V krošnjah dreves smo slavili dih svetlobe
Valujoča reka ni mogla ustaviti najinih misli.
V motni reki nisva našla odgovora.
Želje so ostale na oltarju.
Zvonovi so zvonili.
V čigavo čast?
Nisva se zavedali zvoka, ki je prihajal iz daljave.
Najin klic po prijateljstvu je dobil drugi pomen.
Osamljenost je ubijala.
Ni imela konca.
Želje so poletele.
Pomoči ni bilo od nikoder.
Daljava je bila nedostopna.
Čakala sva odgovor iz drobovja zemlje.
Obnemogla sva zaspala in odšla v nek drug čas.
Našla sva mir v prostoru, ki ni zarisan v mapah sveta.
Nevihta je zaustavila najino gibanje.
Zvila je veje, da bi zaustavila najino pot v neznano.
Postala sva tujca na tej strani.
Ostala sva v temi.
Oblaki so bili neprebojni.
Zadnje snežinke so odšle v nepovrat.
Na travnikih klije življenje.
Krmilo naju vodi v neznano smer.
ČAKANJE
Prišla si ob zori neke pozabljene pomladi.
Tvoje misli so ostale za vedno neizrečene.
V krošnjah dreves si pustila svojo neizživelo mladost.
Čakal sem zaman.
Odgovora ni bilo.
Umaknil sem se v samoto, iz katere ni bilo izhoda.
Namesto pričakovanega večjega sijaja si pustila žalost.
Brez razloga si me pognala v samoto.
Tema je skrila tvojo lepoto.
Odšla si v nepovrat.
Čakal sem na tvoj odgovor, a ga ni bilo.
Večni sijaj je ostal v krošnjah dreves.
Niti tarnanje ni pomagalo.
Ostala si hladna za vedno v neki nedorečeni želji.
Niti obup ni pomagal.
Vse je bilo zaman.
Želje so se za vedno izgubile v nedrih narave.
Moji poskusi, da se ti približam, so ostali brez odgovora.
Večni sijaj je odšel v nepovrat.
Svet je ostal v temi.
Izdala si nekaj, v kar sem verjel.
Vse se je spremenilo v brezkončno temo.
Nekdo je ukradel lepoto Sonca.
Minila je mladost.
Minili so dnevi.
Minila so leta.
Prišle so neke nove vijolice.
Prišlo je neka nova pomlad.
Nastalo je novo življenje.
Vrnitve več ni bilo.
Sanje so postale resničnost.
U temnem kotu naju je čakala usoda.
