Dober dan, dober dan,
jaz sem mak,
potepuh, veseljak,
imam zeleni frak
in velik klobuk!
Rdeč in lep
pa ga zgubim,
ko grem na potep …
Veter na ples me povbi:
potem pa čez polja
in loke hitiva.
Vsa razigrana
sonca pijana –
srečna, da sploh živiva.
Moj sosed ječmen
pa ne mara z menoj,
samo doma ždi
in čaka in čaka,
da dozori.
Potem pa ga
zmlatijo,
zmeljejo,
spečejo
in mu niti
hvala ne rečejo.
JEZDECA
Očka ima konjiča dva,
da ju dvojčka jezdita:
Petrček in Pavelček,
Pavelček in Petrček,
hopla, hopla, hop,
le v galop, v galop!
Veselo malčka krilita,
konjiča pa le dirjata,
da giva v vetru plapola …
Ko pa bodo spet doma –
ne dobitra ovsa ne sena
in niti v hlev ne stopita …
Postavi očka dvojčka spet na tla,
kolena svoja potreplja,
konjiča urna – utrujena …
POMLADNI PLES
Trobentice so trobile,
zvončki so cingljali,
po travi in v zraku
parčki so plesali:
mravlje in pa murni,
metulji in čebele …
Vsi razigrani – sonca pijani
peli so, rajali – vse do noči.
Stonoga je ples zamudila,
v mestu je šolne kupila,
pretesne špičake,
inhte je štela kratke korake,
medtem pa na nogi predzadnji
hudo je bolelo – bolelo hudo,
nastalo veliko je – kurje oko.
URŠKA GOBARICA
Mama, očka in dedek,
sestra in bratec Edek
po gobe so šli …
Urška zvedava –
z noskom seže do mize –
gleda in gleda,
polna je skleda:
drobceni jurčki, veliki gobani,
v gozdu temačnem nabrani.
Zvečer pa Urška na mizo
list položi,
od sreče svetijo se ji oči:
»Glejte – ne samo vi …
tudi jaz … za hišo pod grmom
našla sem jurčke tri!«
Vsi se zasmejejo, hvalijo risbo,
mama pa Urško objame:
»Najlepši so tvoji gobani;
ne bomo jih skuhali niti prodali –
kar na razstavo jih bomo prodali!«
JURČKOVA POTOVANJA
Moj stric konja ima,
moj brat – kolo,
sestrica – romobil,
očka naš – avtomobil.
Vsi radi potujejo,
prijatelje obiskujejo,
drvijo sem in tja …
Jaz pa sem najraje
pri mami doma!
Ko udobno v njenem
naočju sedim,
včasi v svet si želim:
mama mi pravljice pripoveduje,
z menoj v razne kraje potuje.
PALČEK
To in ono,
sem in tja –
Matjaž ne sme!
Špela kamor hoče, gre.
Prvi moram v poseljo,
zakaj pa moja sestra ne?
Nič ne verjamem več,
dasem srček vaš
in ljubljenček Tjaž.
Nočem jesti, nočem rasti,
bom ostal kar malček
in odšel bom v gozd,
pa bom pri vilah palček.
SNEŽENI MOŽ – BOLNIK
Na nebu se sonce smeji,
sneženi mož pa stoka in ječi:
»Oh, kako me trga, zvija, zbada,
tresejo se mi roke, noge in brada,
vse telo me že boli,
ne dočakam več noči …«
Žalostno so ga otroci poslušali,
po rešilni avto so poslali:
»Nič hudega, to bo prehlad!
Kmalu zdrav boš – saj si mlad.
V bolnišnici zdravila boš popil,
injekcijo dobil
in dobro se spotil …«
Naposled je rešilec pripeljal,
a niso našli več bolnika.
Ob vogalu luža je velika,
v njej pa lonec star, držalo metle,
korenček dolg in oglja dva –
vse, kar je ostalo
od sneženega moža.
DRUŠČINA
Ko bili smo mahni, majhni,
s kamni, drevjem smo kramljali,
rajsko ptico smo iskali,
v sanjah pa na zvezdah spali.
Zdaj smo v šoli majhni učenjaki,
sicer navihanci in veseljaki,
črke vse poznamo
in napisati že znamo
spis: Kaj bi rad postal …
Vid osvajal bo vesolje,
Rok odrinil bo na morje,
Aleš bo zdravnik:
že injekcijo nam daje
s slamico: pik-pik, pik-pik.
Jaz – četrti iz naše klape –
jaz sem Miha,
šale stresam iz rokava,
zato bom pač Pavliha,
super … tak, dače le zine,
prežene skrb in bolečine.
NA MORJE
Mihec pručko zajaha,
mamici pomaha
in vlak že odpelje – drvi ….
Vozi previdno: tu so ovinki,
tam so mostovi, nato še predori,
v kotih so kolodvori.
Kuhinja, sobe so naše dežele:
pozdravljena mesta, gozdovi, vasice,
potoki, livade, gorice!
To je veselje!
Mihec se skoraj vsako soboto
na morje odpelje.
V kopalnici, v kadi,
ga barčica čaka;
morje bo mirno,
sa ni ne vetra ne oblaka.
