Ars longa, vita brevis, »umetnost traja dolgo, življenje je kratko«, tudi »življenje je prekratko, da lahko razume vso umetnost«, tudi »pot do znanja (umetnosti) je dolga, življenje pa kratko« je drugo medicinsko pravilo starogrškega zdravnika Hipokrata. Ne poznam bolj točnega stavka! Prvo se glasi »Primum non nocere«, »najprej ne povzročaj škode«, in se tudi pripisuje Hipokratu.
Ars gratia artis! L’art pour l’art! Ne! Umetnost, zlasti književnost in pesništvo, je eden izmed načinov iskanja izgubljenega časa.
V tem pismu Ti bom pisal o Ars amandi, umetnosti, kako je treba ljubiti po Marcelu Proustu.
Glavni junak v Iskanju izgubljenega časa je erotoman! V Prvem pismu sem ugotovil, da je erotoman Proust, vendar sem tudi pojasnil razmerje med Proustom kot avtorjem, pripovedovalcem in glavnim junakom.
Naštevam njegove ljubezni po kronološkem vrstnem redu in po spominu: ljubezen do matere in babice, do služabnice Françoise Larivière, do Odette de Crécy, soproge gospoda Charlesa Swanna in kasneje, po Swannovi smrti, madam de Forcheville, do njune hčere Gilberte, v katero se je zaljubil na prvi pogled, kasneje soproge njegovega prijatelja markiza Roberta de Saint-Loupa-en-Bray, do vojvodinje Oriane de Germantes, starejše, lepe in inteligentne gospe, do dekleta Albertine Simonet in postranskih ljubezni do njenih prijateljic Andrée in Gisèle, do hčere od Gilberte de Saint-Loup, t.j. vnukinje Odette de Crécy (!), da ne omenjam pogoste kratkožive ljubezni do lepih trgovk, cvetličark, mlekaric, služabnic in mladoletnic, zaradi katerih je imel posla tudi s policijo. Posebej so ga pritegovale mlade jahalke.
Ljubezen do lepe Albertine Simonet, ene izmed cvetočih deklet, ki jih je spoznal v Balbecu na morju, skrivnostne in strastne lezbijke in prešuštnice, ki jo je usodno ljubil in sovražil, je osrednja, življenjska, ljubosumna in tragična ljubezen glavnega junaka. Cvetoča dekleta so imela tudi spolne odnose med seboj in drugače, osrednjo vlogo pa je imela Albertina. Ljubezen do Albertine se je končala z njenim pobegom in nesrečno smrtjo ter navideznim prenehanjem njegove ljubezni, sovraštva, ljubosumja in strasti, saj je Albertino ljubil in sovražil tudi po njeni nenadni smrti.
Albertine je absolutna žensko, kot sumerska boginja Ištar iz Gilgameša ali Bizetova Ciganka Karmen ali tudi moja življenjska ljubezen, o kateri pričam v pesniški zbirki Mariborski kanconier, kjer sem ji, zgradil spomenik (exegi monumentum): je lepa, inteligentna, podjetna, nežna, sočutna, skrivnostna, lažniva, varljiva in predvsem neverna ženska, kopija Odette de Crécy, soproge njegovega prijatelja in vzora gospoda Charlesa Swanna, nesrečnega judovskega intelektualca in drefisovca, znalca in zbiralca umetnin.
Na svetovnem spletu najdemo več ponesrečenih slik za poizvedbo Albertine Simonet, vendar bi, če me vprašaš, Proustovemu opisu najbolj ustrezal lik Jelene Pajić, ene izmed voditeljic jutranje mozaične oddaje HRT Dobro jutro Hrvaška, saj je lepa, črnolasa, bolj okrogla mlada ženska, kakšna je tudi Albertina.
Leta 1894 se je začela znana Dreyfusova afera. Alfred Dreyfus je bil francoski generalštabni častnik židovskega rodu, obtožen, da je Nemčiji izdajal vojaške skrivnosti in je bil obsojen na dosmrtno ječo na Hudičevem otoku. Bil je nedolžna žrtev. Leta 1898 je nekdo majorja priznal, da je on pravi vohun. Istega leta je Emile Zola objavil v časniku L’Aurore znameniti članek J’Accuse (Obtožujem) v prid Dreyfusu. L’Aurore je objavil tudi vrsto peticij intelektualcev, pisateljev, akademikov, znanstvenikov, ki so zahtevali obnovo postopka. Marcel Proust, pobudnik neke peticije, je uspel pridobiti odločilno podporo tudi Anatola France-a. Politična javnost v Franciji se je razklala na protidreifusovce, antisemite, rojaliste, klerikalce, militariste in nacionaliste, ki so se imeli za avtentične francoske domoljube, ter na dreifusovce, republikance, socialiste in nasprotnike klerikalizma, ki so bili na strani žrtve pregona in zmagovalci v tem spopadu. Potem ko so slednji pridobili široko podporo francoske politične javnosti, so leta 1905 rimskokatoliško cerkev v Franciji ločili od države. Družbe povsod po svetu so podobno polarizirane.
Introspekcija kot edina verodostojna metoda samospoznavanja razkriva tudi mojo identiteto in odprtost do vsega, kar je človeško. Naturalia non sunt turpija, tisto, kar je naravno, ni umazano! Homo sum, humani nihil a me alienum puto, človek sem, torej mi ni tuje nič človeškega! Nekoč sem prebral tudi mojstrska dela Donatiena Alphonsa Françoisa de Sada, znanega bolj kot markiz de Sade. De Sade ugotovi na nekem mestu, kar so spregledali številni kritiki, da v primeru iskrene ljubezni med moškim in žensko spolnih čudaštev preprosto ne more biti, saj prava ljubezen blagoslovi vse pristne oblike tudi telesne ljubezni. Zaradi takega stališča me je neka moja prijateljica, vrstnica, duhovito poimenovala »naš de Borja«.
Namen izpostavljanja ljubezni do Albertine je, kot vidiš, nenavaden, delikaten in provokativen, predvsem za ljudi, ki nagibajo malomeščanski morali, katerim seveda ne oporekam pravice do njihovega hinavskega vedenja, da drugim javno zamerijo tisto, kar sami počnejo na skrivaj, v senci bidermajerskega pohištva na svojimi domovi.
Ustvarjanje je branje neznanih znakov v globini podzavesti in fiksacija umetnikovega doživljaja. Enaki zunanji dražljaji proizvajajo spontani spomin na doživetja, ki so že padla v globoko pozabo. Neenaki tlakovci so mu zbujali spomin na Benetke, škrobljeni prtiček in madeleine s čokolado in pomarančo na plažo v Balbecu, kjer se je prvič srečal s skupino cvetočih in nadobudnih deklet, med katerimi je bila tudi Albertina. Nič se ni moglo primerjati s spominom na Benetke, Combray, Balbec in Albertino.
Spomin je močen kot sedanji trenutek, vendar brez tistega, kar je v zaznavi zunanjega sveta nepopolno! Lahko si zamislimo le tisto, kar ni navzoče. Pri zaznamovanju nismo svobodni kot pri sanjarjenju! Sanje so tudi eden od načinov iskanja izgubljenega časa. Izgubljeni čas je tisti, ki smo ga preživeli tudi v najbolj zanosnih ljubezni, ki je bil izgubljen za umetnost in ustvarjanje tisoč in ene noči v brezdelju, žalosti in osamljenosti. Umetniško ustvarjanje je način iskanja izgubljenega časa. Za umetnika samo čas v samoti in nesreči ni izgubljen. Ali pišeš, ustvarjaš, ali sodeluješ v življenju in zapravljaš čas, ki ti je usojen, pa tudi v ljubezni. Da ga ne izgubiš, ga moraš vzeti iz življenja za namene ustvarjanja. Albertina je bila njegova boginja izgubljenega časa. Tudi jaz sem tega časa precej zapravil!
V Benetkah je bil z mati po nesrečni smrti ljube Albertine. Jaz sem tudi imel edinstveno doživetje, da sem s svojima ljubeznima prišel v Benetke z ladjo, ki je zgodaj zjutraj tega dne pristala ob obali Trga Svetega Marka, tako da smo z visoka gledali na Doževo palačo in Baziliko Svetega Marka. Piazetta je bila siva od golobov, neki godalni orkester pa je igral poljudne dunajske valčke. Bil je to najsrečnejši dan »v tisoč in eni noči« mojega življenja.
Lepo Te pozdravlja gospa Klara Arm, ki je navdušena nad Tvojimi grafikami, o katerih se je pred nekaj mesecev tudi pogovarjala s teboj preko mojega mobitela.
