PLES

»Adijo ljubica! Škoda, da nočeš z menoj. Jutri nadaljujeva s klepetom.«

»Ni mi, res ne. Lepo se imej. Dijo!« Gledala je za njo, še vso mladostno in polno življenja.

»Kako ji je še za te neumnosti? Ni se spremenila, niti po smrti očeta ne.« Zatopila se je v branje.

Mama je imela prav. Študij na tujem jo je izčrpaval. Morala bi se sprostiti, si nabrati novih moči.

Nenadna tišina jo je preplašila, osredotočila se je na ritem dihanja. Srknila je zadnji požirek kave, odložila revijo, počasi vstala in odšla v svojo sobo. Svetlo, toplo in prijetno. Dišalo je po sveži posteljnini. Tudi ob daljši odsotnosti je bila takšna, kot da je sploh ne bi bila zapustila.

Končno je razpakirala kovčka. Njen modni plašč je še od prejšnjega dne nemarno visel čez fotelj. Vzela ga je, odprla omaro in poiskala prazen obešalnik. Ob tem je na tla padel zmečkan in zamazan košček papirja.

Spomnila se je. Ko je s kovčkoma v mraku stopala proti hiši, je v zraku poplesaval. Pritegnil je njeno pozornost. Vetra namreč ni bilo, niti sapice ne. Kar trajalo je in trajalo, preden je padel na tla. Točno pred njo, še stopila je nanj.

Sklonila se je in ga pobrala. Na njem so še bile sledi čevlja. Ves vlažen je bil, zato ga je vrgla proti košu za smeti. Ni zadela. Počepnila je in ga z elegantnimi, dolgimi prsti razgrnila:

»VABLJENI NA PLES V MASKAH, ki bo v soboto, dne … .«

List je odložila na mizo. Na deželi je bilo pustovanje vedno zabavno in veselice ta prave! Velemesto je bilo čisto nekaj drugega. Brez duše. Ljudje so hiteli kot roboti in življenje se je odvijalo prehitro. Na vasi je bilo vse tako ležerno, umirjeno, vsi so se poznali. Kljub vsemu tu ne bi več živela.

»Kot nalašč! Pojdem! Mi je žal, da nisem prej mame poslušala! Bom vsaj malo poklepetala s sošolci in prijatelji. Zanesljivo kdo pride!« je razmišljala.

Že dolgo ni šla na nobeno prireditev, saj je kar nekaj mesecev ni bilo domov. Intenzivno je študirala. Rada bi se čim prej zaposlila.

Ampak … na listu piše, da vstop brez mask ni mogoč! Bi poklicala mamo? Ne. Seveda ne. Ni je hotela motiti v toku pustnih norčij. Sama se bo znašla, še vedno se je.

Odšla je v mamino spalnico. Odprla je izrezljano omaro. Tečaji vrat so zaječali. Kot bi želeli opozoriti na svojo častitljivo starost. Vonjala je sivko. Previdno je odmikala obešalnik za obešalnikom. Neverjetno. Še obleka od birme je bila tu! Vsa v pentljicah in rahlo porumenela. Že dolgo je bilo tega a spomin na punčko v kitkah je bil še živ. Nasmehnila se je in iskala dalje. Tole bo. Odstranila je zaščitno prevleko. Tkanina ji je zdrsela čez prste kot svilena pajčevina. Nekaj naborkov in čipk je obogatilo preproste, gladke linije. Pomerila jo je in se pogledala v ogledalo. Obleka ji je bila kot ulita. Od mature ni prav nič pridobila na teži!

Turkizno zelena je poudarila njeno svetlo polt. Dolgi, rdeči lasje so zažareli kot ogenj. Zavrtela se je. Videti je bila kot Sneguljčica brez sedmih palčkov. Spomnila se je prve ljubezni, svojega sošolca. Zelo dober plesalec je bil. Lep par sta bila na maturi. Rada sta se imela a razdalja ju je odtujila.

Na dnu omare je našla še modne dodatke, torbico, čevlje … Močno se je naličila, si spela lase in vanje pripela turkizno svileno vrtnico. Skoraj bi pozabila. Maska. Brez nje ne bo mogla noter! Vedela je, kje v shrambi jo bo našla. Odločila se je za črna žametna očala z nosom. Bila je zadovoljna in vesela, da pojde.

Zapeljala je na parkirišče. Neverjetno … nikjer nobenega vozila. Le odslužen Jugo brez tablic in koles je sameval v kotu. Pogledala je proti gostilni PRI KRIVCU. To je bil lokal z družinsko tradicijo. Nikoli ji ni bilo jasno, zakaj stoji tako blizu cerkve in pokopališča. Najbrž je bil dobiček v faranih in sedminah. Kot majhna deklica je večkrat sledila očetu v to gostilno, da ji je kupil golaž. Vedno jo je bilo strah a golaž ga je premagal. Kako je že rekel oče? Strah je znotraj votel, od zunaj ga pa nič ni …

Pisani balončki so vabili že pri vhodu, trakovi v vseh barvah so plapolali naokrog. Luč nad vrti se je dušila pod čez poveznjeno bučo. Žarele so le oči in režeča se usta. Vsa okna so bila zastrta. Čisto malo svetlobe je uhajalo in slišala se je glasba.

»Oh, seveda! Tu radi pogledajo v kozarec in svoje jeklene konjičke pustijo doma! Pametno! Če ne bi imela dolge obleke in čevljev z visoko peto, bi tudi jaz prišla peš!« je pomislila. Izstopila je in zaklenila.

»Še dobro, da ni snega! Brrr, zebe pač, zebe … « Pospešila je korak. Pri vhodu je nekoliko postala in pogledala naokrog. Upala je, da bo vstopila še s kom. Zaman. Pritisnila je na hladno kljuko in odrinila težka vrata. Vanjo je puhnil vonj po zatohlem.

»Tole so pa precej zapustili … potrebno bi bilo prenove. Kot, da se je ustavil čas!« si je mislila medtem, ko so se njene oči privajale na mračno notranjost.

Za točilnim pultom je slonelo nekaj pustnih kreatur, nič kaj izvirnih. Vaški pijančki. Na podestu so bili le trije godci v črnih frakih, nekaj parov je sledilo počasnemu taktu.

»Dober večer družba! Sem prišla prav - na pustovanje? Tole je bolj podobno noči čarovnic!« se je pošalila, da bi premagala začetno negotovost in zadrego.

Nihče ni odzdravil, le kimali so in strmeli vanjo. Nekaj čudnega jo je prešinilo, v prsih je čutila tesnobo, za hrbtom pa tudi nekaj.

Sunkovito se je obrnila in zagledala postavnega motorista. Vzel se je iz nič. Elegantno se je priklonil, ji ponudil orokavičeno roko ter jo s kretnjo povabil na ples. Zdel se ji je nekam znan. Odleglo ji je.

»Hvala! Malce sem že bila prestrašena! Tole ste pa dobro pripravili!« je žvrgolela. Prijel jo je za roko in jo popeljal v lep plesni ritem. Njegove oči so bile skrite pod črnim vizirjem čelade. V njem je videla le rahel odsev svojega obraza.

»Prosim privzdigni to stvar. Moti me, da ti ne vidim v oči. Lahko vsaj spregovoriš?«

Odkimal je. Gledala mu je čez ramo in opazovala. Vse je bilo preveč strašljivo in temačno. Pust je vendar vesel in masten okrog ust! Da ji ni slučajno kdo vse to nastavil za dobrodošlico? Ne, ne bo se dala zmesti … ne sme pokazati strahu.

»Ne vem, sem morda kaj spregledala na vabilu? Vsi ti čudni kostumi … tako podobni so. In ta ambient?!« On pa nič.

Videla je le blede obraze s strašljivimi silikonskimi maskami. Oblečeni so bili v stare obleke, polne lukenj in franž. Razhojeni in razpadajoči čevlji so delno razkrivali njihova stopala. Neokusno, srhljivo in brez pustne domišljije. Zdelo se ji je, da tudi ciprese voha.

»Prav mi bodi! Počutim se kot bela vrana! Kaj pa nisem prebrala vabila do konca … « je zašepetala.

Medtem je orkester odigral. Kar nekaj. Vleklo se je v neskončnost in še čez. Zaslišala je nove takte: ONLY YOU. Je mogoče? Njuna himna! Z Borisom sta jo tisočkrat poslušala! In odplesala …

Zdrznila se je, ko jo je njen plesalec prijel čez pas na prav poseben način. Tako je znal le Boris. To je on! Kako, da ga ni takoj prepoznala? Motorist … Vedno je bil zaljubljen v motorje …

Nekoliko ga je odrinila, on pa jo je še močneje privil k sebi. Vohala je njegov parfum. Ne, to ne more biti naključje! Najbrž je vedel, da pride in ji je pripravil vse to. Norčije mu niso bile tuje. A tole je šlo predaleč …

»Marjeta! Moja Marjeta!«

»Ja Boris, prosim?«

Ni bila prepričana ali je prav slišala, ker se ni odzval. Le nežno jo je prižel k sebi. Zaprla je oči in naslonila glavo na njegovo ramo. Usnje je bilo hladno in mrazilo jo je. Prepustila se je njegovemu objemu, čelada je preprečila poljub. V njej so se prebujala stara čustva. Takrat ga je neizmerno ljubila. Ga še sedaj? Ni si upala priznati …

»Boris! Vem da si to ti, čutim te! Samo ti znaš tako plesati … Vesela sem, da si tu! Prosim, reci že kaj … « je s tresočim se glasom moledovala in mu z nepričakovano kretnjo privzdignila vizir. Zdrznil se je.

Zazrla se je v njegove oči. Ni videla njihove sinje globine, ne temnih trepalnic. Bilo je le nekaj motnega, nedoločenega. Zaradi diskretne svetlobe …

S hitrim gibom si ga je namestil nazaj in jo nežno pobožal po laseh. Z rokavico je zadel ob svileno rožo, da je padla na tla.

Preden se je znašla, se je on že sklonil. Za čelado, na beli majici pod kombinezonom je nekaj videla. Kot madež od krvi! Prestrašila se je. Veliko madežev … Koža na vratu je bila speta z nekakšnimi sponkami. Kje je že to videla? V filmu, pri obdukcijah! Grozno, zares srhljivo! Naježile so se ji vse dlake na telesu.

»Joj, joj Boris! Poškodovan si! Si padel z motorjem? Mislim, da krvaviš!« je izdavila, ko si je opomogla. Stal je ob njej in odkimaval.

»Sorry, res sem trapa! Dobro si se našemil, do vseh podrobnosti! Kar preveč prepričljivo!«

Pokazala je na njegov strgan in odrgnjen kombinezon ter razdrapane škornje.

»Za hip sem pozabila, da je pust! Vse je tako resnično! Človeška domišljija res nima meja!« si je na glas vlivala poguma.

Zopet je bila zmedena. Poskušala je s šalami a ji ni zneslo. Strah ji je stiskal grlo, kolena so se ji šibila. Glasba je utihnila.

»Prosim, mi lahko prineseš kakšno konkretno pijačo? Ne vem … karkoli … . potrebna sem pijače!« Pokazala je proti šanku. Natakarjev ni bilo videti.

Pospremil jo je do proste mize. Odmaknil je razmajan stol, da je sedla in odšel po pijačo. Opazovala ga je, njegovo značilno zibajočo hojo. Ni bilo dvoma, to je bil on! Nekaj parov zamaskiranih oči jo je opazovalo. Zlovešče. Vsaj čutila je tako.

Prinesel je le en kozarec. Zanjo. Rdečkasta brozga v kozarcu je bila videti vse prej kot okusna. Najbrž je bloody Mary … Navdajal jo je gnus. Zahvalila se je in iz vljudnosti srknila. Okusila je vodko in sladkast, nenavaden priokus. Dopuščala je možnost, da je v tej zanikrni gostilni že kaj splesnelo. Paradižnikov sok na primer. Sililo jo je na bruhanje.

»Na stranišče moram. Prosim, pojdi z menoj. Strah me je … Mislim, mislim, da bom potem kar šla. Tole mi ni všeč. In vsi ste tako strašljivo tiho! Se tu sploh kdo zabava?«

Pričakovala je, da se bo zdaj, zdaj prižgala luč. Njeni prijatelji bodo sneli maske in prava zabava se bo pričela!

Spremljal jo je do vrat. Medtem, ko se je osvežila, ji je prinesel plašč. Kavalirsko ga je pridržal, jo objel okrog ramen in jo pospremil ven.

»Si ti z motorjem? Imaš prevoz?« ga je vprašala. Odkimal je.

»Lahko te peljem domov! Če ne greš nazaj na zabavo seveda … « mu je predlagala. Odziva ni bilo.

»Prisedi, saj tole tu ni nobena veselica … « je rekla medtem, ko je iskala ključe. Ura v zvoniku je večkrat odbila.

Sedla je in mu odprla vrata, ker sam tega ni storil. Pa zopet nič.

»Boris, sploh te ne razumem! Kot, da to nisi več ti! Verjetno želiš nazaj. Tudi prav.« Izstopila je. Da se poslovi in ga dokončno pozabi.

Ni ga bilo. Kar izpuhtel je. Se je v zemljo vdrl? Neverjetno! Bila je do konca zbegana. Kaj zbegana, bila je zelo, zelo prestrašena. Ni vedela, kako se je pripeljala domov. Upala je, da je mama že prišla, da ji vse pove. Ura je bila komaj nekaj čez polnoč. Ni je bilo. Njena zabava se še ni končala. Legla je in še dolgo v noč razmišljala. Zaspala je pri luči.

»Ooooo, pripravila si mi zajtrk! Hvala! Si se lepo zabavala?« je vprašala mamo.

»Seveda otrok moj, škoda … « ni dokončala stavka, ker ji je Marjeta segla v besedo.

»Mami, moram ti kar takoj nekaj povedati … nekaj srhljivega … tudi jaz sem šla včeraj zvečer ven! H KRIVCU!«

»Kaj ne poveš! Zakaj pa ravno tja? Verjamem, da te je bilo strah! Si hotela videti to žalostno pogorišče … kdo ti je povedal???«

Prebledela je, mama pa je nadaljevala:

»Ko sva že pri tem … še nekaj ti imam povedati … «

Stopila je k njej in jo objela:

»Boris … Boris se je ponesrečil. Lani, z motorjem. Ko se je peljal z zabave na dan čarovnic … ni mu bilo pomoči! Žal mi je … «

Želodec je čutila v grlu, planila je v jok in se izvila iz maminega objema.

Stekla je v svojo sobo. Listek je bil še tam. Obrnila ga je. Bil je prazen.