Bilo je že proti večeru, ko sta Anže in Nika parkirala avto pred hišo njene sestre. Ko sta šla proti vratom, sta bila polna pričakovanj o tem, kako bosta prejela pozdrave obeh psov, dobermana in prikupne male mešanke, ki ju imata njena sestra in njen fant.
Pasji pozdrav je bil, tako kot po navadi, vesel in energičen. Nekaj, česar si vesel vsakič, ko prideš. Oba psa sta resnično prava dobrovoljčka. Ko sta dobro vstopila, se je izza vogala prikazala še ena pasja pojava.
»Kdo si pa ti,« sta vprašala Anže in Nika, ko sta jo zagledala. Bila je psička, mešanka, verjetno med rottweilerjem in nemškim ovčarjem, srednje rasti, rešena z ulice v BiH, stara komaj pol leta. Na ulici je bila zavržena, le dobrim ljudem se lahko zahvali, da so jo rešili gotove usode smrti. Nikina sestra in njen fant sta jo imela v varstvu, dokler ne najdejo zanjo primernega lastnika. Psička je bila videti prestrašena, držala se je zase tam v kotu pod mizo. Videti je bila celo depresivno.
Nato so Anže, Nika in njena sestra peljali vse tri psičke na sprehod na bližnji travnik. Tam so se igrali in zgledali zelo prisrčno. Nika je novo psičko poimenovala Aja, čeprav ji bo pravo ime dal šele novi lastnik, klicali pa so jo kar »punčka«. V druženju na travniku se je videlo, da punčka ni sproščena. Ni veliko mahala z repkom, imela pa je tudi žalostne učke.
Iz trenutka v trenutek je Anžetu punčka postajala bolj prikupna. Videl je, da ima lep karakter. Na sprehodu jo je na povodcu imela Nika. Vrnili so se s sprehoda in vsi trije psički so dobili večerjo. Tudi punčka je čakala na hrano. V očkih je imela pričakujoč in vesel pogled, kot da bi hotela reči: »Tudi jaz bom dobila hrano!« Anžetu se je zasmilila. Vmes so oni štirje jedli muffine. Ko je Anže jedel muffin, se je Aja posedla pred njega in ga žalostno in proseče gledala. Anžeta je stisnilo pri srcu.
Nato so šli pred hišo. Punčka je, odkar so prišli s sprehoda, ves čas hodila samo okoli Nike. Kar ni se odmaknila od nje. Sedla ji je v naročje, se ji pustila božati in cartati. Njeno obnašanje je bilo popolnoma drugačno, kot sicer. Bila je sproščena, celo migala je z repkom. Bila je mirna, srečna. Njen pogled, kot da bi se želela smejati, je govoril: »Nika, rada te imam. Vzemi me za svojo. Jaz sem že tvoja.« Anžetu se je ob teh prizorih trgalo srce. Spoznal je, da je psičko začutil v dno duše. Spoznal vse njene želje, sanje, hrepenenja. »Ta psička je popolna,« si je mislil in v trenutku vedel, da si je punčka Niko izbrala za svojo lastnico.
Anže je vedel, da bo punčka lahko le ob Niki popolnoma srečna. Le ona ji lahko izpolni vse njene sanje in še več. Komaj je zadrževal solze, ko jih je gledal skupaj. »Pes, kot je punčka, si zasluži popolnega lastnika. In kdo drug bi to lahko bil, kot Nika, ki resnično zna s psi in jih obožuje? In punčka ji popolnoma zaupa,« je razmišljal Anže.
Ko sta Nika in Anže sedla v avto, da bi šla domov, Anže ni mogel več zadrževati solz. Te so stekle kar same. Ajo oz. punčko je vzljubil in se vanjo zaljubil. Če bi imel sam doma pogoje, bi jo vzel k sebi tisti trenutek, saj si tako popolnega psa človek lahko samo želi. »Nikoli si nisem mislil, da mi bo popolnoma neznan pes kadarkoli, v nekaj uricah tako prirasel k srcu, da bom celo jokal zaradi njega,« je dejal Anže in vsa svoja občutenja zaupal Niki. V upanju, da bo lahko s punčko preživel še veliko lepih trenutkov.
PS: Imena v zgodbi so zaradi varstva osebnih podatkov spremenjena.
