Škrlatno je
tkanino
božji tkalec
zlil čez sončne žarke.
Zazrl se vanjo sem
v zalivu,
v tišini, veslajoč na krovu
gugajoče se barke.
V škrlatu tem
zaton je bil en sam
utrip,
zamrznil vse
v neskončnost,
odel se v večnosti je kratek hip.
Predramil sem se
in pobožal veslo.
V varni me je
moj pristan
kot včeraj neslo.
PESEM STARCEV
Starci kašljamo.
Ne glede na to,
ali je poletje ali zima.
S piskajočim zvokom
uvelih belodlakih prsi
naznanjamo,
da bomo kmalu odšli.
Ob kašljanju pljuvamo.
Zdrizasta
in zadnja sikajoča
pesem je to,
ki jo še pojemo,
bolj mrmramo kot pojemo,
bolj kašljamo kot pljuvamo,
preden umolknemo.
Ko kašelj preide v – izdih!
SANJAM
Sanjam …
Gruče ljudi,
ki stegujejo roke,
čudno podaljšane,
koža in kost.
Shirani obrazi
vdov, mater deklet,
delavcev, otrok,
ves ta svet je preklet.
Njive so puste
in sonce žari.
Sence izčrpane,
luna še spi.
