Tu zavij desno na most, naprej bom povedala potlej, sprejemam Ankin prijeten, božajoč glas, ko se izpred fakultete Eötvös Loránd odločiva za drugo stran Donave, ki se v nedeljskem dopoldnevu blešči v sončni svetlobi, tako, da je prikrita umazanost v mogočni reki, ki mesto razdeljuje na dva dela. Promet je ob zgodnji uri še redek, pravo nasprotje včerajšnjemu ali jutrišnjemu ob tem času. Nedelje so ali za počitek ali za množičen beg iz mesta, najpogosteje do Blatnega jezera in tudi v druge kraje, vse tja do Debrecena in hortobaške puste.
Z Anko sva se iz mojega stalnega hotela v ulici Benzur, kjer sem najpogosteje stanoval, če me ni sprejela pod svojo streho skromne, a zato toliko prijetneje in dekliško opremljene garsonjere, odpeljala do fakultete, kjer predava hrvaški jezik in književnost, se po slavni Váci ulici sprehodila do še slavnješe slaščičarne Gerbeaud na trgu Vörösmartyija, popila obvezno jutranjo kavo in dogovorila, da se pridruživa vernikom v Matjaževi cerkvi. Anka zaradi pridige in orgelske glasbe, jaz zaradi glasbe, kajti velike piščali so iz instrumenta izvabljale čudovite, nepozabne melodije. V orgelsko glasbo sem zaljubljen, odkar pomnim. Do izraza je v polnem prišla v cerkvah, kot je Matjaževa v Budimpešti, Štefanova na Dunaju in podobnih, celo v mnogo manjši baročni cerkvi v porabskem Monoštru. Za pozneje nisva delala načrtov, ker sva bila dogovorjena, da se odpeljeva k Ankinim staršem.
Verižni most-Láncz híd, ki ga je projektiral Szécsennyi v času Sándorja Petöfija in revolucionarnih dogodkov leta 1848 in 1849, ki se jih Madžari spominjajo z velikim ponosom povsod v svetu, kjer živijo, tudi v Sloveniji, ta most me je zmeraj navdušil s podobo in umestitvijo v prostor. Na prvi pogled ni tako eleganten kot pozneje zgrajeni Eržikin most–Erzsébet híd , vendar je vožnja ali hoja po Verižnem vedno pogled nazaj, v zgodovino in v popolnoma drugačen svet od današnjega, v mnogo čem, po moji presoji, bolj sprijenega in ljudem nenaklonjenega. Podobni občutki so se me dotikali vedno, ko sem obiskal Eger z znano trdnjavo, in še bolj, ko sem stopil pod košato lipo, pod katero je grobnica znanega pisatelja Géze Gardonyija, avtorja priljubljenega romana Zvezde nad Egrom. Malo svetovne klasike sem bral s tolikšnim užitkom. Tudi v tistem času so se rojevale, živele in umirale lepe, nepozabne ljubezni ...
2.
Tudi z Anko, s katero se zdaj po serpentinasti cesti vzpenjava na prostor ob Ribiški trdnjavi in Matjaževi cerkvi, živiva lepo ljubezen, ki se počasi pretaplja v iskreno prijateljstvo, čeprav sva še mlada, s premalo življenjskih izkušenj in čeravno je za nama le nekaj let akademske kariere, njene v Budimpešti, moje v Ljubljani. In kar tudi ni nepomembno, o poroki se resneje pogovarjava šele zadnji mesec, dva, kajti prej sva morala razplesti nekatere, skoraj nerešljive dileme. Diplomati bi rekli, da se je bilo potrebno sporazumeti med Ljubljano in Budimpešto. In vmesno postajo Pecs.
Na pravo presenečenje ob Hiltonu zelo hitro najdeva prostor za avto in stopiva proti cerkvi v neposredni bližini. Zven mogočnih zvonov je napolnil in zapolnil prostor med večino lepo obnovljenih poslopij in vabi v božji hram, ki je najpogosteje manj časa v znamenju vere in Boga, kot radovednih turistov iz vseh kontinentov. Nek časnik se je pošalil, da so med obiskovalci zagotovo tudi nezemljani, kajti toliko različnih jezikov je mogoče slišati in toliko barv kože na sorazmerno majhnem prostoru na zunaj mogočne cerkve.
Anka me prime pod roko in pogleda z zasanjanimi očmi in pogledom, s katerim me redko osreči, za kar se ji zahvalim s poljubom na eleganten, po mladosti in svežem, rahlem parfumu dehteči vrat. Zdi se mi ali si domišljam, da je Ankin pogled daljši, še bolj namenjen meni, kakor da mi hoče nekaj povedati, vendar za rojstvo teh besed še ni črk ne v njeni ne v moji abecedi, čeprav je v igri najin zelo podoben, če ne enak poklic. Vendar so okoliščine táke, da se ne morem do kraja izprašati, kaj mi želi povedati Anka, kajti vstopila sva v v čudovit prostor Matjaževe cerkve.
Če se bom kdaj poročil, se v tej cerkvi želim preplesti v povesmo življenja s tabo, Anka, ji zašepetam skoraj na glas v uho, ko stopiva mimo kropilnika, v katerega namoči dva ali tri prste in se prekriža, medtem ko moja vera tega obreda ne pozna.
Čeprav nisem pričakoval kakšnega daljšega odgovora, kajti med množico obiskovalcev sva se želela pridrenjati vsaj v sredino cerkvene ladje, me je Ankin odgovor zgolj s pogledom, če uporabim najbolj blag izraz, prestrašil. Bil je popolno nasprotje zasanjanosti v njenih očeh, tiste mirne topline, ki mi jo je pogosto dajala, tudi pred dobro minuto.
Zaradi Ankinega odgovora s pogledom na željo, da bi se poročila v Matjaževi cerkvi, je bil zven orgel manj veličasten, bolj kot igra piščali so se me dotaknili žarki iz oči osebe, ki mi že dolgo pomeni domala vse, čeprav živiva več sto kilometrov narazen, zato so najina, vedno pogostejša srečanja toliko bolj prežeta z iskreno ljubeznijo, v katero verjameva, ki se ji predajava do skrajne točke združevanja dekleta in fanta, ženske in moškega.
Ne vem, kaj bi dal ta hip, da bi vsaj zaslutil skrivnostno enačbo v Ankinih očeh; da bi zaznal, kaj pomeni spremenjena barva pogleda, a nič od tega mi ni dano. Ali sem si domišljal ali je bilo res, da se mi je s telesom še bolj približala, ko sva po nekem naključju zagledala dva prosta sedeža v klopi pred nama in sedla tesno drug ob drugem. Kot ob vznemirljivi glasbi so moje telo spreleteli mravljinci, kar mi je govorilo, da njen pogled ne sporoča o spremenjenem odnosu med nama, marveč nakazuje skrivnostno, nemara celo neprijazno slutnjo. Občutke so prekinile orgle, ki so se izza hrbta oglasile s polnimi toni, da je melodija zapolnila sleherni kotiček velike, čudovite cerkve, ki se mi je ta hip zdela zavoljo Ankinega pogleda manj prijazna. Dotaknil se me je čuden občutek, kakor da v prostoru ni svetlobe, vse je ovito v nek vatast mrak, skozi katerega pronika zgolj delček svetlobe; mrak, na katerega se oči ne morejo in ne morejo privaditi.
Med vožnjo proti Ankinemu rojstnemu mestu Pecsu pogovor ni stekel tako navdušujoče kot običajno, ko sva si imela toliko reči, da so besede pogosto prehitevale druga drugo. Za kratek čas sva se ustavila v lokalu, na vzpetini, s prijetnim pogledom na valovito pokrajino, drugačno kakor misli večina obiskovalcev, ki je prepričana, da je Madžarska ena sama ravnica, ki premore Blatno jezero in Budimpešto. Kar pa še zdaleč ni res, kajti država se razprostira tudi proti nadvse zanimivemu Miskolcu in privlačnim krajem proti Ukrajini in Romuniji. Ko so me kolegice in kolegi na fakulteti spraševali, kam naj gredo na Madžarskem, je večina pričakovala odgovor, da sta to Blatno jezero in Budimpešta, ali bližnji Szombathely ter Györ in Sopron proti severu ob avstrijski meji. Vsakemu, prav vsakemu sem svetoval, naj najprej obvozi Budimpešto, zavije na avtocesto proti Miškolcu, obišče to lepo mesto, potuje proti Egru, Debrecenu in do Hortobáške puste, se vrne do glavnega mesta in šele ob povratku zaustavi ob Balatonu. Čeprav se bil deležen različnih pogledov, so mi nekateri na začetku študijskega leta pripovedovali, da so ravnali po mojem nasvetu in bili posebej navdušeni nad vsem, kar so doživeli od Budimpešte do Debrecena in Hortobágya.
3.
Ko sva se za kratek predah ustavila v kraju Manfa, je Anka naredi nekaj, česar nisem pričakoval in drugače kot zmeraj doslej: namesto da sede nasproti, se odloči za prostor ob meni, kar je neko posebno, pomenljivo sporočilo. Tu je lepši pogled na razkošje naše pokrajine, pa še ob tebi sem, pojasni, kakor da bere moje presenečenje. Če ti je tu bolj všeč, zakaj bi sedela tako, da gledaš samo mene, tu sva v dotiku, jo ohrabrim, naj ostane pri meni, in res, zdaj čutim enako kot med množico v cerkvi: tisti poseben neopisljiv in neopredeljiv drget, ki ga doslej pri Anki nisem zaznaval, tudi ko sva se ljubila v njeni, za eno osebo preveliki, snežno beli in zmeraj diskretno dišeči postelji. Že dolgo nisva poznala skrivnosti ljubljenja, zato sva se predajala drug drugemu brez predsodkov, sproščeno in v užitku ljubezni, ki sodi v zvezo dveh, ki se spoštujeta in pripravljata na zakon, le odločiti se morava, kdaj se bo to zgodilo. Kar nekaj časa je trajalo, da je Anka pristala, ne na poroko, ampak kje bova živela, ali na Madžarskem ali v Sloveniji. Da bo delala na ljubljanski Filozofski fakulteti, je bila njena najpomembnejša življenjska odločitev, kajti ne bo preprosto zapustiti uveljavljenega delovnega področja na fakulteti ELTE, življenjskega in kulturnega utripa v evropskem velemestu in staršev, na katere je bila močno navezana, vendar se je tu naslanjala na bratovo pomoč, ki se je preselil iz Budimpešte v rojstno mesto, kamor sva zdaj na poti.
4.
Še nekaj minut in pozvonila bova pri tvojih, pri najinih, rečem nekam mimogrede, ko peljem mino nekdanje džamije, ki so ji odstranili minaret in je zdaj kulturni spomenik, razpoznavno znamenje mesta, enega prijetnejših na Madžarskem. Ankina starša živita v strnjenem naselju prej v majhni kot veliki ali razkošni družinski hiši, nekaj deset metrov stran od blokovskega naselja, ki kot del polkroga ždi na rahli vzpetini nad starim mestnim jedrom. Naselje in hiše loči park, v katerem je vrtec, večje otroško igrišče za malčke iz blokovskega dela. Brez vodometa tudi ta prostor ni, kakor večina madžarskih mest. Malo je mest, ki nimajo vodometa. Spomnim se čudovitega parka pred fakulteto Kossúth Lajos Tudományegyetem v Debrecenu, kjer je okoli večjega bazena nekaj mogočnih kipov, sredi kipijo visoki curki vode, ki so zvečer osvetljeni z mavričnim spektrom različnih barv. Vodomet prši neprenehoma, luči pa okoli polnoči ugasnejo.
Večerni pogled s strani Akademije za glasbo proti fakulteti je enkraten, zlasti v poletnih večerih, in eden tákih je zbližal naju z Anko, ki se je s skupino prijateljic v prijetnem julijskem večeru, že bolj noči kot večeru, sprehajala mimo naše skupine, ki je zavzeto razpravljala ali bi kazalo na dirko formule 1, ki bo čez dva tedna na Hungaroringu. Večja turistična agencija je ponujala izjemno ugoden dvodnevni izlet, za katerega smo se navduševali vsi, jaz Slovenec, dva Hrvata iz okolice Osijeka in najbolj glasen Novosadčan. Slednjemu gre zahvala, da sem vzljubil Anko, ker je poznal dve njeni kolegici in dekleta povabil v našo družbo, češ da za vogalom, ob novi, kvadratasto nemogoči cerkvi straši in celo ugrabljajo dekleta, če nimajo spremljevalcev. Potem smo res šli skupaj, a ne proti cerkvi ampak mimo vodometa po parku proti Akademiji za glasbo, kjer so imeli najboljši sladoled v mestu, na katerega nas je vse povabil Josip iz Novega Sada oziroma Futoga, kjer je stanoval pri starših, čeprav jih je že štel blizu štirideset. Ni bil učitelj, kot večina nas, ampak svobodni novinar, s pogodbo z vojvodinsko televizijo, za katero je pripravljal potopisne reportaže in dokumentarne oddaje. Ker je madžarsko govoril bolje kot srbsko, smo vedeli, da se ni prišel izobraževat ampak sproščat odvečno energijo in pripravljat na snemanje kar nekaj oddaj o hortobáški pusti. Josip je bil tisti, ki je nekoliko zadržanega Slovenca, torej mene, predstavil kar razposajeni Anki, tudi priljubljeni pevki v znanem, vrhunskem hrvaškem narodnostnem ansamblu. Sprva mi je bila blizu neka Vojvodinka, ki je pokazala zanimanje tudi zame, vendar je ostala v Debrecen le za dva tedna in že nekaj dni pred koncem se je po fakultetni avli sprehajala s fantom, ki je prišel, da jo odpelje domov. Kaj bi se zgodilo, če bi jo takoj po spoznavnem večeru in kar tesnem plesu kljub vročini, ki se je prihulila tudi v stoletno fakultetno poslopje, povabil na hladno pijačo v mestni park, je ostalo neodgovorjeno vprašanje, ki se je razsulo v pozabo, kajti Anka se mi je zdela mnogo mnogo bližja po prvih besedah, ki sva jih povedala drug drugemu. Zlasti me je pritegnil njen rahlo pojoč, baržunast glas, s katerim me je pozneje osrečevala še in še, ko je pela na različnih koncertih doma, na Hrvaškem in enkrat celo v Mariboru na Lentu.
II.
Šele ko zapustiva mestni vrvež in mimo blokovskega naselja in ob robu parka zavijeva proti hiši, se na Ankin obraz počasi vrača tista vedrina, s katero mi je zmeraj uspela pregnati slabe misli, prekiniti še tako hud konflikt, ki je divjal v meni. Res je, da sem poizkušal svoje probleme pustiti v Ljubljani ali odložiti vsaj tisti hip, ko sem pri Tornyiszentmiklósu zapuščal Slovenijo, vendar se mi zmeraj ni posrečilo. Anka je v hipu začutila, da je nekaj narobe in imela pripravljeno tisoč in eno varianto, s katero me je najpogosteje uspela spraviti v dobro voljo, najprej tako na videz, potlej pa zares.
Ankina starša sta naju sprejela sproščeno in z veseljem in rahlim presenečenjem, čeprav sta vedela skoraj do minute natančno, kdaj prideva, kajti sodobna komunikacije omogočajo preprosto prenašanje novic. Nekoliko me je zaskrbelo, kako dolgo se je Anka objemala z mamo. Njuna snidenja so bila zmeraj prisrčna, toda to pot vsaj dvakrat daljša kot običajno. Pravega odgovora nisem imel, vzrok sem le povezal z Ankinim pogledom v Matjaževi cerkvi, ko sem ji omenil poroko. Oče Đuro ni gledal, kako se pozdravljata hči in mama, ampak se je bolj posvečal meni rekoč, kako nepredvidljive so madžarske ceste, zato kaže biti previden. In kako je pri vas v Sloveniji? ga je zanimalo. Ne morem iz svoje kože. Če ti povem po pravici le nekoliko boljše kot tu, če sploh, kajti po cestah divja preveč nerazsodnih voznikov in moda je, da v križišču ali krožišču kljub grožnji s kaznijo telefoniraš s prenosnim telefonom in enako kot vožnji se posvečaš najpogosteje neobveznemu pogovoru, ki bi ga lahko preložil za nekaj minut ali se ustavil na avtobusni postaji. Če klicatelj res ne more počakati nekaj minut.
Pusti zdaj promet, drage goste imava, prišla je najina Anka, prišel je naš Erik, hoče spremeniti tok pogovora Anka starejša, Ankina mama. Toda oče se ne dá: Kaj ti veš, ko samo sediš ob meni in poleti godrnjaš zaradi klime, pozimi zaradi mraza, ampak tokrat imaš res prav, kaj bi o cestah, mlada sta gotovo lačna, če lačna nista, žejna sta zagotovo, medtem ko se je naš Erik gotovo zaradi kave ustavil kje ob poti.
Anka starejša je pripravila kosilo bolj po mojem okusu kakor hčerinem: odličen naravni zrezek v gobovi omaki, še prej je postregla z govejo juho in za sladico mojo najljubšo jed, češnjeve, slivove in jabolčne zavitke. Zdaj me je mnogo bolj zanimalo, kaj se gnete v Ankini glavi, kot slastni češnjevi retaši? Pri starših se je razpoloženje sicer spremenilo, v barvo njenega glasu se je vrnilo nekaj vedrine, toda tiste kristalne čistosti še zmeraj ni bilo. Zanimalo me je, kako bi pela, če bi imela nastop pred dvorano s tisoč obiskovalci. Moja Anka je ob karieri fakultetne docentke, pri čemer imajo Madžari nekoliko drugačne akademske stopnje kot v Sloveniji, še pogosto prepevala ljudske pesmi, ko je nastopala njena, hrvaška folklorna skupina iz Versende, kraja, iz katerega sta se starša pred njenim rojstvom preselila v Pecs, kjer je oče predaval starejšo madžarsko zgodovino na tamkajšnji, tedaj visoki šoli, zdaj samostojni fakulteti, mama je poučevala v dvojezični gimnaziji. Anka je bila vseskozi aktivna v narodnostni kulturi, najprej kot plesalka v folklorni skupini, ko ji je nekoliko začelo nagajati mlado srce, se je poizkusila v petju in zaslovela kot odlična pevka ljudskih pesmi. Kmalu je izšla njena prva zgoščenka s trinajstimi pesmimi ob spremljavi glasbene skupine, ki igra folkloristom ob nastopih doma in na gostovanjih v sosednjih državah.
Proti večeru se odpeljemo v mesto. Vozi bodoči tast, ženski sta na zadnjih sedežih, čeprav bi Anka bila raje spredaj, ker pozibavanje avtomobila težje prenaša njen želodec. Oče jo potolaži, da se bomo peljali največ deset kilometrov v obe smeri, kar ti ne more škodovati, če nisi noseča. Spustim senčnik in v ogledalu opazujem odziv na očetovo pripombo in vidim enako spremembo v njenih očeh, kot ob moji misli, da se hočem poročiti v Matjaževi cerkvi. Oči so zgubile lesk, kot če bi med petjem postal njen, sicer kristalno čist glas, nekoliko hripav, zgolj toliko, da bi spremembo zaznali instrumenti, medtem ko poslušalci za pevkine težave sploh vedeli ne bi. Zdaj sem prepričan, da se v Anki nekaj dogaja, ne zavoljo nosečnosti ali pač, kar je bolj za šalo omenil oče, marveč nekaj hujšega, morda prvi znaki bolezni, česar mi noče ali ne upa povedati. Da bi lahko bilo kaj drugega, ne pomislim,
kajti koliko vem, je na fakulteti zelo priljubljena učiteljica med študenti, odlično se razume z dekanjo, zelo simpatično gospo srednjih let, ne verjamem, da bi bil drugi moški, kajti s koliko iskrenega žara se ljubiva in ob tem ostaneva budna čez polnoč, kaj takega ne bi bilo mogoče. Kmalu bo deset let kar se poznava in v tem času sva, kljub razdaljam, toliko spoznala drug drugega, da bi Ankino naklonjenost, tudi drobno, nemara nepremišljeno dejanje trenutne spozabe, takoj zaznal, začutil enako, kot je ona z mojega lica natančno prebrala skrbi, ki so me tisti hip preganjale zaradi nevoščljivosti.
V čudovitem lokalu sredi mesta, kjer ni prometa, ampak široka ploščad s številnim rastlinjem v posodah, namenjena sprehajalcem, naročimo pijačo, jaz seveda obvezno kavo, pridruži se mi Đuro, ženski ostaneta zvesti naravnemu pomarančnemu soku, ki so ga ravnokar oželi iz znotraj rdečih, sočnih sadežev. Pogovarjamo se, a zdi se, da je mama Anka zaslutila hčerino negotovost, spremenjeno ravnanje, manj sproščenosti, ki je pogosto mejila na otroško radoživost, kar mi je bilo izjemno všeč in v čem se je razlikovala od deklet, ki sem jih poznal prej. Tega Anka tokrat ne pokaže, ampak pripoveduje o študentih, ki so se odločili za učenje slovenščine tudi po zaslugi prijaznega učitelja Gorazda iz Ljubljane; govori o svojih študentkah, ki prevladujejo nad fanti, in pove, da se ne bo pridružila folklorni skupini, ki se bo čez dva tedna udeležila velikega, srednjeevropskega srečanja v Zagrebu. Toda Anka, tudi mene si povabila zraven, kaj te je prijelo? me zanima, a pravega odgovora, kakor da nima. Toliko vsega se je nabralo na šoli, da preprosto, čeravno vem, da mi ne boste verjeli, ne zmorem postoriti, če me en teden ne bo. Oče je nekoliko neizprosen, bolj v mojem imenu: Prav imaš, Erik ne bo verjel, kajti včasih ste se potepali dva in če se prav spomnim ste bili v Grčiji celo tri tedne, bila si začetnica, komaj asistentka na fakulteti in kljub temu zmogla vse. Ozračje poizkuša umiriti mama: Prav si storila in se odpovedala napornemu sodelovanju v Zagrebu. Zdiš se rahlo negotova v obnašanju, zato je bolje, da vzameš nekaj prosti dni in odpotuješ z Erikom v Ljubljano. Namig mi je všeč, zato se takoj pridružim: Anka, kaj praviš na mamimo idejo in greš za nekaj dni z mano? Sledilo je presenečenje, tokrat prijetno: Res grem raje v Slovenijo, ki bo moja druga domovina, kot na srečanje, na kakršnih sem bila že neštetokrat. Boš imel čas, rada bi obiskala nekaj krajev; boš peljal čez Vršič, morda Bled, Bohinj, sem prezahtevna?
Verjemi, presenetila si me, in to zelo zelo prijetno, zato vračam: vzamem si časa, kot boš želela, delo prepustim preambiciozni asistentki, ki komaj čaka, da odnesem pete, da ima prvo besedo v predavalnici.
5.
Čeprav je ura blizu dvanajsti, je na Vršiču malo obiskovalcev. Parkirni prostor, običajno natrpan, je skoraj prazen. Začetek tedna je umirjen tudi na prelazu, čez katerega se v petkih, sobotah in nedeljah pelje na tisoče avtomobilov. Ne nameravava se zadrževati predolgo, a se vseeno odpraviva na osvežitev v nekoliko odmaknjeno kočo, do katere je morda četrt ure navkreber. Vidno uživa tudi Anka, čeprav bolj vajena ravnice, saj je najvišji madžarski vrh nižji od Vršiča. Ozračje je prijetno sveže, vzpodbudno. Nič od tiste zatohle vročine kot v Ljubljani, čeprav sonce sije z enako močjo in še bližje je, če se pošalim sam v svojih mislih. Ankino razpoloženje se je začelo spreminjati že med vožnjo proti Ljubljani. V lokalu sredi Kranjske gore poizkušam iz njenih oči prebrati, zvedeti za resničnost, morda posebno zaskrbljenost, pa mi ne uspeva. Je res ali se mi zgolj zdi, da oči zmeraj umakne prej, preden preberem ves stavek, cel odgovor. Z moje strani vzroka za zaskrbljenost nima: enako jo imam rad, enako kot tedaj, ko sem ob njenem prvem obisku Porabja, v Črnih mlakah, rekel, da jo ljubim. Nič ni rekla, ni odgovorila, le tako zvedavo me je pogledala, da sem zgolj, se mi zdi, da mehanično ponovil: Dobro, zelo dobro si slišala, res je, ljubim te ...
Spuščava se na drugo stran. Opazi spomenik čez cesto: Ustavi za nekaj minut, stopiva do kipa in kmalu naprej do krasne, bistre Soče ali kakor poje najina pesem ... Vem, zakaj hoče h Kugyiju. V tem posebnem, zame izjemno romantičnem in pozitivnem okolju, sem jo kar tako, mimogrede, pred dvema letoma, v sproščenem klepetu, vprašal ali razmišlja o najinem skupnem življenju.
Si me morda zaprosil?
No, ne čisto tako, ampak nekaj podobnega, česar ne znam izjecljati ... izdaviti ... so bile moje besede, pozneje sem se zavedal, da kar bedaste besede v odgovor, ki sem ga poizkušal dopolniti s poljubom, vendar se je odmaknila: Tvoj odgovor mi ni najbolj všeč, je bila otroško iskrena, da sem potlej v dolini, malo pred Bovcem, v prijetnem okolju kar ob Soči, uspel popraviti ne ravno inteligentno obnašanje. Se spomniš? ob levem ušesu bolj čutim kot slišim besede, ko greva tesno drug ob drugem čez ozko, leseno brv proti spomeniku. Ko sva na drugi strani, odgovorim s poljubom in objemom, in tako združena stopiva do Kugyja, se usedeva na podstavek in zazreva v očake, v veličasten, od sonca obsijan Mangart, vsak s svojo ali nemara skupno mislijo ...
6.
Avto tiho, skoraj neslišno drsi proti ovinku v levo, pod katerim se že vidi Soča, ki izvira desno izpod skal. Do izvira sva se potrudila ob prvem obisku Vršiča in Kobarida. Promet je redek, celo več preznojenih kolesarjev kot avtomobilov zato bolj rutinsko pogledam v vzvratno ogledalo: Se mu je zmešalo, Anka, ljubim te... izdavim, preden se velika gmota nenavadnega tovornjaka dotakne zadnjega dela avtomobila ...
7.
Delo: Kranjska gora, julija. Tik pred ostrim ovinkom in odcepom k izviru Soče, se je včeraj malo po opoldnevu zgodila huda prometna nesreča, v kateri sta življenje izgubila univerzitetna učiteljica Anka B. iz Budimpešte in njen prijatelj z ljubljanske Filozofske fakultete Erik R. Od zadaj se je v avtomobil ljubljanske registracije zaletel starodobni velik tovornjak znamke Dodge, ki bi mu naj, po prvih in še neuradnih podatkih tukajšnje policije, zaradi pregretosti odpovedale zavore. Kamion je zbil osebni avtomobil terenec s profesorjema v prepad in se tudi sam skotalil v globel, kjer je obvisel na štrleči skali.Voznik v tovornjaku ni resneje poškodovan. Ob prihodu reševalcev ponesrečenca nista kazala znakov življenja. To je po naši statistiki prva tovrstna nesreča na cesti čez Vršič, med Kranjsko goro in Bovcem. Še manj preverjena in toliko bolj kruta je vest, da je bila mlada profesorica na začetku prve nosečnosti. O podrobnostih bomo še poročali. (STA)
