Dragi, prosim te, bodi tam bolj prijazen kot doma.
Bilo je bolj grožnja kot prošnja. Bolj kot zapoved. Brez pričakovanja kakršnegakoli komentarja. Ukaz se naj izvrši. Pa pika. Klicaj. Ena. Dva. Na-des-no-marš.
On stoji pred ogledalom. Razmišlja o kravati. Ki mu drgne goltanec. Kravate ga zmeraj drgnejo. Šel bi brez kravate. Če bi smelo biti tako kot želi. Da bi vsaj malo dihal. Že ve, da se tam ne bo dalo dihati. Da bo brezzračno. Zaradi vseh tistih oh, kako čudoviti kristalni kozarci! Pa saj niso češki, ne?Oh, kako božanska darila. Bojimo se, da je naše najskromnejše. Samo dva diamantka sta v ogrlici. Oh, mar je to Armanijev kostim? Oh, katera restavracija dostavlja tako izbrano hrano?
Pa še tisoče ponaretih oh-ov in ah-ov. Pa domišljave kretnje rok. Ženski popačeni glasovi. Ko hočejo biti vzvišeni. Pomembni. Izražati finost. Pa jim iz grla zletijo spake čudnih višav in nižav. In hripavosti.
On stoji pred ogledalom. Tedaj pristopi. Prihrumi. Ga bliskovito ošvigne s pogledom od las do palca na nogi. In ni zadovoljna. In bliskovito potegne kravato izza njegovega vratu. Presenetljivo bliskovito ji je uspelo. Odvezati jo. In jo zagnati na koš za perilo. In zabrundati te pa že ne boš imel. Samo Svilanitova je. Hočem, da nosiš tujo znamko.
In je spet bliskovita. Iz spalnice nazaj v kopalnico. S tremi kravatami. Ki jih ni izdelal Svilanit. In mu obesi eno okrog vratu. Našobi ustnice na krogec. Odkima. Mu okroglja naslednjo. Našobi ustnice na krogec. Odmaje z glavo. Privzdigne obrvi. Nekako ni prepričana. Malo stopi nazaj. Si odkima. Mu ovije še eno kravatko. Kot verižico. Naokrogli ustnice. Položi roke v bok. Ko ga ocenjuje. Korak nazaj je spet bila stopila. Tlesknila s prsti. Ta bo prava, si reče. Pokaživa jim, kdo sva. Kaj sva. Kakšna sva, reče.
Odbeži izpred ogledala. Pomemben del opravila je uspešno opravila.
On je kot lipov bog. Nekaj se mu ne zdi prav. Nekaj mu ni prav. V glavi. V duši. V telesu. Je kot smrečica. Na katero so pravkar obešali okraske. Pravzaprav ni smrečica. Je štor. Ja, štor je. Ne lipov bog. Pač pa en velik butast štor.
Dragi, si že?
Dragi preneha po svoje razmišljati. Treba se je pretransformirati. V kolektivno razmišljanje črede. Izbranih. Treba bo zdržati spet eno zadrgnjenost.
Poravna si kravato. Se poskuša nasmehniti. Saj ne gre. Doma še ne gre. Tam bo šlo. Saj že ve. Iz prakse ve. Kar je treba, je treba. Ko je treba.
Dragi, pozabila sva broško.
Mu jo zatakne za kravato. Zlato broško. Tisto široko. Ne ožjo, bog ne daj, ožja ne pride v poštev. Ga tleskne po ličku. Kot pridnega otroka. Se zadovoljno podrži. Ga prime pod roko. Pred ogledalom. Ju pogleda. Ju gleda. Zadovoljen nasmešek ima. On pa je, mu očita, kisla murka. Mu reče, glej da boš tam bolj prijazen kot doma. Ga cmokcne tja, kjer ga je prej tlesknila. Takšni mimogrede cmokci so nujni. So sicer breztežni, a nujni. Del obreda pač. Del odnosa. Brezdušnega. Ker jih noben pravzaprav ne zazna. Ne sprejemajoči, ne tisti, ki jih trosi.
On stoji pred ogledalom. Ga nekaj drgne. Pa ni to okoli vratu. Pa ni okoli pasu. Nekje drugje je. Nekje je. Nekje čuti drgnjenje. A zdaj ni čas za vrtanje. In iskanje izvora.
Sliši, da- je skrajni čas iti, dragi.
METKINA JOGURTA
Metki sem kupila dva jogurta.
Drobcena gospa, siva stara gospa, z desno roko zakoplje v torbico. Bi mislil človek, da bo povlekla jogurt, ga pokazala svetu, pa je izvlekla prazno roko.
Metki sem kupila dva jogurta. Ne sadnih jogurtov. Navadna jogurta hoče.
Drobcena stara gospa zaobli ustnice v krogec pod nosom. Kot da bi se ustnice načrtno, premišljeno potiskale v šobico pod nosom.
Ženska, ki stoji pred njo, se ji uvidevno nasmehne. Pogleda na recept, ki ga drži v roki. Se ozre po vitrinah, da bi se izognila klepetanju one drobcene stare gospe.
Vrsta pa se nikamor ne premakne.
Drobcena stara gospa spet potiplje v torbico. Roka porihtava notranjost. Roka tipa, če sta Metkina jogurta na varnem. Če se nista prevrnila v torbi.
Ahaaa, še sta tukaj, Metkina jogurta, povleče z glasom.
Metkina jogurta s srebrnim robom, reče in izvleče suhceno roko.
Metkina jogurta, navadna jogurta s srebrnim robom, ponavlja, in kot otrok srečna spusti pogled v žensko pred seboj.
Ne smeta pasti. Moram paziti na Metkina jogurta, da se ne prevržeta. Potem je Metka huda, ker se premešata in nista tako čvrsta. Bojda sta zanič, če sta premešana, pravi Metka, pove drobcena gospa. In je malo nervozna.
Zavrti glavo s sivo trajno levo in desno in nazaj. Gleda okoli sebe. Gor. Dol. Pogleda v torbo. Po prostoru. Je res postala nemirna. Čuden strahec se ji zrcali nad obrvmi.
Stopi iz vrste. Postavi torbo ob zid. Pri vratih. Je zaščitniško sklonjena nad torbo. Jo poravna. Potreslja. Obredno. Pogladi notranjost.
Tu počakajta, Metkina jogurta, reče v torbo ob steni pri vratih. Nakar nenadoma zakriči. Ne vstane. Pade po tleh. Roka na križu. Druga sega proti torbi. Na čelu mokro. V očeh groza. Strah. Nuja.
Ženska, ki je stala pred njo v vrsti, se skloni. Pomoč ne pride prav. Gibi staro drobceno sivo gospo preveč pikajo. Ljudje gledajo na tla. Farmacevt pokliče pomoč. Stara drobcena gospa zajokca ženski, ki je stala pred njo v vrsti:
Joj, nesite, prosim, Metkina jogurta Metki. Naj mi oprosti, ker ji ne bom mogla postreči. Joj, le kdo ji bo zdaj hodil po jogurt s srebrnim robom? Joj, povejte ji, da me je rešilni odpeljal. Mogoče ne bo huda name. Recite ji, naj se raje vrne v mesto. Tam ima trgovine pred nosom. Pa jogurte tudi. Pri nas na vasi ni trgovine na vsakem koraku. Naj se Metka vrne v mesto, ji recite. In naj tam hujša z jogurtom. Saj ona ni več za vaško življenje. Sploh noče na svetlo. Ker je predebela. Pravi, da se bo vrnila v mesto, ko bo tu na vasi shujšala. Pa me, jeb …, pošilja po te preklete jogurte. Zdaj pa imam! Vrag pocitra Metkine jogurte in njeno dieto!
In tako jo je torej doletelo, drobceno staro sivo gospo, ko si je prišla po pomirjevala.
Zaradi Metkinih jogurtov s srebrnim robom.
LORIKA
Gospa Lorika je bila spet operirana. Pa so ji že skoraj vse pobrali. Če še sploh ima kaj pod kostmi.
Začelo se je z maternico. Je bemtila na bolniški postelji, ker je morala abstinirati.
A ko je končno prišla na lastno dvorišče, se je najprej zagnala po stopnicah v klet. In je imela nekaj časa zdravi mir.
»Prava domača kapljica je več kot božji žegen. Je več kot vsi medikamenti,« je žvrgolela.
Nato so ji vse pobrali, kar je bilo ženstvenega. Seveda je spet bemtila. Zdelo se ji je, da jo predolgo držijo v bolnici. Namerno predolgo. Doma pa se bo brajdovina pokvarila. Brez nje.
In se je po končnem prihodu domov najprej zagnala po stopnicah v klet. Njamsi.
»Prava domača kapljica je več kot božji žegen. Je več kot vsi medikamenti,« je zažvrgolela.
Nato so ji odrezali levo dojko. Ker je imela zatrdlino. Pod kožo kot kamen. Nekaj časa so bili cincali, doktorji, ali se sploh splača operirati. Jih je imela čez glavo.
»Izrežite mi ta kamen, ali pa si ga bom sama,« se je drla ob neki cincavi zdravniški viziti. Gospodje so pomilujoče gledali ostarelo predrznico. Brez rezanja ali z rezanjem, vseeno jo bo vrag vzel.
Rezanje je uspelo. Z novo dojko torej je takoj po končnem prihodu domov stekla po stopnicah v klet.
»Prava domača kapljica je več kot božji žegen. Je več kot vsi medikamenti,« je žvrgolela.
Ko je spet ležala v bolnici, jo je osebje že poznalo. Vedeli so: to je tista, ki nima več...tega...pa tega ... ki jo pri življenju drži njena klet.
Ko ji je sestra menjala vrečko, ji je Lorika skrivnostno šepnila:
»Veste, prava domača kapljica je več kot božji žegen. Je več kot vsi medikamenti.«
In se je spet po končnem prihodu domov najprej zagnala po stopnicah v klet. In se je tja dol spuščala često. In jo je marsikdaj kašelj lovil. Jo dušil. Je težko našla dolge požirke. Med vsiljevanjem kašljanja. In se je odločila, da kar tako pač ne bo pustila v tej kleti pokvariti kapljice. Dokler je še, ga bo cukala.
A je bila spet v bolnici. Vsi so vedeli: to je tista, ki nima več ... tega ... pa tega ... pa tega, ki jo pri življenju drži njena klet.
Kritično pa je je z njo. Kemoterapije. Mučenje. Bruhanje. Nič ne je. Živi za ponovni korak v klet.
In je bruhala.Bruhala. Bila mlačna. Mrzla. Slaba. Slabotna. Krhka. Podirajoča. Drobcena. Bela.Siva.Rumena.
Sem prišla. Neko popoldne. Ji pomolila rdeči glaž. Zagrabila je z obema rokama proti flaši.
»A-a, nič ne bo. Domov pridite in si ga sami natočite,« sem bila nesramna. Zamaškala flašo. Jo dala v vrečko.
Lorika je bila jezna. Pozitivno jezna.
Zdaj ... uboga je, Lorika, uboga. Slabo izgleda. In počasi gre v klet. Toda živa je še, ta Lorika. In še bo, pravi, kajti, zdaj že vsi vemo – prava domača kapljica je vredna več kot božji žegen, je več kot vsi medikamenti.
