Sanje spominov se predejo
kot pajkove mreže,
list radiča drhti
lahno v hladni sapi vetra.
Utaplja se, poglablja
vse globlje in globlje
in veter mrazi.
Svetla struna pajčevine
zapira pot do sonca,
senca se pomika vedno bliže,
treba bo od tod.
Pusti zdaj to!
Samo oddaljeni refren še zveni,
bila je samo prehodna pesem,
da si se mogla zazreti
v oči življenja.
Pusti zdaj svojo zemljo,
pojdi,
kamor te vodim JAZ!
Bolečina.
Kako lepa je tvoja ljubezen!
Diši po hladnih jesenskih sapah
in zamrzlem sadju.
Pusti, da te še zadnji
sončni žarek pozdravi
in potem
pojdi!
POPOLNOST TRENUTKA
Gregorčičeva ulica, Maribor
Sprehajal se je z roko na prsih,
sam, v zgodnjem nedeljskem jutru,
sredi ceste, z rahlo privzdignjeno glavo.
Ujela je z mestnega bloka
njegov trenutek popolne svobode v vesolju,
bratstvo je z vsem tedaj v zraku obstajalo.
Bala se je, da bo prekratko trajalo;
rahlo je požvižgaval k svetlemu nebu,
razmišljala je, da mora zadržati sapo.
Tega ne bi smela storiti! Ujeti bi
morala ritem obstoječega trenutka,
se prepustiti. Potem bi trajal, trajalo.
Tako pa je pripeljal avto,
zaslišali so se koraki pešca,
nekdo je zakašljal...
Odšel je.
Za vedno.
On in on.
JE.
Za vedno.
V VSAKEM TRENUTKU
V vsakem trenutku mojega
časa in bitja je večnost.
Kar je zdaj, bo,
in kar bo, je zdaj.
Vsa sem v vsem
in vse je v meni.
Cela sem in enovita,
od vseh sem in za vse.
Silna je sila napolnila me,
ki prestopa meje in čas,
daje svobodo in moč.
Tu sem in nisem več tu.
