Ura se je nagibala že blizu 00, ko sem v kuhinji gledala film. Občasno sem zaslišala hrup na dvorišču. Bilo je v obliki nekega prekladanja, trših predmetov v gajbo ali pa v žakelj. Vse bolj intenzivno je postajalo, da je potegnilo moj firbec, da sem dvignila rit s klopi. Sprva sem pri balkonskih vratih v temi prisluškovala. Nato sem stopila po prstih na balkon in se skrila za najdaljše dele žehte, ki se je sušila.
Prekladanje je občasno prenehalo kot bi mi prisluškovalo. Jasno mi je bilo, da nekdo je v šupi v kateri je bila tema kot v rovu. Noč je bila tudi temna. Moja bujna domišljija je do potankosti skicirala roparja kako baše v punkle. Kaj naj? Dol že ne grem.
Počasi spet odprem balkonska vrata in razlagam pantom, da si slučajno ne bi drznili spustili kakšne zvočne izdajalske zvoke. In proti dnevni sobi, sinu, ki je bil za računalnikom, kličem psssss psssss pssss psssss psssss. Potiho kolikor se je dalo namignem sinu, da je na dvorišču tat. Še sama sebe nisem dobro slišala, ker sem tako potiho govorila in pričakovala, da me bo sin slišal. Ko sem ga le pregovorila je prišel na balkon.
Zdaj sva oba prisluškovala roparju. Priznam, da so mi hlačnice trenirke drgetale. Ne predstavljam si kakšen krik bi spustila, če bi me kaj, hm.
Ti počakaj tu, reče sin. Bila sem trda od strahu tako, da nisem vedela ali gre zbudit ata Ključarja. Ali se bo sem soočil z roparjem, ki je še vedno ropotal. Oči sem napela na dvorišče, da mi ne bo kaj ušlo, da bom pravi čas prižgala luč, da bom pravi čas zavpila,... se mi je podilo po glavi kaj bom morala naredit.
Na lepem zagledam nekaj belega. Prvi hip sem bila čist šokirana. Nisem mogla verjeti a je to res kar vidim. Kar zabrenkalo mi je v glavi. To kar sem videla so bile spodnje hlače ata Ključarja. Vsa ostala gola koža se je spojila s temo. Pogumno, da je kaj, je bos šel proti šupi. S sinom sva se spogledala. Pomislila sem, da si bom dala pest v usta, če bo treba, saj ob tem času si ne smem privoščiti, da bi spustila živalski krik.
Naposled pogumni ata z baterijo posveti v šupo proti točki od koder je prihajalo tatinsko ropotanje. Ven pa pridirka mačkon.
BLEDA SLIKA IZ LETA 1968
Danes ugibam, da se je moralo pisati leto 68, ko ocenjujem Marjetkino starost in kaj si je najbolj zapomnila. Primerjam jo z mojimi otroci, ko so bili njenih let. Ne smem pozabiti biti do nje bolj prizanesljiva, saj vem da sta z mamo živeli na robu družbe in je to vplivalo na vse. Tako daleč ju je spravil Marjetkin oče, ki mu je alkohol zavladal in vladal dokler ga ni spravil v grob. Hladilnik in omare z oblačili, copati in čevlji ni bilo težko pospraviti, ker je bilo še praznega prostora dovolj. Mama se je trudila po najboljših močeh, a je bila vseeno majhna in drobčkana. Pri meni je danes drugače, boljše, a v poplavi vsega po trgovinah se kar izgubi v premalo.
Marjetka je že znala hoditi in ni vedela kam gresta z mamo, vse dokler nista vstopili skozi vhod v ozko dvorano, z mizicami pogrnjenimi s prti in otroci, spredaj je sedel Dedek mraz. Slišala je morda že zanj, a sedaj ga je prvič videla. S stropa so visele luči z belimi bunkami, ki so prostor napolnile z rumeno bleščečo svetlobo. Ne vem kako ji je uspelo pridrobencljati po vrečko, v kateri so bile rokavičke na en prst v nebesno modri barvi, z belo kosmato obrobo v zapestju. Ne spomni se kako je našla mamo, ko je bilo konec. Se pa toplih rokavičk na rokah, ko sta šli domov.
Danes bi rada vedela, katera dobra vila ji je podarila da je prvič videla Dedka mraza, tiste rokavičke še danes nosi v srcu, in srce še danes sedi na malem stolčku za mizico in plašno iz skodelice pije čaj. Tisto teto ali strica bi želela obiskati in se zahvaliti, da so ji z dobroto odprli veselje v srcu, ki kot zbledela freska na steni v decembru zadiha v barvah spomina. Skrbi jo, če bi razumela ali razumel koliko bi njej pomenilo, v njenih ali njegovih očeh zagledati dobroto in povedati, da jo mama nebi mogla peljati in bi ostala brez spomina na Dedka mraza.
EROTIČNE FANTAZIJE
Okna so bila na stežaj odprta in hladila stisnjeno sobo. Koprenaste zavese z vezenimi žerjavi so dopuščale v sobi čutiti prisotnost meseca z odprtimi usti. Ustavila se je pod snopom. Drhtenje znotraj telesa, kot podrhtijo krilca metulja se je nalezla med vožnjo zibajočega avtobusa. Prebudil je založeno željo in potopljene valove, nepričakovano izkopal in razburkal.
»Oh, ti leseni sedeži,« je zastokala Olla, pogledala proti mesecu in pustila mislim pobegniti nazaj k doživetju med vožnjo. Z pritiskom na trdi sedež je čutila prebujanje vulkana iz gozdička in odpiranje zvezdnega predora. Vsak pritisk je prinašal čvrstejši objem toplote. Les je hladil stegna, ki jih je ritmično pozibavanje, ustavljanje, pospeševanje poredno masiralo. Občasno je stisnila stegna, ker je hotela več ... Z očmi je ujela bežečo pokrajino in iznenada vstala, kot bi bil stol prevroč in stopila k vratom. Izstopila je iz avtobusa, ki je imel vsako postajo manj potnikov.
Od neznancev na drugi strani ceste in, ki so jo obdajali pred prehodom za pešce je pronical vanjo popolnoma nenavaden nov občutek. Srečanja z očmi, ko so šli drug mimo drugega so jo plašila, da nebi izdala.
»Kaj bi izdala?« da hrepenim. »Pa saj mi ne piše na čelu,« se misli prerekajo in ugovarjajo.
Komaj je čakala, da stopi v hodnik in prehodi lesene stopnice. Zadnjih deset je stekla in planila proti vratom, kot bi jo nekdo preganjal. Odklenila in zaklenila za seboj. Torbico z rame je obesila na obešalnik v garderobni omarici.
Odšla v sobo in obstala pod snopom meseca. Ta večer in noč bosta sama, saj domači še uživajo na dopustu, ko je ona morala že v službo. Zamižala je in dvignila glavo, da bi začutila božanje. Z desno dlanjo si je pokrila obraz in s čela pogladila lase čez teme in dol proti zatilju. Se dotaknila z licem in obrazom mehki del dvignjene roke in pritisk dotika povečevala. Obstala z naslonjeno brado. Leva roka, je z razširjenimi prsti hlastala čez trebuh do desnega boka in nazaj. Bila vse bolj zahtevna in zaobjela zdaj eno obilno dojko in se vračala k drugi. Miže dvignila glavo navzgor in ponudila vrat mesečevemu snopu, da ga boža. Obračala glavo v desno in levo stran, da bi prejela več mesečine. Prsti desne roke, so začeli odpenjati drobne gumbe na beli srajci. Bluza je pristala, na tleh ob bosih nogah in na njej nedrček. Leva dlan je ušla s počasnim drsenjem blazinic, po vroči mehki koži dojk. Bradavici sta se napeli in klicali igranja na strune harfe. Prebujena struna se je napela in čakala ostale, da zaigra v zvokih ljubezni in sprejemanje golega telesa. Dolgi lasje so izrabili goloto hrbta in ga ljubili, ko je nalahno premikala glavo v levo in desno stran. Blazinice prstov so odvrgle zadržke in v lahkotnosti nežnega peresa božale telo. Se osvobodile preostalega perila, ki je pristalo na parketu. Potegnila s posteljo laneno rjuho, se ovila in odvila, ko sta roki poplesovali okoli golega telesa, ga razkazovali mesecu in zakrivali. Topla koža je klicala po vročini, sragah … Pokleknila je na vznožje postelje in se kot mačka splazila na sredino. Dojki sta poplesavali, z desno roko jima je odvzela težo in ju stisnila k telesu. Se podala proti popku in vulkanu, ki je nestrpno čakal na izbruhe. V zvezdnem predoru je prijetno ščemelo. Spustila toplo telo na posteljo, ki ga je ohladilo le toliko, da je pričakovanje naraščalo. Opustila težo telesa, da je začutila njegovo lahkost. Se obrnila na hrbet, pa na trebuh in blazinicam pustila potepanje in raziskovanje, da so se strune napenjale druga za drugo. Srce je hrepenelo, lovilo in hlastalo za zrakom in sprejetju. Vročina je netila in zanetila izbruh vulkana. Telo so zajeli podivjani valovi in ga ovili v mogočnost.
