1. marec 2013Letnik XVI
Iz dneva v dan sivijo novice,
iz dneva v dan tišina gosti klice,
iz dneva v dan nad strehami krožijo ptice.
Ob desetih,
diši kavica po Otoku, diši kavica po Gosposki, diši kavica po Hali C,
ob desetih, po stari navadi.
Čakam, dan se nagiba v noč, kazalca nekaj šepetata,
sem trava, sem kamen, sem solza,
čakam, noč se nagiba v dan, kazalca nekaj šepetata,
sem solza, sem kamen, sem trava,
čakam, kazalca nekaj šepetata.
Iz beline kuka zvonček, na mizi sanja prazen lonček,
po cesti tava siromak, kraj polja ga pozdravlja mak,
listi v vetru frčijo, gole veje nad nebom bedijo.
Kje, kje je zvezdica zaspanka,
kje, kje se stepa tja v tri dni, po ulicah izgubljenih dni,
kje kje je zvezdica zaspanka.
Na cestah mojega mesta radarji merijo srčni utrip,
na križiščih mojega mesta trobente vabijo izgubljene komitente,
nad mojim mesto ognjemet prinaša na usta dežurni trepet.
BACA, nam za mizo, nabira pokrle za mrzle zimske dni,
BACA, nam za mizo, lovi ribe in oblake, ko zasliši otroške korake,
BACA, nam za mizo, šteje zvite prste, ki ji kar naprej bežijo iz vrste.
Dvorane so polne zavrženih ljudi,
vonj po obljubah razkriva krila,
dvorane so polne, oči so prazne.
Vzkliki parajo nebo zarečenih rekel,
ogledala premikajo figure na šahovnici malih oglasov,
sanje iščejo prostor pod svobodnim soncem,
trgovci z novci vnovčujejo sposojene obljube.
Ah, kaj sem že pozabil, pred hišo se oglaša cucek,
ah, kaj sem že pozabil, na preprogi dremlje mucek,
ah, kaj sem že pozabil, nekje v luknji kuka miš,
ah, kaj sem že pozabil.
Kaj naj vam rečem,
če se jutro med prsti počasi razpira, če se noč pod odejo sanj vešče skriva,
kaj naj vam rečem,
če se strah iz nevidne zasede, kar naprej štuli med prebujene besede.
Kaj, od roke do roke, nosi veter ribjih ust,
kam od silabe do pozabe,
kaj, od noge do noge, priklicuje pust ribjih ust,
kam od sebe do tebe.
Ah, kako dolgo se že nismo videli,
ah, kako dolgo se že nismo slišali,
ah, kdo bi si mislil, kako hitro teče čas.
Nekje med tabo in mano vrabci pobirajo izgubljene drobtine,
nekje med tabo in mano vzdihi gostujejo spomine,
nekje med tabo in mano, karte razkrivajo barvo tišine.
Srčece, kdo si prezeblih rok,
srčece, kdo si utrujenih nog,
srčece, kdo si, ko gledaš prazno skledo,
srčece, kdo si, ko ti vzamejo besedo.
