1. maj 2012letnik XV
Sem žena starejše generacije, izgubila sem že mnogo od svoje mladostne gracije.
Dolgo, davno je tega že kar me grobo pobožala je težka stabilizacija, a zdaj me trdo tepe njena sestrična – inflacija.
Mi težko pade to kot staremu človeku, kako naj preživim, sam sem že v 94. letu.
Po srcu še mladenka, moj najljubši avto je bil stoenka.
Miličniški avto sem bočno poljubila, zato sem doživljenjsko vozniško izgubila.
Mati meni pravi – Fant ta ni tvoj pravi! Ta pač ni odkrit, meni se zdi zvit.
Hči, poslušaj me, prihrani si solze, se nič ti ne mudi, ker si še mlada ti.
Mati, prepozno je, čez kakšna meseca dva bom jaz že mamica.
Hčerka, saj si nora, ti moja boš pokora. Nimaš nobenih šol, ali si me prinesla okol.
Na srcu nosim rano. Moj fant je šel v neznano, na oknu zdaj slonim in jočem se za njim.
Ga temna noč je vzela, se ljubiti nisva smela, njegovi in moji branili so, zato je prišlo tako.
Sem na prsih mu slonela, je njegova dlan me grela: Deklica, pozabi me, jaz ne bom nikoli te.
Prav vse sem dala mu, preden je odšel. Na mojega srca dnu zdaj žari pepel.
Zdaj so zvezde brez sijaja, potok več mi ne šumi, na vsem svetu pač ni kraja, da moja žalost se utopi.
