Mama narahlo odmaknejo vrata in pogledajo, kaj je.
»Prinesi brisače in vodo!« zakliče na ves glas.
Joži priteče z lavorjem vode in brisačami. Prime ji glavo, mama pa mokro, mrzlo brisačo polagajo na čelo in vrat. Pred noskom ji držijo suho brisačko, da teče kri nanjo. Ne neha in ne neha teči.
»Zdaj pa mora v bolnico!« rečejo mama.
Štuparama jo nese moški v beli halji, po globokem snegu, po bregu navzdol, pred njim hodi drugi v beli halji, zadaj gre stric. Tam, kjer gre cesta ob robu gozda ni toliko snega, tam je vedno lažje. Potem je spet nekaj odprte poti, kjer se globoko zagazi, pa je že tu vrh klanca, samo še to, spodaj je odprta, splužena cesta.
Zagleda rešilni avto, znajde se ob njem in opazuje skupino, eden od njih nosi deklico na hrbtu, skupinica se spušča po klancu navzdol. Trepetaje čaka, da bodo prišli.
Celo zimo je v bolnišnici. Puding, ta puding ne bo najbrž nikoli pozabila. Sestra sede zraven, ker sama noče jesti, začne pitati, žličko za žličko. Vsakič, ko mora odpreti usta, se ji vse obrne in bruhne puding ven. Puding je povsod, okrog ust, po obrazu, po pižami, povsod, povsod. Toliko pudinga! Solze spirajo, pa še kar odpira usta in bruha …
* * *
Ko spravljajo mrvo v kopico, se zasliši klic:
»Kača je!«
Že se znajde orodje v rokah in ubogi slepec v dveh kosih leti po pokošeni strni.
Sedi na odejici pod staro tepko, s slikanico v rokah. Za konec prvega razreda ji jo je dal učitelj, ker je bila pridna. Moj dežnik je lahko balon, še nalepka z njenim imenom je na notranji strani.
Na ves breg spodaj, kjer grabijo še zadnjo mrvo te košnje v kopico, ima razgled. Lepo ravnajo z njo, mama ne pustijo, da bi ji kdo naložil kakšno delo. Pravijo, da ima slabo kri. Vedno znova si ogleduje to slikanico in punčko, ki lahko leti. Gleda njih, ki hitijo z delom, da še pred dežjem spravijo mrvo skupaj. Nekaj krav v štali je treba preskrbeti.
Le zakaj počnejo take reči, slepec bi v trenutku izginil kar nekam, le zakaj takšna reč, se je res treba takole spraviti nanj?
* * *
Ledeno mrzla voda studenca v vročem dnevu je pravi blagoslov. Čeprav teče tako na tanko, da je treba kar nekaj časa čakati, da se napolni vedro. Kadar je dolgo suša, je to potrebno prav pogosto.
Tu, k izviru, so menda prišli nekoč preverjat, če je ta voda res zdravilna. Pa niso našli nič posebnega. Mama pa imajo vseeno še vedno najraje to vodo, pravijo, da je dobra.
Malo nižje med ločjem ob cesti se ob mraku že oglašajo žabe, tam se studenec razlije in porazgubi.
Izpod od vode razjedene sklale pridejo v zelo vročem dnevu mnki, gibke živalce, za prst dolge. S štirimi nožicami in temnimi očesci na čisto črnem, gladkem telescu. V dlan skupaj z vodo zajema gibka telesca in se zabava s tem, ji bo uspelo zajeti enega ali morda več. Voda hitro odteka iz dlani, male zverinice se silovito zvijajo, hitro položi dlan nazaj v vodo, da se spustijo nazaj na dno. Igra traja in traja, dokler jo pošteno ne zazebe v roke.
Še nekaj požirkov preden gre domov. Dlan nastavi pod curek, malo nižje, kjer je nekakšen žleb, da se voda steka v prodnato korito. V njem se včasih pere, ko pri hiši ni več vode. Otrese roki, da bi se na soncu hitreje ogreli in stopi proti kolovozu, ki se konča ravno tu, pri izviru in se od tu naprej spelje v čisto prijetno in široko makadamsko cesto. Kolovoz tja v hrib je poln skal, ki štrlijo iz tal, da ga le redko kdo uporabi, samo če je nuja. Za peš hojo je steza po meji, med tem kamenjem in njivo.
Nekaj korakov naprej preko cele širine kolovoza mirno leži mogočen modras. Temno rjavi vzorec se blešči v soncu, glava miruje nad šopi trave pod stezo. Lep je, debelo in dolgo telo, široka glava, rog pa kot razpoznaven znak, češ:
»Da boš vedela, kdo sem.«
V tistem zasliši klic od hiše zgoraj, ki je nekaj deset metrov naprej od stare tepke na vrhu vzpetine:
»Pridi.«
Na ves glas zavpije:
»Ja.«
Čas za kosilo je. Modras je očitno pravkar prišel iz gozda in uživa v polni sončni kopeli. Nič ne kaže, da se namerava premakniti.
Pogleda, kje naj gre mimo. Na desni, takoj za njegovim repom, je neprehodna podrast, ki meji na gozd. Na levi, no, to bi šlo. Stopi preko studenca v mokro travo in po nekaj korakih na izsušeno njivo in tako zaokroži mimo njega proti domu.
* * *
»Hitro steci po pelin,« naročijo mama.
Zgoraj, na koncu starine, kjer se začno vinogradi, je polno grmičevja, med njimi je velik grm pelina. Steče tja gor, nacufa polno pest mladih vršičkov. Na hitro še ošine drugo stran, kjer se starina zajeda višje v vinograde, perunike so že skoraj odcvetele, škoda, tako rada ima te svilnate cvetove z bradatimi pestiči, zdaj pa skoraj ni prišla do njih. Ob teh cvetočih grmih lahko sedi, dokler ne pade tema.
Teče nazaj k hiški spodaj na bregu, da bi lahko čimprej jedle. Teta Joži da nekaj listov pelina v lonček z mlekom in pristavi na štedilnik, da prevre. Po kosilu bodo mama popili, za tiste želodčne reči, ki jih kar naprej mučijo.
* * *
Teta Joži se poroči in preseli na sosednji, veliko višji hrib. Od tam se vidi daleč, vsi se šalijo, da je ime hriba iz nasveta »prim se za kol«, Primskovo, ker je res vse tako navkreber, če bi padel, bi pristal tam dol v dolini. Vleče jo tja, kadar jo le pustijo, teče k njej.
Nekje na drugi tretjini pobočja, že skoraj pod vrhom, je mlaka, kjer tudi v največji suši ne zmanjka vode. Tam notri so vedno žabice, majhne zelene regice. Vedno se ustavi in si oddahne po precej strmi poti navzgor. Opazuje žabice, kaj počnejo, vedno enako. Nekaj jih lebdi na gladini, velike oči in del glave gleda nad vodo, kakšna rije po mulju spodaj in kali vodo, in to je to, mirno in tiho. Sredi dneva se ne ljubi nikomur niti oglašati. Sede na kamen ob robu mlake in jih gleda. Verjetno so si v tem trenutku precej podobne, ene same oči, ki opazujejo. Tako nekaj časa mirujejo v toplem zatišju, ko se naveliča opazovati.
Ozre se po drevju pod potjo, na tej strmini niti ne verjame, da bi lahko videla kakšno gobo, pa še do nje ne bi mogla, tudi če bi jo zagledala. Na gobe bi se morala spomniti že prej, v gozdu, pa je tekmovala sama s seboj, kako hitro lahko pride gor.
Pot naprej je v senci. Samo en pas med krošnjami dovoli soncu, da direktno sveti na to mlako, strmo zaraščeno pobočje nad njo pa je ves čas osončeno. Opoldan se ravno prav upre, da je tudi sem dol pada vroč pramen. Ošvrkne še neprehodno strmino nad potjo, skale, med njimi kakšno šibko drevo, večinoma pa grmičevje.
Na najnižji skali, ki gleda kot polica iz brega, tik nad njeno glavo, zvit in popolnoma zlit z okoljem, uživa opoldansko sonce modras. V svetlih barvah kamenja zgleda kraljevsko, da zastane dih. Prav res je edini in nesporni vladar na tem najlepšem, sončnem prestolu. Njegova glava z vladarskim rožičem mirno počiva na velikem kolobarju, oči so zaprte v popolnem opoldanskem vpijanju toplote. Z široko odprtimi očmi se tiho pomakne na spodnjo stran poti in odide naprej.
* * *
Prišli so domov, da bi si zgradili kaj manjšega, najprej tam, kjer stoji kajža, v kateri sta nekoč živeli stari teti. Najprej jo je treba podret, ko začnejo z delom, se zasliši:
»Tam doli, pod kajžo imajo kače gnezdo!«
Okrog hiše nastane cel vrvež, vsak s svojim orodjem gre, da uredi to reč. Potem sliši, da so neke črne, precej dolge kače in da je treba nastaviti steklenico z mlekom, da se tudi mlade ujamejo in ne vem kaj še vse.
Zasliši zbadljivo:
»Nehaj se že držati mame za krilo, to ni nič takega.«
Čez nekaj časa vse okrog tega gnezda potihne.
* * *
Precej temno je v tem gozdu, vse zaraščeno. Ozka steza je pa še kar shojena, edina je, ki vodi tam skozi. Dobro jo pozna, zato teče, pa vseeno gleda pod noge, da se ne bi spotaknila ob kakšno korenino. Zagleda ga in sunkovito podaljša korak. Preko steze se vije mlad gad, preskoči ga. Ne pogledala nazaj, prestrmo je in bi padla, če bi se ozirala.
