Res je.
Vse to je res.
Se je tebi zgodilo,
dekletce drago, nič krivo.
Res te je.
Življenje brusilo.
So te lomili ljudje,
ti srce jeklenili, topili iskrenost v očeh,
tvojo mladost in ljubezen so pili,
tvoja nedolžnost, dobrota bila sta jim med.
Res, vsakič, ko le spet se je vsega po malo nabralo,
prišli so znova, po še.
Ti pa tam stalo si samo.
Nemo dajalo.
In čakalo me.
Kje sem bila?
Po pravici, ne vem.
Menda prav potiho sem se iz tebe rodila,
počasi zorela v to, kar zdaj sem.
Kakor vsem, tudi meni, vsega po malo si dalo,
del sebe, žlahten izbor svojih semen,
da jih nežno, s pravim posluhom,
v sebi gojim in negujem,
s toplino obdajam, še v kom zasadim.
Za vse to ti hvala.
Hvala, da stalo si tam.
Zdaj končno jaz zate
mehko in varno naročje imam,
da vanj potoneš, se ljubezni in vsega napiješ,
od čakanja si malo spočiješ.
Zdaj končno lahko, z ročico v roki,
zapodiva se tja na zelene poljane,
na sonce, med cvetje, v nov dan.
Dekletce drago, ti moje,
tako, tako te rada imam!
POČITEK
Zdaj je čas,
da si malo spočijem.
Na trato ležem,
v nebo se zazrem,
se soncu nastavim
in sprejmem objem,
roke dvignem,
vetrc pobožam,
se z njim poigram,
mu nežno prisluhnem,
napev prepoznam,
se dnevu nasmehnem,
poljub mu dam.
Nato obležim.
Nič mi ni treba.
Prav nič mi ni treba.
Le srečna sem.
NOV DAN
Mir na poljani,
meglica,
tišina,
še sapica spi,
v pritajeni svetlobi,
vse bliže,
se noč,
najbolj ranljiva,
minljiva,
počasi poslavlja,
ljubeče,
kot mati otroka,
poljublja
nov dan,
milino predaja
čipki zeleno srebrni,
skrbno položeni
niti brezkončni,
prosojni,
ki boža,
napaja,
svit zajema,
obljubo dneva
odseva,
nežno umiva
še zrak,
da dehti
od svežine,
bohotno pripravljen
na vse.
Tam,
v simfoniji božanski,
kratki,
za večno
minuli,
veličastno,
tako neopazno,
poraja se
dan.
VSE
Zame si … vse.
Misel le ena
tančico odstre,
zaziblje,
v mehkobo odene
srce
prebujeno,
znova vzneseno,
da raste,
čez vse,
v brezmejnost
se širi,
nebesa
tiho in strastno objame,
se do konca odpre,
brezskrbno,
iskreno,
izliva in pije
ljubezen,
napoj, bit življenja,
dolgo in žejno,
še in še.
In ni je sile
na svetu
močnejše
in lepše.
Bolj večne.
Zame si vse,
ker ob tebi
živi
srce.
IGRA
Deca med igro
objamejo svet.
Ga vzamejo v dlan.
Zanje je majcen,
do konca poznan.
Z njim se vse da.
Ga, na primer, oprati,
da se lesketa,
s čokolado obliti,
da jo vsakdo ima,
v vato obleči,
da je bolj mehko,
v srce si ga dati,
da vsem je toplo
in, ko se igrajo odrasle,
v trgovini prodati
za čisto zlato.
A od vsega najlepše
ga je med pesek spustiti
in se smrkavih ličk
z bratom v roki
tja v svet zapoditi.
DRUŽINSKO DREVO
Na obrežju košato drevo.
S premnogimi vejami, listi,
se širi in raste z leti v nebo.
Vsak listič na njem točno ve.
Sokovi, koreni so isti,
ista gre moč skozi njih vse.
