V morfologiji nisem doma.
Za korenino vem.
Pod zemljo je najbrž shranjen ves
moj genski material.
Če bo dovolj trden, bo olesenel.
V stoletjih bo pognal šopaste
stranske korenine.
Zanamcem se bodo spričo degenerativnih šokov
zapisale povsem nepoznane lastnosti.
Njihov glavni poganjek morebiti
ne bo mogel opravljati fotosinteze.
Zato že danes shranjujem v kovček svojo strast
nad občudovanjem tega naravnega pojava.
Nekoč ga bodo zakopanega pod plastjo
človeških odpadkov s sonarji odkrili.
Upam, da bodo v zmedi podatkovnih mrež
uspeli razvozlati njegovo vsebino.
KAKO ZGREŠIŠ RESNIČNOST
Pride čas, ko te Diana zvabi v lovišča.
Ni nujno, da si prepričan v uspeh lova.
Uokvirjaš slike centrifugiranega Jadrana,
gležnjem dolivaš vonje soli in sivke,
si prikrojiš božanje maestrala
in loviš brhke poglede mladih lovcev.
Vse v upanju, da boš pozabil na viharno hitenje časa.
Žal zadošča en sam izstreljen naboj preteklih let
in že zgrešiš resničnost, v katero spadaš.
STOL
Zadnjič sva naleteli na sijajen stol.
Vsaj tako si dahnila.
Pokala si od občudovanja.
Vsa pripadna klanu kupcev.
Vsa zaščitena …
Jaz sem se pretvarjala, da
me njegova dodelanost navdušuje.
V resnici sem bila ravnodušna.
Moreče razdraženo sva krožili okrog objekta,
ti pod dirigentsko palico prodajalca,
jaz pod nelagodnim občutkom samoprevare.
Najraje bi se znesla nad teboj,
pograbila tiste plastične noge
in jih zmrcvarila.
V zlorabi udvorljivih besed
te je uniformirana postava
namestila v tisti strukturirani pliš
in v trenutku si bila sredi božanskih občutkov.
S pogledom si zanikala obtožnico,
ki je visela nad tvojim vzglavjem.
NIČTA VREDNOST
Čudno.
Zdi se mi, da moje telo
pogosto gostuje na
gledaliških deskah.
Preoblačijo ga.
Mu nadevajo nove obrazne maske.
Ga balzamirajo za prihodnost.
Ga uničujejo, da bi ga znova rodili.
Ga nategujejo in krčijo.
Iz njegovih besed črpajo snov
za obsodbo mojih dejanj.
Zanikajo ga vsega, kar ga je v meni.
Jaz pa se pretvarjam,
da tega ne zaznam in
še naprej sadim rožice.
Zgodi se, da vse,
kar prodre skozi kožo
in se okrvavi,
dobi novo podobo.
(Pomislim na pavijanov
zamaknjen pogled
v ljubljanskem živalskem vrtu)
Nešteto je vrednostnih sodb.
Težava nastopi, kadar
v dojemanju sprememb
začutim ničto vrednost
svoje človeške podobe.
DISONANCA 2
Steze v meni ječijo.
Vse smeri so začrtane.
Brezpotja kar ni.
Studenec misli ne žubori,
le blágo pretaka besede.
Kamniti stisk rok se je naostril.
Beli golobi nizko letijo.
Ni barv, ne glasbe, vonjav.
Le tigri ponoči renčijo.
S prostranostjo diha edino nebo.
VSE IZMERE SVETA
Ko bi mogel raziskati težo rose,
ko bi znal zabeležiti vse barve sveta
in s kronometrom izmeriti tresljaje planeta,
ko bi ti za trenutek uspelo ustaviti čas,
bi postal moj polihistor.
Namesto vedra kapelj
bi potežkal mojo kožo,
namesto merjenja mavričnega spektra
bi posnel žarenje moje avre,
namesto polaganja zrn graha na opno
bi izmeril tresljaje mojih notranjih organov.
Čemu ti bodo statistike in grafikoni,
če ne veš, da sončna krogla v meni
lahko v hipu presvetli tvoje misli.
Čemu ti bo trdno zabeležena
projekcija gibanja planetov,
če pa ti ni uspelo izmeriti
niti zemljevida mojih ozvezdij?
