NADZORNIK KRAJINE III
Dramolet o svetlobi in senci

»Pasji sinovi ste vi, na vaše puške pa se poserjemo!« V teh najtežjih trenutkih, ko sta obstoj in ugled skupine odločilno postavljena na kocko, jih rešuje Amina s svojimi izrednimi spominskimi sposobnostmi - prav dobro si je namreč bila zapomnila njihove prvotne vloge in besedila, kje je kdo stal in kaj je rekel predno je zašel v zmešnjavo; z natančnostjo izkušenega urarja, ki se požvižga na sodobne aparature in se zanese zgolj na starinsko lupo in občutek v prstih, ugotavlja za vsakega posebej kritično mesto, ko ga je utrgalo z mesta in potegnilo v dvoje vlog, dvoje različnih, včasih povsem nasprotujočih prizorišč in besedil. Z brezmejno vztrajnostjo in ljubeznijo do vsakega posebej, jih sestavlja in vrača nazaj iz nepravega življenja v pravo, oni pa se njeni pomoči upirajo, na vsak način bi radi kar najdlje, po možnosti za vedno ostali v nemogočem embrionalnem stanju, zdi se jim, da je prav takšno stanje zanje najprimernejša oblika bivanja, kar je seveda čista halucinacija. Amina jim zapleta krhke, ločene spominske nitke v močno nit samozavedanja, ureja njihove zmedene miselne tokove in jih prestavlja na začetek, jih rojeva in osvobaja, ne brez določenega tveganja, kajti reševalna akcija se lahko v neobičajnih okoliščinah sprevrže v svoje nasprotje, nekdo lahko zleti na ono stran in tam za vselej ostane, sebi v zadovoljstvo, drugim v nesrečo in obup. Ona računa tudi na tak izid, zato previdno in pomirjajoče ravna z njihovimi do kraja razburkanimi čutili, vsakega poboža po licu, da se laže dokončno zave in če ne gre drugače, mu prisoli krepko zaušnico - to vselej pomaga. Ko je predstava vendarle srečno mimo in so vsi zbrani v kakšni prijetni krčmi v bližini gledališča, kjer teče vino v potokih in gostje kadijo najboljše cigarete, razneženi ugotavljajo, da boljše inspicientke ni od Amine, bilo bi vražje hudo brez nje in bi šla predstava po gobe, vsi jo ščipajo v lice, vlečejo za lase, cmokajo kamor pride in si jo podajajo iz naročja v naročje, pri tem pa je Abadon čisto nor od ljubosumnosti in bi najraje vse poklal z dolgim kuhinjskim nožem. njegova slepa besnost, izvirajoča iz občutka lastništva nad Amino pa ostalih ne prehudo ne vznemirja; tudi če bi Abadon v resnici imel v rokah nož, si tega ne bi kdo ve kako gnali k srcu. Njegovih groženj se seveda nekoliko boje, predvsem pa se jih na določen način sramujejo, ker so od sile groteskne, pretirane, prizor sam so že ničkolikokrat videli v enaki izvedbi, zato jim je že vnaprej vse znano in so zavoljo tega rahlo zdolgočaseni, na bruhanje jim gre, razen tega pa so svinjsko utrujeni od naporne predstave. Z dolgimi, počasnimi kretnjami dvigajo pijačo do roba natočene kozarce iz grobega stekla k ustnicam, staro vino jim blagodejno teče po grlih, Adamova jabolka jim pri vsakem požirku poskočijo gor in dol, imajo tesno priprte veke in od zadovoljstva glasno sopejo. Na pamet že vedo kaj bo v naslednjem trenutku storil Abadon: ko je ugotovil, da s cenenim obračanjem krvavih zrkel in škripanjem zob, s to izrabljeno podobo moške ljubosumnosti, pri svoji razvajeni, boljših prizorov vajeni glumaški druščini, ne bo veliko opravil, se hitro odloči, izvije se izza mize, odrine Amino, ki ga skuša zadržati in že leti v dolgem skoku preko treh omizij, skozi cigaretni dim, družinski prepirček in partijo kart, gostje pa med njegovim poletom previdno upogibajo glave, nekateri pritisnejo čela na ploskev mize, nihče zagotovo ne ve kaj se bo tu zgodilo in sem jim zdi previdnost na mestu.

Abadon pravljično pristane na tleh, točno pred ljubko svetlolaso natakarico, ki je ravnokar stopila skozi vrata, mala se močno ustraši in prodorno zavrešči, roke ji kar šinejo kvišku, težak kovinski pladenj na katerem so krožniki z govejo juho, pa klobase s kislim zeljem, vse vroče in kadeče, hrupno trešči na tla. Krčma se v trenutku napolni s slastnimi vonjavami, glave se prično kot na povelje obračati v njeno smer, vsi so radovedni kaj se tam dogaja, lakota jih močno daje, radi bi čimprej dobili kaj za pod zob. Abadon za trenutek počaka in se prepriča, če ga res vsi razločno vidijo skozi dimno zaveso in ni med njimi nikogar, ki bi ga na tleh razlita juha pritegovala bolj od njegovega nastopa. Leščerba s privitim plamenom visi točno nad njim in on čepi ves mačje prihuljen v krogu luči pod njo, to je dobro, si pravi sam pri sebi, dobro je, ker sem v luči in je mala nekoliko v senci - pa začnimo.

In začne.

Mala ima srčasta usta napol odprta, še vedno vidi v Abadonu le zmerno okajenega vsiljivca, ki se ga je moč odkrižati z glasnim vpitjem in cviljenjem, revica sploh ne sluti kaj jo čaka. Abadon pristopi k njej, na obrazu mu poigrava pobalinski smehljaj, jo zagrabi okoli pasu in jo za začetek tako močno stisne, da je razločno slišati kako ji sapa med pokanjem reber v globokem hropenju zdrvi z vso silo iz prsnega koša, vdihniti nazaj pa ne more več, naj se še tako trudi. Abadonov prijem je železen in ne popusti v moči niti za las, veliko preslabotna je, da bi lahko karkoli storila; bolj ji zmanjkuje zraka, bolj se njen obraz spreminja - sprva rdečeličen, malce otopel, kot So videti obrazi popolnoma zdravih ljudi, postaja zdaj vse bolj prsten, bled, pod očmi in v okolici ust je vedno več ostrih senc in spačenih potez. Njena usta so široko odprta, iz njih ni slišati nobenega glasu, vidi se samo vrsta zob, ki se zamolklo lesketajo med bledimi ustnicami. Nekaj trenutkov stojita oba popolnoma nepremično kot dva kipa v kiparjevem ateljeju, potem pa jo Abadon neusmiljeno prekrije s težkim, mračnim telesom, mala kar izgine v njem in videti je kako se čedalje bolj pogreza; Abadonova desnica je prikovana čez njena rebra in ji ugaša življenje, njegova levica, ki tekmuje z desnico pa ji ohranja zavest, drsi ji pod obleko, izgine pod poškrobljeni ovratniček, zelo se ji mudi po vratu navzdol, je že pri njenih drobnih, koničastih prsih, ki nikoli ne potrebujejo modrca, stisne najprej levo, nato še desno dojko, ju potežka, s kazalcem in palcem ugotovi obliko in velikost bradavic, gumbi odletavajo na vse strani, padajo na tla in se kotalijo pod mize, zatem vihra dalje, roka, ki je vedno bolj vroča in hitra preizkusi napeto usločenost trebuha, pade v njen popek -kako je plitev in čudno oblikovan - pomisli, se pomudi v pasu in na bokih, dekletce, dekletce in že je na skrajni točki, ki jo še lahko v tem položaju doseže - v njenem mednožju. Komaj zatipa mehko poraščeni ustnici, že ju grobo razmakne in naenkrat ima tisoč prstov najbolj prekaljenih porodničarjev v pomoč, z njimi nezadovoljno praska in koplje v širino in globino, razmika in gnete, otipava in mesi, svaljka, udarja in boža, ščiplje, gladi in nekaj išče, pohlepno prisluškuje otrplemu organizmu natakarice, ali ni nekje v njeni notranjosti vendarle skrita vsaj rahla sled upora, potem bi bilo početje veliko slajše, bolj smiselno in upravičeno, njegova vnema pa nagrajena s prvorazrednim užitkom, ko bi brez naglice, načrtno, z vsemi razpoložljivimi silami, vojaštvom in kordonom policije, lomil vznemirljivi uporček.

Pa nič - mala leži v njegovih rokah kakor ubogljivi instrument, harfa, bendžo, karkoli … lahko bi nanjo zaigral »Pour Elize,« ali vojaško koračnico, bilo bi vseeno, o sveta nebesa, kakšen upor, kakšno nasprotovanje, kakšen prikriti gnus neki! Ničesar takega ni.

Abadon ves v zanosu, niti ne sluti, da je na robu prepada, hotel je uprizoriti nekaj posebnega, ponuditi gledalcem prizor, ki ga bodo pomnili in o njem še dolgo govorili kot o vrhunski mojstrovini odrske umetnosti in kaj se je v resnici zgodilo? Začetek je bil obetaven, njegov dolgi skok preko omizij je izzval neprikrito občudovanje, toda v nadaljevanju je šlo vse narobe, vse dotlej ko si je zapravil še zadnjo možnost za uspeh: Dopoveduje si, da ni bilo pravega vzdušja, ker je bila mala preveč vdana v usodo, premalo voljna sodelovati, v njej ni bilo, če se premisli, nobenega ognja, samo nedolžnost in strah, slaba, veliko preslaba protiutež njegovi strašni igralski prizadevnosti, poleg tega je bila leščerba presvetla, gledalci preveč požrešni - preveč je bilo vseh mogočih postranskih drobnarij in površnosti, po drugi strani pa veliko premalo prepričljivosti. Ko z napol mrtvo natakarico v rokah pogleduje po občinstvu, je občutek poraza postal skoraj neznosen, v zraku visi, iz vseh kotov prostrane gostilniške sobe prihaja nadenj, njegov pogled se zatika ob same ledene in sovražne poglede, nihče ne bo z njim prizanesljiv ko pride tista ura, sicer pa ga razpoloženje občinstva prav malo briga, zanj so vsi po vrsti sodrga, krdelo prenažrtih lumpov, brez kančka posluha za umetnost žive besede. Pozornost in pričakovanje je namenil eni sami osebi v prostoru - Amini, ona je tista, ki ji velja njegov proseči pogled, zanjo je vse to storil in bi še veliko več, če bi bilo treba, od nje pričakuje vsaj malo naklonjenosti za nagrado, bilo bi znamenje, da njegova igra le ni bila zanič, zadostovalo bi drobno, samo njemu opazno znamenje: da, videla sem te. Da, videla sem te.«

Znamenja ni. Amina gleda skozenj, ne vidi ga.

V tem nekdo iz občinstva razburjeno zakriči: »Posilstvo!« in njegov glas zareže v mrtvo tišino s tisočerimi drobci razpočene bombe.

»Pokličite policijo!« zarobanti Gašper v kotu in se reži na vsa usta, nataka vino iz glinastega vrča in suva Markusa s komolcem pod rebra, medtem ko je Abadon v potu svojega obraza igral posilstvo, so se ga oni dodobra nalezli. Abadon slednjič le spozna, da bo treba dejanje zaključiti, čeravno je imel še marsikaj v načrtu, nagon mu pravi naj takoj odneha, nadaljevati igro v tako neprimernih in velikega igralca nevrednih pogojih, zares nima pomena, bila bi prava norost. Zatorej sunkovito trzne s celim telesom, odsune najprej desno roko od natakarice, nato potegne izpod njenih oblačil še levico, odskoči za korak vstran in tam obstane, podoben veliki pohabljeni rakovici. Mala se zdrzne, njeno telo težko zaniha v levo in se opoteče, ker nima več opore, silovit val zraka ji med neznosnim sikanjem vdira nazaj v pljuča, njen vdih je tako močan, da morajo najbližji gostje hitro pridržati prte na mizah, plamenček v leščerbi zatrepeta in ugasne, neki ženski popustijo živci in tiho zaihti, lučlučluč! kričijo glasovi vsevprek, nekdo na stežaj odpre vrata gostinske sobe, naj bo prekleta njegova roka, medla svetloba od zunaj pade noter, okvir vrat postane velika modernistična slika na temnem ozadju, vanjo se ujame senca male natakarice, tam za hip sključena obstane, nato pa se zgrbi, sesede in pade ven na hodnik. Vrata se s treskom zapro, slika izgine kakor spodsekana, ledeno mrzel prepih potegne skozi črn prostor in Abadon z raskavim glasom utapljajočega zatuli v temo:

»Mala je nedolžna!«

NAPOTEK ŠT. 1: Res je nenavadno, vendar na svetu obstajajo ugledne gledališke hiše, ki nimajo zavese. Sliši se neverjetno, toda tega nadvse potrebnega razmejitvenega pripomočka ni in se zato niti najbolj bistrovidnim mojstrom igralstva ne s trudom, ne z vajo, nikakor ne posreči ugotoviti nobene čvrste meje, ne ve se kje je česa konec in kje se kaj začenja, zmedeni igralci so nenehno iz tira, iz dneva v dan so izpostavljeni hudim telesnim obremenitvam, poškodbam in duha ubijajočim preizkušnjam - vse zavoljo zavese, ki je ni. Ni meje med odrom in dvorano, niti med igralci in ljudstvom, je samo skrajno nejasen, zabrisan in včasih povsem zastrt občutek premične meje in posledica je, da se vloge v teku predstave pogosto samovoljno zaobrnejo: občinstvo, ki je prišlo noter v nestrpnem pričakovanju dobre predstave, mora na hitro uprizoriti neko precej zahtevno besedilo, igralci (ali so res igralci? ) pa se medtem udobno namestijo na odru (ali je res oder? ), ne da bi trenili z očmi gledajo v občinstvo (ali je res občinstvo? ), v miru uživajo in sproščeno kaj prigriznejo do naslednjega preobrata. Poslej izgovarjajo eni in drugi besedi »oder« in »dvorana« z vso previdnostjo, oboje omenjajo samo takrat, kadar se temu ne da izogniti, pristajajo na ustaljene navade, ki so zamenjale iskrena prepričanja s slepo pokorščino, lastno upokojenim veteranom, ki so v dolgoletni službi ljudstvu izgubili samospoštovanje, odločnost in smisel za drzne odločitve. Odvzeli so jim celo trofejna orožja in zdaj niti častnega samomora ne morejo več opraviti, kadar jim je vsega zadosti, a to se malokrat zgodi, namreč da bi jim bilo vsega zadosti, večinoma kar prikimavajo, samo da imajo mir, vse požro in vsakomur dajo njegov prav, samo da lahko ponoči v spanju nekaznovano koljejo, streljajo iz bazuke ter ubijajo na najbolj zverinske načine, ker se vojna zanje nikoli ni zares končala. Nekaterim redkim posameznikom gre obnašanje večine na jetra, ne morejo se sprijazniti s totalitarnimi prijemi velikih gledališč, tulijo fuj!, mečejo petarde in gnile paradižnike v glavne osebe in na vse načine dajejo duška svojemu srdu, ki je očitno fosilni ostanek neke romantične zavesti o teatru, ki mora imeti zaveso. In to je pravi razlog, da dobi neugledna krpa blaga, ali bolj ugledna žametna tkanina pomen, ki ga ne zasluži, božansko dimenzijo, ki daleč presega njeno dejansko vrednost - iz zavese se rodi zamotana ideologija z najbolj daljnosežnimi posledicami.

Zavesniki niso maloštevilna skupinica, kot se lahkomiselno govori, misli in piše v dnevnem časopisju. Ne gre za vnaprej predvideno, ali za nadzorovano revolucionarno gibanje, še manj za združbo iztirjencev, ki so preživeli mladostna leta v težkih socialnih razmerah, čeprav bi takšna razlaga marsikomu odgovarjala. Komisarji za ljudsko zdravje, pripadniki organov javne varnosti, socialni delavci, patronažne sestre in dežurni zdravniki - vsi ti so pripravljeni ob vsakem času povedati o zavesnikih nadvse čudne in osupljive zgodbe. Njihove na štiri oči izrečene izjave so seveda privatne, neuradne, vendar jim to ne jemlje veljave, ker so podkrepljene s podatki od katerih se človeku dvignejo lasje na glavi. Zavesnike je najti, trdijo, v vseh mogočih družbenih plasteh, na številnih najodgovornejših položajih v državi, podobni so termitom, ponoči glodajo, čez dan pa opravljajo kakšno družbeno koristno delo, s katerim spretno prikrijejo svoj razdiralni posel. Nihče ni povsem zaščiten pred njihovo izvrstno delujočo organizacijo; imajo fantastična propagandno službo. Stojite, predpostavimo, v vrsti in potrpežljivo čakate, da se odpro vrata v kinodvorano, na sporedu je film izpred petdesetih let, prava slaščica za filmske sladokusce. Stojite tam, nič ne razmišljate, prebavljate večerjo, šest sardelic, poplaknjenih z dva deci črnine, oh, kako je to blaženo, ko čutite mirovanje možganskih zavojčkov, lenobno valovanje open in žilic, dremavo plimovanje velikanskega sluzastega planetarija, spravljenega v kostnici pod lobanjskim svodom; zavest, da premorete v sebi takšno strahovito orožje, pa ga ne boste nikoli, ponavljam: n i k o l i zares uporabili niti v obrambi, niti v napadu, je nekaj najlepšega v življenju. In prav v trenutku najvišjega duhovnega zadovoljstva, se vas nekdo dotakne, položi vam roko na ramo rekoč: Zdravo, kolega, midva se poznava.«

»Od kod?« se začudeno branite in že natanko čutite, kako nirvana izgineva, stroj v glavi se zgane, neka neutečena kolesca malo, čisto malo zaškripajo, iz šestega ce osemletke teinte, druga klop desno, čuj, daj mi čik pa jurja, že tri dni se nisem pošteno nažrl. Pomisli … « Stroj teče že s polno paro, batki v cilindrčkih veselo poskakujejo, ojesa delajo lepe, polne obrate, vztrajniki prično svoj mično ritmični ples gori-doli-gori-doli, para sikne - SKOZI ventilček - v strašnih porodnih bolečinah se porodi misel šesti ce, osemletka, se to vas dotolče, svinjarija, pomislite, s tresočimi prsti izkopljete cigareto iz notranjega žepa suknjiča, navržete zmečkan tisočak, najden v hlačnem žepu polnem drobtin, nitk in svaljkov umazanije, samo izgini mi čimprej izpred oči, kolega! in oni se zares pri priči pogrezne v zemljo, bil je zavesnik, to je jasno kot enkrat ena in biljeterka, pozor! še malo prej topoumna babnica, ta bi s svojimi oglatimi ritnicami sodila bolj v mesnico, ne pa v kulturno ustanovo, kot je kino, vas skrivaj od strani pogleduje, mečka vašo vstopnico med debelimi prsti, ne da bi jo natrgala, ali odtrgala njen ožji del čez črto luknjic. »Prekleto!« nemočno zakolnete v sebi, »smo že tam!«

»Tovariš, i imate vstopnico za osemnajsto uro, zdaj pa je dvajset in mi smo narodno gledališče, ne pa kino.« Z odločno kretnjo, ki ne trpi nobenega ugovora, vam potisne karto v dlan, zaklopota z ritjo kot kača klopotača, potegne zaveso in zaloputne nihajna vrata, slišite kako se v ključavnici obrne ključ in vi ostanete zunaj. Zebe vas, samota vas kar preplavi, bobnate po vratih in moledujete naj vas za božjo voljo spuste noter. V glavi vam razgraja orkan, loteva se vas hud glavobol, ki ga bržkone povzročajo izrabljeni kroglični ležaji; v servisu jih trenutno nimajo na zalogi - vse imajo, celo starinsko hupo za. Daimler Benz iz leta 1920, vašega izrabljenega ležajčka pa nimajo, ker je uvoz rezervnih delov začasno ustavljen.

»Ne, tovariš, nič ne vemo, kdaj dobimo vaš ležajček. Mogoče čez kak teden.«

»Hudiča, do takrat lahko znorim.«

»Vaš problem, tovariš. Pa drugič več sreče.«

In ste zunaj. Z grenkim občutkom, da zavesnikom človek nikoli ne ubeži, kadar ga vzamejo na muho, oni so povsod in nikjer, nemogoče jih je prešteti, kaj šele izkoreniniti, doslej je bilo v zgodovini že toliko propadlih poskusov, da je že kar smešno, ali pa žalostno, kakor se vzame, posebej žalostno in sramotno za naš čas, ki se ponaša z učinkovitostjo, mehanizacijo, karticami in računalniki, ciklonom B in Sibirijo, kazematami in tigrovimi kletkami, sterilizacijo in …

DEJANJE ŠT. 1 - Iz mračnega, nedoločenega prostora v okolici prizorišča je slišati sprva pritajeno in komaj slišno, postopoma pa vse bolj razločno in glasno cepetanje bosih stopal: nekdo se bliža v hitrem teku, zagotovo je mlajša oseba, morda celo otrok, deček ali deklica; samo otroci tečejo tako, da jih je moč prepoznati zgolj po udarcih podplatov ob tlak, sledijo si v hitrem zaporedju, cap-cap-cap, lahkotno in nekoliko neenakomerno, ker si z ravnotežjem še niso čisto na jasnem, malo jih še zanaša, zato otroški tek ni premočrten kakor tek odraslih, temveč poln krivulj, ovinkov in nenadnih sprememb smeri. Med tekom počno vse mogoče vragolije: opletajo z rokami, včasih omahnejo in padejo, kričijo in solze jim polne po licih, naslednji trenutek pa jih je že en sam smeh, nobene razdalje jim ni mar, ker jim je vse enako blizu, zato bi bilo nesmiselno razpravljati o kakšni načrtnosti otroškega teka, za načrtnost je potreben cilj, cilja pa v tem primeru ni, ali pa se odraža v otroški zavesti zelo megleno, raje se na poti ustavljajo, norijo za pisanimi metulji, kljub opozorilom starejših bi hoteli pogledati vsaki žuželki pod krila, da bi odkrili tisto čudodelno napravo, ki jim omogoča letenje, kajti sen vsake otroške duše je letenje. Kar je odraslim dosegljivo samo v sanjah, je otrokom vsakodnevna igra, zadostuje, da se poženejo v hiter tek po travniku, pa že imajo občutek da so v zraku.

Na prizorišču se resnično znajde otrok, torej ni bila pomota ali prisluh, deček je, ves zadihan, vendar v njegovem obnašanju ni sledov strahu, prej bi se lahko reklo, da je njegov tek sestavni del nove igre, ki si jo je sam pravkar omislil in mu ponuja tisoč novih, razburljivih možnosti. Med tekom z lahkoto spreminja hitrost, menja smeri in niti za hip ni jasno kam bo krenil naslednji trenutek, kadar steče poprek se hitro premisli in takoj preide v krožnico, izogibajoč se nekim nevidnim zaprekam, pri tem pa nagiba telo izmenoma enkrat v desno in drugič v levo poševno lego.

Čez čas se razločno zasliši še nek drugi zvok prihajajoč iz ozadja -to bo topotanje okovanih čevljev, ker se sliši kot enakomerno udarjanje kovinskega predmeta ob les - nekdo z dolgimi koraki in z veliko vztrajnostjo premaguje razdaljo - ah, je že tu, deček je bil vendarle zasledovan! Pojavi se zasopli dežurni gasilec iz gledališča, hiter je bil, kar izpljunil se je iz teme, njegov prihod pa bo nesporazum, možak se je moral zmotiti - tukaj lovi objestnega pobalina, namesto da bi vestno opravljal svojo službo in budno oprezal za rdečim petelinom. Njegova oprava, srebrno bleščeča čelada, po telesu brezhibno ukrojena uniforma pa množica usnjenih pasov in varnostnih sponk, očiščeni škornji iz telečje kože, lična lopatka in cepinček pripeta za pas - vse je v dokajšnjem nesorazmerju s tukajšnjim okoljem. Morda bi na drugem kraju učinkovalo mogočno, strah vzbujajoče, tukaj pa je na meji smešnosti in neresnosti, ki spremlja gasilce že od pamtiveka pa naj se lotijo smrtno resnih opravil kot je pogreb predstojnika, ali gasilske veselice. Mož se v nasprotju z mračnim okoljem ves iskri v mavričnih barvah, zaslepljujoči odsevi poskakujejo po njegovi kovinski opravi, zagret je kot lokomotiva in grozljivo vztrajen v svojem zasledovalnem baletu. Tudi če bi hotel, se ne bi mogel kar tako zaustaviti, toliko je v njem zagona, deček se tega zaveda in s pridom kar naprej izkorišča gasilčevo inercijo. Ko se zdi, da ga ima oni že v pesteh, se mali pod ostrim kotom gibčno izmuzne vstran, gasilec pa nemočno drvi mimo, sika kletvice in besno žuga, prepozno začne zavirati in že drsi po podu z okovanimi podplati, da se krešejo iskre in nastopi nevarnost požara. Tako se oba nekaj časa preganjata, se bližata drug drugemu in zopet odmikata, križata in prepletata smeri, topotata in dvigata prah, dokler dečku igra ne presede, urno se odloči, preskoči svetlobno mejo in se izgubi na ono stran v mračnem labirintu med stoli in prahom, tam bi ga zaman iskala cela gasilska brigada. In naš junaški gasilec? Obstane in težko sope, ne gre pozabiti, da ima dvaindevetdeset kil, jezno pogleduje za dečkom, živčno si popravlja uniformo, zateguje razmajane sponke, postavi cepinček in lopatko na svoje mesto in strumno odkoraka za dečkom dol v temo. Med hojo nekolikokrat kratko posveti s svetilko naokoli, bolj zavoljo reda in gasilskih pravil, kot zavoljo upanja, da bo kaj odkril, saj sam dobro ve, da je vse skupaj brez haska.

DEJANJE ŠT. 2 - Kronist Boltežar prihaja zložno skozi teman prostor, lahko je telovadnica, hodnik na sodišču, šolsko dvorišče ali kak drug zaprt ali odprt prostor. Dlje časa kolovrati med stoli, tu in tam katerega previdnosti navkljub prekucne, izgubi smer pa jo spet najde, neodločno zastaja, lista po beležki in slini prste, nekaj nerazločno godrnja in tiho preklinja. Kadar se ustavi pa tudi med hojo, pogleduje na vse strani kot da nekoga išče, ali pa je sam zasledovan. Zaskrbljeno motri strop dvorane (če je strop in če je dvorana), z roko si zastira oči in s pogledom skuša ujeti nekaj, kar je skrito za ugaslimi obločnicami, morda šteje oblake, zvezde, kdo bi vedel. Slednjič pride do odra-prizorišča in nerodno spleza gor, kot da bi bila meja med svetlobo in senco orjaška, z bodečo žico prepredena zapreka, preko katere lahko pride samo tisti, ki do potankosti obvlada vojaške veščine. Ko se vendarle zrine gor, sede po turško in v popolni tišini je slišati kako astmatično sope, neverjetno pri njegovih letih in videzu, ves je upehan, iz žepa privleče velik bel robec, pravcato ponjavo in si z njim prične prizadevno brisati potni obraz ter zamišljeno zre predse v tla.

Boltežar (še vedno v turškem sedlu, z robcem v rokah): Kako se naj človek znajde? Čez kakšno uro (izvleče žepno uro), popravljam, čez petinpetdeset minut in devet sekund naj bi tukaj odigrali »najboljšo predstavo na svetu«. Kaj vidijo Boltežarjeve oči?

Ničesar. Ničesar ne vidijo, ker ničesar ni. Ni odra, ni kulis, vse je prepuščeno višjim silam, ki jasnovidno držijo stvari na nitkah in jih zadnji hip postavijo na pravo mesto. Včasih, ne vedno, Boltežar, ta razcapani inspicient s svojo komično beležko in elizabetinskimi zapiski vendarle na skrivaj, zagroženim kaznim navkljub, na svojo pest pomaga vsemogočnim silam pri njihovem opravilu, tako da prične pravočasno snežiti, grmeti in se bliskati, angeli se varno spustijo izpod stropa in mahajo s krili bolj zaradi lepšega, reklamno. Lahko pa bi tudi po tehnikovi malomarnosti, ki se venomer uči na napakah, kar treščili na deske z osmih metrov višine in izgubili življenje - pa se to ne zgodi, ne more se zgoditi dokler je nekje spodaj Boltežar, kdo drugi, ki v pravem trenutku z rahlim sunkom desnice sproži tisto angelsko mašinerijo, z levico uvidevno potisne od treme prepotenega statista, ki so ga pol ure pred predstavo sneli z vaškega trga, na oder in s krepko brco prestavi zaspanega glavnega igralca pri priči v sredo dogajanja, iz življenja naravnost v tragedijo. Da, vse to stori deus ex machina-Boltežar-bog iz stroja! … … samo, glej čudo, tega nihče ne opazi! Predstava je bila bog bogova, porečejo kompanjoni, imenitna, šokantna, pravcati gledališki eksperiment, vse je šlo kot namazano, posebno angeli so napravili na ljudstvo neverjeten vtis … Ah, ljudstvo! (Boltežar se s težavo skobaca iz turškega sedla, otepa prah s kolen in zadnjice ter se ironično spakuje v svojo beležko. Z drsajočimi koraki hodi v krogu, zdaj je stoletnik tresočih rok in glasu, pri vsaki besedi se globoko prikloni) Ljudstvo! Občinstvo! Raja! Narod! Drhal! Cenjeni obiskovalci! Naši ljubi gostje! Cepci! Smetana! Turki! Kako jih ljubim! (Nenadoma zastane in se zasanjano zagleda v prostor, kjer so, ali naj bi bili gledalci) Res jih ljubim. Oni me nikoli ne vidijo, zato me ne morejo ljubiti, razumljivo, jaz pa jih vidim skozi skrito luknjico v zavesi, božje oko ji pravim, tamle je, (pokaže s prstom v nedoločeno smer) od tod jo vidim in samo jaz vem kje je in kako je nastala. Nastala je slučajno, kot vse na tem svetu, nobene skrivnosti ni bilo vmes, prisegam. Hamlet, danski kraljevič, Abadon, ta mrha, je nekoč po prekrokani noči - tu prosim, črno na belem (bere iz beležke): v noči od devetnajstega na dvajseti oktober, se je Abadon alias Hamlet vso noč onegavil, preverjeno in od prič vsestransko potrjeno - zamudil za celih pet minut vstop na oder, ki pomeni življenje, medtem pa je očetov duh skoraj scagal, desetkrat je ponovil iztočnico »čuj, Hamlet!« nazadnje že s čisto jokavim glasom in tik pred živčnim zlomom, Abadon pa je ta čas spokojno dremal s prižgano cigareto v ustih za zaveso, misleč da je ob uri duhov pač treba spati in prežgal tkanino, preverjeno in od dežurnega gasilca trikrat pismeno potrjeno dejstvo. (Boltežar se glasno zareži) Ampak … (se ponovno smrdljiva gmota, imelo priložnost videti najboljšega Hamleta, kar jih je bilo v zgodovini teatra. In zakaj, prosim? Ker noben Hamlet nikoli in nikdar ni dobil od inspicienta tako silovite brce v rit - zato. Sicer pa je razumljivo: kadar dobiš takšno brco, najmočnejšo brco, kar jih je kdaj bilo, moraš zaigrati genialno, ker ti nič drugega ne preostane. (Razneženo, vmes ga premaguje jok) Spominjam se, spominjam, bil je oktober, rože so letele na oder, slap vrtnic, vmes kak nagelj, oh, kako so letele, kako so dehtele in rdele, zavesa je šla desetkrat gor in dol, vrvi so se skoraj prežgale, stotera usta so tulila bravo! igralci so prelamljali hrbtišča v globokih priklonih, Abadon pa je stal tam, še zdaj ga imam pred očmi, nepremičen kot soha v relikviariju, živi mrtvec, s čemernim izrazom na obrazu, ki so si ga ljudje v zanosu razložili kot vzvišeno odmaknjenost velikega trageda, njega, tega danskega capina pa je le bolela rit, tega se je zavedal, drugega nič. (Posmrkava med smehom) Smejati se moram, čeprav je grenko kot bi žrl nezrelo grenivko. Toda, če natanko premislim … kaj je talent? Je talent beseda, gib? Oboje neločljivo skupaj pa še nekaj zraven? Neka skrita moč … (se zvito namuzne) … ki se izkaže ob posebnih prilikah? Recimo, ko dobiš krepko brco, kot jo je dobil takrat Abadon? Mogoče, mogoče … Če je bila moja noga tista skrita moč in ne Abadonovo komedijantstvo, v katero sem, po pravici povedano, vselej nekoliko dvomil, juhej! Potem bodi blagoslovljena moja božanska krača! Naj te poljubim. (Boltežar si zaviha hlačnico, poboža nogo gor in dol, poljubi dlan in z njo tleskne po kolenu) Samo … neka težava pa kljub vsemu je: kakšna bo usoda bodočih gledališč, kjer bodo brce krojile kvaliteto? Ali ne bo vse skupaj zoprna zmešnjava, podobna nogometu?

Glas iz zvočnika: Dvorana je …

Boltežar (jezljivo): Kakšna dvorana, idiot! Nobene dvorane ni.

Glas iz zvočnika (skrajšano »glas«): Dobro Boltežar, kakor praviš, ni dvorane. Ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem … spoštovano občinstvo! Pravkar …

Boltežar (se prime za glavo): Tudi nobenega občinstva ni … Hej, kdo je tam spodaj? (Stopi čisto na rob prizorišča, zastira si oči pred svetlobo in zagleda dečka nedaleč proč) Kaj pa ti tukaj? (Strogo) Kdo si?

Deček: (proseče, malo prestrašeno): »Nikar ne kričite. Rad bi videl najboljšo predstavo.«

Boltežar (se nekoliko pomiri): Najprej zapoj kako ti je uspelo priti not, mali.

Deček (resnično zapoje): »Dežurni gasilec me je pripeljal, rekel je, da imajo otroci prost vstop na najboljšo predstavo.«

Boltežar (ogorčeno): O, ti prekleta laž! (Hitro vstane iz počepa, pristavi dlani k ustom in štirikrat gromko zakriči na štiri strani) Dežurni gasilec! (napeto prisluškuje) Gori! Teater gori! Požar! Ogenj! Glas: Zaman se naprezaš in ga mamiš z ognjem, Boltežar. Raje vzemi beležko in zapiši čitljivo, ker boš pozneje zapis potreboval: dežurni gasilec spi spanje pravičnega v osmi vrsti, na petnajstem sedežu. Oder je …

Boltežar (rahlo utrujeno, naveličano): Odra ni, sodrug in ga nikoli ne bo, dokler ne bo zavese. Kjer ni zavese, ni odra. Razumeš? Zaveso ste leta in leta poniglavo uničevali, lepo počasi, kos za kosom, da se ne bi preveč poznalo, uporabljali ste jo za brisanje umazanih rok, čevljev, potnih gobcev, klincev in usranih riti!

Glas: Boltežar, kronist dragi, v parterju je otrok … !

Boltežar: V kakšnem parterju? (Se zdrzne) O, ježešmarija!

Deček (ravnodušno): Nič se ne sekirajta. Približno tako je, kot bi poslušal mamo in očeta pa tudi sam že znam reči porka madona! (Boltežar prav počasi pristopi k dečku, deček pa se za korak umakne. Dolgo se resno gledata iz teme v svetlobo in nazaj, zatem Boltežar počasi iztegne desnico proti dečku, nato isto stori deček in mu obotavljivo seže v dlan)

Boltežar (šepetaje): Ni se ti treba bati, mali. Ali se bojiš?

Deček: Ne bojim se. Komandanti vesoljskih ladij se ne bojijo. (Boltežar se nagajivo nasmiha)

Glas: Boltežar, mali bo nekoč res komandant vesoljske ladje, brez šale. Takrat te ne bo več, boš pod rušo. Oder Boltežar …

Boltežar (ogorčeno): Še znorel bom! Oder! Pa vesoljska ladja! Pogovarjamo se o stvareh, ki jih ni, namesto da bi vi zalega tam zgoraj pustili mikrofon pri miru in mi prišli pomagat uredit to svinjarijo. Mašinerija za spuščanje angelov se nekaj zatika, nekdo se je pokozlal na Abadonov kostim, jaz pa naj delam čudeže.

Glas: Vsi delamo čudeže, ali ne, deček?

Deček: A vi pa verjamete v čudeže? Nam pa so v šoli povedali, da čudežev ni.

Boltežar: No, danes boš imel priložnost … če bomo igrali, bo velik čudež. Pa tudi vse ostalo, recimo tale šotor. (nedoločeno zamahne v polkrogu) … grandiozna pogruntacija, Mihaelov scenski čudež, kot ga je sam poimenoval … ne ugaja mi pa konec! Presega predstavne moči občinstva, razumeš?

Deček (zvedavo): Kdo je Mihael? Kaj je scena? Kaj so predstavne moči občinstva?

Boltežar (zamišljeno): Križ je s teboj, moj komandant vesoljske ladje, že vidim. Sem poglej! (Boltežar živahno poskoči, se postavi na sredo prizorišča-odra, pogleda kvišku in z rokami prične oblikovati neko stožcu podobno obliko, pogled pa se mu postopoma spušča k dečku) Kaj vidiš?

Deček: Ničesar ne vidim.

Boltežar (nestrpno vztraja): Bolje poglej, mali. Začni od zgoraj. Kaj je tam?

Deček (pogleda navzgor): Aha, velika luknja, gospod. Oblaki … (našteva čedalje hitreje in bolj navdušeno) … Nebo … ptiček, cela jata ptic … karavela, ki pušča belo sled. Jo slišite, gospod? (Posnema zvok letala) Vsak dan leti tu čez ob isti uri.

Boltežar: Dobro, dobro. Pa šotor?

Deček: Nič posebnega, šotor kot vsak drugi, samo malo večji. Cirkuški šotor z luknjo in obročem. Zunaj so nanj pritrjene zastave. Boltežar: Pusti »zunaj«, pusti zastave! Kaj je znotraj?

Deček: Znotraj ni nič.

Boltežar: Kako nič? Če ne bi bilo ničesar, tudi luknje ne bi bilo, ne ptic, ne letala, norček. Ne bi bilo tebe, ne bi bilo mene, ne bi bilo mikrofonarja tam zgoraj …

Glas: Kaj hočeš doseči, Boltežar? Kam meriš in kaj zasleduješ? Čemu moriš otroka, medtem ko nas čas priganja?

Boltežar: O času, ki priganja pa mi nikar ne trobi. Ti si na liniji, ne jaz. Glej, tu je otrok, ki me vprašuje kaj je scena, kdo je Mihael, kaj so predstavne moči občinstva. Kaj naj mu odgovorim po tvoji pameti?

Glas: Resnico. Ampak na hitro.

Boltežar: Resnico … (se pritajeno smeje) … o, bog! Dobro. Pa resnico. Si slišal mali, odslej samo po resnici! Začniva od začetka: kaj je to? (Boltežar z razširjenimi rokami ponovno objame neko stožcu podobno obliko)

Deček in Boltežar (zlogujeta skupaj kot vi šoli): To je šo-tor. Boltežar: Čemu služi naš šotor, mali?

Oba (zlogujeta): Ta šotor služi za. pred-sta-ve. Lahko je so-ba. Lahko je trav-nik. Lahko je vesolje.

Boltežar (razigrano): Odlično! Odlično! Prva lekcija opravljena. Zdaj veš kaj so predstavne moči občinstva. Odmor. (Hodi sem in tja, navdušeno si mane roke, nato se iznenada ustavi in srepo pogleda dečka) Torej, kako si prišel not? ReSnico, mali, resnico! Tak je dogovor.

Deček: Ušel sem.

Boltežar (vzhičeno): Saj sem vedel! Od vsega začetka sem vedel. Da bi gasilec koga zastonj spustil v gledaliče? Nikoli! Gasilci so zadnji obrambni zid države, mi pa naivno mislimo vojska, policija, celo tajna policija, množice, kje pa! Samo gasilci in nihče drugi. Oni so stebri državotvornosti in resnični predstavniki ljudstva, ki so s svojo strogostjo, nepodkupljivostjo in podzavestnim smislom za humor edini poklicani braniti domovino. Gledališče je poleg gasilskega doma najbolj zavarovan kraj na svetu, zapomni si mali, tu je koncentracija gasilcev prav fantastična. Veliki požari v gledališčih so že dolgo stvar preteklosti, požarnovarnostni predpisi so gasilcem samo izgovor za druge človekoljubnejše cilje: oni so tu, da nas kulturnike branijo pred … hm, sovražniki! Vidiš mali, zato nikoli ne pomišljaj, ali bi, ali ne bi, kadar ti gasilec ukaže: skoči mrcina zastonjkarska z balkona na glavo v parter! Jasno, da moraš dobričini nemudoma ustreči in skočiti dol.

Deček: Dobro da nisem na balkonu.

Glas: Uganjata norčije, čas pa teče. Res nimaš nobenega občutka za čas in dolžnost, Boltežar? Kje so rekviziti za vajo? Mar so te oni poslali naprej, da bi klepetal s smrkavcem, ali pa so ti zaupno naročili postoriti to in ono okrog odra?

Boltežar (žalostno): Spet Oder! Nikoli konca. Vidiš, mali, oder je inspicientova usoda, njegov kismet, on se že rodi z malim odrom v ročicah, ne verjameš? Ko bom umrl … (se spakljivo pokriža in pokaže gor proti zvočniku) … ne dajte me pod rušo, prosim, pod oder zakopljite moje telo, kot so nekoč v davnih časih pokopavali kardinale v kripto pod oltar katedrale, da so lahko kar naprej v stoletjih gnitja in prhnjenja mesa prisluškovali žebranju tercialk, tihemu šepetu v spovednicah, mašam zadušnicam, drsanju korakov po marmorni nagrobni plošči; glasovi otroškega zbora so peli TE DEUM ob spremljavi orgel na koru, GLORIJA-MEMENTO, GLORIJA-MEMENTO, so trkali zvonovi visoko zgoraj v zvonikih.

Glas: Boltežar, Boltežar, kako bogokleten si in kako lahkomiselno se meriš s kardinali, šema! Po smrti ne moreš kar tako priti pod oltar, najprej moraš ljudem zlesti pod kožo, pridobiti zasluge, morje zaslug, petdeset let grmeti s prižnice zoper izvirni greh, petdeset let zasledovati čudno grenkobo človekovega bivanja, petdeset let z enako obsedenostjo brati maše, petdeset let brusiti izgovarjavo, petdeset let igrati, dajati odpustke in spletkariti po pisarnah, petdeset let razdajati svoj talent, metati bisere svinjam, dobivati brce in jih dajati naprej podrejenim, poplesovati okrog šefov, preklečati ure in ure na golih deskah, moliti in jokati, priklanjati se in uklanjati kar naprej … šele za tem pride slava. Poglavitno je, da si ljudem vedno na očeh, morajo te čim pogosteje videvati, slišati tvoj glas. Si ti ljudem na očeh, Boltežar, povej? Nisi, a ne? Kar priznaj. Kdo te opazi, kdo sploh ve zate, kadar zamaknjeno buljiš v občinstvo skozi tisto luknjico v zavesi? Nihče. To je tisto, kar ti odmika v neskončnost grob pod odrom. Nihče te ne pozna, v tem je osnovna težava, tvoje ime je komaj mogoče prebrati v gledališkem listu, pogosto se zgodi, da kar pozabijo nate. Oder kaj pomeni oder, Boltežar? Oder pomeni življenje, kaj pa si mislil? Nihče, niti največji igralec ni poklican po smrti ležati meni nič, tebi nič tam doli in s svojo ničevo smrtnostjo motiti njenega veličanstva PREDSTAVE! Bila bi perverznost brez primere, veš. Greh, da mu ne bi bilo para. Zatorej si svojo noro zamisel kar izbij iz glave!

Boltežar (jedko): Hvala za nasvet, mojster. Kaj bi brez tebe, naš angel varuh, brez tvojih zvočnovidnih čarovnij, nezmotljivih aparatur, kolutov in trakov, zvočnikov in žic, brez tvojih trdnih načelnih stališč, jeze, odpuščanj, kritike? Sediš visoko zgoraj, nedosegljiv, ker potegneš kovinsko lestev vselej skrbno za seboj, neviden nam in publiki, pritiskaš na stikala, ugašaš zelene lučke in prižigaš rdeče, proizvajaš glas bogov, šum vetra, jok norcev, plezanje podgan, topot živalske črede, vekanje dojenčka … vsi tisti tvoji elektroni in fotoni, valovanja, impulzi, vibracije … Seveda se zgodi, da včasih kaj zamešaš, med veseloigro vključiš žalostno cingljanje navčka, tragedijo pospremiš z rezgetanjem konj, nič hudega preklop, obrat predstava teče dalje. Zavidam ti tvoj privilegirani, visoki položaj, ti si vedno zgoraj v nebesih, jaz sem vedno tu na zemlji, na odru, kar je še za kanec slabše, ker oder je nikogaršnja posest ne pepel, ne ogenj, nekakšen vmesni člen, eksotična čistilnica ubogih duš, poskusni poligon nebeških in peklenskih generalov, greznica pa salon hkrati …

Glas: Deček, Boltežar …