Stala sem na terasi in vztrajno čakala, da vzide izza gora. Bilo je vznemirljivo pričakovanje. Vedela sem, da se lahko prikaže vsak hip. Pa vendar nisem vedela, kdaj točno bo ta hip prišel.
Svetloba se je širila, z vsakim trenutkom v bolj jasne barve, v vse odtenke, v vse smeri. In postajala rumena, še bolj rumena, nato oranžna, vse dokler se ni razlila v razsuto rdečino.
Kot bi bilo prvič. Kot, da še nikoli ne bi doživela novega dne. Kot, da še nikoli ne bi videla tega prepleta barv.
Nisem pričakovala, da bo vznesenost v meni naraščala s tolikšno silo, ko sem iztegovala roke proti njemu in lovila v dlani žarke za srečo in upanje za naju.
Ko se je prikazala rumena pikica, še nisem priznala, da si res vzšlo. Še sem potrebovala nekaj več dokazov, da sem lahko popolnoma zaupala. Ko si se iz pikice razširil v dve in tri, sem videla, da rasteš, ne glede na to, če verjamem vate ali ne.
Izhodil si si pot čez obzorje in iz trenutka v trenutek širil vse iz sebe, na vse okoli sebe. Končno ni bilo več dvoma. Nobenega! Da vzhajaš, kot še nikoli.
Prejela sem, kar sem potrebovala in zahrepenela podeliti vse darove tega jutra s teboj.
Tako ti pošiljam, kar imam najlepšega v tem trenutku.
Sonce!
Ki ga preusmerjam iz mojega, v tvoje srce.
Ali ga čutiš?
Morda kot misel, mogoče kot občutek, mogoče pa samo kot barvo.
Tisto, v katero se boš odel danes, preden boš odšel od doma.
VRATA SO ODPRTA
Vrata: Odločiti se moram.
Če jih odprem, bom uvidela, kaj me čaka za njimi.
Če jih pustim zaprta, bom ostala v kletki z njim.
Rekel je: »Vrata so odprta!«
Še danes ne vem, kdo mi jih je pokazal. Mogoče moj angel varuh. In mi namignil, da je odločitev moja. Samo moja.
Kako že je bilo na začetku?
»Sej vame ljubezen!« In sem vzklila.
Postala sem vsa predana in vodljiva. Zaupala sem brezglavo. To dela hrepenenje. Tisto, ki nima nobene zveze z razumom. Z lahkoto sem se odločala. Pravzaprav mi niti to ni bilo več potrebno. Ker je vse odločil in izbral zame On. Moji možgani so omrtveli.
Greva na dopust tja, obiščiva one, ne delajva tega, začiniva dan s tem, odpeljiva med smeti, večerjala bova tukaj, zasluživa si to, ne nasedaj njej, ne išči izgubljeno, ne moleduj me, ljubi vse….
V nedogled. Capljala. Kimala. Gledala v nekaj.
Zapuščala sebe. Lovila njega.
Iz pete vlekla trnje.
In kljub temu lebdela v prepričanju: » On je ljubezen mojega življenja!«
Dokler nekega dne ni oznanil, da o vsem skupaj ne ve nič.
Ljubezni ni. Še manj prijateljstva.
Utvara, to je vse kar imam, je bil že zelo prepričljiv.
Torej! Kje sem ostala? Zaostala v tekanju za njim? Ne vem več.
Je bolelo zelo?
Drobili so se. Koščki stekla pod mojimi bosimi nogami.
Lahko srce krvavi? Ne more. Vedno je polno krvi. Nekaj kapljic več ali manj. Komu mar?
Jutri bom odprla vrata!
Danes si moram zaceliti podplate.
Da bom lahko jutri stopila skozi vrata. S svojimi nogami.
Besede z jezika bodo segle le do ušes.
Izmila si bom pesek iz oči.
Težo bremena bom pustila za vrati. Tistimi, ki jih bom za sabo zaprla.
