Ni nepomembno, da bo Drago Mom januarja praznoval petdesetletnico — ob tem mu prirejamo razstavo, ki ga kaže v specifični luči. Glede njegovega slikarstva / kiparstva obstajata dve različni mnenji, prvo, daje center njegove pozornosti ženska, in drugo, da to ženska ni. A v izboru del za to razstavo se nedvomno odkriva, da ženska je središče njegove pozornosti, predmetna in čutna ženska, ki jo identificira s simbolično podobo spolovila. Ta je v različnih variacijah »predmet« na abstraktnem ozadju. A motimo se, če v njih vidimo upodobitev, saj je njegov simbol doživel pomembne modifikacije in je samo izhodišče za nekaj, kar se pojavlja kot estetski objekt. Govorimo lahko o »temnem predmetu« sublimnega poželenja, a tudi o vitalnosti, humorju in domišljiji.
Drago Mom je umetnik, ki po sili razmer in tudi po lastni izbiri gradi svoje predmete na način, ki ga lahko primerjamo s principom, znanim iz Kama-sutre. Tam je pogoj za uspešnega Ijubimca to, da zna sestaviti oziroma napraviti posteljo. Najprej ne moremo govoriti o slikah, podobah, temveč o kompleksnih predmetih, ki gredo skozi različne faze nastajanja z različnimi postopki, ki segajo od preprostega rokodelstva do končne postavitve kompleksnega predmeta. V vseh fazah jih izdeluje sam, kakor tudi sicer sam pripravlja svoja platna in ima zato slika tudi odtenek robustnosti, značilen za takšne postopke, z odstopanji od popolnosti industrijskih polproizvodov. Tako je del umetniškega dela tudi okvir, tudi passe-partout, pri kipu je podstavek s svojo materialnostjo celo morda bolj impresiven kot drobna skulptura, ki jo nosi — skulptura je samo delček te celote. Kot take so zelo izvorni, iskreni in neposredni artefakti in na nek način sovpadajo z osebnostjo avtorja samega.
Predmet »Sanje« je upravičeno postavljen v središče razstave, kajti v njem so prikazani vsi Momovi postopki — od sijajne risbe v središču, ki prikazuje ženski lik, odtisa slike listja, »gledanega z modrimi očmi«, kot pravi avtor, do »zasteklitve« s prozorno folijo in aluminijsko-srebrno obdelavo ročno izdelanega okvirja. Neobičajen je tudi izpis naslova »Sanje«, vsaj v meni znanjem delu Momovega slikarstva, v katerem sicer nastopa priimek z letnico nastanka dela kot enakovreden element slike /predmeta.
Velik del slik (to je pogojni naziv, kajti sliki so podobne samo po dejstvu, da so tako obešene), ki jih razstavlja Drago Mom, je postavljen na rjavo-rdeče ozadje z vidnimi znaki postopkovnosti — potezami čopiča. Tako dobimo serialnost in še bolj poudarjeno razliko med predmeti, ki »v orgazmu dobivajo čisto drugačno podobo« (pravi avtor). Njihova barva je srebrno-aluminijeva, ob sinje-modri najpogosteje uporabljena, na kateri grobi dotiki čopiča in inskripcijo dodajajo dotik metafizičnosti. A tudi druge, kjer se za ozadje pojavljajo gotovi materiali (japonski papir, tapete, furnir), težijo k temu, da bi bile postavljene v skupini, saj s tem dobivajo poseben žar.
Rdeča nit razstave je hipni navdih, ki se lahko izrazi v kateremkoli gradivu. Ne bom daleč od resnice, če zatrdim, daje to ustvarjanje, ki ga spodbuja senzualna razdraženost v stiku z gradivom kot neka odmaknjena, odložena zadovoljitev. Ris okrog razstave pa je iskriva erotika.
