Pišem najbolju pjesmu do sada
s gađenjem odbacujem
prijetvornost iskazane istine.
Mučnina izazvana slatkoriječivošću
diže kiselinu,
gorčina ubija želju
za još jednom lakrdijom.
Poštovani,
da Vi, baš Vi
što sjedite zavaljeni u prazninu,
Vi što dekadentno zurite u istu onu glupost
koju porodih Vama u inat.
Moja blagoglagoljivost
i Vaše odobravanje
spoj nesagledive gluposti.
Ne, ne ljutite se na mene.
Vaša ljutnja je moj trijumf.
Zaplješčite prije kraja,
spriječite me u nakani da ubijem
nevinost nerođenog čeda.
...
Smiješite se,
odaje Vas dim cigarete
nemir prijeti usahlim usnama.
Mrzite me
isto onako kako ste me voljeli
u tami vlastite krivice.
...
Možda je uzaludnost moj odabir.
Možda je samoća tek privid.
Možda ipak treba da odem?
...
Kamo?
...
Otkud Vam pravo da me pitate, baš Vi.
Zar neznate?
Vama sam darovala vrijeme
u noćima kad brojili ste uzdahe.
Voljeli ste me onog jutra.
...
Kojeg?
...
Ne pitajte, onog...
...
Možda i nisam
napisala najbolju pjesmu do sada,
ali napisala sam Vas.
Ne prepoznajete se?
Pitate...
otkud poštovanje...
Zašto »Vi«.
...
Poštujem Vas
jer ste probudili osmijeh
u sivim tonovima svanuća.
To je sasvim dovoljno da trajete.
Uvukli ste ruke u moje grudi
i uzeli mene...
...
Da Vi,
baš Vi što sjedite zavaljeni u prazninu.
NAŠ PUT
tražeći prstima putujem
niz obrise,
vani je samoća
užurbanim koracima
ispisala dan,
a u meni miriše nar,
topi se sočnost njegovih sjemenki.
usnama izgovaram tišinu
skrovitosti osmjeha,
oboren pogled
meškolji nemir
duboko u grudima.
vani miriše nar
dan je odlučio da putuje
drugim putevima.
savijena u okrilju tvoje sjene
osluškujem otkucaje
našeg jutra.
BOJE DUŠE
nestvarno te volim
u stvarnosti odlomljenog krika.
razbijeno ogledalo
kažu donosi nesreću,
pronaći ću tisuće četverolistih djetelina
da ti darujem za svaki komadić razbijenih snova.
krvare rasječene vene plavim tonovima uskovitlanog mora,
ovijam alge ne bi li zaustavila vrelinu želje da nestanem
u crvenim tonovima probuđene zore.
nestvarno te volim
u stvarnosti odlomljenog krika.
u djeliću razbijenog ogledala
ocrtava se potpunost
tvog lika,
mojih usana,
ruke krvare zbog razbijenog ogledala.
zar je to važno???
tko pita kakvim bojama krvari duša?
(NE)SPREMAN ČOVJEK
Operi ogledalo
da jasnije vidiš sebe.
Ne zateži bore,
one su jasan predznak odlasku.
Nebitnost ljušture ostavljene na ovoj obali,
odbačeno odijelo časti il’ pomame za vlašću,
a možda samo sakupljena izdaja vlastitih obećanja.
Koliko puta si pogledao
u prljavštinu onih nasuprot,
ne vidjevši vlastitu zabludu,
ne priznajući da ti ruke nisu čiste,
da si oskvrnuo nevinost
prvog krika
u trenutku lažnog svjedočanstva.
Operi ogledalo,
obriši svaki pedalj kako bi jasnije razaznao
blizinu odlaska,
kako bi progledao iako slijep za svjetlost koja dolazi.
Umiven
možda pronađeš sjaj u sumraku.
ALEJA ULIČNIH SVJETILJKI
večeras su padale svjetiljke
ničice
ničim izazvane
rušili se stari fenjeri
tamo ispod tamnih krošanja
mirisnih lipa
jedan za drugim
kao domino kockice
slagali su gusjenicu
uz zveket metalnih obruča
koji su još uvijek stezali
umiruću svjetlost
promatrala ih je nesvijesno
brojeći
uzdahe
poljupce
obećanja
zveket razbijenog
prolamao je
bolnost otvorenih pitanja
aleja uličnih svjetiljki
nestajala je u mraku
BREZ LAMENTACIJE
Pišem najboljšo pesem doslej
z gnusom zavračam
izkrivljenost izrečene resnice.
Slabost povzročena z osladnimi besedami
dviga kislino,
grenkoba ubija željo
za še eno burlesko.
Spoštovani,
da Vi, prav Vi
ki sedite zleknjeni v praznino,
Vi ki dekadentno stremite v isto neumnost
ki sem jo izdavila Vam navkljub.
Moja ognjevita zgovornost
in Vaše odobravanje
spoj nepredstavljive neumnosti.
Ne, ne jezite se name.
Vaša jeza je moja zmaga.
Zaploskajte pred koncem,
preprečite mi poskus uboja
nedolžnosti nerojenega otroka.
...
Smehljate se,
izdaja Vas cigaretni dim
nemir grozi usahlim ustnicam.
Sovražite me
prav tako kot ste me ljubili
v temi lastne krivde.
...
Morda sem izbrala brezupnost.
Mogoče je samota le utvara.
Mogoče bi vseeno morala oditi?
...
Kam?
...
S kakšno pravico me sprašujete, prav Vi.
Ali ne veste?
Vam sem poklonila čas
v nočeh, ko ste šteli vzdihe.
Tistoega jutra ste me ljubili.
...
Katerega?
...
Ne sprašujte, tistega ...
...
Mogoče tudi nisem
napisala najboljše pesmi doslej,
vendar sem napisala Vas.
Se ne prepoznate?
Sprašujete se ...
od kod spoštovanje ...
Zakaj »Vi«.
...
Spoštujem Vas
ker ste prebudili nasmeh
v sivini zore.
To je čisto dovolj, da trajate.
Zarili ste roke v moje prsi
in vzeli mene ...
...
Da, Vi,
prav Vi, ki sedite zleknjeni v praznino.
NAJINA POT
iščem s prsti in potujem
po obrisih,
zunaj je samota
s pospešenimi koraki
naslikala dan,
v meni pa diši granatno jabolko,
topi se sočnost njegovih semen.
z ustnicami izgovarjam tišino
skrivnostnega smehljaja,
povešen pogled
globoko v prsih
zbuja nemir.
zunaj diši granatovec
dan se je odločil potovati
po drugih poteh.
zvita v zavetju tvoje sence
prisluškujem tiktakanju
najinega jutra.
BARVE DUŠE
neresnično te ljubim
v resničnosti zlomljenega krika.
pravijo, da razbito ogledalo
prinaša nesrečo,
poiskala bom na tisoče štiriperesnih deteljic,
da ti jih podarim za vsak košček razbitih sanj.
razrezane žile krvavijo v modrih tonih razburkanega morja,
povijam jih z algami, da bi ustavila vročo željo, da izginem
v rdečih tonih prebujene zore.
neresnično te ljubim
v resničnosti zlomljenega krika.
v koščku razbitega ogledala
se zarisuje popolnost
tvoje podobe,
mojih ustnic,
roke krvavijo zaradi razbitega ogledala.
mar je to sploh pomembno???
vpraša kdo, v kakšnih barvah krvavi duša?
(NE)PRIPRAVLJEN ČLOVEK
Umij ogledalo,
da boš razločneje videl sebe.
Ne zateguj gub,
so le jasen predznak odhoda.
Nepomembnost zapuščene lupine na tej obali,
odvrženo oblačilo časti ali obsedenosti z močjo
ali morda le skupek izdaj lastnih obljub.
Kolikokrat si pogledal
v umazano perilo nasprotnikov
ne videč lastnih zablod,
ne priznavajoč, da nimaš čistih rok,
da si oskrunil nedolžnost
prvega krika
v trenutku lažnivega pričevanja.
Umij ogledalo,
obriši vsako ped, da boš razločneje razbral
skorajšnjost odhoda,
da boš spregledal, čeprav si slep za prihajajočo svetlobo.
Umit
mogoče le najdeš luč v temi.
ALEJA ULIČNIH SVETILK
nocoj so padale svetilke
kot pokošene
brez razloga
rušile so se lanterne
tam pod temnimi krošnjami
dišečih lip
druga za drugo
kot domine
so zlagale gosenico
z žvenketom kovinskih obročev
ki so še vedno objemali
umirajočo svetlobo
opazovala jih je nezavedno
in štela
vzdihe
poljube
obljube
žvenket razbitega
je lomil
bolečino odprtih vprašanj
aleja uličnih svetilk
je izginjala v temi
DA BO
zakaj ne vem
kakšne so barve tvojih oči
ko so uprte v piko
...
črno piko
med belino upa
da bo
...
zakaj ne vem
kakšen je tvoj nasmeh
ko se zabavaš z otroki
v dneh ko me ni
...
vem
da bo
...
zakaj ne morem
slišati tvoje tišine
ko je prižgana luč
in se smehlja luna
polna bolečine
...
ko ne more
skriti ljubezni
ker sonce zažari
OSVOBOJENA
v trenutku
ko sem vstopil
v doseg njenih rok
me je pogladila kot psa
ki se je strgal z verige
dolgotrajne potrpežljivosti
zadržala je prste
na meji med resnico in iluzijo
kot da je prav tu
v tej črti
vsa njena misel
njen pogum
in tista melodija
ki sva jo zaslišala
globoko
v sebi
je zazvenela
NE VEM (... MORDA VEM?)
pravzaprav ne vem
zakaj sam ti obljubila
da pridem ko bodo zvezde
trepetale za naju
ko se bo luna
ležé na hrbtu smejala
in ko bo morje šumelo
zvezde so visoko
nikoli ne vem
katera skrbi zame
in zakaj je luna
obarvana s senco
bolna sem
ne morem spati v postelji
v kateri so tvoji lasje šepetali zame
nikoli ne vem kdaj boš prišel
a ko prideš se ti vržem v objem
in si drznem smukniti globoko vate
ko me objameš
vem da v globini brli zvezda zame
