Kafkova obsežna biografija je zdaj bogatejša še za pričevanje izpod peresa Jane Černy – hči Milene Jesenske. Četudi so njeni spomini nujno subjektivni, in kot taki nagnjeni k zmoti, nam odlomki vsaj delno osvetljujejo odnose med Kafko in Mileno,
Mileno Jesensko (1896 – 1944?) pozna ves svet kot prijateljico Franza Kafke, naslovnico znamenitih »Pisem Mileni«, prvikrat izdanih v letu 1952, Korespondenca z velikim pisateljem, ogenj čustev v srcih obeh, je bila le epizoda v Mileninem življenju.
Česa vsega ni bilo v življenju te ženske: dekadentizem in flirt s komunizmom, morfij in politika, dvigi in padci, dom in kavarna, velike tragedije in male radosti, mnogo moških in samota, odporniško gibanje in koncentracijsko taborišče, a predvsem novinarstvo. Kot novinarka je Milena Jesenska sodelovala v mnogih medvojnih českošlovaških časopisih. Njen družbenomoralni radikalizem – ne zgolj slučajno so jo poimenovali za Don Kihota v kikli – je botroval temu, da je za nek čas podlegla vladujoči inte lektualni modi – komunizmu, Komunistična epizoda je trajala zelo kratek čas, Le po naturi ni bila dovzetna za politične iluzije. Mero so dopolnili stalinovski procesi v tridesetih letih. Odvrnila se je od partije, še več – v svoji publicistiki, še kasneje v Ravensbrücku – je nastopala odločno proti nacizmu, kot tudi stalinizmu. Slednje ji ni bilo odpuščeno v času življenja in še dolgo po smrti.
Jana Černy (1928 – 1981) je bila edina hči Milene Jesenske iz drugega zakona z arhitektom Jaromirom Krejcarom. Njena knjiga je v Českoslovaški legalno izšla šele 1991, dvajset let po nastanku. Avtorica jo je končala v letu 1967, ko se je v času znamenite »Praške pomladi« pokazala možnost »rehabilitacije« tako Kafke, le-ta je bil v komunistični Českoslovaški prepovedani pisatelj, kot tudi njeni materi »renegatki« Jesenski. Žal, ko so natisnili knjigo samo v tisoč izvodih, je že pričeti proces »normalizacije« preprečil prodajo knjige. Celotna naklada je končala v mlinih. V letu 1985, po avtoričini smrti, je na pobudo enega njenih sinov, Jana R. Černega, bila prevedena in izdana v Nemčiji. Šele po »žametni revoluciji«, jo je založba »Concordia« v Pragi obelodanila legalno.
Nekaj besed o avtorici. Bila je popolnoma nesprijaznjena s stvarnostjo, stalno zapletena v konflikte z okoljem. Brez sramu je kršila vse norme in običaje, sledeč lastni hierarhiji vrednot, scela različno od splošno sprejete. To ji je prinašalo simpatije ozkega kroga skrajnih upornikov umetniške avantgarde povojnih let, ob splošnem nerazumevanju ter zaničevanju.
Legenda, matere, pravzaprav kompleksi v zvezi z njo, je odtisnila tragično znamenje v življenju hčere, Černy – to je priimek po enem od možev. Imela je štiri. Z doma so jo imeli za Krejcarovo. Notranji mir in življenjsko ravnotežje je našla le nekaj let pred smrtjo.
Umrla je v avtomobilski nesreči,
Jana Černy piše v knjigi »Moja mati Milena«:
Milena je spoznala Franza Kafko v neki dunajski kavarni. Drug drugega si nista ravno dobro zapomnila. Kafka v enem od prvih pisem piše: »Prihaja mi na misel, da se nikakor ne morem spomniti vašega obraza, Spomnim se le vaše hoje med mizami. Vašo postavo, vašo obleko še vidim.« V resnici to srečanje ni bilo začetek njunega znanstva. Pričelo se je s prevodi Kafkovih zgodb, ki jih je, objavila Milena, slednji so bili začetek njune korespondence danes znane kot »Pisma Mileni«. Po Milenini smrti so bila objavljena, četudi niti ona, niti Kafka, nista na to nikoli pristala. To, kar trdi založnik, gospod Willi Haas, preprosto ni res. Milena mu ni nikoli odstopila Kafkovih pisem v publiciranje,
Prva pisma govore o Mileninih prevodih, so bolj delovna kot ljubezenska, z izrazi občudovanja in naklonjenosti, Toda kmalu v njih ni šlo zgolj za stvari obrti. Za Mileno so v prvem obdobju zelo mnogo pomenila, Bila so balzam za vse odprte rane v njenem zakonu z Ernestom (Ernest, Poljak, prvi Milenin mož, s katerim. se je po poroki preselila na Dunaj ; ponesrečen zakon se je končal z. ločitvijo) – iz ljubosumnosti, ponižanja vsled siromaštva s katerim se do tedaj ni srečala in predvsem zapuščenostjo, ki jo je od vsega še najtežje prenašala. Za Kafko so bila pisma prav tako – vendar na neki drugi ravni -nekaj podobnega: beg iz samote. Vsa njuna ljubezen, z nekaj izjemami, je bila izražena v njih. Nista jo morala soočati s stvarnostjo. Dovolila sta si enega, največjih luksuzov, ki v ljubezni sploh obstoja: biti – drug do drugega popolnoma odprt, Milena je od vsega začetka vedela, da je Kafka pisatelj, in to velik pisatelj. Slednje je dojela zelo hitro, vsled tega je tudi segala po njegovih delih in jih prevajala. Srečanje z živim Franzem Kafko ni bilo poklicno – bilo je le srečanje, na katerega sploh ni računala. Prvi očarujoči stik ji je pomagal premagati vse dvome.
Milenin dunajski vsakdan je bil prej slab kot .dober. Kafka ji je pomagal tudi finančno, toda to ni bilo dovolj, Razen tega -o tem Milena z menoj ni nikoli govorila, vendar sem jo poznala dovolj, torej predstavljala, kaj je za njo to, pomenilo- nastala je zelo neobičajna situacija : Kafka jo je podpiral na vse možne načine, duhovno in materialno, s čimer ji je nehote olajšal razmerje z Ernestom. Želel je namreč, da bi Milena Ernesta zapustila in se zvezala z njim. Kljub vsemu sta si bila z možem zelo blizu in njen odhod ni bil mogoč,
Korespondenca med Dunajem in Meranom (Kafka se je zdravil v sanatoriju), je bila vse bolj intenzivna. Trinajst let starejši Kafka je v mnogih zadevah reagiral mirno in bil bolj potrpežljiv kot Milena. Predlagal ji je odhod na vas, kjer bi si lahko v lepi in mirni okolici popravila razrvane živce. Bila bi neodvisna od moža, ker bi ji pošiljal denar. Nudil ji je to,, kar je bilo. Mileni najbolj potrebno : spoštovanje in ljubezen, Že v prvih pismih, v katerih še ni besede »TI«, je zaznati rojevajoče se čustvovanje. Vendar Milena ni sprejela Kafkove ponudbe, ni zapustila Ernesta, ter tako hitro, radikalno razrešila svoje probleme. Pisma pomirjajo njeno dušo in živce. Čuteč ponovno naklonjenost, je zacvetela, vrnila se ji je tista davna prepričanost v samb sebe, zanos ob občutku gotovosti, pa tudi mož jo je pričel znova obsipavati s pozornostjo.
Prvo srečanje z Frankiem (tako je Milena poimenovala Kafko) je uspelo: bil je nežen in ljubeč, kot bi njena dobra kondicija prešla na njega. V času izleta na hrib za mestom se niti za hip ni zadihal. Dovolj je bilo, da sta si zazrla v oči, in njegov odvečni strah je v hipu razblinil. Čez mero je zaljubljen, da bi se spraševal, koliko kompliciranih in nasprotujočih čustev je bil pred to radostjo, to srečo.
Kljub vsemu prihajajo – ne vem natančno v kakšnem zaporedju mala razočaranja. Končno je treba poznati Mileno, da bi razumeli, kaj se za njeno relacijo v pismu Maxu Brodu o tem, kako je Kafka pošiljal telegram.
Naprej, išče okence, katero bi mu bilo všeč, potem dolgo izpolnjuje obrazec, plača zahtevano vsoto, plača zahtevano vsoto, toda pri štetju ostanka ugotovi, da so mu preveč vrnili, stopi nazaj k okencu in vrne razliko, ponovno prešteje denar in pride do sklepa, da je zdaj ostal oškodovan, toda ne ve kaj storiti, ker je pred okencem množica ljudi. Ta navidez običajni opis ne kaže izraza na obrazu. Milene v trenutku ponovnega štetja denarja, njene nepotrpežljivosti ob vsem tem, katere povod je bilo le nekaj halirjev. Ves pripetljaj je bil za njo brez smisla. Takšno drobnjakarstvo ji je bilo tuje. Ni uspela šteti več deset koron, kaj šele halirjev. Ni ga imela imela za skopuha – tako namreč piše v pismu Brodu – verjela je, da mu le tankovestnost tako narekuje.
Spet enkrat je bila priča, kako je Kafka želel beračici podariti krono, toda pri sebi je imel le dvokronski kovanec. Prosil je torej beračico, da bi mu vrnila krono, toda ona je ni imela.
(Imam pred očmi Mileno, tako jo menda vidi vsak, kdor jo je poznal :rdečo tja do ušes, zbegano in jezno, istočasno žalostno, njene modre oči postajajo okrogle, ko vidi kaj se dogaja.) Na koncu je predlagala, da bi beračici podaril dvokronski novec: Istočasno je Frank razmišljal, kje bi ga zamenjal. Ker mu ni uspelo, je vse skupaj končalo pri Milenini sugestiji, beračica je dobila dve kroni.
»Frank je bil z mano zelo nezadovoljen,« ugotavlja Milena. Nekoč piše, da če ga bi zaprosila na primer za dvajset tisoč, bi jih dal takoj, toda problem bi mu bilo dati dvajset tisoč in eno krono – menim, da to ne označuje le del resnice. Milena končno ve, da bo Kafka storil vse, kar bo v njegovi moči.
Odnos med njima je zares zelo krhek. Podobna sta si do neke stopnje. Vzgoja Kafke -podobno kot Milene -nosi obeležje dominantnega očeta, pred katerim je vse življenje čutil strah in kateremu se je podrejal. Kafki, suhcu kot je bil, je že sama pomisel na njegov izgled povzroča precejšnje nelagodje.
Tako v nekem pismu očetu iz leta 1919 piše o davnih kopanjih: »Spominjam se, na primer, kako smo se v kabini skupaj slačili. Jaz -suh, slab, tanek, ti – močan, velik, širok. Že v kabini sem bil sam sebi videti nesrečen in to ne le pred teboj, temveč pred vsem svetom, ker si mi bil ti mera vseh stvari.«
Milena se prav tako boji svojega očeta, vendar uspe v vseh svojih življenjskih odločitvah iti mimo njega. Ne jemlje ga v obzir in tudi ne svoj strah. Kafko označuje skrb za stvari, za denar, za vse kar je njegova lastnina ali mu je zaupano. Milena je zelo lahkomiselna, nima niti najmanjšega očitka vesti, razpolaga s stvarmi in denarjem, kot bi jemala iz vreče brez dna. Tako ravna v obilju, in v bedi. Kafka je v ljubezni previdnejši, zasleduje ga večen občutek odgovornosti, večni nemir, večni strah. Nikoli se ne more odločiti za ženitev, čeprav si je vse življenje želel družine in otrok,
Milena se je poročila večkrat. Nikoli jo ne muči občutek odgovornosti. Daje vse, kar ima, taka je tudi v ljubezni. Včasih je tega malo, včasih več kot bi obdarovani lahko prenesel, toda vedno vse, pa naj se zgodi karkoli.
Kafka je zadržano spodoben, Milena se vede kot hazarderka, pripravljena storiti vse za ljubljeno osebo, pač! – za vsakega, ki kaj od nje potrebuje.
Čudovito je raslo njuno znanstvo, čudoviteje, kot bi ga lahko utemeljili na začetku. Milena se je z Kafko srečevala v Gmündu (mestece na meji med Češko in Avstrijo, ko je bila, kar je zanimiva podrobnost, železniška postaja še Češka, a mestece Avstrija).
Bila so najsrečnejša srečanja, do katerih je moglo priti. Polna življenja, burna in strastna, Milena in bolni, previdni in nevsiljivi Kafka.
Nič se ne zgodi. Niti to, kar bi se naj zgodilo. Milena se vrne z Gmünda na Dunaj k Ernestu. Živi dalje svoje življenje, pripravlja korepeticije, potuje. Kafka je končno razumel, da Milena ne bo zapustila Ernesta. Odločil se je prekiniti korespondenco. Ne želi nadaljevati nekaj, kar mu povzroča samo bol, razumljivo, Milena je vsled tega jezna, osupla in nesrečna. Noče se pravzaprav raziti s pisateljem, toda na koncu se s tem hitro sprijazni. Svoje videnje odnosa do Franza Kafke, pa tudi pojasnilo, zakaj bi lahko bila zakonca in zakaj se to ni zgodilo, sklene v razmišljanju »Vrag pri dimniku«.
Nekaj fragmentov:
»Zakaj so vse, ali skoraj vse, novo nastale zakonske zveze nesrečne (tako kot bi bile starejše srečne) -je eno od modnih vprašanj, v obtoku, odgovorno vzeto, tematika cele literature, a kar tako vzeto- tema razgovorov pri čaju. Vsak problem pride prav za prijateljski pogovor in filozofske razprave. In če tema, kot se reče, leži na ulici, jo s tal dvignemo tudi mi, novinarji… Zdi se mi, če dvoje ljudi sklene zakonsko zvezo, misli, stori to zato, da bi jim prinesla srečo, jo v tem samem trenutku izgubi. Zakonska zveza za srečo je prav taka zveza, kot zveza za dva milijona, avto ali naziv barona.
Dvoje ljudi sklene zakonsko zvezo, da bi skupaj živela. Le sam obstoj take možnosti je neskončen dar, čemu je tukaj še potrebna sreča? Zakaj se ljudje ne uspejo zadovoljiti z resnično nenarejeno veličino in raje izbero pobarvano laž? Zakaj si prisegajo na nekaj, kar niti oni sami, niti svet, narava, nebo, usoda, v življenju ne morejo izpolniti in česar nikjer, nikoli, nihče ne uspe doseči, zakaj k realnemu, pritlehnemu dogovoru dodajajo literarne fantazije v zvrsti sreče? Zakaj zahtevajo od drugega več, kot sami uspejo dati, zakaj sploh zahtevajo še kaj drugega od tako velikega in pomembnega dogodka, kakršno je skupno življenje?
Ko bi se zamisli ob zakonski zvezi, preden jo sklenemo, bi si prišli na jasno z nekaj očitnimi resnicami na katere prej nismo bili pozorni, na primer: da življenje v dvoje ni lažje, prej težje kot ne. Nevezano življenje je nagrajeno z mnogimi privilegiji: polovična odgovornost, svoboda, neodvisnost in vsaj možnost odhoda v Avstralijo na lasten račun. Zakonska zveza je zato tako težka, ker se je že na samem začetku potrebno dokončno odpovedati vsemu, kar nam ne daje.
Mislim, da so naše zakonske zveze tako nesrečne, ker vse preveč poenostavljamo. Ugodneje je sprejeti od nekoga obljubo, ki je ta ne more uresničiti in po času, ko je ne izpolni, biti užaljen in pobegniti. Mislim, da bi bilo mnogo teže in tudi bolj spoštljivo dajanje takih obljub, katere je moč v resnici izpolniti. Vse te fantastične zaobljube so samo slepila, katere se razblinijo v prvi težji situaciji pri premagovanju privajenega vedenja…
Če bi naj zakonska zveza imela smisel, mora biti utemeljena na nekaj več kot zgolj želji po sreči.
Moj Bog, ne bojmo se trohice trpljenja, nesreče in bola, Dve možnosti sta v življenju: ali sprejeti svojo usodo, se ji zavestno podrediti, ter pogumno, pošteno brez trgovanja, velikodušno in vdano sprejeti pisano na dobro in zlo, srečo in nesrečo, ali iskati svojo vnaprejšnjo določitev (poslanstvo), izgubljati za to moč, čas, iluzije, izgubiti pri tem občutek lastne vrednosti, postajati vse bolj reven. To, kar pride, bo vedno slabše od tega, kar je bilo.
Na to razmišljanje, napisano že po razhodu z Kafko, pisatelj reagira spontano: »Ko se osamelosti doda druga osamelost, iz tega nikoli ne nastane rodni dom, zgolj katorga, Ena osamelost se zrcali v drugi tudi v najgloblji, najtemnejši noči. A ko se osamelost zveže z gotovostjo, se osamelosti slabo piše. (Menda bi to bila le delikatna, otroška, neozaveščena osamelost.) Odkloniti zakonsko zvezo pomeni torej, sprejeti natančno in končno definicijo, biti nezavarovan …«
Korespondenca med Mileno in Kafko je ustavljena, vsaj ta neposredna. Je še kakšen odmev v člankih Milene, na katerega se Kafka po nekem času odzove. V feljtonu napisanem za »Narodni list«, slednji je namreč neposredno naslovljen Kafki, zasledimo opravičilo za eno od teh trpljenj, kakršnega mu je povzročila, ker Milena ni mogla dajati samo sreče ljubljenemu človeku. Ljudje, ki so jo ljubili ali tisti ljubljeni, ali so bili do norosti srečni ali obupno nesrečni -nikjer ni bilo mesta za nekaj vmesnega.
A ko so začutili naveličanost in prenehali zaznavati to, s čimer jih je obdarovala, je bila ona brezmejno nesrečna, a nesrečne Milene ni bilo mogoče prenašati niti eno samo uro, kaj šele vse življenje!
Vem to iz lastne izkušnje …
Od takrat se niti en sam obisk Milene pri Kafki ne konča dobro. Srečala sta se, kolikor vem še štirikrat. O enem od teh obiskov zapiše Kafka v dnevniku, da je bil kot vizita pri bolnem človeku.
Izroči Mileni svoje dnevnike, Prekinitev stikov mu ne vzame zaupanja do te, katere obraz si je oblikoval v sobi sanatorija v Meranu -na trenutke podobnemu resnični Mileni, toda le tako, kot je odmev podoben klicanemu glasu. Dnevnike je po smrti Kafke pokazala doktorju Maxu Brodu. Zato jo je prosil pisatelj, ko ji jih je izročal. Ponovno prevaja Kafkova dela. Izmenjujeta si pisma, toda namesto zaupljivega »TI« se ponovno vrača brezosebni »Vi«. Nadaljujeta sodelovanje, ki je bilo razlog in začetek iluzije ljubezni, odmikajoče se zdaj in končane v preteklosti. Še 12. januarja 1924 leta pošlje po pošti Kafki ovojnico z iz¬vodom »Narodnega lista«, ali morda izrezani članek z naslovom »od človeka do človeka«. Verjetno ovojnica ni prišla do pisatelja, izčrpanega od bolezni, trpljenja, vedočega za svoj bližnji konec.
Beremo tam med drugim: »Človek stoji pred vami kot drevo v gozdu. Odvisen od skrivnostnih pogojev, poosebljen skozi skrivnostne vplive … Zlemu, lažnivemu, zoprnemu gre pomoč. Potrebno se je na to pripraviti. Čudovito vas potem nagradi misel na to. O čem kar sanjate in uvidite, da je opravljen trud drobtinica, kot delavnost mravljice na kupu igličja. Glavo pokonci, zgoraj potujejo zvezde, a mi spodaj mali, bedni …«
3. junija 1924 leta Kafka umre v Kierelingenu pri Dunaju za tuberkulozo.
Lečečemu zdravniku reče: »Naj me gospod ubije, sicer boste morilec.« Njegovi paradoksi so bili vedno le navidezni. Navadno je z njimi izražal dejstvo, da se njegov notranji moralni red, neizprosna vera v pravico, sooča z relativizmom obdajajočega sveta. Tako se dogaja tudi zdaj, zdravnik nima pravice pomagati pacientu končati življenje, četudi nima nobenega upanja na rešitev. Na ta način doktor Klopstock in Franz Kafka skupaj pričakujeta smrt, kot sovražnika. Zadnje besede so najpogosteje tolmačene kot izraz njegovega strahu, da bi ne okužil drugih, Bile so namenjene njegovi sestri, ki ga je negovala: »Odidi Eli, ne tako blizu, ne tako blizu …«
Čez trenutek: »Ravno tako – tako je dobro …«
Morda je bil to res strah. Morda pa – bilanca življenja, kateremu so drugovali strah pred ljudmi, vedno znova prebujen odpor ob dotiku tujega telesa, Morda je bila to le preprosta želja, da ne bi s strahom ali z odporom očrnil slednje misli. Smrt zahteva od človeka zbranosti, bližina živih vedno razpršuje.
V treh dneh po njegovi smrti, 6. junija 1924 leta, je v »Narodnem listu« objavljen Milenin nekrolog. Bil je večkrat pretipkan, sicer bi ga ne imelo smisla prebrati v celoti. Hotela bi samo pripomniti, da Milena v njem o smrti Kafke govori kot o njegovi želji, o bolezni duše, ne telesa. Muko pisatelja šteje za absolutno nesposoben lagati, kot se tudi ne uspe opiti. Oropan je vsakršnega skrivanja, vsakršnega dajanja zavetja. Vsled tega je ranljiv za vse, pred čemer smo mi varovani.
Je gol med oblečenimi.
Za Mileno je bilo življenje s Kafko do smrti del njenega življenja, njenih misli, njenega dela. Toda nikoli spominov. Samo vsrkala je vase vse, kar je zaznala v kontaktih z njim, da bi ne morala spomine nanj pestovati kot relikvijo.
*Iz raznih virov priredil in poslovenil Tone Dodlek, Maribor, 15. januarja 1995
