O vsakem likovnem delu je težko pisati, saj se ujameš v vrtinec različnih perspektiv, avtorjeve, hotene in nezavedne, gledalčevih, tudi svoje in tistega, kar si na podlagi že videnega v prejšnjih letih izluščil kot reprezentativno za nekega ustvarjalca. ln potem te zlahka postavi na laž še realizirana razstava. Neko za razstavo predvideno sliko zamenja njena inačica, morda povsem sveže delo, sama postavitev — razmerja, ki se z razmeščanjem slik gradijo, rušijo, krivenčijo — lahko povsem spremeni celotno zgodbo. Tudi če je ta zabeležena s čopičem.
Kaj relevantnega tako lahko zapišem na podlagi štirih setov slik, ki sem jih dobila v predgled, od katerih prvega zastopa tihožitje, drugega krajina, tretjega abstrakcija, vmes pa sta se, kot da še vedno v raju, izgubila Adam in Eva pa tisto nesrečno, ničesar krivo jabolko? Ne dosti.
Morda se je vendarle vse začelo v raju, ki je v Momovi različici postavljen na »samotni otok« — nikjer ničesar razen samcatega drevesa s kačo ter Adama in Eve, ki držita jabolko, medtem ko je v drugi Evini roki povedno krvavo rdeča roža. Prosta panorama neba z oblaki in zaplata zelenja z drevesom našo pozornost zafiksira v primitivistično naslikani človeški figuri. Nenavadno korpulentna, kar robata Eva je oblazinjena z rjavo senco, ki poudarja njen fizis od pasu navzdol. Medtem pa se njen zgornji del telesa manjša, kot da umika v daljavo, zdi se, da je Evi sami lepše z oblaki; ali bolj verjetno, ni važno, kaj misli. Adam ves droban, kaj le počne njegova prosta roka, lovi ravnotežje, se z nekako plesno gesto veseli, da mu ostaja obla Eva, morda priznava, da mu je prijetno na tleh? Prevladujejo mehke barve, ki jim delajo protiutež otroško primitivne linije.
Dve tihožitji, vazi s cvetjem, na mareličnem je vaza postavljena na belkast prtič in na modrikastem obenj. Drobni ekspresiji trenutka miru in tišine. Slikarjev počitek ali študiji barvnih odnosov. Lakonično, brez nepotrebnega patosa, preprosto pa dovolj učinkovito ravno zaradi nerodnosti in nedolžnosti, ki dihata iz slik.
Naslednji set slik prikazuje rečno panoramo mesta. Zgradbe so zarisane kot ljubke škatlice z značilno opečnatimi krpami streh, sem in tja kaka fasada izstopi iz linearno, vrstično nanizanih blokov in zasveti v nekoliko živahnejši barvi. Cerkveni stolp na sredi pika nebo, še bolj zadaj puščavski, ali na drugi sliki kremasto-pistacijin, obris hribovja. Nebo brezposebnosti, opazni so le bolj ali manj siloviti potegi čopiča, ki nanaša dodatni odtenek na osnovo, da bi vdahnil nebu nekaj gibkosti in s tem nakazal, da se tam zgoraj nekaj godi, čeprav je zakrito. Res živa pa je voda. Odbleski na njej se ne ujemajo s stavbami na bregu, tudi sonca ni, da bi lahko v tem prepoznali igro sončnih žarkov in njihovih odbleskov. Gledalčev pogled se tako razprši po gladini v želji, da bi ujel slikarjevo misel, ki se je odela v barvo, in vse bolj se zdi, da imamo pred seboj le drobno študijo gibanja in utripanja, ki ga ustvarja mrežasto, skladovito ali horizontalno nizanje barvnih štrah na enotno, nepremično rečno osnovo.
In nazadnje trakovi-slike. To bo nedvomno tisto, kar mi slikar ponuja kot gotiko v njegovem delu in kar sem v neki drugi izpeljavi opazovala že lansko leto, le da so bili tedanji primerki bistveno drugačni. Takole sem tedaj med drugim zapisala: »Spotegnjen trak, katerega barvna podlaga zbuja reminiscenco na leonardovski sfumato, le da svetlejšega tena. Na različnih nivojih tople podlage trčimo ob bele, sive in (na sredini) črne poteze, ki se grobo, razsekano, brez preciznosti zaletavajo druga v drugo in ustvarjajo vtis nekakšnega Božjega očesa ali morda še bolj razpoke, nekakšne prečke, zapore, ki preprečuje tako polet v višino kot polet v globino; čeprav se v nas od nekod prikrade nedoločen občutek, da je bila njihova primarna vloga, vsaj kot si jo je zamislil slikar, pravzaprav ravno to: odpiranje, prehajanje v drugo dimenzijo« itd. Eden od letošnjih primerkov trakaste slike je kar tračna slika. Jeklena konstrukcija, ki jo vidimo, kakor od kakega železnega mostu, se preobraža v lestev. Čeprav diagonalna postavitev prečk obljublja težko vzpenjanje, je struktura vendarle bistveno bolj pretočna, kompaktna in gibljiva hkrati. Sledovi na konstrukciji in sama podlaga pa izdajajo umazane madeže, kot da se bo jeklo moralo nazadnje vendarle razkrojiti. Ko pogledam drugo sliko iz istega niza, se mi kljub podobno prijetnim rjavkastim odtenkom, ki sem jih Iani primerjala s sfumatom, zdi, da gre za rjo, ki razžira železo. Sled rje, ki jo gledamo skozi motno steklo, da se odtenki, od črnega, sivega in belega do okrastega, kožnega, skoraj mareličnega, zmehčani prelivajo med seboj, dihajo domačnost, toplino in nas kljub procesu razkrajanja, katerega izraz so, navdajajo z mirom.
