Na valovih
se bleščijo
zrcalne kaplje.
Ponovno je vse.
Rišeš ceste,
od vekomaj se
na njih vse zgodi.
Ujeta v čas
se dotikam
nevidnih obzorij.
Karkoli še pride,
je poljub večnosti.
Mecen, ki izginja,
pripravlja pot,
da znova pride.
In navrže barv
v naročje noči.
VRVOHODEC
Zastrt čoln
časa zdrsne
po pejsažu
zrnčastih podob.
Nebo se topi.
Zeleno ni zeleno.
Vse je belo.
Od daleč je pika
in v sredini krog.
Črte ležijo
razmetane
zunaj prostora.
Strune pojejo
brez violine.
