Cvetoče slive so
senca na gramozu,
pa pročelja
dan
slika
ugašajoče babice v rutah:
v očesu dolg roman –
dekliškost večno živaž
v ustnih kotičkih,
Ličkamo koruzo.
TESAR
Tramu je vrv tuja v potezanju
navzgor,
bodoče neveste s šolskimi torbicami
glodajo smrekovo smolo
skrivaj.
V osrčju mesta odpisana ostrešja
bodočih razvalin:
gradbinci vtisnejo pečat samopostrežbi.
Sekira na žeblju,
misel pri lahkotni ženi,
prav zdaj
z rdečico sprejema soseda.
Štiri steklenice piva
in se
tuja kolena pogreznejo v večer.
KLOPOTEC
Kovinsko sivo jutro marca
mi izpolni
in krajša stezo do tovarje,
zaupljivo
tolče
v ozadju stražnice
klopotec - imperativ dneva;
iz materinega pisma
nalegajo vame
otožni prleški griči.
MUZEJ OB 12.20
Kromirana vrata narekujejo ulici
lastno vzvišenost pod neonom,
podnevi odmrlim.
Vstopi deček,
ujet v materino dlan.
Okovi natezalnice še bolj
ukročeni pod steklo
in
je
med kriki inkvizicije
ter donečim danes
zamolkel opaž dveh stoletij.
V parketu naivno odseva
skupina študentk.
FOTOGRAFIJA
Pod šotori ob akacijevem gozdu,
na sprehodu v mesto,
ob razdiranju mitraljeza
leži obstret tovarištva
in votografija ne more
priti v album,
saj šaljivi Šemso iz Titograda
preveč zaupljivo gleda
čez ramo
v natrgane tapete spalnice.
Razume
sive
niti
las nad ušesi.
PIKNIK
Rohnenje sesalca svetleje vdira
v parfum pozabljenega
sosedinega robca.
Mačehe zalivamo neredno,
hladilnik nerad kaže
rebra praznih predalov;
vnukinja nariše šotor
v očetovo beležnico -
v tetinih očeh se poleg
škrjančkovega napeva
še
zdaj
zrcali piknik prejšnjega tedna.
VZOREC NA ŠIPI
Žena mi mirno prepusti
skledo
iz umite posede
v tesarsko dlan,
ob nagibajočem zelenilu
potoka brzi v službo.
Osamelost pomaga prelisičiti
sonce
in vzrec na šipi vrat
dan v zamolklem šepetu.
