KIPARJEVIH SEDEMDESET LET¹
Pogovor z Gabrijelom Kolbičem

Nedvomno je na nastajajočo kulturno avtonomijo Slovencev po prvi svetovni vojni vplivalo tudi dogajanje v Pragi. S češko kulturo smo bili tradicionalno tesno povezani. Vrsta kulturnikov, umetnikov, znanstvenikov je študirala tam. Tudi vi.

Kolbič: V Prago sem prišel v tridesetih letih. Življenje v zlati Pragi je bilo veselo, v razcvetu svobode, češkoslovaške samostojnosti. Veliki češki kiparji dunajske secesijske šole — Myslbek, Šaloun, Sucharda in socialni realist Jan Štursa so bili že mrtvi, živ pa je še bil Jozef Maratka, imenovan za profesorja na akademiji, a je to mesto zasedel Bohumil Kafka in profesor Otokar Španiel. Praga je bila takrat polna gledališč (znamenitih: Narodnega, Burianovega, Voskovca in Wericha, Lucerno itd.), imela je svoje galerije, spomenike Palackemu, Janu Husu, Hlavaku, Svetemu Vaclavu in drugo. Maratka je prav tedaj dokončaval spomenik Legionarjem na Emavsu, ki so ga ob okupaciji razbili nacisti. Praga je bila polna Smetanove in Dvorakove glasbe, polna švejkovega duha, pivovarn, letnih plesišč, kamor sem tudi jaz hodil lovit dekleta. Zaradi pomanjkanja denarja sem se po napotku Draga Šijanca, študenta glasbenega konservatorija, zatekel prosit za obede v samostane in v Češko srce, kjer je gospodovala Renata Tyrševa, vdova po ustanovitelju Sokola, Miroslavu Tyršu. Vključil sem se v sokolsko enoto Praha VII — Bubeneč in nastopil na strahovskem stadionu. Bil sem publika v »Tyrševem snu«, množični igri telovadcev na sokolskem zletu, ki ga je gledal tudi takratni predsednik republike T. G. Masaryk. Nastopili so tudi Jugoslovani z Leonom Štukljem in Tošom Primožičem. Drugič in zadnjič smo nastopili s Sokoli štiri leta pozneje, ne-dolgo zatem pa so Prago zavzeli nacisti.

In kaj je gnalo Jugoslovane študirat v Prago?

Kolbič: Zadnja leta pred vojno je bivalo v Pragi mnogo revnih jugoslovanskih študentov, ki so se družili s češkimi komunisti. Nekateri so se odšli borit v Španijo. V tem času je študiral v pragi tudi Fran Žižek. Vsako prvo sredo v mesecu smo Slovenci zahajali k univerzitetnemu profesorju doktorju Matiji Murku na čaj v okviru Slovenske matice. V Pragi je bil takrat tudi slikar Polak, Ante Trstenjak, doktor Oton Berkopec in drugi Slovenci — odvetniki, bančni uradniki in tako naprej. Kako sem živel? Ob nedeljah sem redno .obiskoval muzeje, razstavišča, živahne trge. Dodobra sem si ogledal Hradčane s katedralo svetega Vida, s Plečnikovimi obnovami in izkopaninami. Gledal sem na mesto, ki se je izgubljalo na obzorju v smeri Višehrada. Spoznaval sem češkoslovaško umetnost po galerijah. V šoli .sem bil vedno uspešen »Jugoslovan«, pravili so mi »Meštrovič«, ker so tega kiparja dobro poznali, še zlasti po njegovi veliki razstavi na hradčanskem Belvederju. Čehi so me imeli radi, razumeli so moje denarne stiske, gledali so name kot na uspešnega revnega Jugoslovana. Takrat je Karel Putrih odšel od Španiela h Kafku zaradi njunega spora glede primata kiparja — medaljerja. Stane Kregar se je oprijel nadrealizma, ki je takrat postal moderen. Študentje smo se zelo zanimali za Picassa, Rodina, Maiallota, Bourdella, Cezanna, Dégasa, Renoirja in druge francoske umetnike, ki so prihajali v Prago posamič ali skupinsko. Dobro se še spominjam Monetovih slik. Tudi preglednim razstavam čeških umetnikov smo vneto sledili.

Nekaj let pred okupacijo so dobili jugoslovanski študenti svoj dom — Aleksandrov kolegij, v katerem je bila polovica Jugoslovanov in polovica Čehov. Prej smo bivali bo disi v barakah na Letni, kjer pa so imeli študentje samoupravo, bodisi po privatnih stanovanjih. Mnogi premožni študentje so študirali večno, drugi spet resnično uspešno. Za politiko se sprva sploh nisem zanimal in je nisem razumel. Ob neki komunistični prireditvi mi je neznanec zbil klobuk z glave, ker se nisem odkril pri Internacionali. Raje nisem šel več blizu takim shodom. Zanimal me je študij, knjige, ne pa stranke. Ampak učil sem se tudi modernih plesov. S svojimi sošolci sem navezal dobre prijateljske stike in si z njimi dopisujem še danes, obiskujem jih, nekatere pa sprejmem tudi k sebi v Piran.

Kako ste kot reven slovenjegoriški otrok prišli do študija umetnosti?

Kolbič: Moj zadnji vaški nadučitelj Franjo Bratoš je zvedel za moje nagnjenje do oblikovanja gline, rezanja podob iz laporja in za poslikavanje domače veže. Prišel je na naš viničarski dom, da bi se o tem prepričal na lastne oči in si me izprosil pri starših za nadaljnje šolanje na mariborski meščanski, ki sem jo končal kar uspešno. Z devetnajstimi leti sem šel z banovinsko podporo in drugimi prispevki študirat v Prago na Umetno-obrtno šolo, ki je imela rang srednje in višje šole. Po strogem sprejemnem izpitu pri kiparju, nekdanjem Rodinovem učencu, tu pri profesorju Jozefu Maratki sem bil sprejet za rednega slušatelja kiparstva. Po njegovi smrti sem višji oddelek končal z odličnim uspehom pri znanem češkem kiparju Karlu Dvoraku. S takim končnim spričevalom sem se še podal na umetnostno akademijo. In sem bil po sprejemnem izpitu sprejet v tretji letnik kiparske šole Otakarja Španiela, kiparja in odličnega učitelja medaljerstva, pri katerem je približno desetletje predtem študiral naš medaljer Vladimir Štoviček. Z menoj sta praško akademijo obiskovala tudi Karel Putrih in Stane Kregar. Tudi tu sem bil kar uspešen, saj sem dobil prvo leto častno priznanje, naslednje leto po drugo nagrado. Pred mano so na praški akademiji študirali Miha Maleš, Božidar Jakac, Ante Trstenjak, Ivan Kos, en semester pa jo je obiskoval celo Rihard Jakopič. Zaradi okupacije sem moral končati enajsti in dvanajsti semester na akademiji v Zagrebu. Prvi semester sem se vpisal v šolo Ivana Meštroviča, ker pa mojstra zaradi nastajajočih političnih razmer ni bilo več na akademijo, sem študij končal pri profesorju Franju Kršiniču; ker sem izpite iz vseh teoretičnih predmetov opravil v Pragi, sem prejel diplomo praške umetnostne akademije. Jeseni leta 1940 sem moral v vojaško šolo za rezervnega oficirja v Sarajevu, kjer so me aprila 41. leta zajeli in skupaj z vojaškimi tovariši odpeljali v ujetništvo v Luckenwald, Grooss Behren in Teltov pri Berlinu. Vojna mi je onemogočila umetniško delo za več let. Po prebegu iz nemške vojske k Rusom so me dali med bolnike, kjer sem poskušal nekaj modelirati. Dali so mi tudi okrasiti steno doma za prireditve, toda baraka se je potem porušila. V porušen Maribor sem se vrnil leta 1946.

Kakšno je bilo kulturno življenje v Mariboru takoj po vojni?

Kolbič: Leta 1946 sem pomagal odstranjevati ruševine in graditi nasipe za nogometni stadion. Leta 1947 sem zaprosil za prosvetno službo in so me namestili na Prvi gimnaziji za profesorja risanja in umetnostne zgodovine. Ustanovil sem svoj mladinski kiparski krožek za nadarjene učence. V desetih letih obstoja krožka sem napotil nekaj nadarjenih slušateljev na umetnostno akademijo v Ljubljano in na Dunaj: Slavka Tihca, Ivana Čo-bala, Vlasto Zorkovo-Tihčevo, Dragico Čadeževo, Riharda Lakaja, Marjana Teržana, pa tudi Zdenko Golobovo-Borčičevo in še dve, ki sta študij kiparstva končali v Ameriki.

Bil sem prvi »akademski kipar« Maribora, saj so se pred tem kiparsko-slikarski talenti posvečali predvsem cerkvenemu rezbarstvu, pozlatarstvu in slikanju svetniških podob. Po osvoboditvi sem se vključil v krog in društvo mariborskih likovnih umetnikov, a so bile razmere hudo žalostne. Ni bilo naročil, ateljejev in stanovanj, umetniki so delali v gledališču scene, učili so in restavrirali. Ob zahtevnem pedagoškem delu v šoli in krožku ter tajnikovanju v društvu umetnikov je bilo komaj kaj časa za delo.

Prvi prostor za modeliranje mi je ponudila v hutterjevem bloku hči pesnika Ivana Al-brechta, veliko sobo, da bi ji ne bilo treba vzeti kakšnega neznanega podnajemnika. Takrat so mariborski umetniki organizirali likovni tečaj v Unionu, v prostorih današnje ZKO. Risanja portretov in akta so učili Kavčič, Pandur, Trstenjak, Primožič in jaz. Tečaj je obiskovala tudi uradnica iz MTT — Zdenka Golob, ki jo je Primožič priporočil meni, da bi jo učil modelirati. Postala je moja zasebna slušateljica in po dveh letih je bila sprejeta na ljubljansko akademijo, kjer je kasneje prešla na slikarski oddelek.

Takrat še v Mariboru ni bilo likovne galerije. Ob svojem delu s kiparskim krožkom za mladince, dijake raznih šol, sem oblikoval svoj prvi spomenik v Mariboru — pedagoga profesorja Schreinerja v Mladinski ulici. Odkritje je gledal tudi moj nekdanji nadučitelj, dobri Franjo Bratoš. Kmalu zatem sem dobil naročilo za spomenik NOB v Rušah. Na svečani otvoritvi sem pri kosilu sedel skupaj z Leonom Zalaznikom, odkritje pa si je ogledal tudi moj ostareli oče. Zatem so začeli obnavljati Slomškov trg. Karel Reberšek je prišel v moj atelje zaradi kipa ob vodometu. Po lastni zasnovi sem izdelal fantka z vrčem, ki še danes zliva vodo v bazen in je pri Mariborčanih priljubljen, pravijo mu Karlek. Pozneje sem dobil še eno podobno naročilo, za bazen v parku pri Treh ribnikih. Izdelal sem kompozicijo Deklice in dečka, ki se pripravljata na skok v vodo. Bronasti kip je pred nekaj leti neki brezposelnež z Rošpoha ukradel, razbil na kose in prodal na odpad za alkohol. Za to je dobil mož štiri leta zapora. Ohranila se je le lepa glavica smejočega se fantka, ki jo bom razstavil jeseni. Zatem sem napravil glavo heroja Lacka za po njem imenovano ptujsko šolo, v dogovoru z Janom Oeltjenom sem izdelal njegovo poprsje, za katerega naj bi mi dal nekaj akvarelov, a je prej umrl. Odlil sem njegovo posmrtno masko in še posmrtne maske dirigenta Heriberta Svetela, igralca Arnolda Tovornika, pa še spominski plošči profesorju Priolu za Sadjarski institut in Gustavu Šilihu na njegovi hiši v Cankarjevi ulici.

Po vojni sem dobil naročilo za sgraffito na palači DOZ pred kolodvorom, pozneje pa že barvni sgraffito v notranjosti Uprave cest v Sokolski ulici na Studencih.

Doslej sem izdelal čez 130 portretov v žgani glini, v mavcu, bronu, v kamnu— marmorju pa le portret doktorja Kristana in maršala Tita za banko v Ptuju. Na zelenici v Kersnikovi ulici sem izdelal bronasto Razmišljajočo, pa še bronasto glavo Ivana Cankarja za istoimensko šolo, bronasti poprsji staršev za nagrobnik v Velki, moji liki Tita so v SNG, v muzeju NOB, na sodišču, na II. gimnaziji, na krajevnem uradu v Velki. Napravil sem portret Anteja Trstenjaka za Ljutomer, poprsje doktorja Kovačiča za spomenik v Veržeju, režiserja Fr. Sovnika za narodni dom Ruše, za Hoče borca Lešnika, profesorja Šiliha za Titovo Velenje. Opus mojih drobnih plastik je obsežen in zanj nimam pregleda. Za savno mariborskega Pristana sem izdelal štiri reliefe Poživitve. Odmevi na moje delo so razvidni iz časopisnih kritik, ta arhiv pa sem iz-rodil tovarišici Gordani Spremo v Umetnostni galeriji.

Doslej sem imel tri pregledne razstave v mariborski umetnostni galeriji, razstavljal sem v Rotovžu, v Rušah, Titovem Velenju, Ljubljani, v Rogaški Slatini, v Murski Soboti, v Slovenjem Gradcu, Krškem, Piranu, v Radljah, Šoštanju, na Reki, v Celju, na vseh razstavah našega pododbora, po Jugoslaviji in tujini.

Nekateri, tudi vaši učenci so med njimi, vam očitajo, da preveč vztrajate pri svojih »tradicionalnih« pogledih in realizmu. Kaj pa vi menite o modernizmu?

Kolbič: Spremembe v umetnosti so s prihodi novih generacij, novih religioznih, filozofskih, političnih in družbenih naziranj ciklične, so normalen pojav. Tudi sami umetniki se združujejo pod streho podobnih naziranj in slogov, pa tudi popolnoma nasprotnih. Nekateri slogi zakrnijo in se ponavljajo v nedogled: egipčanski, asirsko-babilonski, grški, rimski, gotski, renesančni, baročni, rokoko, klasicistični. Z industrijsko revolucijo se krajšajo obdobja umetniških slogov, slogi se hitro spreminjajo tja do čisto individualnih. Nervoza moderne dobe odseva še v nestalnosti, morda pogojujejo to družbene spremembe oziroma vodilne osebnosti v umetnosti. Rodili so se in se bodo še rodili vodilni — odločujoči inovatorji. Snobizem jim bo šel na roko v kritikah in naročilih. Vse resnično dobro pa bo našlo s časom svoje privržence in se ustalilo kot pojem v zgodovini umetnosti ali pri posamičnih umetnikih. Različne bienalne prireditve so pregledi mednarodnih dosežkov, na njih je nekaj dobrega, nekaj eksperimentalnega in nekaj, kar se ne bo uveljavilo. Mladi umetniki hodijo na take prireditve po informacijo in navdih. Obenem pa moramo računati, da je naša republika mala, da imamo mnogo nadarjenih ljudi, stiska pa je z naročili in priznanji, nekaj je nevoščljivosti, vsak se hoče videti v polni luči. V umetnosti pride tudi do naveličanosti in ker je to vse pogostejši pojav, se nekateri umetniki rešujejo z vsebino, drugi s senzacionalnostjo, tretji z umirjeno tradicionalno-stjo, četrti z zaslugami NOB. Mladi prišleki z akademij imajo za sabo drugačno likovno teorijo, tudi likovni kritiki jih skušajo razumeti z novimi izrazi, ki so za publiko dostikrat nerazumljivi. Jaz sem za več ljudskosti, ne za družbeno kulturniško elito. Moje plastike, akvareli in otroške pesmi so za vsakogar, ki zna imeti rad lepo in tudi starinsko. Moje delo je vsebinsko ne pa abstraktno dekorativno simbolično. Delam po navodilih svojih učiteljev, vsebina pa je drugačna, moja, podeželska. Vsebino mnogi zanemarjajo, ker vidijo le oblike, naučene spretnosti. Ni vse dobro, kar je moderno in ne vse slabo, kar ni moderno.

Rekli ste, da naročil ni zadosti?

Kolbič: Za svoje umetniške sposobnosti sem dobil veliko premalo naročil — zaradi gospodarskih kriz, nerazumevanja, nepotrebne kampanje Forma viva, zavoljo nenaklonjenosti odločujočih, snobističnih simpatij in priporočil drugih, zaradi preobilice kiparjev v Mariboru, novodobnega utilitarizma pri stanovanjih in gradnjah nasploh, zaradi osebnih znanstev in še zaradi česa.

Veliko ste delali z mladimi. Kakšna so vaša pedagoška načela?

Kolbič: Bil sem vzgojitelj mladih talentov deset let. Moja vzgojna načela so bila: Najprej preizkusiti nadarjenost, potem navdušiti za umetnost in prikazati osnovne principe oblikovanja; naučiti geometrijo, plastiko, risbo, harmonijo, samostojno snovanje, veselje nad dosežki in veselje nad umetnostjo nasploh.

Kaj menite o amaterizmu, ki se je dokaj uveljavil ob šolanih umetnikih?

Kolbič: O amaterizmu sem pisal junija v »Večeru« in še vedno razmišljam o tem. Moti me morda kampanjsko forsiranje amaterstva v nekih dotiranih organizacijah. Amaterstvo ni kičarstvo, je pa lahko vmes tudi kič. Vem, da so bili med amaterji tudi genialni umetniki, ki so se z lastno pronicljivostjo izmotali iz popolnega amaterizma: Michelangelo, Rodin, Cézanne, Van Gogh, Gaugin itd. Napredovali so ob delu in ob stikih z drugimi umetniki, še zlasti pa z naročili. Vaja dela mojstra! Verjamem v dobro strokovno mentorstvo, v vztrajno delo, v odgovor na naročilo, v razlikovanja umetnosti od kiča — vsebinskega in oblikovnega. Umišljenosti in domišljavosti ne maram.

Amaterji so grozno vedoželjni, a premalo sistematski. Perspektiva, anatomija, konstrukcija sence, pojmi kompozicije in harmonije so jim ponavadi tuji. Delajo zgolj po občutku brez prave metode, brez dosledne strokovnosti. Radi bi vse videli pri izkušenih mojstrih in že vse znali. Toda med njimi so tudi izjeme, čeprav so mnogi neskromni, domišljavi, sebe precenjujejo, tudi pri prodajanju del, ki so rada pomanjkljiva.

Kakšna je družbena vloga umetnosti, kakšen njen položaj?

Kolbič: V svoji majhnosti smo Slovenci ozkosrčni do prizadevnih in velikih ljudi, po smrti pa skušamo loviti honorarje in jim delati spomenike. Mnogi so šli skozi hude čase avstrijske monarhije, prva leta Jugoslavije, skozi NOB in povojno obnovo, mnogo je bilo hotenj, dosti časa je minilo, mi pa sposobnost še kar naprej oviramo.

To bi potrdili tudi umetniki prve generacije: Kavčič, Pandur, Bratoša, Trstenjak in Kos — nismo jim dali dovolj priznanja (Prešernove nagrade), čeprav predstavljajo umetniški vrh naših krajev. Drobimo se, samota-. rimo vsak zase, površni smo, celo krivični. Premalo smo tovariški, prisrčni, družabni; ni kavarn — shajališč umetnikov, ni velikih naročil, ni odkupov. Smo monopolistični. Delaj, česar si se naučil! Če nimaš naročil, pojdi v službo! Vsega si kriv sam zaradi nerodnosti! Smo birokratski, često nevedni in primitivni. Snobi. Elitistični. Aristokratski. Enostranski. V gmotne koristi zaverovani. Vedno nam nečesa zmanjkuje: zdaj papirja, zdaj kupcev, zdaj naročnikov. Smo kot številna nadarjena družina v preorani hišici. Za nami se vlečejo nekatere večne tipičnosti: prepirljivost, resnobnost, malenkostnost, pristran-skost.

Z umetniki mlajših generacij se ne shajamo, ne debatiramo, ne razmišljamo, se ne razveseljujemo. Egoistični smo in se skoraj ne poznamo. Časniki so polni športa. Umetniki nismo zanimivi za redakcije. Ne znamo si narediti vesele reklame z razstavami. Novinarji in kustosi nas premalo poznajo. Ne živijo za nas, ne vedo, kako živimo, kaj mislimo, kaj nas tare.

Razgovor pripravil: Marjan Pungartnik

¹ Marca 2013 mineva 100 let od rojstva Gabrijela Kolbiča. V spomin nanj objavljamo intervju z njim, ki ga je leta 1983 v 8. številki objavila revija Dialogi.