre za občutek, ko se vse, kar te obkroža, podvoji v očeh. To ti lahko vsaj malo pomaga, da bi se znal predstavljati moje vtise, samo s to razliko, da so predmeti, ki som jih gledal postali prosojni in videl sem, kako se zlivata in pronicata drug v drugega dva svetova, od katerih je bil, eden naše mesto, drugi svet pa je bil nekakšna cvetoča gričevnata stepa s sinjimi gorami na daljnem obzorju.

Bil bi neumen, če bi hotel, da doumeš iz mojega pripovedovanja, kako me je to pretreslo, kako me je uničilo do popolne togosti misli; pestra vrsta barv je utripala pred mojimi očmi, nebo je postalo skoraj temno od goste sinjine, medtem ko je prodoren potok svetlobe objemal vso zemljo. Zmeden sem hitel nazaj. Domov sem prišel po kamnitem pločniku široke ulice in po čudežno gosti travi, ki se je bleščala kot smaragd. Ko sem šel po stopnicah, sem videl spodaj v hišnikovi sobi, kako se popolnoma ista realna slika nadaljuje — bili so grmi, potok, ki je presekal ulico...

Ko je nastopil večer, se je začela dvojnost izgubljati; še nekaj časa sem razlikoval mestne ulice in poslopja od obrisov skrivnostnega obzorja, ki so vedno bolj bledeli in so nazadnje izginili na zahodu, ko je nočni mrak zagrnil mesto. Drugi dan sem se prebudil in sem si s čustvom nedopovedljive groze spet ogledoval drugi svet našega planeta Zemlje. Ni bilo več dvomov; skozi obrise mesta se je svetlikala ista čudna, prelepa pokrajina; le da sem jo lahko preučeval, ne da bi se dvignil iz postelje. Čez stepo se je vila široka pot, zamegljena od sinjega prahu; vodila je h goram in se je izgubljala v njihovi veličanstveni grmadi, polni vijoličastih senc. Neznani polgoli ljudje so hiteli v nepretrgani gruči po tej poti; bil je pravi živi potok; škripala so kolesa, karavane velblodov, naložene z neprecenljivim zakladom, so hodile in obračale glave proti skrivnostnemu amfiteatru gor; po poti so hiteli in vzpodbujali drug drugega temnopolti otroci, ženske nenavadne lepote in vojščaki s čudno opremo, ki so imeli zlate okraske v ušesih in na prsih. Podobno je bilo velikemu preseljevanju. Svetlikajoči se barvasti trak množice, zvoki glasbenih inštrumentov, škripanje koles, kriki velblodov in mul, živahen razgovor v nerazumljivem jeziku – vse to je delovalo name kot sončna svetloba na slepca, ki je nenadoma. spregledale.

Te množice ljudi pa so odhajale skozi naše mesto, skozi hiše in čudno je bilo videti, Kester, kako se skrbno oblečeni meščani, tramvaji in kočije srečujejo s tem potokom, se zlivajo z njim in razhajajo, ne da bi pustili drug na drugem sledove najmanjšega dotikanja. Tedaj sem opazil, da so obrazi temnopoltih ljudi, rokih in žensk – jasni kot Pomladni potok.

Ko je nastala tema, nisem več videl prividov, vendar sem vso noč, ne da bi se slekel, hodil po sobah. Kam gredo ti ljudje? – sem se spraševal. Namreč njihovo preseljevanje ni prenehalo prav do današnjega dne. Kester, iz dneva v dan vidim to živahno množico ljudi, ki gre čez široko stepo. –Nedvomno jih privlači dežela, ki leži za gorami.

Šel bom z njimi. Trdno sem se odločil. Zavidam jim zavoljo trdne gotovosti, ki leži na njihovih obrazih. Tam, kamor so namenjeni ti ljudje, morajo biti gotovo čudežne stvari, ki jih ni še nihče videi in dojel. Šel bom po stepni poti.«

Umolknil je. V tem trenutku je bil njegov obraz nenavaden.

Takrat sem začel verjeti, da vidi Eli nekaj, kar je navadnemu človeku nedosegljivo. Ni se pretvarjal. Zares me je pretreslo globoko vznemirjenje, s katerim je končal svojo pripoved. Poleg tega sem čutil potrebo, da takoj stečem h Hennikerju in skupaj z njim pretresem razne prednosti dobre bolnice.

Odšel sem in pustil Elija globoko zamišljenega. Nisem mu imel kaj reči, spraševanje pa bi ga lahko pripeljalo samo do novega vznemirjanja. Hennikerja nisem več našel doma, naveličal se je čakanja in je odšel. Toda drugi dan so morali Elijevi sorodniki objaviti v časopisju naslednje:

Iščemo Eliona Stara, srednje velikega, plavolasega, vljudnega mladega moškega, ima majhne roke in noge ter govori umirjeno in tiho; od doma je odšel z majhno potno torbo okoli enajste ure dopoldne. Tistemu, ki bi našel novo Starovo bivališče, je namenjena dobra nagrada.

—

V solidni gostilni so sedeli starejši ljudje, trgovci, dve gospodični, njuni materi in jaz. Hišni gospodar je prišel iz kabineta in rekel:

– Kester, se spomnite, kako je pred desetimi leti skrivnostno izginil mladenič Eliot Star in kako je zgodba vse razburila. Bil je vaš prijatelj.

– Spomnim se, sem rekel.

– Umrl je. Njegovi sorodniki so pred dnevi dobili o njegovi smrti policijsko potrdilo iz Ria de Janeira. Pri njem so našli dokumente, ki so lahko dokazali njegovo ime in vse drugo.

Vstal sem.

– Da... revež, je nadaljeval gospodar, — umrl je razcapan z zunanjostjo okorelega potepuha, če se lahko sodi po fotografiji, na katero ga je ujel policijski zdravnik. Umrl je v nekakšnem gostišču. Elijev oče je tistega zdravnika povabil k nam za velike denarje, da bi ga povprašal o sinovi usodi.

– Ležal je spokojno, je rekel Elijevemu očetu zdravnik, kazalo je, da spi. Na njegovem obrazu je bilo nekaj nedojemljivega – nasmeh. Še mrtev se je smehljal.

Sklonil sem glavo, da bi izkazal zadnjo svojemu mlademu tovarišu. »Smehljal se je.« Ali je pred smrtjo našel deželo, ki leži za gorami?

Prevedla Zlata Medic Vokač