PREGLED NEKATERIH PREVODOV, PROBLEM DRAME IN TEME »FAUST« PRI NAS

Nekaj širših povezav

Ves Prešernov krog je seveda dobro poznal Goetheja in je sproti spremljal, kar je bilo objavljeno. Pripadniki Prešernovega kroga in druge skupine ali posamezniki so Goetheja brali in se pri njih ponekod kaže Goethejev vpliv. Tudi pri nekaterih drugih pesnikih, npr. pri Koseskem, deloma pri Vrazu (le-ta se je celo poskusil v prevajanju), pri Levstiku in še pri kom. Niso pa tega velikega nemškega pesnika, pisatelja in dramatika v prvi polovici 19. stoletja kaj prida prevajali. Morda tiči vzrok v tem, ker v gimnazijah Goethe še ni bil obravnavan, kakor bi za takega književnika pričakovali. Vzroki so bili največkrat moralistične narave. Nekateri profesorji so imeli celo pomisleke in odklonilna stališča do Goethejevih literarnih del.

Ob Prešernu in njegovem krogu pa vemo tudi za ostro cenzuro in za jasen odmev nanjo. Takrat je bilo pod budnim očesom cenzure »prepovedano igrati celo Hamleta in Kralja Leara, medtem ko so smeli kazati Goetheja in Schillerja le v okrnjeni obliki…«¹

Nobena cenzura pa ni mogla posegati v individualno branje in v misli posameznikov ter posebnih skupin intelektualcev. Vemo, da je bil tudi Kopitar velik častilec Goetheja, čeprav je za Slovence priporočal drugačno, bolj »ljudsko» literaturo. Do kakšnih sporov in uporov je pri tem prišlo med njim in krogom slovenskih intelektualcev, ki je »štela za svojega tako Shakespeara kakor Goetheja«,² je znano.

Janez Nepomuk Primic, ki je bil še pod vplivom prosvetljenskih idealov in Herderjevih pozitivnih idej o Slovanih, je želel Slovence prosvetljevati; zlasti je svojo učbeniško in slovstveno dejavnost povečal, ko je l. 1812 zasedel stolico slovenskega jezika na graškem liceju. Lotil se je tudi prevajanja Klopstockovega Messiasa, Ossiana, Schillerjeve Pesmi o zvonu in Goethejevega Wertherja, a dela ni dokončal. Vendar je bil »prvi, ki je mislil na prevode teh del.« ³

Andrej Levičnik, sodelavec Čbelice, je sicer prevedel Goethejevega Erlköniga, a je leta ostal v rokopisu.

Valjavčev prevod Ifigenije na Tavridi sega že v petdeseta leta. V njegovih živalskih pesmih se kaže nekaj Goethejevih vplivov (Reinecke Fuchs).

Največ Goethejevih vplivov so pripisovali Stritarju. Zlasti njegov roman Zorin naj bi izrazito kazal Goethejev vzor. Toda Stritar je v romanu uporabil tudi nekatere svoje socialne, idejne in estetske prvine, tako da o prevelikem vplivu Goetheja na moremo govoriti. Bolj lahko pomislimo na Sofokleja, Rousseaua in Schopenhauerja. Nedvomno pa je Stritar dobro poznal Goetheja, tudi Fausta.

Celo pri Zorinu lahko pritrdimo tezi, da ga »prevzema zagon, ki sega za poglavitnimi eksistencialnimi problemi, ti problemi postajajo predmet njegove refleksije in so izvir pomembnih življenjskih odločitev, ki sestavljajo junakovo gibalno linijo…« ⁴

Zorina sicer bolj povezujemo z Goethejevim Wertherjem, vendar je tudi tam za junaka značilna iščoča misel, ki jo kdaj napaja obup, a tudi silna volja po spoznavanju in domišljijska razgibanost vse do prividov.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je vendarle pojavila ideja o prevajanju Fausta. Delo je namreč imelo v Nemčiji in drugod po Evropi že velik odmev, zlasti pa je bila že tudi tema prikazana zgodovinsko, tako da je postalo bolj znano, kaj so verzije in v katerih žanrih so se posamezni obdelovalci lotili te teme, tudi kako so osvetljevali lik Fausta.

Zanimivo je, da se prevoda Fausta ni lotil kateri od slovenskih književnikov, ampak klasični filolog Valentin Mandelc (1837 – 1872). Doma je bil iz Kranja in je prišel l. 1859 na gimnazijo v Varaždin kot suplent za grščino in latinščino.

Iz Mandelčeve biografije vemo, da je Fausta prebiral že v gimnazijskih letih. Sploh ga je zanimalo čtivo, ki ga v šoli niso obravnavali. Intenzivno se je lotil prevajanja Fausta v Varaždinu in delo mu je teklo razmeroma hitro. Prevod je končal, vendar je bil Mandelc preveč samokritičen in z njim ni bil zadovoljen, čeprav se je kasneje izkazalo, da je bil prevod dober in bi ob zorenju ter nekaterih popravkih pomenil lep dosežek slovenskega prevajalstva.

Ker je bil Levstik v tistih časih najbolj avtoritarna osebnost na področju književnosti, se je seveda Mandelc po razmišljanju, kje bi lahko objavil svoj prevod Fausta, predvsem pa tudi zato, ker je želel dobiti meritorno mnenje (Mandelčevo skromnost smo omenili), obrnil na Levstika.

V tej zvezi je zanimivo Mandelčevo pismo, kjer so takele navedbe: »… Poslovenil sem že predlanskim Goethejevega Fausta. Se ve, da le prvi del, ker za drugega bi bilo bolje, ko bi ga Göthe ne bil nikdar spisal, tak je v svoji celoti; ker posameznosti so pač tudi tam izvrstne. Zato še tudi nikdar nihče, kolikor je meni znano, ni tako zabredel, da bi bil prevajal drugi del na svoj jezik. Prvi del pa je, jaz vsaj sem tega prepričan in z mano že marsikdo, najmogočnejši cvet nemške poezije, skoraj bi rekel poezije sploh. In ker sem nadalje prepričan, da je tista bosa, ki trdi, da je izvirek specifično nemškega duha in odsev samo nemške poezije, temveč da je Göthe ravno v tem pokazal največjo genialnost, da je naslikal tragedijo človeškega duha sploh, zato se mi je zdelo vredno, in čim bolje sem več premišljeval, potrebno presaditi to cvetlico passifloro v slovenski vrt. Trud je bil velik. Celo delo je v rimah, to suši možgane. Prevod se je še dovolj posreči se izcimil, to je moje mnenje. Oni pa, ki so ga imeli v rokah, pa pravijo, da je prav dober. Tako Valjavec, Jenko, Stritar…

Dajte mi torej Vi svet, kaj bi počel. Mislil sem že na Matico, pa me moti dvoje: 1. Kdaj bo začela izdajati dela, 2. Kakšna dela bo izdajala. – Vi ste pri viru in bi mogli iz njega zajeti par odgovorov. Ali ima upanje delo kakor Faust, ki slovi po celi Evropi, ki je že samo na Francoskem doživelo nekoliko prevodov (zadnji od kneza Polygnaca), ki je navduševal najizvrstnejše slikarje Evropske, in ki je že tudi med Čehi in Rusi se udomačilo, ali ima upanje, prašam, da najde pri matici slovenski milost… In reči smem tudi, da bi to delo bilo na čast slovstvu; Nemci cenijo Fausta visoko; narod, ki si bo Fausta osvojil, ga bo imel za orožje proti njim: kakšin mora biti jezik, ki je premagal tako delo! Neizobražen gotovo ne! – To je sicer že staro kričanje, ki nam že vsim preseda, potrebno pa je vendar včasih, in tačas je treba, da imamo dobre argumente.« ⁵

Že iz odlomkov tega pisma vidimo, da je bil Mandelc zelo razgledan, razsoden intelektualec, da je dobro poznal domačo in tujo književnost in zlasti, da je znal naše slovstvene, družbene in politične razmere tudi kritično presojati. Kar je zapisal o Faustu, je izredno zrelo, brez samohvale in hudega patosa o tej literarni stvaritvi.

Zelo pravilna je ocena s pravim vrednotenjem, da sta tema in lik Fausta več kakor pa samo tipično nemška. Drugi del Fausta je Mandelc ocenil hudo kritično, čeprav mu tudi priznava kakovosti. Toda pri tem Mandelc ni edini; že pred njim, zlasti pa po njem – vse do današnjih časov – so imeli popolnoma ali delno negativne sodbe o Faustu II mnogi literarni zgodovinarji in kritiki.

Danes vemo, da ima tudi drugi del Fausta veliko literarno vrednost, da je glede domišljije in filozofske ter literarne moči izjemno bogat, čeprav veliko težje umljiv kot prvi del. Seveda je tudi za prevajanje izredno trd oreh, za odrsko postavitev ravno tako ali pa še bolj. Toda na odru ima režiser več svobode, kot pa jo ima prevajalec. Zato smo lahko Slovenci veseli, da smo dobili tudi besedilo drugega dela.

Usoda Mandelčevega prevoda Fausta v slovenščino (prevedenega prvega dela) pa je bila žalostna.

Levstik je kot purist in tudi sicer kot avtoritarni razsojevalec Mandelčev prevod najprej dolgo pustil ob strani, loteval se ga je polagoma in z ne preveč tenkim občutkom.

Jeseni 1864 je odšel Mandelc službovat v Karlovac, Levstik pa je bil preveč zaposlen s časnikarstvom, z delom za slovensko-nemški slovar, pri ustanavljanju Dramatičnega društva v Ljubljani (1867), Slovenskega naroda v Mariboru (1868) in še pri drugih opravkih. ⁶

Mandelc, ki mu je Levstik rokopis Fausta vrnil, je pilil delo dalje in je mislil, da ga bo lahko izdal pri Dramatičnem društvu. Le-to je prosilo Stritarja, naj bi delo pregledal, a ta je prošnjo zavrnil. ⁷ Kljub temu je kazalo, da bo Dramatično društvo le objavilo Mandelčev prevod Fausta, vendar ga je Levstik hotel korigirati. Ker sam zaradi prezaposlenosti tega ni zmogel, je zaupal nalogo Josipu Cimpermanu. Ta se je dela res lotil, toda bil je počasen in tudi ni imel pravega pesniškega daru. Zraven tega je bil pod velikim Levstikovim vplivom, zato je slovenjenje opravljal z neživljenjskimi skovankami, ki naj bi imele več slovanskega duha. To je seveda besedilo skvarilo, Mandelc je imel vendarle večji posluh za slovenščino in več pesniškega daru kot Cimperman. Le-ta dela tudi ni končal. Tako je Mandelčev rokopis obležal. Bil je – za tiste čase dober prevod imenitnega svetovnega literarnega dela v slovenščino. Imamo pa samo rokopis, čeprav je izdajo v tisku napovedal Slovenski narod že 26. 8. 1876. ⁸

Seveda Mandelc tudi ni docela dovršil prvega dela Fausta, namreč, da bi bila to zaokrožena končana celota. Imel pa je vendarle rokopis, ki bi omogočil celotno izdajo, ko ne bi bilo toliko zapletljajev v takratni slovenski literarni in kulturniški srenji. Levstikov krčeviti značaj, tudi njegova samovolja, predvsem pa njegova prezaposlenost in pa zlasti kulturne ter politične razmere na Slovenskem, ki niso bile naklonjene genialnim novostim, vse to je povzročilo, da Mandelčev prevod Fausta I ni izšel.

Za ilustracijo dveh različno nadarjenih in sposobnih prevajalcev in za ilustracijo zmožnosti slovenskega jezika takrat, hkrati za okornosti »reform« pa vendarle navedimo tudi tod nekaj verzov in jih primerjajmo z verzi iz Prafausta in z Goethejevim Faustom I. del ter z novejšimi prevodi v slovenščino.

Krakar je navedel samo Mandelčeve in Cimpermanove verze. ⁹

Mandelc:

Študiral sem filosofijo,
Pravdárenje in medicino,
Tud’ žalibog teologijo,
Hlepeč razgnati dušno tmino.
Poparjen vidim siromak,
Da tak sem kot poprej bedak!

Cimperman:

Modrstvo oh! proučil vžé,
Pravdarstvo sem, zdravilstvo jaz,
Ter, žal! i belil si lase
Do dobra z bogoznanstvom lep čas.
Neumnik bori, kaj imam o tem!
Baš toli kakor nekaj vém!

Anton Funtek se je dokaj zvesto držal izvirnika, zlasti kar zadeva ritem, metrum in rime; t.i. knitelvers je upošteval kar se da, vendar so za vsakega prevajalca prav tu težave. Funtkov jezik po svoje zrcali žlahtno jezikovno tradicijo naše proze in poezije 19. stoletja. Levstik, Jenko (zlasti s satirami), Valjavec in Trdina pozvanjajo v Funtkovem jeziku. Arhaizmi se ponekod prilegajo Faustu, včasih pa vendarle motijo, saj nekateri zazvenijo preveč ljudsko.

Nekaj čitalniškega sloga v besedišču in v strukturah povedi je npr. v tehle povedih iz scene Študijska soba:

Ne, ne, hudič je samopaš
in ne stori za božjo hvalo,
kar morda v prid bi bilo naš.
Izreci točno svoj pogoj;
tak sluga spravi dom v nevarnost koj… ¹⁰

Vodušek (v mariborski izdaji Faustova študijska soba) piše: Ne, ne! Vem, da je zlodej egoist
in da ne bo za prazno ceno
se ubadal drugemu v korist.
Oznani hitro svoj pogoj!
Ni varno biti prezaupljiv s teboj!

Izvirnik (scena Studierzimmer) pa je takle:

Nein, nein! der Teufel ist ein Egoist
Und tut nicht leicht um Gottes willen,
Was einem andern nützlich ist.
Sprich die Bedingung deutlich aus!
Ein solcher Diener bringt Gefahr ins Haus.

Vidimo, da je Funtkov prevod ustrezno razgiban in da se drži izvirnika, je točnejši, boljši. Vsestransko posrečeno pa zvenijo verzi govora gledališkega ravnatelja v Predigri na gledališču (tako je Funtek prevedel naslov Vorspiel auf der Theaterbühne), vendar pride do veljave satirična ost proti pretiranemu razkošju (v vseh časih), pravzaprav proti zlorabi »rekvizitov« na odru in sploh zoper spektakelsko pretiravanje. Nekateri režiserji so se resnično (preveč) držali takih direktorjevih navodil, v katerih je tudi Goethejevo svarilo, je njegova ironija, a tudi želja, da bi napravila drama vtis. Takole govori direktor:

… Saj veš, na naših odrih rabi
vsakdo, karkoli je voljan;
zato razgledov mi ta dan
ne ščedi, strojev mi ne zabi,
nebeško véliko in malo luč,
zvezdé po volji sipaj prosti;
vodé in ognja, skal je dosti,
zverin dovolj in ptičjih gruč…

Arhaično ljudsko zvenijo gornji Funtkovi verzi v prevodu, čeprav moramo tudi zanje reči, da so glede na izvirnik ustrezno razgibani in tekoči.

Voduškov prevod je svobodnejši, Funtkov slikovitejši.

Vodušek:

Veš, da pri nas že s čimer bodi
vsak skuša, da napravi vtis;
zato ne zametuj kulis,
vrtečih stropov in ogrodij!
Razsipaj zvezde za menjavo scen
in sonce in pa luno ukradi;
ne manjka ptičev in zverjadi,
plamenov, vode, divjih sten…

Poglejmo si še izvirnik:

Ihr wißt, auf unsern deutschen Bühnen
Probiert ein jeder, was er mag;
Drum schonet mir an diesem Tag
Prospekte nicht und nicht Maschinen!
Gebraucht das groß und kleine Himmelslicht,
Die Sterne dürfet ihr verschwenden,
An Wasser, Feuer, Felsenwänden,
An Tier und Vögeln fehlt es nicht…

Pandurjeva mariborska inscenacija kot da je sledila tem verzom. Anton Funtek govori v Uvodu svojega prevoda Fausta (temu Uvodu je dal Funtek podnaslov Pripovedka o Faustu) o Valpurgini noči, da »prihaja slovenskemu čitatelju nehote na misel Kresna noč v Trdinovih bajkah.«

Sicer pa omenja Funtek v svojem Uvodu tudi še nekaj širših povezav v zvezi s temo (pripovedko o Faustu). Iz svojih pripomb izpeljuje dokaz, da so pripovedke o hudiču in o pogodbi z njim zelo stare, tudi pri poljskem Faustu, panu Twardowskem, plemiču iz 16. stoletja. Gre za zgodbo, ki sta jo obdelala Kraszewski in Vrchlický. Tudi pri Malorusih je bila razširjena zgodba o posebni povezavi s hudičem, ki vsaj od daleč spominja na faustovsko zgodbo, čeprav je v maloruski zgodbi bolj čutiti pravljice o caričnah in služabnikih.

Pripovedka, ki nanjo opozarja Funtek in ki so jo poznali na Tolminskem (zlasti v Drežnici), govori o zvezi s hudiči, v katero je bil primoran reven študent. Ima nekaj skupnih prvin z motivi Fausta, vsaj to, da obstajata v povezavi s hudičem nuja in nevarnost. Vendar ima ta zgodba tudi domače zgodovinske pripovedne povezave.

Če primerjamo Mandelca in Cimpermana, nedvomno kaže primerjava veliko večjo pesniško nadarjenost in dosti boljše jezikovno znanje pri Mandelcu. Pesniška okornost in bolni purizem, ki vodita celo v jezikovne smešnosti in neokusnosti, se vidita pri Cimpermanovem prevodu.

Boljši, seveda že bliže sodobnemu jeziku, je Funtkov prevod. Funtek kaže na nekaterih mestih tudi kar precej pesniškega daru. Ponekod pa mu zmanjka pesniške moči, včasih je predomač. Voduškov prevod je sicer sodoben, kdaj malo okoren, nekatere izraze že čutimo kot arhaizme. Vendar to pri Faustu še nekako prenesemo.

Levstik, ki je zagrešil nekatera jezikovna čudaštva v slovenščini, pa je vsekakor zelo cenil Goethejevo poezijo. Vplivi te poezije se kažejo v Levstikovih pesmih v več prvinah. Celo svoji satirični pesnitvi Ježa na Parnas je napisal Uvod, »ki razodeva vpliv izraznih in vsebinskih elementov Goethejevega Posvečenja (Zueignung).« ¹¹ Gre seveda za verze Posvetila pred začetkom celotne drame Faust.

Funtkov prevod imamo lahko v smislu jezikovne in pesniške dojemljivosti Fausta v duhu takratne slovenščine za uspešen. Funtek pa seveda nasploh ni bil človek velike pesniške moči. Gotovo pa je tako ogromno delo zmogel z velikim trudom in s poznavanjem nekaterih prevodov in poskusov prevodov Fausta pri nas. Seznanjen pa je bil tudi že z nekaterimi študijami o Faustu in z nekaj prevodi pri drugih narodih. Srbi so že imeli natisnjen prevod pred nami. Funtkovo knjižno izdajo Fausta I je kritika navdušeno sprejela.

Glede vpliva Goethejeve drame Faust pri nas je zlasti zanimiva Mencingerjeva Bajka za starce, ki jo je avtor objavil pod naslovom Abadon v Ljubljanskem zvonu l. 1893. Vendar so v Mencingerjevem delu zlasti v časih po drugi svetovni vojni preveč (ali samo) poudarjali tiste družbene prvine v Abadonu, ki so nekakšna kritika socialnih razmer.

Poudarjanje takih prvin poznamo tudi pri Faustu, zlasti v njegovem drugem delu.

Mencingerjev Abadon je gotovo nekakšna kritika izsušene, popačene, vsiljive in zato nevarne scientistične miselnosti, vsemogočnosti »tehničnega« kombiniranja človekovega intelekta in njegove vključenosti v družbo. Zato se je Mencinger umaknil v magične sile domišljije, ki jo napaja tudi bajeslovni svet. Analiza družbenega življenja postane s tem slikovitejša in bolj poglobljena, čeprav težje umljiva. Ne gre pa za take poenostavitve: »…V tem delu Mencinger v slovenskem življenju dobro razpoznava uveljavljanje novih družbenih sil, ki iščejo izhode iz družbene stiske v socializmu…« ¹²

Ne samo zaradi časa, ko je bilo to zapisano, tudi sicer je poudarek na besedi socializem pretiran. Potrebni so poudarki še na drugih sestavinah Mencingerjevega Abadona in Goethejevega Fausta. Potrebno je večstransko razmišljanje. Hkrati táko, ki pripelje do spoznanja, da je v Faustu in pri Goetheju dosti prvin idej, ki res izhajajo iz življenjskih izkušenj Goetheja in njegove dobe, a pri tem ne gre prezreti vplivov poznavanja književnosti, filozofije in različnih naravoslovnih znanosti. Vsekakor pa je tudi res, da si ni dobro »Goetheja prisvojiti samo za idealistično filozofijo…« ¹³

Jože Pogačnik je pravilno posvaril, da Mencingerjevega Abadona ne smemo preprosto povezovati z Goethejevim Faustom. Namreč samo zaradi tega, ker gre za sklenitev zveze s hudičem. ¹⁴

V Abadonu pa je zli duh v taki vlogi, se pravi, v simboličnem smislu v vlogi pomoči in rezoniranja, gotovo prvina, ki poveže pripoved z evropsko in orientalsko tradicijo. O tem ni dvoma.

Dejstvo je, da je Samorad v Abadonu videl svet iz vročice in je v prividih analiziral mnoga dogajanja, bodisi s slikovitimi prizori ali s komentarji (zlasti gre za pisateljeve komentarje), in tudi to povezuje Abadona z evropsko in svetovno literaturo.

Poleg poglavitnih del, Fausta in Don Kihota, je gotovo še Hamlet vreden primerjave. Če rečemo, da gre tudi pri don Kihotu za fantazije, ki so nekakšne blodnje, bi lahko rekli tudi o Hamletu, da je njegovo silno čustvovanje in razmišljanje vsaj mestoma na meji blodnosti.

Ali lahko brez zamaknjenosti, brez skrajno intenzivne misli sploh povemo kaj o najglobljih vzgibih (plemenitih ali podlih) v človeku za vse, kar počne? Svet je bolj kompliciran, kot to kaže »realnost«. Skrite stvari so registrirane v globinah ali zametene v površni igri življenja. Teatrum mundi je znan pojem in ga lahko razlagamo na različne načine. Tudi po donkihotsko, faustovsko, abadonsko ali huxlyjevsko. Inventivno je Pogačnik zapisal, da je v Abadonu treba videti tudi nekaj stičnosti z Orwellom, zlasti pa s Huxleyjem. Seveda gre za druge časovne okvire in za drugačne slogovne prijeme.

Toda zakaj je tudi Faust vedno aktualen?

Faustove umetno povzročene blodnje razkrijejo marsikaj – konkretno in simbolno. Iz videnj se vrača Faust v resničnost in tam ukrepa. Toda vedno znova potrebuje hudiča in njegovo nadnaravno moč, da lahko doseže, česar s svojimi močmi ne bi mogel doseči. To vidimo v prvem delu Fausta in še izraziteje v drugem delu. Lahko rečemo, da se tako kaže samo slabost dobe in Goetheja v nekem odmaknjenem, še ne tako razvitem svetu. Ali pa gre Faustu res za to, da bi spoznal zadnje stvari, ker jih takrat še ni bilo mogoče spoznati? Faust si želi spoznanj v naveličanosti, obupu, a tudi v iščočih in premišljenih dejanjih. Že na začetku pa, ko kliče zemeljskega duha in ko se ta res pojavi ter z ironijo pahne Fausta v še večji obup, je jasno, da noben čas ne bo prinesel poglavitnih ali celo dokončnih odgovorov. V študijski sobi Faust še govori, da bi rad spoznal to, »kar drži svet v notranjosti skupaj…« Se pravi, spoznal bi rad več, kar največ. Tudi na koncu drame pove, da je prišel do nekega spoznanja, nadzemeljska bitja mu to zapojejo in povedo ter prikažejo. Zadnja Faustova resnica in resnica sveta pa to najbrž ni.

Prividi ostanejo zato, da se ve, kako je le z zamaknjenostjo v onostranstvo in z domišljijo možno dobiti upanje in potrditev, da je neko spoznanje prišlo in se zdi, da je pravilno. Ali je dokončno, absolutno, tega drama Faust ne razreši. Vendar pa odpira neko možnost; ob vsem pa se v prividu prikaže tudi Marjetka, simbol čistosti, ljubezni. Tudi v tem je simbolnost spoznanja nečesa lepega in vrednega, odrešujočega.

Med Faustom in Abadonom je seveda bistvena razlika. Tudi na to nas utemeljeno opozarja Jože Pogačnik.

Res vidimo, da je skepsa pri Abadonu večja, saj je bil Mencinger bliže tistemu, kar je povzročila industrijska doba v človeku in zunaj njega. Zato ne gre delati poenostavljenih primerjav.

Vendar je v obeh delih nekaj prvin, ki pa jih vendarle lahko vsaj delno primerjamo. Morda prizore, ko pride pri obeh glavnih »junakih« in pri spremljevalnih silah (v Abadonu je to v nekem smislu pisatelj) do kritične zavrnitve bolne sle po znanju iz knjig, ko se pojavijo misli o zmedi, ki lahko nastane zaradi tega v človekovi glavi, zlasti če manjka lastnih misli ob kritičnem, poglobljenem opazovanju. To najdemo različno slogovno izraženo in v različnih proporcih, zlasti pa v različnih aktualizacijah v obeh delih. Prav tako v Don Kihotu, čeprav sta tam čas in slog bistveno drugačna. Vendar gre v vseh treh delih za kvaren vpliv zmedene, nemočne izobrazbe, tudi modnih tokov znanih misli. To je zlasti v Faustu in Abadonu najti na več mestih. Don Kihot se manj zaveda tega, je večji idealist, slikovito ga korigira zdrava pamet Sanča Panse. V obeh prvih delih je hudič rezoner, zvodnik, cinik, a junaka ostaneta tudi pri svojih mislih, takih, ki so vezane na realni svet, na intenzivno iskanje v njem in še naprej v sebi. Ob tem pa zaznamo eksplicitne sodbe, ki so filozofija. Tudi veliko prerokb je pri tem, ne da bi šlo za preroško držo.

Nekatere misli v Abadonu Pogačnik tudi povezuje s podobnimi Nietzschejevimi mislimi. To lahko storimo prav tako pri Faustu. Ne gre samo za pojem nadčloveka (ki ga mnogi napačno interpretirajo), temveč za intenzivno, globoko preobrazbo umevanja sveta in iz tega izhajajočo napoved, da je neki svet mimo in da prihaja novi. Veliko tega se je že uresničilo ali se uresničuje. Umetnost je gotovo sečišče vedno novih doživljanj, ob njih pa eksplicitnih ali implicitnih napovedi, ne da bi bile te nezmotljive in ne da bi razrešile vsa dognanja in vse slutnje.

Moderni čas je prinesel nova dogajanja, nove analize v znanosti in umetnosti, s tem pa tudi nove slutnje. V slednjih so ponekod izražena najbolj eksaktna videnja nove realnosti in spreminjanja človeka v njegovih doživljanjih sveta.

Tudi če se kdo s kako primerjavo ne strinja docela, dobi pri tem vsaj miselne pobude, nemalokrat nove detajle gledanja na kako umetnino ali na več umetnin. Dostikrat pa gre za odkritja in odpiranja novih razsežnosti človeškega duha.

Tudi A. Slodnjak pravi, da je Mencinger oblikoval sprva svojega Abadona »močno po zgledu Goethejevega Fausta ter dal Abadonu več mefistofelskih, Samoradu pa faustovskih potez.« ¹⁵

Slodnjak tudi opozarja na to, da so mnogi bralci in kritiki menili, da gre pri demonu (Abadonu) za destrukturne poteze, ki naj vodijo v pesimizem.

Abadon je zli duh, simbolično se to ujema z Mefistom: tudi to, da ima ostre, cinične prvine neusmiljenega razgaljanja; a vendar oznanja kdaj ravno s tem, še bolj ko navaja Samorada, ki ga nekateri primerjajo s Faustom, k miselni aktivnosti, k sprotnemu (v konkretnih dejanjih) in načelnemu (s filozofsko mislijo prežetemu) vrednotenju sveta, človekovih potez in dejanj. Tudi Samoradova početja so v bistvu iskanje vrednot, so padci in vzponi. Gotovo lahko najdemo nekaj podobnosti s Faustom. A tu so še pisatelj in njegovi vložki, ki Samoradovo vročičnost, njegove fantazmagorije in Abadonovo nadnaravno moč, njegov čarovni vpliv na fiktivno zgodbo o Samoradu spremljajo s prefinjenimi in poglobljenimi razmišljanji, vrednotenji. Ves Abadon pa sega bolj očitno v sodobno družbo, tudi ko zli duh (Abadon) cinično obsoja samega Samorada in družbo, ki ga obdaja, s tem pa še občestvo. Cinični Abadon »ne vidi in ne priznava nobene rešitve ne za posameznika, ne za družbo, medtem ko Mencinger veruje v rešilno moč človeške vesti in aktivnega idealizma…« ¹⁶

Kar je zapisal pisatelj na koncu Abadona o knjigah, so ostre, vedno aktualne misli. Kaj je namreč s knjigami, ki »parajo človečanske rane, ne da bi jih celile, in katere podirajo naše ideale in nazore ter stare temelje človeške zadruge, ne vedoč, kaj naj zgrade na razvalinah – sploh vse mnogovrstne izrodke kipečih možganov in negodnega slavohlepja našega nervoznega veka…«

Zato vsebujejo te misli v Abadonu modrost, opomin, skepso in upanje:

»Vse te knjige je zaklenil v velik zaboj in je na pokrov zapisal vzklik iz svetega Avguština v zapovedi: ‘Surgunt indocti et caelum rapiunt; et nos cum doctrinis nostris sine corde, ecce, ubi volutamur?’«¹⁷

Slodnjak opozarja na to, da je Mencinger nekoliko prilagodil citat sv. Avguština in da je verjetno, da si je Mencinger ta nepopolni citat takole slovenil! ‘Neuki vstajajo in si osvajajo nebesa; glej, kje pa se valjamo mi z našo brezsrčno znanostjo?’«¹⁸

Nekaj daljnih paralel torej lahko ugotovimo, čeprav gre za slogovno raznovrstne tipe in za različne tehnike. Ni pa dvoma, da smo Mencingerjevega Abadona dolga desetletja premalo cenili in upoštevali kot izvrstno delo. Zasluži si primerjave z nekaterimi svetovnimi literarnimi stvaritvami. In to je strokovno, inventivno storil Jože Pogačnik.

Prva uprizoritev drame Faust I pri nas je bila l. 1908 v Drami SNG (prevod Anton Funtek, režija D. Dragutinovič). Imela je velik uspeh.

V nekoliko spremenjenem (izboljšanem) Funtkovem prevodu so Fausta I uprizorili l. 1929/30 v Drami SNG v Ljubljani. Režiral ga je Anton Šest, glavne vloge pa so dobili »takratni prvaki slovenskega gledališča Levar, Milan Skrbinšek in Nablocka.« ¹⁹

Nanovo je prevedel Fausta I l. 1955 Božo Vodušek. Sam je tudi napisal opombe, medtem ko je Uvod, kot smo že navedli, napisal Josip Vidmar.

Svojevrstno odrsko podobo Voduškovemu prevodu Fausta je dalo Eksperimentalno gledališče v Ljubljani v sezoni 1958/59. ²⁰ Režiser je bil B. Baranovič.

Slovensko narodno gledališče v Mariboru je v režiji Tomaža Pandurja izvedlo celotno dramo Faust leta 1990. Besedilo je prevedla Erika Vouk. O uprizoritvi smo v knjigi delno že pisali.

Mariborska predstava je bila svojevrsten eksperiment s Faustom. Šlo je za kombinacijo skoraj vseh gledaliških prvin, se pravi, za igro igralcev in za govorjeno besedilo, za svojevrsten balet, za glasbene in druge zvočne učinke ter za spekter svetlobnih učinkov. Vse je pričaralo fantastičnost, kakršne pri nas in verjetno tudi drugod Faust še ni doživel. To je bila prava odrska industrija, bil je velespektakel, kjer si je bilo treba poetičnost izluščiti iz posameznih detajlov. Poznavanje dramskega besedila je pri mnogih gledalcih vodilo do novih premislekov, pri posameznikih do nekaterih pomislekov. Posebej izpostavljeni, poudarjeni liki (kostumi, maske, gibanje in dialogi) so kljub temu ustvarili mozaično pisano celoto. Uspeh doma in v tujini (zlasti v latinski Ameriki) je bil po obisku in po vtisih pri gledalcih velik. Zaradi novosti in poguma so mnogi kritiki ta eksperiment hvalili. Tehtnih odklonilnih kritik je bilo sicer nekaj, toda prevladovalo je navdušenje. Moderna tehnika pač daje možnosti za pašo oči in burjenje domišljije. Slog prikazovanja in doživljanja sveta je v današnjem času skoraj na vseh področjih tak. Snov o Faustu pa ponuja od nekdaj spektakel. Obstajajo pa še drugačna doživljanja Fausta. To kažejo mnogi zapisi, tudi Goethejevi in svarila tam.

Odlomki iz prvega in drugega dela Fausta so izšli v dveh ločenih, lepo opremljenih knjigah z lepim, preglednim tiskom in s kratko opisano vsebino izpuščenih sestavin pri Založbi Mladinska knjiga v Ljubljani leta 1996. Prvi del je v Voduškovem prevodu. Iz njega so izbrani odlomki; spremna beseda in opombe so tudi Voduškov prispevek. Drugi del je prevedla in zanj napravila izbor, povzela vsebino izpuščenih delov ter napisala za to opombe Erika Vouk. Spremno besedo je tehtno napisala Irena Samide.

Takšne izdaje so seveda dobrodošle za šolajočo se in za študirajočo mladino, a tudi za odraslega izobraženca, pač za književnost navdušenega človeka. Zlasti tako obsežno delo, kot je Goethejev Faust, je postalo s tem dostopno širšemu krogu bralcev. Branje celotnih obsežnih dram nekatere (zlasti mlade) ljudi utruja, odbija, skrajšane in pregledne izdaje mnoge prej in bolj pritegnejo. Odlomkov besedil pa mora biti toliko, da si vsakdo lahko ustvari vtis in sodbo o tematiki, o slogu pisanja, o vsebinski, idejni in estetski vrednosti celote.

Vprašanje izbire odlomkov pa ostane. Prepuščeno je dobremu poznavanju celotnega dela, presoji odlomkov z bistvenimi sestavinami vsebine in literarne moči. Vse to namreč lahko vzbudi pri bralcu potrebo po branju celotnega dela ali po obisku uprizoritve na odru. Ker pa gre pri Faustu za vire v davni literaturi različnih vrst in kakovosti, za vire davnih misli in njih nenehno obstajanje in niansiranje, ker gre za velik del duhovne kulture, zlasti v našem širšem prostoru, je seveda za vsakega, zlasti za humanistično podkovanega izobraženca, dragoceno poznavanje celotnega Fausta. Gotovo tudi zato, ker je sprožil in še sproža toliko vplivov na književnost in na umetnost nasploh. Branje knjige in gledanje uprizoritve sta seveda dve doživljanji, pri nekom dopolnjujoči se, pri drugem vsaksebi.

Za predstavo Goethejevega Fausta v Ljubljani v sezoni 1929 – 1930 je zelo pomembna Koblarjeva kritika. Izšla je tudi v obsežni knjigi tega našega odličnega poznavalca gledališča. ²¹ V tej kritiki so tako bistvene sestavine, da mnoge od njih veljajo tudi kot načelne ugotovitve in kot opozorila na problematičnost odrske postavitve Fausta nasploh. Takole pravi Koblar o ljubljanski uprizoritvi:

»… Toda dogodek je šel mimo, delo ni stopilo z odra in med gledalce in zdelo se je, kakor bi se tiščalo odrskega ogrodja in klicalo nazaj v knjigo… Nekaj je v tem, da živi ‘Faust’ v nas v svoji tradicionalni literarni grandioznosti in nismo nikoli dovolj razmišljali o njegovi odrski uporabnosti…« ²²

To se ni dogajalo samo nam in tudi ne šele ob naši takratni uprizoritvi. V davnih igralskih skupinah, ki so uprizarjale odrsko priredbo »Fausta« po drami (igri), ki jo je spisal Chr. Marlowe, po lutkovnih in drugih predstavah pa je seveda živel Faust zelo pisano. Prikazovali so ga tuzemsko dinamično ali mistično (čarodejsko) očarljivo. Bil je tudi veliko krajši.

Ko je Goethe končal svojo dramo Faust I, je bil glede odrske uprizoritve skeptičen. Znano je, da se ni udeležil prve predstave v Weimarju. Poznamo tudi njegove zapise, da je drama odrsko neučinkovita, da je torej bolj bralna drama.

Seveda so različne uprizoritve tega dela dostikrat ovrgle takšno mnenje. Problematičnost predstav z individualnimi zmogljivostmi režiserjev in igralcev pa je vedno obstajala in bo obstajala še naprej. To poznamo zdaj še zlasti pri nas po Pandurjevi predstavi.

Preveč omlednih predstav Faust ne dopušča. V knjigo se vračajoči Faust je odrski nesporazum. V knjigi živeči Faust je monumentalno branje z velikimi literarnimi kakovostmi, ki zelo aktivirajo misli in predstave o življenju in zadovoljujejo bralca filozofsko ter estetsko.

France Koblar je nadalje očital ljubljanski uprizoritvi, da »odrsko pojmovanje našega ‘Fausta’ ni monumentalno, pač pa nejasno, neodločno med pesniškim in igralskim principom…« ²³

Nekako veseli ali samokritični bi lahko bili Pandurjevi privrženci ob temle Koblarjevem odlomku kritike: »… Režiser je tedaj vso romantično in slovstveno stran igre prenesel v muzikalni odrski element. Toda prav zato, ker je prikazovanje na odru samem premalo romantično, ali še bolje, premalo dinamično, postane ta muzika bolj estetski atribut kot pa element uprizoritve…« ²⁴

Koblar s pojmom »romantičnost« seveda ni mislil na sentimentalnost, ampak na burno dogajanje v človeku, ki se zrcali tudi navzven, kadar gre za odrsko uprizoritev. To seveda ni kričanje in skakanje vsevprek in pobliskovanje ter hrup vseh vrst, ampak vešča dinamika v besedi, tonu, sliki in gibanju, kar vse poudarja ustrezna čustva, dogajanja in značilne misli.

Zato Koblar ni bil zadovoljen s posameznimi igralci. Za Fausta J. Levarja meni, da »napora svoje vloge ne vzdrži do konca.« Marjetka M. Nablocke pa da »je bila pri prvi predstavi nemogoča. Pojmovati Marjetico realistično, ni ne v težnjah današnjega časa, ne v smislu Goethejevem…« ²⁵

O Mefistu M. Skrbinška pravi, da »ne kaže jasno in dosledno izvedenih potez…« ²⁶ Nekaj pohval za vse pa Koblar najde.

Hvali recitativ angelov v Prologu v nebesih, glas C. Debevca kot zemeljskega duha, manj glas istega igralca kot glas Gospodov. O Wagnerju F. Lipaha pa pravi, da je res humanistično-baročna figura, samozadovoljni šolski lažiučenjakar… ²⁷

Zelo tehtna je Koblarjeva misel, da ima pesnikova (Goethejeva – op. M. K.) drama v prizoru Auerbachova klet »na več mestih važne poudarke«, a je prizor »precej razmazan«, da je pesnikova beseda mestoma preveč zabrisana. ²⁸

Koblar sicer pristavi na koncu svoje ne preveč ugodne kritike, da je predstava »na dovolj dostojni višini«, vendar »se je bati, da se ne poslabša, ko bodo moči igralcev bolj in bolj z drugimi deli obtežene«; zdi se mu pa, da se je tega bati zlasti zato, ker je »notranja struktura uprizoritve premalo trdna…« ²⁹

To Koblarjevo dokaj obsežno in kljub temu dovolj zgoščeno, nekatere bistvene probleme odrske postavitve Fausta zajemajočo kritiko, lahko ovrednotimo večstransko: pove nekaj, kar osvetli dramo v knjižni obliki, njene odrske možnosti v primerjavi z besedilom, hkrati pa tudi pove nekaj o konkretni uprizoritvi. To je vsekakor pomembno za kulturno obzorje vsakogar, kdor se ukvarja s Faustom kot besedilom in Faustom kot živo igro. Zlasti, če išče kar največ razmerij, a se ne oddalji od nekaterih pomembnih sestavin te monumentalne drame duha in materije, posameznika in skupin pa občestva.

¹Zgodovina slovenskega slovstva II. Romantika in realizem I. Uredil Lino Legiša. Slovenska matica 1959, str. 8.
²Prav tam, str. 17.
³Prav tam, str. 37.
⁴Znameniti Slovenci. Josip Stritar. Napisal Jože Pogačnik. Ljubljana. Partizanska knjiga 1985, str. 126.
⁵Odlomki so iz pisma, ki ga v celoti (do mesta, do koder je ohranjeno v Levstikovi zapuščini v NUK v Ljubljani, Ms 491, ovoj 21) citira Lojze Krakar v svoji knjigi Goethe pri Slovencih. Ljubljana. Državna založba Slovenije 1972, str. 145 in dalje.
⁶Lojze Krakar, gl. 120, str. 150.
⁷Prav tam, str. 151. Krakarja in še nekatere druge avtorje, ki so pisali o tej temi, je v članku Goethes Faust in slowenischen Übertragungen objavil tudi Anton Janko v zborniku Simpozijum o J. V. Geteu, Novi Sad 1983 (str. 77-93).
⁸Prav tam, str. 152.
⁹Prav tam, str. 157.
¹⁰Funtkovi verzi so iz knjige Faust. Spisal W. Goethe. Tragedije prvi del. Poslovenil Anton Funtek. V Ljubljani, 1908. Natisnili J. Blasnika nasledniki v Ljubljani. Voduškovi verzi so iz mariborske izdaje obeh delov Fausta.
¹¹Anton Slodnjak: Slovensko slovstvo. Ljubljana. Mladinska knjiga 1968, str. 164.
¹²Stanko Janež: Zgodovina slovenske književnosti. Maribor. Založba Obzorja 1957, str. 310.
¹³Walther Victor: Predgovor v knjigi Über Johann Wolfgang Goethe. Ein Lesenbuch für unsere Zeit. Weimar. Volksverlag 1968, str. 75.
¹⁴Jože Pogačnik: Spremna beseda v knjigi Janeza Mencingerja Abadon. Bajka za starce. Pripoveduje Nejaz Nemcigren. Ljubljana. Mladinska knjiga 1986, str. 329 - 375.
¹⁴Anton Slodnjak: Slovensko slovstvo. Ljubljana. Mladinska knjiga 1968, str. 258.
¹⁶Prav tam, str. 258.
¹⁷Janez Mencinger: Abadon. Ljubljana. Mladinska knjiga 1986, str. 325.
¹⁸Gl. 130, str. 259.
¹⁹Lojze Krakar: Goethe pri Slovencih. Ljubljana. DZS 1972, str. 173.
²⁰Prav tam, str. 177.
²¹France Koblar: Dvajset let Slovenske drame I. Slovenska matica v Ljubljani 1964.
²²Prav tam, str. 318.
²³Prav tam, str. 320.
²⁴Prav tam, str. 321.
²⁵Prav tam, str. 322.
²⁶Prav tam, str. 322.
²⁷Prav tam, str. 233
²⁸Prav tam, stran 323
²⁹Prav tam, str. 323.

Poglavje iz knjige Mirka Križmana Faustovi krogi, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi leta 2001.