Na obrežju julijske noči srce pustim v tvojem gnezdu iz dlani,
angel zaigra nokturno na predivu zlatih niti tihega medzvezdja,
sanjam te odprtih vek v nemem kriku bolečine, ki preorje dušo,
odhajaš proti soncu, proti dnevu z mojimi utripi neizpetih rim.
Ostajam v poletni noči prikovan v led osame nikoli izzvenelih not,
valovi pljuskajo ob skale, medlim v kraški krvi do poslednjega požirka,
z julijskim nokturnom v ušesih tonem v slepilni čar navidezne omame,
slednjič me odreši luna bridke teže in zavije v pozabo gluhih ur.
SVILENA NIT
Z večerom sem pričel in tkal sem celo dolgo noč,
iz zlatih zvezd spleteno, iz sladkih sanj spredeno
svileno nit ljubezni, ki nevidno veže brez vezi,
dobim še Venerin poljub in blagoslov za najino nebeško srečo,
nakar ob zori pridem v tvoj samotno speči dom,
pritajeno vstopim v tvojo nežno rožnoliko avro,
narahlo te poljubim na vsnulo smehljajoča usta.
Svilnat kaveljc ti zarinem globoko v srce in vznikne tok ljubezni,
zalije naju žgoča kri, odnese velik val strasti,
in sanje so postale zvezde na obnebju židanih plejad,
združena v jarkem soncu zlagoma sesava mleko božanske Amalteje,
ki smuka zrelo grozdje na pobočjih vinorodnih gričev pozabljene Helade.
Sedaj nazdraviva vsem parom večne svilnonitne združbe današnjega sveta,
v trti dozore omamno sladke sanje, izpijmo jih do dna.
