V polmraku
se ljubeče dotikajo
z mehkimi voljnimi hrbti
se božajo
vpijajo
stare neznane vonje
Zanihajo
se nagnejo
in nežno podrgnejo
med sabo
s svilenimi dlakami
na temnih kožuhih
se ljubkujejo
pozibavajo
na železnih okvirih
v operni garderobi
ko poslušajo
vsak večer druge
pridušene arije z odra
še vedno
v smrtnih krikih
vzdihujejo.
KLJUČ
Odpiram in zapiram vrata,
vstopam v hišo
brez vonjev, slutenj, pričakovanj,
odhajam brez tegobe
in brez pozdrava.
Kadar se vračam,
sprejemam brezbrižne poglede,
poslušam ledene besede
neobčutljiv,
če me vržejo na stopnišče.
Samo globoko
v srebrni zarezi
je kovina vedno tanjša.
MASKE
Zaman skušam razpoznati
resnične obraze pod grozljivimi maskami
smrti, bolezni, grabežljivega prisvajanja,
škodoželjne oči, polne očitkov, in velikanska ušesa,
ki prestrezajo sleherno misel.
Zaman jim dopovedujem, da so se lepo našemili
in da vem, kako nikomur ne žele nič hudega,
saj so moji nocojšnji gostje
z množico nepovabljenih.
Poslušam zamaskirano glasbo –
Arthurja Rubinsteina,
Chopinov Nocturno Opus 9,
konzerviran na You Tubu.
Pogovarjam se s stenami,
a stene so obložene s knjigami
In ne morejo govoriti.
INTERIERE
Nesmiselni smeh
razpara belo tkanino popoldneva
otopelo lušči zelene stroke
poigravanja svetlobe
NA STENI
PRAZNE LUŠČINE SONCA
se razsipajo po parketu
Igriva mehkoba mačjih šapic
prestrašeno bega
po svilenem lesku pregrinjala
Nesmiselni smeh
se zadira vame
z ostrimi kremplji kaktusov
v peščenem času
IZ KRAJEV
ki so odšli.
PROTESTI
Koledar presiha
v december.
Temni se ob štirih.
Zunanji in notranji svet
delijo svetlobne menjave,
umetna toplota in
neutrudno poskakovanje
dolgolasih deklet
na ekranu.
Brezpravne množice se vračajo
v svojih zastonjskih avtobusih
s popitim pivom,
site in potešene,
ker so si upale
vpiti napisane parole
svojih preplačanih
sindikalnih liderjev
v glavnem mestu.
Hripavi govorniki
na ves glas
ponavljajo preperele fraze
nekdanjih delavskih voditeljev
In ljudskih tribunov –
Z odmevi množic Tako je,
nadvse zadovoljni
sami s seboj.
V smetnjakih glavnega mesta
so se poskrile
rdeče in modre
norčevske
plastične pelerine
protestov proti državi.
DECEMBRSKA VSTAJA
Sedaj pa brez sindikalne malice,
Slovenci kremeniti,
le stopimo v korak,
saj so predolgo stopali po naših žuljih!
Počakajte, da bo tema!
Prižgite svoje
božične iskrice,
petarde in rakete!
Na obnovljeni palači
žvenketajo razbite šipe.
Zažgite bale sena,
cunje, namočene v bencinu!
Zažgimo smetnjake!
Zažgimo obraze s prvih strani
državnega časopisa!
Mladi že pobirajo granitne kocke,
kot na majskem izletu,
ko so demonstrirali za neko svobodo
In razbijali parlament.
Udari, navali
Usekaj, izpali!
Pustite naše otroke,
vpijejo razjarjene matere,
a otrokom niso povedale.
da se ne smejo igrati z ognjem
In z granitnimi kockami
pobijati policistov.
Gotov je, gotov je!
Vsi ste gotovi!
Vsi ste lopovi!
Vsi smo gotovi!
Ukradli ste nam državo!
Nostalgija negotovosti,
usodni enaindvajseti december
po majevskem koledarju
Izropane tovarne
sramežljivo stiskajo stroje
v naročja zasneženih dvorišč.
V lesenih pravljičnih hišicah
ob reki
prezebajo
prestrašene punčke z lectom in božično kramo,
svetlobni venci utripajo srebrno, rdeče, zlato
kosmati obrazi se razblinjajo v sopari kuhanega vina –
Jingle Bells, jingle Bells že se ljudstvo je zbralo
spet so prazniki, v v zadnjo borbo že hiti
v srcih mir, na licih smeh
za dobre vse ljudi ...
Na božični večer
se kot vsako leto
zopet rodi božje dete.
POZABLJENE ZASTAVE
Tretji dan praznika
so pozabljene zastave žalostne,
skušajo se skriti
zvite in stisnjene same vase.
Noben pogled več ne razbira
njihovih nekdanjih barv
in slavnostnih pomenov.
V delavniškem brezdelju
postopajo po ulicah
nakupovalne torbe
vedno bolj prazne.
VEČERNA SVETLOBA
zakleni vrata
kot si zaklenila
svoje srce
s črnimi zapahi noči
se zaščiti
pred vdorom sovražnikov
odloži krono ponosa
naj se tvoje večerno bivanje
napoji z njenim usihajočim lesketom
vešče že trepetajo
skozi žametno svetlobo
POD SLAPOM
Iz skalne maternice
se poraja mavrični slap
Bobnenje padajoče vode
svatovska koračnica
brez prič in slovesnih zaobljub
Med kamenjem
in praprotjo se iščeta
a se ne moreta najti
Pod zelenimi vijugami macesnov
Ob umirjeni reki
se pasejo beli konji
ko odtujena
vsak zase
odhajata
MLAKA
Mrežaste ure
v soparici popoldneva
utripajo sinji kačji pastirji
nad motno zeleno vodo
zastraženo s suličastim ločjem
zasoplo dihanje
stoječe gladine.
Prodiram
skozi popadljivo robido
vzpenjam se
v osatov breg
okušat
po mravljah dišeči med
hruškove sence.
Usahle bilke
vzdihujejo
neslišno vigilijo
za metulja.
OB REKI
Iz vrbove naplavine
izdolben napev
odnašajo valovi
nad zglajenimi kamni
drsijo škarjasti preleti čapelj
med desnim in levim bregom reke
razkazujejo drevesa
sveže zasekane rane
Nenehno plivkanje vode
odnaša veje vonje glasove
a pod gladino ljubkuje
negibno belo telo skale
JUNIJ – EMONA
Zvonik stolne cerkve
zadovoljno gnezdi
v košari goriških češenj
Grad se je po zeleni strmini
napotil navzdol proti mestu
po steklenem mostu
s tisoč ključavnicami
– ki mislijo, da se ljubezen lahko zaklene –
varno prečkava
udomačeno reko
z odsevi
bleščeče oprave
rimskih legionarjev.
Na dnu se pobliskavajo drobci
njihovih skrhanih mečev.
