Slepeča luč udari skozi temo kot bolečina. V uho za hip zareže kovinski zvok, ki ga preglasi naraščajoče šumenje, za katerega se zdi, da prihaja nekje iz notranjosti. Zdi se, kot bi iz globin privrel gejzir, in hotel poplaviti vse pod seboj. Težka gmota pritiska na telo, v katerega vsako vlakno je zažrta napetost, ki se grozeče stopnjuje. Prvobitni strah, zasidran v dotlej neznanih razsežnostih duha, butne na plan. Drobci že davno pozabljenih občutij in misli kot brbotajoča zmes preplavijo celotno bit, katere edini cilj je – preživeti.
Skuša ujeti begajoče misli in vso naglo pojemajočo moč usmeriti v en sam gib. Za vsako ceno se hoče premakniti. A telo zataji. Kljub naporu ostaja negibno. Trdo. Kot zlobna lupina, ki čuva ujetnika in grozi, da ga bo zasužnjila za vselej. Prebliski zavesti nepovezano švigajo sem in tja, se zlivajo in zaletavajo drug v drugega, dokler se omagani ne poležejo. Vse redkejši in šibkejši so; njihov naboj slabi. Slednjič obležijo kot pokošeni vojaki v pustinji, nad katero ugaša dan. Hlad se zažema v vse, kar je še preostalo na poti drsenja proti niču. Plazeči se mrak prehaja v temo …
Nenadoma glas, z zvenom, kot bi prihajal iz nekega drugega časa in prostora, ki zadoni v odmev: »Še deset enot, še deset, še …« Oddaljuje se in izgublja, dokler ne ponikne v praznini tišine.
Nenadoma - kdo bi le vedel … so minila stoletja, morda tisočletja, ali le hip - nekje v daljavi … komaj zaznaven, rahlo utripajoči izvir nečesa, kar se izvije iz brezkončne teme. Izoblikuje se v drobno bleščečo točko, iz katere izhaja snop, katerega žarki tipajoče božajo pokrajino. Topla svetloba počasi preliva obzorje, kot bi končno osvobojenemu telesu vabeče prigovarjala, da se zlije z njo. Telesu? Naenkrat se ponovno pojavi misel in oblikuje zavedanje. Zdi se ji, da postaja vse lažja in presenečena ugotovi, da se premika brez omejitev. Osvobojena spon se zave, da je okvir, v katerega je bila vpeta, ostal nekje daleč.
Voljno se preda svetlobi, prepoznavajoč v njej vir, iz katerega je nekoč davno izšla. Z zaupanjem se prepusti toku, ki jo vsrka vase. Občuti že davno pozabljeno harmonijo, spravljenost s seboj in vsem, kar jo obdaja, ter začuti sebe kot delček stvarstva, poseben, nikoli do konca razumljen, unikaten, a v svojem bistvu enak drugim. Nekoč mrzlično zastavljana vprašanja brez besed dobivajo odgovore. Intuitivno jih zaznava z vso svojo bitjo. Naenkrat je vse tako preprosto, povezano v logično celoto, kot bi se nepovezani fragmenti sami od sebe sestavili v sliko. Zgodba njenega življenja se kot skozi kalejdoskop nizajočih prizorov odvije pred njo …
... v duhu zagleda pred seboj obrise deklice, katere prvi nejasen spomin seže v čas, še preden se je rodila. Kriki in jok, pomešani z oglušujočim pokanjem in bobnenjem, ki mu sledi. Strah, ki preplavlja telo matere, prežame vsako celico bitjeca, katerega nosi v sebi, ter ga za vselej zaznamuje. V komaj rojeno dete zrejo obrazi, ki zrcalijo skrb in negotovost. Zaznava in vpija njihovo stisko. Iz uvelih dojk skupaj z mlekom srka bolečino. Prazne oči bolščijo nanjo iz otopelih obrazov ljudi, ki so se znašli v njim tujem okolju, ne da bi se dobro zavedali, čemu. Ker so molili k drugačnemu bogu? Govorili svoj jezik? Častili prednike na le njim lasten način? Dolgo so že v azilnem domu in nenaden jok, kletev ali krik groze v morastih sanjah le še redko zmoti vsakdan. Vrvež usiha; ljudje drug za drugim odhajajo novim obzorjem nasproti z mešanico pričakovanja in grenkobe. Tudi ona skupaj z materjo zapusti zatohlo sobo v opusteli stavbi. Borno, a njej ljubo. Edini dom, ki ga pozna. Govorica, ki je drugačna od tiste, ki jo sliši od njej bližnjih, se vtisne vanjo. Tudi nasmehi, ki vzbujajo zaupanje in jo opogumljajo. Korak za korakom se spušča v svet, ki se vse bolj prijazno odpira pred njo. Nekoč večno prisoten strah rahlja svoj prijem. Razširja roke in vanje sprejema darove. Veselje vse pogosteje ožari njena lica. Vanjo se seli razigranost. Upanje ji odpira nove poti. Naenkrat se zazdi, da je življenje lepo, polno prijetnih presenečenj, toplih stiskov rok, prijaznih besed. Tudi nežnosti in vznemirjenja ob srečanju z Njim, ki zna v njej vzbuditi nova občutja. V navalu prekipevajočih čustev breme preteklosti ostaja nekje zadaj kot pozabljena naplavina, ki jo je tok odložil nekje daleč. Novi vtisi ji pritrjujejo v razmišljanju, da ima tudi ona pravico brezskrbno živeti ne glede na poreklo, odtenek polti, boga, h kateremu moli. Vse večja sprejetost njenih zamisli in nje same jo še utrjuje v prepričanju, da mora biti vsakomur dano, da preživi svoj vek in drugim ponudi košček sebe ter zapusti sled zanamcem. Ponosno koraka po začrtani poti, iščoča nove izzive, skozi katere se hoče dokazati, potegniti iz sebe vso svojo žlahtnost. Včasih v želji čim bolj izkusiti življenje prehiteva samo sebe. Se tudi spotakne, pade, a se takoj pobere in obogatena z novo izkušnjo napoti dalje.
Nekje sredi poti obstane, ne da bi vedela, zakaj. Nič posebnega se ni zgodilo, le veter v njenih jadrih – kot bi jenjal. Hinavsko se zlagoma umika in še predno se dobro zave, ostane sama sredi grozeče mirnega morja, sluteč vihar, ki se pripravlja na obzorju. Sluti, da bo prihrumel z močjo, ki se ji ne bo mogla zoperstaviti. Kot ohromljena ždi v pričakovanju izbruha nečesa težko oprijemljivega, a vseskozi prisotnega. Tudi Njemu ne pusti blizu. Naenkrat ji postane tuj, skoraj sovražen. Odvečen na delu poti, za katero sluti, da jo mora prehoditi sama. Zdi se ji, da nima pravice potegniti ga v vrtinec, ki utegne pogubiti oba. To je le njena zgodba; njen križ, kismet kot pravijo njeni. Obstane zapredena v kokon svoje samote. Uspavani strah, zasidran v globinah njene podzavesti, se naposled prebudi. Kot zver, kateri se je končno uspelo osvoboditi kletke. Na dan privrejo stari zapisi duše, potisnjeni v nezavedno, kjer so dolga leta čakali svoj trenutek. Premetavajo in vrtinčijo njen jaz, se ji rogajo in grozijo, krivenčijo spomin in maličijo pogled na resničnost. Mnogo preveč spominov se je nabralo; pozabljenih prizorov, ki so se prebudili iz dolgoletnega sna. Gnev se prebuja v njej. Ogenj sovraštva požira svet, ki ga je izgradila v vseh teh letih. Ne more več brzdati želje po maščevanju. Že dolgo je tlela v njej, a jo je uspešno gasila, da bi ne izbruhnila kot vulkan in jo pahnila v nerazsodno dejanje. Tudi ona bi sejala zlo, prizadela druge, kot so nekoč njo. Odleglo bi ji. Da, prav gotovo. Videla bi trpljenje, ki ga je nekoč občutila sama in to bi jo pomirilo. Kar je požela, bi posejala dalje. Se s tem očistila.
Čuti, da mora storiti nekaj, kar bo sprostilo naraščajočo napetost. Ne more uiti zločestim demonom, ki v svojem pošastnem plesu teptajo vse pred seboj. Vse težje se jim upira in slednjič poražena klone. Se opoteče in obleži brez moči in volje, da se pobere. Niti ne poskuša se več ozreti navzgor.
Naenkrat je odrešitev na dlani. Ne vzdrži več med štirimi stenami. Svetloba uličnih luči jo privablja kot veščo. Še sama ne ve, kdaj se znajde za volanom. Pritisne plin. Močno, da zahrumi. Uživa v hrupu, moči motorja, hitrosti. Cesta se vije pred njo …
… dokler se ob slepeči luči nasproti vozečega avtomobila, škripanju zavor in kovinskih zvokih lomljenja pločevine ne znajde na pragu pekla. Pekla, ki se je razdivjal v njej, preden je zanihala v večnost …
… kjer ji je bilo v objemu svetlobe dano, da je še enkrat podoživela svojo pot skozi drugačen pogled. Pogled prestrašenega otroka, ki ničesar ne razume. Le gleda. S pogledom upehane živali. Pregnana v tuj svet. Z očmi še vedno uprtimi v prizore, ki so jo za vselej zaznamovali. Koliko groze se zrcali v teh nemih očeh!
Zdaj je razumela. Pravzaprav doumela. Sta njeno sovraštvo in želja po maščevanju zares tako močna, da bi se v katerih koli očeh zarisala groza, ki bi jo nadomestila žalost in slednjič praznina? Bi lahko bivala z zavestjo, da je ona povzročila takšno bolečino? Prekinila pot, ubila sanje, poteptala dostojanstvo človeka? Živela s spoznanjem, da bi njeno sovraštvo porodilo sovraštvo in željo po maščevanju v drugem človeku? Bi si potlej še upala uzreti sebe v ogledalu? Se srečati s pogledom drugega človeka? Se še kdaj sproščeno nasmejati in zbuditi v novo jutro z občutkom svobode? Mora tuje nesreče bi jo spremljala kot senca. Vedno prisotna, opominjajoča jo na zlo, ki bi ga zasejala. Bi bilo res vredno? Ji je bilo usojeno priti na ta svet z namenom, da še bolj razplamti sovraštvo? Ali pa ga morda na podlagi lastne boleče izkušnje skuša premagati in ne podleže skušnjavi maščevanja? Morda pa ji je dano, da prav ona uspe umiriti strasti? Se naučiti odpustiti in prekiniti začarani krog?
Čuti, kako napetost popušča. Strasti se umirjajo. Ogenj maščevanja pojenjuje. Sproščenost se seli vanjo. In ponos, da ji je uspelo. Ne le prepoznati, tudi poraziti demone, ki so skozi njeno bolečino skušali zasejati novo. Zdaj ve, da je dokončno obračunala z njimi. Jih premagala z odpuščanjem.
Začuti lahkost, kakršne doslej ni poznala. Radost ob misli, da je končno razvozlala uganko, ki ji ni dala miru. Osvobojena strahov, svojih zvestih spremljevalcev, ki so se prihuljeno prisesali nanjo, še preden je prvič vdihnila, dobi novo moč. Moč, ki v njej prebudi nepremagljivo željo po vrnitvi. Naenkrat se zave, da njena zgodba še ni zaključena. Potrebovala je uvid, da bi lahko nadaljevala zastavljeno pot. Marsikaj mora še dokončati, preden bo napočil čas, da se vrne onkraj, kjer jo bo pričakala svetloba, s katero se bo zlila. Nagonsko ve, kaj ji je storiti, da se vrne čez ločnico svetov. Tako tanka je in često zabrisana.
Postaja vse težja in težja, hrup okoli nje narašča, zrak se gosti. V telo vstopi, kot bi pozdravila starega, zvestega prijatelja, ki ji nudi gostoljubje na poti spoznavanja sebe in sveta, v katerega se ponovno vrača. Tokrat obogatena z novo izkušnjo, ki ji jo je naklonila usoda.
»Imamo jo! Pritisk se popravlja. Utrip stabilen,« zasliši ter zazna olajšanje v glasu.
In čez čas: »Prebuja se!«
Želi reči: »Sem že prebujena,« a si premisli. Še bo čas, da jim pove. Če jo bodo razumeli … pravzaprav … če bodo hoteli in zmogli razumeti … bili sploh pripravljen prisluhniti … dopustiti možnost drugačnega pogleda … resnice, ki se skriva onkraj znanega …
