Jezilo ga je, da se mora v visokem snegu potiti v strmino do zidanice in nikogar od tako imenovanih prijateljev ni, ki bi se mu bil voljan pri podvigu pridružiti. Pred tem ga je nakurila Nada, ki je meni nič tebi nič spremenila svoje načrte in predlagala, da bi božično večerjo pripravili kar doma, saj je najpreprosteje. Ni treba posebej kuriti, ne pospravljati, ne skrbeti za prevoz povabljenih. Seveda so se vsi strinjali. Kako tudi ne bi: z lahkoto bodo peš prišli na večerjo, nobenega stresa zaradi nevarne ceste ne bo in nikomur se ne bo treba truditi z odmetavanjem snega okoli zidanice. Pa so se vso jesen pogovarjali, da bi po dolgem času božičevali v prijazni vinski kleti sredi narave, snežnih zametov, skorajda v divjini.
Kako se je trudil z okraševanjem dnevne sobe v zidanici! Iz gozda je prinesel bršljan, smrečje, vse lepo razporedil po okenskih policah, sredi dolge hrastove mize, dodal še domača rdeča jabolka … Popolno! Vse, da bi presenetil in razveselil Nado, ji olajšal priprave na praznovanje in izvabil smehljaj na njena tako pogosto namrgodena lica. Samo hrana, krožniki in gostje so še manjkali za romantično večerjo. No, potem je pa nasulo toliko snega, da je postala cesta do kleti neprevozna in Nada je spremenila načrt …
Kakšni mehkužci! se je jezil, medtem ko je grizel kolena na strmini in se potil v oklepu debele bunde, ki je bila očitno pretopla za ta pohod. Počasi je legal mrak in moral je pohiteti. Pričakovali so, da se bo vrnil vsaj tja do 18. ure skupaj z žganjem za aperitiv in vinom za svečano božično večerjo. Zdaj je bila ura pol štirih, a se je že mračilo, saj so nad pokrajino viseli težki sivi, skoraj črni oblaki, očitno prepolni snega, ki se bo še pred nočjo usul iz njihovega naročja.
Čutil je, kako mu polzijo potne srage po hrbtu, a je še pospešil korak. Nikjer žive duše. Še pasjega laježa ni slišal. Samo tišina, požvižgavanje vetra in komaj slišno pršenje snežink, ki so postajale vse večje in vse več jih je plesalo skozi zimski zrak.
Končno zidanica!
Komaj se je pretolkel skozi visok snežni zamet do vhoda v spodnjo klet s sodi. Pihal je in puhal kot star, odslužen traktor, a bil vendar zadovoljen, da mu je uspelo premagati strmino v dobrih tridesetih minutah. Ni slabo za petinšestdesetletnika …
Nalil si je šilce domače slivovke in si vzel deset minut za oddih.
Nato se je lotil polnjenja plastenk. Doma je sicer bilo nekaj buteljk, a vsi so raje segali po kozarcih s svežo kapljico ‘iz soda’. Napolnil je pet plastenk po liter in pol, nato še plastenko slivovke in se namenil zakleniti kletna vrata, ko je zaslišal klic na pomoč. Najprej je pomislil, da ima prisluhe, potem je spet prišel do njega obupan klic na pomoč. Cekar in nahrbtnik s plastenkami je pustil kar sredi gazi in se z žepno svetilko v roki odpravil pogledat, kaj se dogaja. Na cesti, po kateri je bil prišel, ni bilo videti ničesar, krenil je torej v nasprotno smer po gazi, ki je vodila navzgor do tako imenovane Sončne vinske ceste, ki povezuje Lendavske gorice z Dolgovaškimi. Nekaj je bilo tam … nepremično je ležalo sredi beline, ki je že sivela in se polagoma utapljala v zimsko noč.
»Halo! Halo! Prihajam na pomoč,« je vpil, kolikor je mogel glasno.
Tisto sredi gazi se je premaknilo, kot da mu je temna gmota pomahala z roko. Pohitel je naprej in kakšen meter pred ciljem zagledal v snegu ležečo žensko. Noge je imela čudno spodvite pod trup, roke razširjene, glavo nagnjeno daleč nazaj. Ni imela pokrivala, to je videl najprej. Dolgi lasje so se ji ovili okoli obraza, ga delno zastrli, tako da ni mogel ugotoviti, ali gre za znano osebo, za koga iz naselja ‘vikendašev’, kot so rekli domačini priseljencem iz vseh koncev Slovenije, ali za tujko.
»Kaj se je zgodilo, gospa?« je vznemirjen spraševal, večkrat ponovil vprašanje, a odgovora ni bilo. Kazalo je, da je omedlela. Kaj naj stori? Rešilca bi zaman klical, do zidanice se ne bi mogel prebiti, ni šanse! Če bi vedel, kdo je ženska, bi poklical svojce, znance, sorodnike …
Možgani so delali s polno paro. Najprej mora žensko spraviti do zidanice, na suho in toplo. Potem bo ukrepal dalje.
Šel je okoli nepremičnega telesa, jo prijel pod pazduhami in jo zvlekel do vinske kleti. Zlahka jo je privlekel do vhodnih vrat bivalnega dela zidanice. Kakšnih šestdeset kilogramov, je pomislil. Vedel je, da so gornji prostori ledenica, a ni imel izbire. Ovil jo bo v odeje, zakuril v litoželezni peči in kmalu bo toplo … in potem bo prišla k sebi in se je bo kar najhitreje znebil, kajti doma ga čakajo z večerjo in darili pod božičnim drevesom. In Nada mu ne bo zavila vratu! Vse to se mu je motalo po glavi, medtem ko je končno spravil žensko v klet, jo polegel na kavč, pokril z odejami, pohitel zakurit, da ne bi na koncu še zmrznila. Še vodo je zavrel in med ostalimi opravili skuhal čaj iz doma pridelanih Nadinih zelišč. Vedno pomaga, je pomislil.
Potem je sedel na rob kavča in opazoval ženskin bledi obraz. Popolna neznanka. Kaj neki jo je prineslo v ta odročni božji kot, v snežne zamete … in to na božični večer!?
Jezus, Nado moram poklicati! ga je prešinilo.
Pobrskal je po vseh žepih bunde, a mobilnika ni bilo. Ga je mar pustil v avtomobilu pod strmino? Ni se kaj dosti menil za svoj mobilnik in včasih ga je imel po teden dni odloženega na katerem od sodov v kleti. Ni bilo potrebe, da bi se javljal in navezoval stike. Zdaj, ko bi ga pa res nujno potreboval, pa ni imel pojma, kje ga sploh ima. Krasno!
Kaj hudiča naj storim? je momljal jezen nase in na ves svet.
Ženska je prišla k sebi. Zmedeno je begala s pogledom po prostoru, po njegovem obrazu in se končno negotovo nasmehnila. Kako mlada je, je pomislil. V roke ji je potisnil skodelico čaja.
»Kaj se je zgodilo, da ste klicali na pomoč?« je potipal.
Srebnila je čaj, potem pa zjecljala: »Psi … mislim, da so bili štirje!«
»Kakšni psi? V okolici ni psov!«
»Pa so, dobro sem jih videla. Takrat je bilo še svetlo.«
»Trdite, da so vas napadli psi?« se je čudil.
»Zagnali so se vame in sem vpila, kolikor so mi dale glasilke. Eden me je ugriznil v nogo, ker sem ga brcnila …«
»Poglejva, če res.« Privzdignil je odejo in pretipal ženski noge. Res je bila hlačnica na desni nogi raztrgana in skozi je videl krvavo rano. Ni dobro, je pomislil.
»Nujno bi rabili injekcijo proti tetanusu ali steklini … mislim.«
»Dajte mi kakšen nož, da se znebim blaga okoli rane,« je odločno dejala, »pa mokro brisačo in žganje za dezinfekcijo, gotovo ga imate.«
Pohitel je in ji prinesel želeno. Z nekaj hitrimi potegi je odrezala hlačnico, umila rano in jo natrla z žganjem. Kot prava medicinska sestra. Ravno je hotel pohvaliti njeno spretnost, ko je krepko potrkalo na vhodna vrata. Tako, kot če kdo trka s celo pestjo.
»Sosed Dušan, sredi ceste si pustil nahrbtnik, poln plastenk z vinom,« je slišal gromki glas in potem že zagledal Frenkijevo od mraza zardelo lice. Sosed Frenki je bil edini, ki je vso zimo prebil gori v svoji napol zgrajeni zidanici – saj drugega bivališča ni imel. Živel je skromno, samotno, sanjaril o ženski in otrocih in bil vsem na razpolago, ko so potrebovali pomoč. Vinogradniška opravila je prevzemal za plačilo, marsikaj pa je postoril tudi iz gole človeške dobrosrčnosti.
»Stopi naprej in zapri vrata,« je naročil Dušan. Frenkiju ni bilo treba dvakrat reči. V sekundi je bil že čisto domač, že si je nalil šilce žganja in odložil plašč, kot da namerava ostati vso noč. Stopil je po okrašenem dnevnem prostoru, pokukal v kuhinjo, vihal nos, kot da raziskuje.
»Kaj imaš tujo žensko tu gori?« je šepetaje, sumničavo vprašal. »Voham dober parfum. Nada te ubije, če izve …«
Ni bilo rešitve, Dušan mu je moral povedati zgodbo o mladenki, ki so jo napadli psi. Frenkijev obraz je bil vse bolj rdeč in sijoč. Šla sta v spalni prostor, kjer je mirno ležalo dekle in se brez zadrege zastrmelo vanju. Frenki je tiho zažvižgal, kar naj bi pomenilo, da mu je zelo všeč, kar vidi.
»Pa kaj vas je prineslo sem v tem vremenu in še na božični večer?« jo je pobaral.
Pojasnila je, da je gostja v kmečkem turizmu ‘Vinski hram’ kakšen kilometer od tukaj, da je šla na sprehod, hotela je iti dol po klancu, da bi prišla do mesta, pa so jo prestrašili psi in je najbrž od groze in bolečin omedlela. Zvenelo je logično in prepričljivo. Frenki je menil, da bi bilo najbolje poklicati lastnika Vinskega hrama, ki bo gotovo poskrbel, da pridejo ponjo.
»Nimam mobilnika, tudi telefonske številke nisem prosila,« je skrušena priznala.
»Ne vem, kje je moj,« je čemerno priznal Dušan.
»Skočim domov po mojega,« se je brž ponudil Frenki in odhitel v temo. Ura je kazala deset minut do petih. Morda mu bo celo uspelo priti pravočasno domov, je pomislil Dušan. Nada mu bo odgriznila glavo, če ne prinese pijače … mislila bo, da se je v goricah zapil s katerim od znancev. To bi bila katastrofa, navsezadnje je božični večer!
Frenki se je vrnil z mobilnikom.
»Poklical bom policijo, pa naj posredujejo,« je sklenil, a ga je ženska ustavila.
»Poslušajta, gospoda, saj sem že kar pri sebi,« je bila odločna. »Če bi me vi, Frenki, pospremili gor do vinske ceste, bi bilo v redu, od tam bom zmogla sama. Saj ni taka rana! Kakšne stare hlače bi mi tudi prav prišle …«
Moška sta se spogledala in Frenki je bil brž za to, da pospremi dekle vse do kmečkega turizma, ne samo do splužene ceste vrh griča. Pospremil bi jo še veliko dlje, če bi bilo treba, je namignil. Počakala sta, da si je nataknila kavbojke s celimi hlačnicami, potem pa sta dekle in Frenki krenila v snežni metež.
Zdaj je bila zunaj že trda tema, nikjer žive duše in nikjer svetlobe. Kot da bi bili na robu sveta, čeprav je bilo mesto le dva kilometra niže v dolini.
»Kaj pa psi?« je zaskrbelo žensko.
»Najbolje bi bilo, da gremo vsi trije. Če se pojavijo, jih bova dva laže ugnala,« je menil Frenki. S kupa suhih polen jih je vzel nekaj in si jih zatlačil za pas.
Dušanu je bilo nerodno povedati, da ga bo žena zadavila, če ne pride pravočasno domov, torej je le stisnil zobe, zaklenil vhodna vrata in si tudi sam zatlačil nekaj polen v žepe in za pas. Luči je pustil prižgane, da se bosta s Frenkijem laže prebila nazaj do zidanice.
V gosjem redu so se napotili po strmini proti vinski cesti. Vsenaokoli se je vrtinčil čudno leden sneg, da je šumelo in pokljalo, kot bi hodil po gozdnih tleh po suhih vejicah. Sodra? Slab znak, še gazi bodo ledene in neprehodne. Se bosta s Frenkijem sploh lahko vrnila do zidanice?
»Zelo mi je žal, da sem vama v breme,« je tiho dejala ženska. Težko je hodila, zato jo je Frenki objel okoli pasu in bolj vlekel kot usmerjal v pravo smer.
Potem so prišli! Psi!
»Tiho!« je šepnil Frenki. Obstali so kot vkopani in vlekli na ušesa. Najprej je bilo slišati le enakomerno škrebljanje mnogih nog, nato pa tudi že sopenje živali in končno pridušeno renčanje. Živali so zavohale trojico pred seboj. Tri žrtve v trdi temi.
»Kaj bomo? Strah me je,« je zaječala ženska. Frenki jo je močneje prižel k sebi in se oklenil polen za pasom.
»Trije smo, ne bodo si drznili,« jo je miril.
»Vraga ne … cel trop jih je,« je siknil Dušan in se tudi oklenil polena. Pogrelo ga je ob spominu na fotografije poklanih ovac, ki so jih nekje na Gorenjskem raztrgali potepuški psi. Pred dnevi je videl posnetke na televiziji. Ovce ali ljudje – je za pse tu kakšna razlika?
Da so živali prihajale bliže, se je slišalo in kmalu tudi videlo. V temi so se zableščali rumeni pari oči, švigali levo in desno kot kakšni mini reflektorji, gobci so ovohavali, prhali in renčali, sneg je frčal naokoli.
»Frenki, pokliči policijo. Če se zalomi, smo v riti!« mu je šepetaje naložil Dušan.
»Bom … takoj, če nas prej ne naskočijo …«
»Od kod hudiča so se vzele preklemane pošasti!« je sopel Dušan in trdno stisnil še drugo poleno. Živali so jih obkrožile, mirno obstale in gledale. Čakale. Kaj neki? Žensko sta imela tik ob sebi, kot v sendviču. Jokala je in drhtela, kot da so ji štete minute. Dušan se je zgrozil ob misli, da bi utegnila od šoka spet omedleti, zato ji je zabičal: »Držite to poleno v roki in če kateri napade, se nič ne pomišljajte … udrihajte, kolikor morete! Jasno?«
Poslušala ga je in zgrabila poleno z obema rokama.
»Upam, da so mi verjeli!« je mrmral Frenki po opravljenem telefonskem klicu. »Noro zveni, ne? Tolpa pobesnelih psov sredi Lendavskih goric.«
»Lahko so prišli iz Madžarske preko gozdov, kdo pa ve?«
Meja je bila oddaljena pičlih dvesto metrov od Dušanove zidanice.
»Kaj bomo zdaj?« je besnel Frenki.
Živali so bile tu, nepremične, kot okamnele. Renčanje se je polagoma stopnjevalo, a noben pes iz tropa si še ni drznil priti bliže. Frenki ni zdržal, nenadoma je divje zaklel, potem pa zabrisal poleno v najbližjo žival, da je glasno zacvilila, bolj zatulila, potem so pa začele cviliti in tuliti, renčati in skakati še druge.
»Udrihajta po njih, drugače se ne rešimo!« je vpil Frenki in mlatil, treskal, da je pokalo, kot bi mesar s sekiro lomil kosti. Kaos! Ženska je jokala, živali tulile, Frenki preklinjal, Dušan pa z obema rokama udrihal po vsem, kar mu je prišlo pod roke.
»Prekleto! Vam že pokažem, mrcine!« je tulil Frenki.
V zmešnjavo je nenadoma posvetil močan snop svetlobe. Oslepljujoč rumen žarek iz velike žepne svetilke. Kot pod čarobno palico je v nekaj delčkih sekunde vse potihnilo. Podivjane živali so se, obsijane z lučmi, prestrašene razkropile.
»Kaj hudiča se dogaja?« je zavpil krepak glas, Dušanu tako znan kot sleherna vinska trta v vinogradu. Potem še en domač glas: »Psi so pobesneli. Zgrabimo ljudi … trije ste, kajne?«
Zmede je bilo v nekaj trenutkih konec. Prišleki so obkrožili trojico in ji posvetili v obraz.
»Ej, dečki, Dušan je in Frenki … in neznana gospodična!« je tulil glas Dušanovega soseda iz bloka. Tu so bili vsi, ki jih je Nada povabila na svečano božično večerjo, vsi okrašeni z rdečimi božičnimi kapami na glavah.
»Mislila sem, da si se zapil pri katerem od sosedov,« je očitajoče dejala Nada v sijoči beli bundi z rdečo božično kapo na glavi. »Hvala bogu, da ti ni hudega.«
Ko bi vedela, da se je od groze skoraj podelal v hlače!
Hotela je vprašati še, če je trezen, a ji v tej čudni situaciji ni šlo z jezika.
»Vse nas je nagnala od mize in smo prišli gor. Bomo pač tukaj povečerjali,« je pojasnila soseda Eva. »Gremo na toplo v zidanico, ja?«
»Ste vsi trije celi? Je kdo ranjen?« se je slišalo z leve in desne.
Druščina se je obrnila in se po gazi, ki je v bistvu sploh ni bilo več, vrnila do zidanice, kjer je gorela luč, ki je vabila, tako kot prijeten vonj po gorečem lesu. Znotraj je bilo čudovito toplo, svečano okrašeno, da je Nada nejeverno strmela, saj ni imela pojma, da se je bil minule dni tako trudil …
»Smo vsi? Vsi celi? Je koga ugriznil pes?« Dušan je šel od enega do drugega, vsakemu posebej stisnil roko, od olajšanja objel Frenkija in objokano dekle in si končno oddahnil.
»Mislil sem, da bo po nas,« je odkrito izlil prestano tesnobo. »Najbrž bi je ne tako gladko odnesli, če bi se trop odločil napasti … in do tega je manjkalo le nekaj trenutkov.«
»Mater, sem udrihal! Zdelo se mi je, da sem od adrenalina desetkrat močnejši …« se je šopiril Frenki in mlada ženska ga je občudujoče opazovala. Nekaj se tke med njima, si je hudomušno dejal Dušan. Tudi Nada je videla, videla pa je tudi njega, svojega moža, ki kot da je v eni sami noči postal drug človek. Vsaj zdelo se je tako.
»Predlagam, da izpraznimo hladilnik, zložimo jedi na mizo in povečerjamo, preden pride policija!« je zavpil Dušan, ker je bila druščina tako hrupna, da so prevpili drug drugega.
»Policija? Zakaj neki?« je bila zaskrbljena Nada.
Pojasnil ji je, da je Frenki klical na pomoč. Če so ga resno vzeli, se bodo prej ali slej prikazali.
Pa so se res. Premražena policista sta potrkala na vrata tik pred polnočjo, ko je iz zidanice, ki je kot rešilna lučka sijala v bleščeči zimski noči, že odmevala božična pesem.
»Čarobno,« je dejal prvi.
»Prav res nenavadna, čarobna božična noč,» ga je dopolnil drugi.
RECESIJA
Njene priprave na božič so se začele, še preden so v izložbe trgovin zbasali svetlečo kramo za okraševanje in v pisan ovojni papir zavita darilca. Njegov cinizem, ko jo je ošteval, češ da spet nori in razmetava pokojnino v veter, ji ni prišel do živega. Vznesena je izdelovala voščilnice (in ga prisilila, da ji je pomagal), sestavljala kompliciran jedilnik za božično večerjo (on pa je brskal za recepti v kuharicah, ker se ni znašel na spletu), zbirala najugodnejše ponudbe prodajaln (on pa izrezoval iz reklamnih snopičev najboljše ponudbe) in tako sta se (kot vsako leto) ves december prerekala zaradi praznikov.
Recesija je, ženska, ti pa brezglavo trošiš, jo je ošteval.
Božič je najlepši praznik v letu in ne bom se mu odrekla, je vztrajala. Vajena je bila njegovega godrnjanja, ki ga je prenašala že štirideset let.
December je zasijal v milijonih lučk tudi v njunem majhnem kraju. Ko sta se pod večer sprehajala po bleščavem mestnem parku in opazovala otročaje, ki so se podili med pravljičnimi hišicami, se zaletavali v Sneguljčico, Pepelko, palčke in zmaje, ji je nič kolikokrat vrgel pod nos: »Kaj je tu božičnega? Nakupovanje, darila, razmetavanje s hrano in veliko hrupa – smisel in duh praznika sta že zdavnaj odplula v višave …«
Takrat se je stisnila k njemu in veselo rekla: »Všeč mi je, kako veseli so vsi okoli naju, vsi kaj pričakujejo, uživajo v druženju … še ti pozabi na tegobe, varčevanje in politiko.«
»To bi lahko tudi brez božiča!« je sklenil svoje jamranje.
Predpraznični stres jo je čisto spremenil. Postala je zoprno vztrajna, ko mu je obešala naloge, ki jih je sovražil in preziral bolj kot karkoli med letom. Treba je bilo temeljito zdrgniti posodo iz nerjavečega jekla, oprati vse lestence po stanovanju, zamenjati zavese na oknih, prinesti iz gozda svežih smrekovih vejic in splesti iz njih adventne venčke – za vsak prostor enega … A ni se preveč repenčil, ker se je zavedal, da bi ga tako ali drugače pripravila, da vse to opravi – in še pravočasno. Vsako leto je bilo tako.
Ko sta imela že skoraj vse ‘pod kapo’, je prišlo elektronsko sporočilo od otrok: Letos ne bomo prišli na božično večerjo. Uživajta sama ob svečah in čarobni glasbi. Darilo pošljemo po pošti. Velik poljub!
Skoraj bi jo kap!
»Nemogoče, tega mi ne morejo storiti,« je zahlipala.
»Končno, čas je bil, da prerežemo popkovino,« se je skušal pošaliti, čeprav je bil med branjem sporočila tudi sam čudno prizadet. Leta in leta so preživljali božični večer skupaj. Fanta sta živela v Murski Soboti, le dvajset minut vožnje od domačega kraja. Vsak december so praznovali skupaj kot srečna družina, kar so v resnici bili. Sinova, snahi in pet vnukov. Enajst ljubečih duš – po vsaki božični večerji pa so se razšli napol sprti bodisi zaradi nemogočega vedenja otrok (ki jih je imel za totalno nevzgojene) ali zaradi prerekanj okrog dediščine, ki bi jo sinova najraje dobila v roke kar takoj, najraje že včeraj. Do silvestrovega se je prepir zaradi praznične evforije običajno polegel, a grenak priokus je ostal. No, letos vse to odpade, je olajšan pomislil.
»Kaj pa vsa ta hrana v hladilniku?« je zastokala.
»Zbaši jo v zamrzovalnik in potem bova imela do prvega maja mir. Veš, koliko bova prihranila!?«
Ni je bilo mogoče potolažiti. Toliko truda za nič! Pa je že vsem ‘kavnim’ kolegicam povedala, kaj bo na božični mizi, kakšna darila ima skrita za najdražje v Božičkovi vreči … Nekaj dni se ji je zaradi ogorčenja in žalosti posmehoval, potem ga je pa minilo. Dva dni pred božičem je sklenil: »Lepo si bova pogrnila mizo s tistim rdečim, z zlatimi nitmi izvezenim prtom, spekel nama bom puranje prsi z gobovo omako, ti pa prekmursko gibanico …«
»Ne morem speči gibanice za dve osebi!« je jezljivo zagodrnjala. »To se pripravlja na veliko.«
»Pa naj bo na veliko! Bova razdelila sosedom, predvsem tistim, s katerimi si sprta,« je skušal biti pomirljiv, a je le stopnjeval njeno že tako krepko navito slabo voljo.
»JAZ sem sprta? Si pozabil, da si vzrok vseh prepirov ti? Zaradi tvojih butastih pripomb so vsi jezni na naju.«
»A ja? Spet jaz? Moje pripombe so vselej umestne: odmetavajo čike na stopnicah, pustijo pasje iztrebke na zelenici, ne ločujejo odpadkov in …«
»Vsaj za božič daj mir s tem!« ga je utišala in do večera ni spregovorila. Najbrž bi se mulila več dni, da ni naslednji dan našla v poštnem predalu pošiljke, naslovljene na oba. Rdeča pisemska ovojnica je vsebovala kičasto božično voščilnico s podpisi vseh Soboških in dve vstopnici za kinopredstavo na božični večer - v Murski Soboti seveda.
»Kaj naj bi pa to pomenilo?« se je čudil in predeval vstopnici iz roke v roko.
»To sta si izmislili najini pametni snahi, stavim glavo,« se je čudila še ona.
»Da bi šel človek na božični večer v kino? Česa takega pa še ne!«
Zaničljivo je prhnila: »Jaz že ne grem, na božični večer pa še sploh ne!«
Vstopnici je odložil na polico v dnevni sobi. Nista se pogovarjala več o tem. Spravila se je peč gibanico, on je pa ves popoldan reševal križanke. A mu ni dalo miru.
»Nič ne piše, za katero predstavo sta vstopnici?»
»Piše, da bo predstava ob 22. uri v zeleni dvorani,« ga je poučila. »Poglej na spletno stran in boš hitro ugotovil tudi naslov filma.«
Njeno pripombo bi si lahko zataknil za uho – ni imel pojma, kako bi si z računalnikom lahko pomagal. Edino, kar mu je dobro šlo, je bilo elektronsko kartanje s fiktivnim nasprotnikom.
»Boš ti? Res me zanima, kaj je takega, da so nama podarili vstopnici.«
To ji je bilo všeč. Potreboval je njeno pomoč, ker sam ni znal poiskati podatka. Sedla je k računalniku in hitro našla, kar ju je zanimalo: vstopnici sta bili za film Pisma svetemu Nikolaju.
»Slišala sem zanj, lani je bil uspešnica,« mu je povedala. »Božični film Mitje Okorna, posnet menda na Poljskem … a najbrž pač še en film …«
Nič navdušenja. Črv radovednosti pa ji ni dal miru. Pobrskala je še malo tu in malo tam in se končno začela navduševati.
»Navsezadnje … zakaj ne bi izkoristila darila?« ga je presenetila 24. decembra zjutraj. V roki je držala kot puh mehak živo rdeč pulover, ki je na kilometer dišal po novem. »Oblekla bi si ta čarobni pulover, ki sem ga kupila prav za božični večer. Kaj praviš?«
»Nov pulover za takle recesijski božični večer!« mu je ušlo, a ni skočila kot običajno.
Niti malo ga ni mikalo, da bi se v ledeni noči prevažal v Mursko Soboto gledat osladni božični film, kakršnih je videl že lepo število. A po sijaju njenih oči je sklepal, da ne bo popustila, če si je odločitev vtepla v glavo. In še nov pulover …
»Bom premislil. Če bi vozila ti …«
»Pa kaj še! Kako bi zgledalo, da na božični večer žena šofira moža v kino!«
Njena ugotovitev je sprožila val krohota, ki ju je mimogrede združil v skupni akciji ‘recesijski božični večer’. Res ji je pripravil odlično večerjo, iz velikega lončenega pekača sta si odrezala slastno, po domače dišečo gibanico, preostanek, ki bi nasitil še deset ljudi, pa shranila v zamrzovalnik. Nato sta se po kozarčku penine svečano oblekla in ob devetih sedla v avto.
»Zrihtana sva, kot da greva na petdeseto obletnico poroke,« se je hahljala in on z njo. Dobro razpoloženje se ju je držalo vso pot do Sobote. Cesta je bila mokra in pihalo je, naletaval je sneg, a pravega božičnega vzdušja le ni bilo. Če ni snega, pač ni pravi božič, je menila.
Razkošno ozaljšane ulice Murske Sobote so bile tihe, mirne, prazne. Božični večer pač. Ljudje sedijo ob obloženih mizah, družine skupaj v veselem pričakovanju.
Pred kinom peščica ljudi. Celo nekaj otrok! Seveda je pogodrnjal čez vzgojo in čudne navade modernih družin, v katerih ni več nobenega reda, nikakršne vzgoje …
»Najini so!« zavpije žena in veselo ploskne z dlanmi.
»Kako – najini?«
»Najini vendar: Jan, Marko, snahi, vnuki …«
»Ma ne, megli se ti, penina deluje,« se je ponorčeval.
Pa so bili res vsi ‘njuni’. Vnuki so se ju navdušeni oklenili, se ju razveselili, kot da bi se ne videli že celo večnost. In štirje odrasli, svečano oblečeni, so se nasmihali in se spogledovali, kot da bi bili presrečni, ker je načrt dobro uspel. Pa saj je res uspel.
V napol prazni dvorani sta uživala ob spremljanju zgodbe o čarobnem božiču, ki navadnim ljudem spremeni življenje za zmeraj. Prevzela ju je lepa in žalostna zgodba, ki še enkrat znova poudari spoznanje, da pred prazniki in ljubeznijo ni mogoče pobegniti …
