Nedokončan je svet;
le kaj ga lahko zaokroži?
Križ je, ni okrogel kot Zemlja,
ki ponuja vse, kar je bilo že davno.
Zvezde vršijo okrog in ponujajo čistost,
a v meni še ni razdeljeno nič, kar poznam.
Žarišča ljubezni hodijo po svetu
in včasih se kdo ustavi ob meni.
Čutim sveto v njih …
PRIHAJAJO, A SE NE USTAVIJO
Prihajajo, a se ne ustavijo za dolgo,
le poljubim jih in objamem in spet gredo po svojih poteh –
kot jaz ki še vedno neumorno iščem znamenja in odgovore.
Kar razpustil bi svoje telo, da bi videl, kako se sveto
pretaka po svetu in ne da miru,
dokler ne doseže svojega. Tako se počutim varnega
v nevarnostih in pojem zvezdam, ki me hočejo najti čistega.
SVET JE UTRUJEN
Svet je utrujen.
Čiste zvezde pa me vlečejo k sebi in pravijo: Glej, resnica!
In se pogovarjam z neresnično resničnostjo,
padam in spet letim pod oblake, ki me vzamejo
in me nosijo v nebo. Le še korak je potreben
in tako srečen bom, nikoli več sam, okrog mene
bodo duše, ki so iskale, kar sem našel sam.
POTRPEŽLJIVO ČAKAM
Potrpežljivo čakam in hrepenim po čistosti zvezd,
po jasnosti misli, daru razločevanja in koncu bojev v sebi.
Boji so v vsaki duši, ker med krvjo in duhom
nikoli ne more biti vse prav. Zemlja ni svet,
je podzvezdje, in se predam močnejšemu od sebe.
Lepšemu, čistejšemu in svetejšemu. Počasi se vračam.
Kar naprej se moramo obračati k izviru, zajeti studenčnice in piti,
dokler ne bomo prežeti s čistostjo, ki nas je ustvarila.
PADCI NAM RAZODEVAJO
Padci nam razodevajo, da še nismo tam.
A ogenj se vedno znova vžge in najdemo sto oblik ljubezni,
ki se ne more več upepeliti. Ker reke tečejo naprej,
in čas, in mi. Kamorkoli pogledaš, je vse le večna prihodnost …
Ranjeni zapuščamo preteklost
in posvečeni iščemo petje zvezd.
