V mrzlem silvestrskem večeru sta se kazalca na uri počasi vzpenjala navzgor. Kljuka na vratih se je premaknila in rahlo zaškripala. Pomikala se je navzgor in navzdol. Postalo ji je nelagodno. Le kdo hoče na ta večer in ob tej uri, nenapovedano vstopiti v njeno hišo? Odložila je beležko v katero bo tudi nocoj zabeležila občutke tega mističnega večera, ki jih bo ob neki priliki vgradila v svoj pesniški izdelek. Če že toliko večerov preživlja sama, pa naj bi ji še nocoj dali mir!
Kaj pa če jo hoče kdo ubiti, oropati? Morda jo hoče zvabiti, da mu odpre vrata in potem… Lotila se jo je tesnoba. Kljuka pa se je še vedno premikala navzgor in navzdol. Slaboten glas jo je prosil, naj mu odpre.
»Kdo je ob tej uri?« je rekla nejevoljno v tonu, s katerim bi neznancu povedala, da ni dobrodošel.
»Jaz sem Helena, jaz!« je odgovoril glas na drugi strani vrat.
Znanec je, ko me kliče po imenu. Kaj pa če potrebuje pomoč? Pa, če mu ne odprem! Imela ga bom na vesti, če se mu zgodi kaj hudega, si je mislila.
»Povej kdo si! Ne bom odprla, če ne vem, komu naj odprem.«
»No, jaz, Tine,« je bil odgovor z druge strani.
Tine, Tine… Katerega Tineta pozna, se ji je podilo skozi možgane.
»Helena, dovoli mi vstopiti!« je moledoval glas pred vrati.
Možgani so pospešili odločanje ali naj odpre vrata ali ne. Odločili so, da naj jih ne odpre. Nikogar ne pozna s tem imenom.
»Ne! Ne poznam nobenega Tineta,« je bevsknila v zaprta vrata.
»Prosim te odpuščanja. Za vse, kar sem ti hudega storil,« je s hropečim glasom rekel obiskovalec na zunanji strani vrat.
Heleni se je ob tej besedi odvrtel spomin. To je on. Nikoli ni hotela izgovarjati tega imena. Zanjo je bil le kaplan. V trenutku si je pričarala takratno podobo rdečeličneža. Zdaj mora verjetno ta spomin zamenjati z upadlim koščenim obrazom, nasajenim na črno oblečeno telo z belim trdim ovratnikom. Tak je morda zdaj tisti, ki stoji pred njenimi vrati. Pa ime! Da, prav kaplanu je bilo ime Tine, gospod Tine. Dojela je kdo pritiska kljuko.
Spet so morali možgani odločati, če naj mu odpre. Ni se mogla izogniti spominu na dogodke v nekih davnih časih. Takrat jo je prav ta kaplan učil ljubezni do Boga. Njegova gorečnost je bila tolikšna, da je za dokazovanje ljubezni uporabil vsak čas in vsako priliko, ko sta bila brez prič. Z močnim stiskom jo je učil ne samo božje, tudi človeške ljubezni. Pa ji je to človeško ljubezen spremenil v sovraštvo do njega in do njemu enakih. Ni ji pomagalo izvijanje iz rok posvečenega moža. Njegov izraz na obrazu, ko je v grču dosegal vrhunec ugodja, ji je ostal globoko v spominu, in ni splahnel v tolikih desetletjih. Takrat ga ni ga ustavil niti jok, ko ga je rotila, naj jo izpusti iz objema. Dokler ni obnemogel, je njegovo telo živalsko tiščalo vanjo.
Ta človek zdaj stoji pred njenimi vrati.
»Helena, vse hujše mi je, odpusti mi!« je moledoval oni na drugi strani vrat.
Še vedno se bil boj v njej. Naj odpre ali ne? Ne, ne bo odprla! Vsaj zdaj lahko uveljavi svojo voljo; takrat je obveljala samo njegova.
»Tvoj Bog naj ti odpusti! Jaz ti ne morem,« je ledeno odvrnila njegovo prošnjo in še enkrat obrnila v vratih starinski ključ.
Zaslišala je, ko se je starec obrnil in kako so drsajoči koraki odmevali po peščenem dvorišču.
Na novoletni dan so v farni cerkvi zazvonili zvonovi in oznanili, da je zmrznil gospod, ki je v silvestrskem večeru, še zadnjikrat v letu, želel obiskati svoje ovčice.
Samo Helena je poznala pravo zgodbo tistega silvestrskega večera.
